Ku ku, gole bejbe

Ne vem, če je Mladina dovolj zajeten časopis, da bi lahko na njegovih straneh v eni rundi popisal vse, kar moti ljube Ljubljančane, prebivalce ene izmed najbolj katatoničnih metropol v tem delu zemeljske oble. Ljubljančane namreč moti dobesedno vse, od tako absurdnih stvari, kot je prezračevalni sistem podzemne garaže ali ognjemet, ki tu pa tam nedolžno prdne nad Ljubljanskim gradom, pa do popkulturnih prireditev v centru mesta ali načrtovane džamije na njegovem obrobju. Obilno bomo prihranili na času in papirju, če naštejemo tisto, kar vrlih meščanov ne moti. In Ljubljančanov ne moti ena sama stvar: ponižen davkoplačevalec, ki ob desetih zvečer utone v krepčilen spanec ali pa med spremljanjem Odmevov preplašeno premleva, kam gre ta svet, ter si na podlagi agencijskih novic ustvarja mnenje, da so tisti, ki ne delijo njegovih pogledov na svet, kriminalci ali pa v najboljšem primeru barbari. Hm. Si predstavljate trdoto materiala, iz katerega morajo biti stkani živci tistega, ki se v takem okolju odloči animirati družbeni utrip z uveljavljenimi, v lokalnih skupnostih pa še zmeraj hudo marginaliziranimi, stigmatiziranimi punkti razvedrilne dejavnosti, kot so sex shopi, peep showi, erotični butiki, striptiz bari ali - ježešmarija - javne hiše, ki jim iz udobnih foteljev ploskajo zagovorniki legalizacije prostitucije. Še zdaj mi gre na smeh, če se spomnim, kako je bilo, ko sta pri nas odprla vrata Red Shop in Venera Shop. Če sem med umetnimi tiči, pornjaki in ostalo seksi robo po naključju srečal kako podobno radovedno dušo, je ta pri priči rahlo zardela in pogledala v tla kot stara baba, ki z mize v cerkvi stisne k sebi kako nepomembno brošurico in pospešeno oddrobenclja ven, ne da bi v za to namenjeno režo spustila tistih par tolarjev. S časom so ljudje tovrstno ponudbo sprejeli za svojo, pravijo lastniki ljubljanskih erotičnih butikov. Še več, o določenih artiklih so se začeli posvetovati s prodajalci, kar je zagotovo eden od neizpodbitnih dokazov o rušenju tabujev, povezanih s spolnostjo.

No, pa me tako prejšnji ponedeljek v redakciji pričaka direktiva kulturne šefice Mateje, naj obiščem peep show. Kakšen peep show, a tisti v Mariboru? "Ne, tistega v Ljubljani." Ee, od kdaj pa ima Ljubljana peep show, sem kar malo debelo gledal. "Od srede," me je podučila in mi pomahala s fotokopijo članka v osrednjem slovenskem dnevniku, kjer je bilo v tradicionalno objektivnem tonu dejansko pribeleženo, da je Kodeljevo bogatejše za nov voajerski kotiček. Seveda ni umanjkal obvezni podton v smislu enačbe: peep show = problemi. Aha.

Po ustaljenih dobrososedskih uzancah so bili spet najbolj pametni tisti, ki peep showa še nikoli v življenju niti od daleč niso videli, so pa kar naenkrat s preroško natančnostjo uzrli prihodnost Ulice Jana Husa številka 1: mrke face, lom steklovine, škripanje avtomobilskih gum, kurbarija, glasno preklinjanje v južnjaških šprahah pozno v noč, oboroženi mafijski obračuni, lepljive mreže moralne korupcije, skozi katere se bodo morali en passant prebijati šoloobvezni otroci, in nenazadnje skušnjava, ki bo vsako nedeljo zavdala vernikom, ko se na poti k bogoslužju v sto metrov oddaljeni cerkvici ne bodo mogli dovolj na široko ogniti leglu pregrehe. Prav neverjetno je, kaj vse lahko vidijo mali ljudje, če se namesto v kristalno kroglo zazrejo v dve srčkani goli ženski zadnjici, ki trenutno poplesavata za vrati kafiča Tolar.

