Pes, konj in podmornica

Skupina veteranov druge svetovne vojne je moskovskim oblastem predlagala postavitev spomenika psu in konju. Spomenik naj bi bil postavljen v spomin na pomoč, ki so jo človeku izkazali psi in konji v boju proti fašistični Nemčiji. Avtorji zamisli so za medije dejali, da naj bi spomenik z dvema monumentalnima realističnima figurama prispeval k domoljubni vzgoji mladine in opozarjal ljudi na prijateljstvo med človekom in živaljo. Trditev ruskega klasika "Živimo v družbi, kjer bo vedno prostor za herojstvo" za Rusko federacijo še pred kratkim ni veljala. Po razpadu Sovjetske zveze je tradicija nagrajevanja in postavljanja spomenikov umirala iz dneva v dan. Le kako naj bi koga razglasili za "heroja SZ", "zaslužnega kolhoznika SZ" itd., če SZ sploh ni bilo več, novih zakonodajnih aktov o počastitvi z drugimi, sodobnejšimi nazivi ni bilo od nikoder, zaradi hitrih ideoloških sprememb pa je zmanjkovalo tudi kandidatov? Nastala je praznina: prejšnji junaki, "umazani" z idejo komunizma, niso bili več avtoritete. Novih vrednot pa ni in ni bilo. Za ljudi, ki so bili več kot 70 let vajeni trdne avtoritete in pravih vzorcev obnašanja, je to katastrofa. Zaradi vsega tega lahko razumemo, zakaj je moskovska duma podprla zamisel o spomeniku psu in konju in zakaj so se kiparji, dolga leta živeči od tipskih obrazov narodnih herojev s pogumnimi potezami, že začeli pripravljati na natečaj.

Kult Kurska

Prvi intenzivnejši odziv javnosti na pomanjkanje objektov oboževanja je bilo v Rusiji opaziti že leta 1990, ko je v avtomobilski nesreči umrl pevec glasbene skupine Kino in povzročil razširitev Sovjetom do tedaj neznanega kulta oboževanja pop zvezdnikov. Viktor Coj je, kot se spodobi za človeka (spomnite se zgodnje smrti Lermontova in Puškina), ki se vpiše v zgodovino, umrl mlad. Pravzaprav v cvetu glasbene kariere, katere dobršen del so sestavljale pretežno depresivne in globoke pesmi, ki so podpirale novo, protisocialistično razpoloženje in nasprotovale takrat aktualni vojni v Afganistanu. Cojeva smrt je povzročila pravo histerijo predvsem med mladostniki (bilo je nekaj samomorov, katerih vzrok je bil "nesmisel bivanja brez priljubljenega pesnika"), pa tudi med starejšimi. Celo še danes ne boste našli ruskega mesteca, kjer Cojevega imena ne bi omenjali grafiti na zidovih: "Coj je živ. Coj je med nami!"

Ruski klasik je nekoč dejal, da je "narod, ki potrebuje junake, nesrečen narod". Tako ali drugače, povpraševanje po herojih je v Rusiji naraščalo vzporedno z obujanjem nostalgičnih spominov na čase, ko je bilo brezpogojno jasno, kdo je dober in kdo slab. Idealna snov za junake pa so še vedno vojaki. Podmorničarji s Kurska so nesrečniki, ki so se zapisali med nesmrtne. "Naša država se je spoprijemala z veliko hujšimi dogodki, ki smo jih doživljali pred kratkim," je dejal Vladimir Putin v zvezi z nesrečo podmornice Kursk. "Mi in naši predniki smo imeli opraviti s še večjimi katastrofami. A smo preživeli. In Rusija je vedno imela prihodnost. Podobni dogodki morajo združevati in ne razdruževati občestva, združevati narod." Temu bi lahko rekli specifična mentalna značilnost, s katero se Rusi od časa do časa hvalijo: sposobnost mobiliziranja ob nesrečah. Čim večja je nesreča, tem dejavnejši so ljudje; večje je povpraševanje po junakih, manj se govori o krivcih. Izmenično kratka in razširjena poročila o podmornici Kursk zasedajo prve strani časopisov že več kot leto dni. Mediji niso objavljali samo nepotrjenih različic opisov poteka nesreče, ampak ste iz njih izvedeli celo za temperaturo vode, v kateri so delali reševalci. In kako so odlikovani junaki? Za heroja Ruske federacije je bil imenovan poveljnik Kurska, sorodnikom drugih članov posadke so podelili red poguma. Mimogrede, tudi udeleženci reševalnih akcij bodo nagrajeni. V mestecu Vidjaevo, kjer je bila baza Kurska, bodo postavili poseben spomenik, ki je bil na natečaju izbran med 12 projekti. Okrog spomenika naj bi uredili park, drevesa pa bodo, gledano iz zraka, oblikovala pomorsko zastavo Rusije z Andrejevim križem. V osnovni šoli, ki jo je obiskoval kapitan Kurska, so že odkrili spominsko ploščo, njegova žena je postala vplivna medijska osebnost. V mestu Kursk so zraven stolpnice, v kateri so družine umrlih za odškodnino dobile stanovanja, že izbrali prostor za spominski drevored - zasajenih bo natanko 118 brez, da bodo spominjale na heroje. Osrednji muzej obrambnih sil RF naj bi v svojih razstavnih prostorih postavil stalno razstavo osebnih stvari mornarjev. Podelitev nagrad sorodnikom je potekala v različnih mestih. V Sankt Peterburgu so v skladu z uradnim načrtom slovesnosti precej govorili o "junaškem dejanju" in o tem, da "bo spomin na to dejanje živel v človeških srcih". Idilično lepoto prireditve je nekoliko pokvarila mati enega od "nagrajencev". Organizatorje je presenetila z nenapovedanim govorom, češ kaj jim bodo nagrade, če sorodniki umrlih še vedno čakajo na pojasnilo vzroka tragedije: "Očitno krivci nikoli ne bodo kaznovani. Za smrt naših sinov, mož in očetov ne bo odgovarjal nihče."

