Atentat na hrano

Globalno industrijsko kmetijstvo v svoji aktualni proizvodnji hrane uporablja semena le nekaj varietet te ali one vrste kulturnih rastlin na obsežnih monokulturah. Semenarstvo množično trži klonirane hibride kulturnih rastlin, za katere je zaradi usmerjene selekcije v čim večjo količino pridelka značilna visoka stopnja genske erozije. Rastoča genska erozija hibridov povzroča izgube številnih naravnih znakov, predvsem odpornosti proti rastlinskim patogenom in insektom. Zaradi slabe odpornost proti rastlinskim boleznim in škodljivim žuželkam je potrebno nenehno posredovanje s pesticidi. Z oblikovanjem monokulturnega koncepta je človek ustvaril enovito ekološko nišo, v kateri vladajo idealne razmere za pravo eksplozijo škodljivcev.

Človekov umetni agroekosistem je s tem postal izjemno občutljiv in prinaša nepredvidljiva tveganja, tudi teroristična.

V zadnjih desetletjih smo že brez posegov agroteroristov doživljali velika presenečenja. Nenadoma in nepričakovano so se pričeli pojavljati mutirani škodljivci in v eni rastni sezoni dobesedno pometli z obširnimi monokulturami. Industrija pesticidov je bila zaradi mutantove odpornosti nemočna in obupani kmetje so lahko le gledali katastrofe na svojih poljih. Svetovni prehranski sistem se je že večkrat zatresel v temeljih. Poglejmo dva primera.

V prvem je zaradi virusa GSV, najnevarnejšega patogena svetovne proizvodnje riža, grozila lakota v Aziji. Tam, kjer je riž glavna hrana prebivalstva, lahko že 15-odstotno zmanjšanje letne pridelave povzroči hudo lakoto. Le z največjimi napori oblasti in stroke je bila epidemija lokalizirana in ustavljena. Drugič pa je leta 1970 udarilo v samih ZDA. Zelo virulenten mutant glivice se je pojavil najprej na jugu Floride in udaril proti Teksasu. Na tem območju je bila uničena polovica pridelka koruze. Na celotnem ozemlju ZDA je bilo uničenih 15 odstotkov pridelka koruze, nastala kmetijska škoda pa je znašala več kot milijardo dolarjev.

Sodobna agrokemija je bila nemočna in tveganje nadaljnjih katastrof je viselo v zraku.

Tudi v zgodovini je vrsta dogodkov, ki govore, da zasajanje monokultur lahko povzroči katastrofo. Propad kulture Majev okrog leta 900 so arheologi pripisali popolnemu uničenju koruze, ki ga je povzročila viroza. Strahotna lakota na Irskem leta 1845, v kateri je umrlo več kot milijon Ircev in ki je stotisoče pognala v emigracijo, se je pričela zaradi glivice, prinesene iz Mehike, ki je uničila krompir. Nekaj desetletij kasneje je glivično obolenje uničilo vse nasade kave na Cejlonu in takrat se je Cejlon preusmeril v pridelavo čaja.

Zaradi sodobnih pojavov rezistentnih mutiranih škodljivcev so politiki staknili glave, kajti zaradi lakote praviloma padajo vlade, izbruhnejo nemiri in se zanetijo vojne. Nihče ni zmožen napovedati, kje in kdaj bo kak škodljivec mutiral in ogrozil celoten pridelek na ogromnih površinah. Nove katastrofe lahko dobe tudi globalne razsežnosti, kajti industrija kemičnega varstva rastlin potrebuje za razvoj učinkovitega pripravka preveč časa, da bi v takih primerih hitro in učinkovito zavarovala pridelek.

No, in prav v tej točki je locus minoris resistentie, v katerega lahko udarijo agroteroristi!

Izdelava rezistentnih rastlinskih patogenov z genskim inženiringom in prenos teh patogenov na izbrana območja danes agroteroristom ne povzročata posebnih težav. Vektorji prenosa rastlinskih patogenov pa so enaki kot pri bioterorizmu. Analitiki so pripravili seznam najnevarnejših rastlinskih patogenov, ki bi jih potencialno lahko uporabile agroteroristične skupine (glej preglednico).

Navedeni patogeni so le del tistih z izvirnega seznama, saj je ta veliko obsežnejši. Seveda se predvidevanja analitikov skoraj praviloma ne ujemajo z razmišljanji in akcijami teroristov, zato je vsakršno napovedovanje dokaj nehvaležna reč.

