Zgodbe z napačnih strani

"Imam sporočilo za mulo Omarja," je pred svojo iz blata zbito begunsko bajto pripovedoval petdesetletni imam Mula Nazimudem. Bilo je na severovzhodnem obrobju Khoje Bahudina. V vedno bolj mrzlem Afganistanu, tik pred strmim spustom k veliki planjavi ob reki, kjer so razpeti žalostni šotori beguncev. Možak, vaški veljak, je pred nekaj več kot letom z večino preživelih prebivalcev svoje vasi pribežal pred talibani na ozemlje pod nadzorom Severnega zavezništva. Govoril je počasi in odsekano, da bi lahko prevajalec natančno prevedel njegove besede. "Sprašujem ga: kakšen človek je? Kako lahko dovoli in ukaže pobijanje ter mučenje žensk in otrok? Kako lahko dovoljuje spolno zlorabljanje otrok? Zakaj daje oblast v Afganistanu v roke krutih prišlekov iz Pakistana in arabskih držav, ki ne spoštujejo Mohamedovih zakonov? Sprašujem ga: zakaj?"

Kje so mednarodni humanitarci?

Nenavadno se zdi, a humanitarnih delavcev na severu Afganistana ni veliko. Tu so le Zdravniki brez meja, pa v teh delih sveta izjemno aktivna francoska humanitarna organizacija ACTED, irski Concern, vidi se kakšno osamljeno vozilo Mednarodnega Rdečega križa. Najbolj bode v oči, da ni tistih organizacij, ki v svojih emblemih nosijo inicialke Združenih narodov.

"Humanitarne razmere na severu Afganistana trenutno niso katastrofalne, so pa zelo resne. Številke o beguncih so zgolj ugibanja. Za zdaj nimamo nobenih natančnih podatkov in veliko je medijskega pretiravanja ter različnih špekulacij. Novi begunci ne prihajajo v velikem številu," je pripovedovala Edith Verraer, sodelavka Zdravnikov brez meja v Khoji Bahudinu, ki je prepričana, da je humanitarna situacija na ozemljih Severnega zavezništva trenutno pod nadzorom. "S tukajšnjimi oblastmi odlično sodelujemo," je poudarila, "navsezadnje smo pri njih že več kot dvajset let." Zdravniki brez meja, ki skrbijo predvsem za zdravstveno stanje ljudi, imajo svoje projekte še vedno tudi tam, kjer imajo glavno besedo talibani, na drugi strani frontnih črt. Tam so razmere drugačne, za ljudi, ki poskušajo pomagati, bistveno težje. Projekt razdeljevanja pomoči sicer še teče. Gre za razdeljevanje odej, obleke in podobnih reči, ki bodo prebivalstvu pomagale prebroditi zimo. A osebje na drugi strani frontne črte je zgolj lokalno, mednarodni sodelavci so se morali umakniti pred grožnjami talibanov.

ACTED je francoska nevladna humanitarna organizacija, ki je na severu Afganistana najmočnejša in ima na ozemljih pod talibani nekaj več sreče, kot jo imajo Zdravniki brez meja. V Afganistan so pripadniki ACTED-a prišli leta 1996, na sever dežele pa leta 1999, ko so bile tukaj katastrofalne suše. Trenutno ima ACTED sedem pisarn na ozemljih pod nadzorom Severnega zavezništva in štiri na ozemljih pod talibani. Vse pisarne so operativne, tudi te pod talibani, s temi je otežena le komunikacija. Pisarne niso bile izropane, kot tiste od Zdravnikov brez meja. Mednarodnih delavcev francoske humanitarne organizacije je v Afganistanu osemnajst, ob njih deluje še dvesto osemdeset domačinov. "Ameriško bombardiranje ni tukaj spremenilo ničesar," je pojasnjeval Cyril Dupre, koordinator ACTED-a za severni Afganistan. "Situacija je napeta. Zaradi prihajajoče zime, ki je lahko zelo trda, se trudimo ustvariti štirimesečne zaloge hrane za več kot sto tisoč ljudi, ki so tako ali drugače odvisni od naše pomoči. Humanitarnim organizacijam pod okriljem Združenih narodov smo poslali apel, da tudi oni pridejo na teren. Ko se bodo sesule obstoječe fronte, se bo humanitarna situacija namreč naglo poslabšala. Delovati bo treba hitro. Begunci se bodo začeli vračati na svoje porušene domove in treba jim bo pomagati, da bodo lahko preživeli zimo. Poleg hrane in zimskih oblek je treba pripraviti še material za rekonstrukcijo njihovih domov." ACTED je v zadnjih tednih že poslal več humanitarnih konvojev s hrano, odejami in oblekami v Pjandžirsko dolino, kjer se je zima že začela in je zaradi visokih hribov običajno zelo huda. V Afganistanu so poleg Pjandžirske doline še tri druga zelo ogrožena območja in največji problem poleg vojne so katastrofalne suše.

Mednarodni humanitarci, ki na severu Afganistana so, med sabo sodelujejo, da bi bili skupaj čim bolj uspešni. Koordinacijski sestanki, doslej so bili trije, so namenjeni temu, da se pomoč različnih organizacij ne bi podvajala in da bi prišla povsod tja, kjer je potrebna.