Vojaki

Neusahljiv vir junakov in junaštva je vojna. Ravno na dan nogometne tekme med Slovenijo in Rusijo je ruska nacionalna televizija ORT pripovedovala zgodbo o pogrešanih televizijskih novinarjih, ki so izginili v Jugoslaviji. Med jokom sorodnikov, ki še zmeraj verjamejo, da so novinarji preživeli, je bilo slišati tudi mnenja strokovnjakov: "Srbi nikoli ne bi škodovali ruskim herojem." Manjši heroji so bili fantje, ki so v Afganistanu odslužili obvezni dve leti vojaškega roka. Manjši zato, ker ruska javnost ni bila naklonjena afganistanski vojni, kajti v njej ni videla smisla. Zato za javno priznano junaštvo ni bilo prostora. Povsem drugačna je vojna v Čečeniji, ki je po terorističnem napadu na ZDA dokončno dobila naziv "protiteroristična".

Ministrstvo za tisk, televizijo in množična občila ter ruska nacionalna tiskovna agencija Itar-tass sta določila vsakoletno denarno nagrado (okrog 10 tisoč ameriških dolarjev) v spomin na Vladimirja Jacina - fotoreporterja, ki so ga med delom v Čečeniji leta 1999 Čečeni vzeli za talca in zanj zahtevali dva milijona ameriških dolarjev odkupnine. Kot pričajo osvobojeni talci, so Čečeni Vladimirja ustrelili, ker je fizično oslabel med prehodom z enega dela čečenskega ozemlja na drugega. Ker trupla, kljub uradnim prizadevanjem FSB-ja in vojske, še niso našli, Jacina štejejo za pogrešanega. Tiskovni minister Mihail Lesin je o odlikovanju, ki ga bodo novinarjem podeljevali vsako leto decembra za "pogum pri izpolnjevanju poklicnih dolžnosti", pripomnil: "Danes, kar ni čudno, heroji med novinarji, ki delajo v Čečeniji, postajajo napačni ljudje. Ne tisti, ki izpolnjujejo svojo dolžnost do Rusije, temveč tisti, ki nesramno blatijo rusko državo in rusko vojsko!" To lahko pomeni, da denarja ne bodo dobili t. i. opozicijski novinarji, ki poročajo o vojnih zločinih tudi na ruski strani, ampak tisti, ki na televizijskih zaslonih in časopisnih straneh prikazujejo lepo urejene čete ruskih vojakov, ki z nasmeškom na obrazih varujejo domovino, kar koli se že skriva za to besedo. Če pa so že mrtvi, so izključno heroji: "Andrej Kaljapin je umrl 1. septembra 1999. Bil je star komaj 19 let, čez štiri mesece bi jih dopolnil 20. Bil je vojak izvidniške enote, ki je zasedla strateško pomemben hrib. Pet ur se je enota vztrajno borila proti banditom. V Andrejevo bližino je v odločilnih trenutkih spopada padla granata. Andrej jo je izjemno hitro pokril s svojim telesom in tako rešil življenja tovarišev. Izgubili smo domoljuba in odličnega človeka!" Članek v vzgojno-domoljubnem slogu govori tudi, da se je Andrej odločil za vojsko sam, čeprav bi se lahko zaradi astme izognil služenju vojaškega roka. Devetnajstletnikovi starši so dobili nagrado - zvezdo heroja RF -, njihovega mnenja pa, kot v večini podobnih primerov, v članku ni. Triindvajsetletni Mihail Dangiriev je posmrtno dobil enako odlikovanje. "Čečeni so ga, ko so izvedeli, da so Mihailovi starši čečenskega rodu, poskusili pregovoriti, naj se bori na njihovi strani. Ker ni privolil, so ga