Državni agroterorizem

Skrbeti nas mora bizarnost, da svet lahko proizvaja računalnike, mobilne telefone in avtomobile hitreje kot narašča prebivalstvo, hkrati pa prebivalstvo, zasuto z materialnimi dobrinami, vse bolj ogroža naraščajoča svetovna lakota. Še nikoli na svetu ni bilo toliko lačnih ust kot danes, toda razlog ne tiči v tehnologiji, pač pa v politiki, pravzaprav v povezavi politike in svetovnega sistema prehrane, ki ga nadzira pol ducata multinacionalk. Novembra 1998 je skupina avtorjev pri Institute for Food and Development Policy v ZDA izdala knjigo Dvanajst mitov svetovne lakote. V njej navajajo, da svet pridela dovolj žit za vsakodnevno zagotovitev 3500 kcal za vsakega zemljana. Če pa k žitom prištejemo še zelenjavo, sadje in ribe, bi dnevna količina te hrane tehtala dobrih 1,9 kg. Pridelka je obilo, od kod torej lakota? Dr. Peter Rosset, direktor omenjenega inštituta, vidi razlog v sistemu distribucije hrane po posameznih delih sveta. Še prepričljivejši je morda podatek iz študije American Asociation for the Advancement in Science iz leta 1997, ki navaja, da kar 78 odstotkov svetovne populacije podhranjenih otrok, mlajših od 5 let, živi v državah, ki pridelajo presežke hrane. Lakota v svetu torej ni tehnološki, temveč politični problem. Zadaj tiče politični interesi držav in profitni interesi korporacij.

Tehnološko razvite države za doseganje svojih trenutnih političnih ciljev načrtujejo tudi agroteroristične metode. Junija 1999 je revija Scientific American objavila poročilo raziskovalcev z angleške univerze Bradford, da vojaške raziskave in razvoj patogenov za potrebe agroterorizma nedvomno potekajo v Južni Afriki, Angliji, ZDA, Rusiji in Iraku. Posebej je bila poudarjena dejavnost Iraka, kjer biotehnologi razvijajo gensko spremenjene patogene pšenice, ki naj bi uničile prehransko varnost Srednjega vzhoda. Znana je tudi usoda študije, ki so jo pripravili Američani in se ukvarja z uničenjem nasadov rastlin za proizvodnjo narkotičnih drog v Andih. ZDA so skupaj z Anglijo kanalizirale znatna finančna sredstva skozi program Združenih narodov proti drogam. Hkrati so potekale dolgotrajne obveščevalne dejavnosti, saj so ZDA vedele, da v Uzbekistanu deluje močan biotehnološki center, kjer razvijajo biološko orožje na osnovi glivičnih patogenov. Z razpadom SZ je bilo težav obveščevalcev konec, kajti ZDA so enostavno kupile ključne raziskovalce in tako prišle tudi do biološkega orožja. Načrt biološkega napada na andske nasade je zajemal zračno pršenje gensko modificiranih glivičnih patogenov, toda kolumbijska vlada ni in ni hotela dati soglasja. Kolumbijske vlade niso omehčale niti omamne ponudbe v višini več milijard dolarjev "pomoči", ki so ji ZDA ponudile sredi leta 2000. Razloga sta bila vsaj dva, Kolumbija ni hotela biti poskusni kunec v tej biološki vojni, poleg tega pa je širše območje Andov eden od mega centrov biotske pestrosti starodavnih varietet kulturnih rastlin planeta in bi torej biološki napad na to območje pomenil hkrati napad na prehransko varnost vsega človeštva. Odporu Kolumbije sta se julija pridružila še Peru in Ekvador, Bolivija pa se ni opredelila. Novembra 2000 pa so Združeni narodi Edwardu Hammondu, vodji projekta Sunshine Project, pisno kategorično potrdili, da so se odrekli načrtovani biološki vojni proti nasadom narkotičnih drog v Južni Ameriki.

Hkrati so se ZDA bale agroterorističnega napada od zunaj in junija 1999 je Floyd Horn, direktor USA Department of Agriculture - ARS, Agricultural Research Service, v izjavi za Philadelphia Inquirer izrazil zaskrbljenost zaradi možnosti agroterorističnih dejanj, katerih cilj bi bile gensko uniformne monokulture v ZDA.