Begunske zgodbe

Zgodba imama Nazimudema se je dogajala pred nekaj več kot letom dni, natančneje po 5. septembru leta 2000. Pred tem so talibani v provinci Takhar sprožili veliko ofenzivo proti silam generala Masuda, napredovali v zaledju Kunduza ter na imenovani dan zavzeli Talekan ter več vasi v okolici mesta. Takrat je bilo s svojih domov menda pregnano več kot sto petdeset tisoč ljudi. Ljudje niso bili presenečeni, grožnja je na njihova vrata trkala že dobro leto. Talibani so bili pred tem že večkrat z orožjem prisiljeni v umik. "Videl sem ženske in otroke, vržene na grmade in zažgane pri živem telesu," je pripovedoval imam. Moške, ki so se znašli na njihovi poti, so talibani pobili že pred tem. Ko so se tisti, ki jim je uspelo pobegniti pred krvavim pirom, vrnili v vas, so našli le razkosana trupla in sledove zločinov. Ženske z odrezanimi dojkami in z rezili razpolovljene otroke. "Vem, da je bilo podobnih primerov še več tudi drugod, v okoliških vaseh," je prepričan imam. Njegovi ljudje so se po tem, ko so videli, kaj se je zgodilo v vasi, odločili, da nima smisla ostati doma, pod novimi oblastniki, in da se bodo poskušali prebiti na sever, na ozemlje pod nadzorom Severnega zavezništva. Pot je bila nevarna in dolgotrajna. Talibani so jih večkrat pretepli, tudi imama. Govorili so mu, da ni pravi imam, ker hoče oditi k sovražnikom talibanov. Večinoma so bili Pakistanci in Arabci, a ti, ki so imama poznali in bili posebej grobi, so bili iz Afganistana. Bežeči ljudje so bili med potjo še večkrat pretepeni z električnimi kabli. Prečkanje frontne črte je bilo nevarno, a vsi, ki so se podali na pot, so ostali živi. "Pretepali so nas, da bi pokazali svojo moč. Tiste, ki so hoteli pobiti, so pobili že prej. Na koncu je šlo le za izživljanje," je imam končal svojo pripoved.

Danes imam Mula Nazimudem poskuša po najboljših močeh skrbeti za tiste ženske in otroke iz svoje vasi, ki so ostali brez svojih moških. Težko opravilo. Vdov in sirot je med ljudmi iz njegove vasi veliko.

Dr. Mohamed Atik je kirurg in dela v vojaški ambulanti, ki domuje pod nekaj velikimi zdelanimi vojaškimi šotori, nekaj kilometrov za frontno črto v bližini Dašt-e Kale. Postelje v njegovi improvizirani bolnišnici so trenutno prazne. Bojev ni in zato ni ranjencev. Trenutno. Ko se bodo začeli novi boji, bo postelj pod šotorom zagotovo premalo. Dr. Mohamed Atik je delal pod talibani še šest mesecev, potem pa so ti zavzeli Kabul. Delal je v vojaški bolnišnici v Kabulu. Njena vodja je bila doktorica Suhela, s činom generala, ki je izgubila službo takoj, ko so prišli talibani. Ženske pod talibani ne smejo obiskovati šol in ne hoditi v službe. Nov zakon so talibani začeli izvajati takoj, ko so vkorakali v mesto. Strogo in temeljito. Meščanov, ki so prišleke najprej pozdravili kot osvoboditelje izpod tiranov, se je začel polaščati dvom. Večje zlo je zamenjalo manjše. Skorumpirane in pogoltne vladne uradnike so zamenjali kruti talibani. Dr. Atik pravi, da je bilo takrat v Kabulu grozno. Videl je talibane, kako so tepli in posiljevali ženske. Zdravniki so bili prisiljeni opravljati amputacije pri ljudeh, ki so bili obtoženi po šeriatskem pravu. Na vejah dreves po mestu so kot okraski na novoletnih jelkah viseli amputirani udi kaznovanih. Talibani so v bolnišnico pripeljali zdravnike iz tujine in z njimi zamenjevali domače, ki niso bili pokorni njihovim ukazom. Talibanski mule so se zdravili le pri tujih zdravnikih. Dr. Atik se je kmalu odločil, da bo poskušal pobegniti iz mesta in se prebiti do Severnega zavezništva. Pravi, da je bilo grozno, ko je svoje sošolce z univerze videl početi grozovitosti. Iz mesta se je pretihotapil v avtu, tako da je večkrat podkupil talibanske stražarje na cestnih zaporah. Njegova družina je iz mesta odšla po drugi poti, nekaj časa za njim. Po dolgi negotovosti so se srečno znašli na varnem.