Zbral sem pogum in sklenil, da se žrtvujem za naš priljubljeni tednik in z obiskom razvpite lokacije tvegam najmanj moralno integriteto, če že ne življenja. Mimo nič kaj nevarnih gostov, ki so v meglo parajočih žarkih jesenskega sonca na letnem vrtu Tolarja spokojno srkali opoldansko kavico, sem se petnajst do enih inkognito prebil do šanka. Natakarju, ki me je vljudno pozdravil, sem naročil kapučin in s pogledom stikal za vhodom v središče razvrata. Jep, tam je, za šankom. Peep show obratuje od 12. do 20. ure, sem prebral. Žeton za minuto grešnih pogledov stane 350 SIT.

Za začetek sem kupil tri ter stopil v eno od desetih kabin, promptno opremljenih s poličko in paketom papirnatih brisač. Za vsak slučaj, če demon pohote pregloboko zasadi kremplje v gleduhovo meso. In vrgel prvi žeton. Zavesa se je začela dvigati. Na odru sem zagledal bejbo, ki je z ritko v prosojnih tangicah vrtinčila deset centimetrov od stekla moje kabine. Še preden sem jo utegnil dodobra premeriti od nog do glave, se je zavesa po natančno petdesetih sekundah začela spuščati. In bejba tudi po preostalih dveh žetonih ni bila nič manj slečena. "Plesna točka traja deset do petnajst minut. V tem času se plesalka popolnoma sleče," mi je pojasnil Dragan Tasunović, prijazni lastnik prvega ljubljanskega peep showa, ko sva se naslednji dan v Tolarju oglasila s foto Škafarjem. Izraženo v tolarjih, moja radovednost bi potemtakem koštala od 3500 do 5250 SIT. Krat dva, glede na to, da sta na programu dve punci. "Ni nujno," se nasmehne gospod Tasunović. "Če vstopite v pravem trenutku, si lahko že za 350 oziroma 700 SIT ogledate prav vse, kar vas zanima." Pa še res je.

No, gospod Tasunović bi lahko iz polen, ki so mu jih zmetali pod noge med nabiranjem dovoljenj za odprtje lokala z Ljubljančanom doslej neznano razvedrilno dejavnostjo, zložil čedno skladovnico. "Po tednu dni delovanja se zaenkrat še spopadamo z manjšimi začetnimi težavami, ki pa bodo kmalu odpravljene. Obratovalni čas smo že spremenili, in sicer od druge ure popoldan do desetih zvečer. V prihodnje bodo obiskovalcem po zahodnem vzoru na voljo tudi fotografije plesalk z urnikom njihovih nastopov, tako da si bo lahko vsakdo ogledal tisti šov, ki mu je najbolj všeč, načrtujem pa tudi komercialne telefonske linije, na katerih bi se gostje, ki bi to želeli, pogovorili z umetnicami." Že že, ampak mar nista dve plesalki, rahlo sramežljiva Gia, ki ne bo ravno navdušila fetišistov bujnih oprsij, in razigrana, odrezava, na pravih mestih všečno zaokrožena Lolita, nekam pičla izbira? "To je začasna rešitev. Lokala brez plesalk nisem mogel odpreti, punce sem bil prisiljen iskati preko Študentskega servisa in Zavoda za zaposlovanje. In javili sta se samo dve. Postopek pridobivanja dovoljenj za artistke iz tujine je že v teku, žal pa se formalnosti vlečejo več mesecev. Brez skrbi, pestrosti ne bo primanjkovalo. V končni fazi bo program obsegal nastope najmanj šestih plesalk, tudi tistih iz bolj eksotičnih dežel." Podjetni lastnik v oglaševanje razvedrilne dejavnosti ne misli vlagati. Najboljša reklama je zadovoljna stranka, pravi.

V lokalu simpatičnega, časom primernega imena sem se tako prostovoljno zadržal kar nekaj časa. In veste kaj? Nihče me ni poskušal moralno korumpirati. Nihče mi ni stregel po življenju. Nihče me ni silil, naj izzivam srečo na igralnih avtomatih. Noben šolar ni prestopil praga. Nobena ženska ni bila posiljena. Nobenega niso na gobec. In nič se ni razbilo. Okej, priznam, kar nekaj minut sem brez sramu sprehajal pogled po intimnih predelih dveh deklet. Če se bom zaradi tega cvrl v peklu, pa naj se.