V času montrealske konference o biotski pestrosti je znanstveni zbor, ki ga je vodil dr. Richard Jefferson, obravnaval "tveganja, povezana z manipulacijo endogenih genov skozi postopke molekularne intervencije oz. t. i. homologne rekombinacije", pri čemer je predsedujoči ugotovil, da je "ta nova molekularna tehnologija robustnejša in prodornejša, hkrati pa jo je bistveno teže detektirati". S tem je dr. Jefferson le potrdil že izdani patent, za katerega je Purdue University zaprosila za projekt tehnologije Traitor, razvit s finančno pomočjo USDA. O tehnologijah Terminator in Traitor bomo spregovorili kasneje v tem prispevku. Na tem mestu je bistveno povedati, da gre za zelo prikriti, težko dokazljivi in izjemno ofenzivni tehnologiji, ki se lahko zlorabita kot usodno biološko ali agroteroristično orožje. V Montrealu je pri pripravi globalnega moratorija za tehnologiji Traitor in Terminator sodelovalo kar 108 vlad, vladi ZDA in Anglije pa sta kategorično podprli možnost uporabe teh tehnologij.

V svetu, kjer pol ducata multinacionalk prevladuje v kmetijski biotehnologiji, ne smemo dvomiti o možnosti zlorabe tehnologij Terminator in Traitor v politične ali profitne namene. Tako se lahko eliminira svetovna konkurenca, npr. azijski bombaž, brazilska soja ali francoska koruza. Potenciali vojaške uporabe tehnologij Terminator in Traitor so ogromni, seveda pa bi bili v te namene dizajnirani tako, da bi šele po nekaj generacijah in ob dodatku kemičnega "triggerja" hudo poškodovali pridelek v rastni sezoni. Te grožnje so bistveno usodnejše, kakor današnje že dokaj folklorno obarvano pošiljanje "antraksa" v pismih in paketih.

Pomenljivo je, da so ZDA na World Food Summitu leta 1996 predlagale, naj "pravica do hrane" ne postane del končne deklaracije. To svoje stališče so podkrepile z besedami, da suverene države ne potrebujejo samooskrbe vse dotlej, dokler lahko kupijo potrebno količino hrane, torej odpravijo razliko med domačo pridelavo in domačimi potrebami z nakupi na svetovnem trgu. Toda prav svetovna trgovina je velik krivec za distribucijo svetovne lakote. In tudi če bi verjeli v dobre namene vsemogočne trgovine, moramo vedeti, da lačni ne bodo kupovali materialnih dobrin in da prav zato mora imeti pridelava hrane prednost pred proizvodnjo drugih potrošnih dobrin. Človek je bil v zgodovini svoje civilizacije najprej Homo agricola, šele kasneje je postal Homo faber, in to zgodovinsko resnico morajo prepoznati predvsem najbogatejši, tisti, ki danes vodijo globalizacijske procese.

Distribucija in vzdrževanje žarišč svetovne lakote povzročata velike stiske ljudi in ti se bodo v obupu odpravili tja, kjer je še kaj hrane. Sestradanih množic pa ne ustavi nobena vojska tega sveta, kajti težko je opravičiti kakršnokoli nasilje nad lačnimi.

Ekoterorizem in ekonomske sabotaže

Hrana pomeni moč in nadzor, posebej danes, ko je samooskrba posameznih držav zelo razrahljana. Hrana je lahko potencialno najmočnejše orožje mednarodnega političnega izsiljevanja in groženj, ki v nasprotju z rožljanjem z orožjem potekajo za velikim medijskim odrom svetovnega dogajanja. Je pa še druga pot, ki ni povezana neposredno s politiko mednarodne distribucije hrane, ampak vodi prek nadzora nad genskimi viri in patentnimi pravicami za semena. To je pot ekonomskih sabotaž in ekoterorizma, ki so jo ubrale korporacije in pri tem uporabile že omenjeni tehnologiji Terminator in Traitor, s tem pa ogrozile prehransko varnost vsaj 1,5 milijarde ljudi tretjega sveta. Zgodilo se je v ZDA, kjer je bil marca 1998 pod patentno št. 5.723.765 izpisan dvoumen naslov "Kontrola ekspresije rastlinskih genov". Prijavitelj, družba Delta & Pine Land. Co., je zavaroval zelo obširen patent, ki med drugim zajema tudi tehnologijo gena Terminator. Toda zanimivo, v štiriletne predhodne raziskave je med drugimi vložilo sredstva ministrstvo za kmetijstvo ZDA! Že 11. maja 1998 je malo biotehnološko družbo Delta & Pine za neverjetnih 1,8 milijarde dolarjev kupila druga največja agrokemična korporacija sveta Monsanto, seveda s patentom vred, s čimer se je ta izognil nadzoru države. Vodilne svetovne korporacije so leta 1998 mrzlično hitele patentirati svoje terminatorske rešitve, avgusta Novartis, septembra Astra-Zeneca in kaj kmalu še preostala dva iz velike peterice Aventis in DuPont/Pioneer. Dirka za svetovne genske vire se je pričela in v igro za nadzor nad svetovno prehrano so vstopile tudi korporacije.

