Sv. Nino v Sv. Juraju

Vasica Sv. Juraj leži v severnem delu hrvaške Istre. Nekako na pol poti med bolj znanim Oprtljem in še bolj znanim Grožnjanom. Do še nepotrjene hrvaško-slovenske meje je zgolj streljaj. Pravzaprav je tistim nekaj hišam na 386 m visokem hribu težko reči vasica. Nemara bi bilo ustrezneje reči zaselek. Kakorkoli, lega je čudovita. Kot pravi Ivan Jakovčić: "Na eni strani seže pogled do Učke, na drugi do morja vzdolž istrske obale, na tretji do Piranskega zaliva in na severu se včasih vidijo celo vrhovi Triglava. V lepem vremenu pa se ponoči vidijo tudi luči Benetk." Ta lega je pravzaprav ponazoritev političnih interesov in ambicij Ivana Jakovčića - Nina. Mož je eden izmed ustanoviteljev najmočnejše istrske politične stranke IDS in njen dolgoletni predsednik. Nedavno je zaradi izstopa svoje stranke iz vlade po enem letu zapustil udoben stolček ministra za evropske integracije v hrvaški vladi. Za življenjski cilj v politiki si je Nino zastavil postati "regionalni poslanec v evropskem parlamentu za območje Istre, Reke, slovenskega Primorja in Trsta".

Jakovčić seveda ni rojen v Sv. Juraju. Živi v enem izmed svojih treh stanovanj v Poreču. Je lastnik stanovanja v Pazinu, kjer ima tudi poslovni prostor. V okolici Dunaja pa je podedoval stanovanjsko hišo. Na podlagi prijavljenih podatkov je v času ministrovanja veljal za najbogatejšega člana Račanove vlade. Temu premoženju je nedavno dodal še tri hiše, ki so tako rekoč vse nepremičnine v zaselku Sv. Juraj. K zaselku sodi tudi manjša poznoromanska cerkev. Nakup Jakovčić pojasnjuje kot "naključje. Na nekem sprehodu sem prišel v Sv. Juraj. Lepota narave in lega te vasice sta me takoj očarali."

Zgodba o Jakovčićevem zanimanju za Sv. Juraj postane zanimiva v nadaljevanju. Od strankarskega kolega v IDS in načelnika občine Grožnjan Rina Duniša je Nino kmalu izvedel, da so zapuščene hiše v Sv. Juraju v lasti občine Grožnjan. V hrvaškem uradnem listu Narodne novine je 28. oktobra 1996 prebral, do bo 1. januarja 1997 začel veljati spremenjeni zakon o lastništvu. Ta je med drugim za prodajo nepremičnin v lasti države zahteval javni razpis in plačilo po tržni ceni. Jakovčić in Duniš sta ukrepala hitro. Deset dni prej, preden je začel veljati novi zakon, sta sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero je Jakovčić postal lastnik tako rekoč vsega Sv. Juraja. Cena: 65.000 kun ali okroglo 17.000 nemških mark. Po mnenju trgovcev z nepremičninami v Istri bi morala cena za nakup omenjenih treh hiš znašati približno 100.000 mark več, kot je plačal nekdanji minister in sedanji župan Istrske županije Ivan Jakovčić.

Pozorno branje zakonov pokaže, da je bil javni razpis obvezen že pred uveljavitvijo zakonskih sprememb, ki se jim je želel Jakovčić izogniti v slogu nekdanjega hrvaškega predsednika Franja Tuđmana. Ta je med vojno na Hrvaškem kupil rezidenčno večdružinsko hišo v Zagrebu za simbolično ceno le nekaj dni pred razglasitvijo zakona, ki je take nakupe onemogočal.

Izkazalo se je, da je v zvezi z nakupom hiš v vasici Sv. Juraj še več težav. Po Jakovčićevem nakupu je pristojni tožilec pred dvema letoma na občinskem sodišču v bližnjih Bujah vložil tožbo zaradi nezakonite prodaje hiš v Sv. Juraju. Nekatere hiše so bile premoženje optantov in jih država ne bi smela prodati. Zemljiška knjiga med lastniki navaja Valeria Crisana, ki je Istro zapustil leta 1954. Postopek proti Jakovčiću, ki ga je strankarski kolega Damir Kajin nedavno označil "za najpomembnejšega Istrana v novejši zgodovini in sodobnosti", se še ni začel. Razlog je banalen. Niti sodišču niti policiji ni uspelo Jakovčiću vročiti vabila, naj pride na sodišče. Vsem je bilo neznano njegovo stalno prebivališče na Pionirski ulici 3 v Poreču.