pretepli do smrti," piše v enem od ruskih časnikov, ki ne navaja vira, iz katerega je avtor dobil tako natančen opis usmrtitve. Nekateri heroji imajo več sreče: njihova imena bodo vtisnjena na spominske plošče v rojstnih krajih, šole, v katere so hodili, pa bodo imenovane po njih. Odlikovanja so ponujena tudi tistim, ki ujamejo pomembne čečenske borce. Tako se je po časopisih razširila vest, da so za glavo skrivnostnega vodje separatistov Šamilja Basajeva obljubljeni zvezda heroja RF, denarna nagrada in napredovanje v službi. Utemeljenost časnikarskih govoric potrjuje novica tedna - smrt in odlikovanje "za pogum in junaštvo" 15-letnega čečenskega dečka Magometa Tašuhadžijeva. Zgodba se glasi takole. Vodja čečenskih borcev Cagarajev je s skupino privržencev pozno ponoči napadel hišo čečenskega policista poročnika Sajda Tašuhadžijeva. Borci so ga skupaj s še enim policistom takoj ustrelili. Ko je Magomet, Sajdov sin, zaslišal streljanje, je pritekel na pomoč in pobil vse napadalce. Med streljanjem je bil hudo ranjen in je kasneje umrl v bolnišnici. Putin je izdal poseben ukaz o tem, naj se Magomet tako kot kapitan Kurska odlikuje z odlikovanjem heroj RF.

V pretežno moških vojaških junaških vrstah se pojavljajo tudi ženske. "Medicinski sestri narednici Irini Janini je uspelo med hudim spopadom odnesti z bojišča 28 ranjenih vojakov in jim zagotoviti prvo pomoč. Sama je z brzostrelko ščitila prenašanje ranjencev na oklepno vozilo. Dve granati, ki so ju vrgli nasprotniki, sta poškodovali bencinski rezervoar bojnega vozila. Vozilo je takoj zagorelo. Toda Irina se ni ustrašila, pomagala je ranjencem zapustiti vozilo. Med reševanjem bojnih tovarišev je žrtvovala svoje življenje. Junaštvo pogumne medicinske sestre je bilo odlikovano z zlato zvezdo," je o herojinji za časopis Rdeča zvezda razlagal Stanislav Kavun, generalporočnik, namestnik vodje notranjih vojsk Ruske federacije.

Kadar manjka vojaških junakov, se najdejo tudi drugi, pri tem pa nastajajo nenavadne obrazložitve. Skupnost ruskih Nemcev (potomcev tistih, ki so se priseljevali v Rusijo še med vladavino Katarine II.) je Putina odlikovala z zlato medaljo "za ureditev možnosti za razvoj nacionalne kulture ruskih Nemcev". V mehanizem podeljevanja nazivov, ki je začel ponovno delovati, se je vključila tudi ruska pravoslavna cerkev. Navkljub nasprotovanju nekaterih je začela odlikovati svoje podpornike s cerkvenimi odlikovanji (šušlja se, da vas lahko za določen znesek posmrtno imenujejo tudi za svetnika). Avgusta letos pa je agrarna vladna poslanska skupina sporočila, da se kmetijski delavci težko potegujejo za naziv heroja Ruske federacije, čeprav kmetje, po besedah vodje skupine, ne naredijo za državo nič manj kakor vojaki v Čečeniji - saj ohranjajo prehrambno varnost Ruske federacije. Torej potrebujejo posebno odlikovanje. Duma je o tem že odločala. Tako se nemara lahko zgodi, da bo ob kipu konja in psa stal še spomenik ruskemu kmetu. Tako kot v starih časih. Ni kaj, "nesrečni narod" še vedno potrebuje heroje.