Tehnologiji Terminator in Traitor bosta imeli usodne dolgoročne posledice za svetovno kmetijstvo, biotsko pestrost in prehransko varnost držav v razvoju. Z uničenjem biotske pestrosti tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, torej lastnih semen, bodo kmetje v popolni odvisnosti od vsakoletnih nakupov semen. Drugih možnosti ne bo več, manipulacije s strahovi lakote bodo strašno orožje in cilji korporativnega agroterorizma bodo v celoti doseženi. Dobro je poznati genski dizajn tehnologij Terminator in Traitor, saj se obe lahko uporabita pri živalih, pa tudi pri ljudeh, torej sta potencialni predmet bio- in agroterorizma. Bistvo te genske manipulacije je, da se v kalčku v času pozne embriogeneze aktivira sinteza proteina, ki ubije rastlinski zarodek. Torej gre za pravi gensko sprogramirani kolektivni samomor semen. Ubijalski gen je zmontiran v dveh delih. Za osnovo prvega dela Terminatorja so uporabili t. i. promoter LEA (Late Embriogenesis Abundant); ta ima nalogo, da aktivira drugi del Terminatorja, genetsko kodo za sintezo strupa RIP (Ribosome Inhibitor Protein), ki ubije zarodek. Izvirnost zamisli dopolnjuje rešitev, ki blokira ali tudi aktivira delovanje ubijalskega gena. Prvo potrebujejo semenarske hiše, da lahko nemoteno gojijo svoje semenarsko blago, drugo je namenjeno ciljnim kmetom, da ne bi zmogli nikoli več pridelati rodnih semen druge generacije. Trik je realiziran z umestitvijo posebnega dela DNA med promoter LEA in sekvenco RIP. Ta vmesni del DNA prepozna le specialni encim rekombinaza, ki seveda, če je aktiviran, odstrani vmesni del DNA, s tem deblokira spoj in tako sproži ubijalsko delovanje Terminatorja. Monterji gena Terminator so dosegli ta učinek z uporabo antibiotika tetraciklina. Tetraciklin, dodan dozorelim semenom, aktivira rekombinazo, s tem pa posredno tudi delovanje gena Terminator.

Seveda lahko za aktivator ali blokator gensko sprogramirane funkcije uporabimo poljudno snov in s tem pridobimo t. i. tehnologijo Traitor. Primerov uporabe je veliko, npr. pogoj za kaljenje semen je lahko izbrani pesticid istega podjetja ali pa z uporabo drugega agensa npr. preprečimo zorenje pridelka itd. Če dodamo še teroristične pretenzije, lahko katerokoli gensko prikrito lastnost aktiviramo kadarkoli, toda le z dodatkom posebnega "triggerja", ki je sicer popolnoma nedolžna snov.

Vse transgene rastline imajo kombinacije genov, ki jih v naravi ni najti, in ko so enkrat izpuščene v okolje, se razmnožujejo in gibljejo. Moramo jih obravnavati kot bitja z drugega planeta. Ne smemo pozabiti, da ohranjajo možnost mutacij. Smeri mutacij pa znanost ni zmožna napovedati. Drugo skupino tveganj prinašajo mikroorganizmi, ki so izjemno uspešni izmenjevalci celih genskih paketov, tudi s celicami transgenih rastlin, živali in človeka. Predvsem bakterije so pravi tatovi genov in bakterijske genske rekombinacije lahko kaj hitro porodijo nevarnega patogena. Kakšen patogeni mikrob se lahko porodi, kje in kdaj, danes ne zmore napovedati nihče.

Bioterorizem in agroterorizem sta lahko produkt zavestne dejavnosti države, korporacij ali pa fanatičnih teroristov. Obema pa se lahko kaj hitro pridruži še tretje veliko tveganje, ki izvira iz nepremišljene uporabe nevarnih tehnologij. Lahko mu porečemo tudi anarhoterorizem kake znanosti, npr. biotehnologije.