Marsikomu v Istri se zdi zanimiv tudi način plačila za hiše v Sv. Juraju. Strankarski kolega Duniš je poleg neprimerno nizke cene in nezakonitega načina nakupa Jakovčiću omogočil obročno plačevanje. Znesek naj bi plačal v petih letih z za hrvaške razmere nenavadno nizkimi obrestmi. Poleg navedenih hiš je Jakovčić od Josipa Makovca iz Umaga v okolici Sv. Juraja kupil za 25.000 kun ali dobrih 6000 mark zemljišča z njivami, pašniki, vinogradi in gozdom.

Nov izziv pri urejanju Sv. Juraja je za podjetnega Nina Jakovčića pomenila komunalna opremljenost te zapuščene vasice. Te tako rekoč ni bilo. Zaradi njegovega vpliva in s pomočjo direktorja Istrskega vodovoda Borisa Sirotića, ki je tudi član predsedstva IDS, so do Sv. Juraja po Jakovčićevem nakupu tamkajšnjih hiš napeljali vodovod. Ta poseg je davkoplačevalce v Istri stal 4,5 milijona kun ali dober milijon mark. Za pravilno presojo Jakovčićevega nakupa je napeljava tega vodovoda pomembna. Če je načelnik občine Grožnjan in Jakovčićev prijatelj Rino Duniš vedel, da bo do Sv. Juraja v kratkem napeljan vodovod, je bila prodajna cena še toliko bolj nerealna. Če tega ni vedel, ker takih načrtov preprosto ni bilo, je jasno, da je Jakovčić za napeljavo vodovoda očitno izkoristil svoj vpliv in politično moč.

Nova nerodnost se je Ivanu Jakovčiću zgodila z ureditvijo okolice hiš v Sv. Juraju. V desetih vožnjah je prevoznik Miljenko Cukon iz Pulja pripeljal številu prevozov primerno količino starih antičnih kamnitih plošč. Ob preureditvi okolice zaščitenega spomenika slavoloka Zlata vrata v Pulju, za katero večina Puljčanov še danes ne pozna pravega razloga, so kamnite plošče iz časov starega Rima prepeljali na odpad v okolici Pulja. Od tam pa, po plačilu simbolične cene, večino v Sv. Juraj. Ljudje v okolici vasice se sprašujejo tudi, od kod nenadno zanimanje služb za spomeniško varstvo za pospešeno obnovo cerkvice v Sv. Juraju. Cerkvica iz 15. stoletja, ki je sicer zaščitena, je bila do sedaj povsem zapuščena in zanemarjena.

Jakovčić je za uresničitev svojih načrtov pri banki Raiffaisen v letih 1998 in 1999 trikrat najel posojilo v skupnem znesku 250.000 mark. Omenjena banka je na podlagi svoje ocene Jakovčićevih nepremičnin v Sv. Juraju leta 1998 Ninu dodelila posojilo 100.000 mark. To pomeni, da je bila vrednost nepremičnin vsaj tolikšna, kot je bil znesek posojila. Hkrati to potrjuje, da je bila prodajna cena 17.000 mark znatno prenizka. Jamstvo za to posojilo so Jakovčiću dali kar najbližji strankarski sodelavci: podpredsednika stranke Damir Kajin in Emil Soldatić ter tajnik Valter Drandić.

Kaj pravzaprav namerava početi v Sv. Juraju, je Jakovčić pojasnil v obsežnem članku, ki ga je zagrebški Globus letos avgusta objavil kot hvalospev "nespornemu šefu IDS in vizionarju Istre". V članku je Jakovčić med prednostnimi nalogami pri razvoju Istre poudaril elitni in kmečki turizem ter vinogradništvo. Prav temu pa je namenjena naložba v Sv. Juraju. To potrjujejo tudi preureditvena dela na tamkajšnjih hišah. Po Jakovčićevem prepričanju bo "Istra postala regija, v kateri bo v vsej Evropi najugodneje živeti. Zaradi varnosti in zaradi užitkov v pejsažu, etnogastronomiji, morju in kulturi." Vizionar Nino predvideva, da bo zaradi tega "kvadratni meter v Istri najdražja nepremičnina v Evropi". V skladu s to domnevo je tudi usmeril svojo podjetnost.