V časih obilja je Uzmara Khan s svojo družino živel v vasici Bangi, na rodovitni kunduški ravnici, prek katere leno vijuga istoimenska reka. Prideloval je breskve, lubenice, pistacije ... S svojimi je brez večje škode preživel leta sovjetske invazije in celo krute spopade lokalnih vojaških vojvod, ki so sledili umiku Sovjetov. Vas je ostala nedotaknjena. A približno takrat kot na vas imama Mule Nazimudema se je nesreča zgrnila tudi na majhno uzbeško-tadžiško vasico Bangi. Talibani so prišli kmalu po polnoči in začeli nemudoma požigati hiše. Ljudje so v paniki hiteli na plano. Moški so bili pretepeni, nekateri ustreljeni, mlade ženske pa ločene od ostalih ... "V nas so bile uperjene puške, nič nismo mogli narediti," je pripovedoval Uzmara Khan. Prestrašeni vaščani so gledali, kako so talibani nekaj ženskam prerezali grla, druge pa zastrupili z injekcijami. Vaščani niso vedeli, kaj natančno se je zgodilo in kakšno snov so talibani vbrizgali ženskam. "Gledali smo, kako so dekleta kričala in se zvijala," je pripovedoval nekdanji kmet. "Ko so bila njihova telesa negibna, so jih talibani položili v zaboje. Po tem jih nismo več videli. Ne vemo, ali so bile žive ali mrtve in kaj se je z njimi zgodilo." je Tisto noč je bilo po pripovedovanjih v pokolu v majhni vasici ubitih vsaj petdeset ljudi, ostali so pobegnili v temo. A groza se je za nesrečne ljudi nadaljevala. Po namakalnih kanalih, ki so pesek spreminjali v rodovitno zemljo, so se ubežniki prebili do Kunduza, ki je bil takrat še v rokah Severnega zavezništva. Kmalu je sledil nov talibanski napad tudi na to pomembno mesto. Ljudje, ki so šele pribežali, so tokrat bežali skupaj z meščani. Uzmara Khan je v splošni zmedi, ki je nastala, izgubil stik s svojo najmlajšo hčerjo Salzbah, ki je takrat imela šele šest let. Od tistih, ki so pribežali za njimi, mu je uspelo izvedeti, da je dekletce končalo v talibanskem zaporu. Bil je prestrašen, obupan in ni vedel, kaj bi. Nekaj tednov pozneje se je Uzmar Khan znašel v begunskem taborišču s tisoči drugih. Starca iz svoje vasi je zaprosil, da se vrne prek sovražnikovih vrst in v Kunduzu zaprosi za izpustitev njegove hčere. Podvig je bil tvegan. Starcu je uspelo, ječarji so se usmilili njegovih moledovanj. Nazaj k domačim v begunsko taborišče je z njim prišlo tudi plašno dekletce.

Konec virtualne vojne

Na severu Afganistana je pod ponjavami begunskih šotorov mnogo podobnih pričevanj. Nekatera so zabeležena, druga so skrita v glavah ljudi. Statistike ni in ni podatkov o ubitih, zajetih in pogrešanih. Za mnoge, ki so stik s svojimi bližnjimi izgubili v zmedi, ostaja upanje, da so ti živi v kakšnem drugem begunskem taborišču ali ujeti pri nasprotnikih. Ostaja upanje, da se ponovno snidejo. A grozovitosti v vojskovanju niso tuje nobeni strani v tej čudni vojni. Zgodbe o preteklih zločinih teh, ki so trenutno na "pravi" strani in so pred talibani vladali v deželi, bi znali povedati tudi tisti tam prek. Vse se zdi večni krog neskončnih vojn, ogabnih zločinov in krutega maščevanja. Govoriti o tem je boleče, ženske morajo v tej deželi molčati. Zdaj je novinarjev, ki zastavljajo vprašanja beguncem, mnogo, humanitarcev je nekoliko manj. Večina obojih je tukaj zaradi aktualne vojne proti svetovnemu terorizmu; tistih mednarodnih, ki jim je mar, je bilo do nedavna v teh krajih zelo zelo malo.

Bila je še noč, ko so se v četrtek zjutraj prvič stresla tla v Khoji Bahudinu. Nato je bilo nekaj trenutkov miru ter oddaljeno grmenje. Ne, ni bil potres, niti nevihta. Padale so bombe! Tudi na kunduški fronti na severu Afganistana, tik ob meji s Tadžikistanom, so začele naposled padati ameriške bombe. Že pred nekaj dnevi manjše, tokrat takšne, da se je tesnoba zalezla tudi v srca tistih, ki so bili od mesta eksplozije oddaljeni več kot dvajset kilometrov. Koliko ljudi je umrlo?

Pripadniki Severnega zavezništva so v svojem oporišču ob reki Pjandž, dopoldan, ko so na talibane ponovno padale bombe, vse doživljali brez pretirane vznemirjenosti. Na drugi strani so se v zrak dvigali veliki oblaki zemlje in dima, tišino pa so parale nove in nove silovite eksplozije. Američani so s svojimi velikimi strateškimi bombniki B-52, ki so grozo sejali že v Vietnamu in so bili narejeni, da bi nad sovjetska mesta ponesli atomske bombe, bombardirali talibanske položaje v "preprogah". Sistematično so uničevali utrjene talibanske položaje, ki tvorijo fronto proti silam Severnega zavezništva. Afganistanski bojevniki so nesrečo nasprotnikov na drugi strani opazovali z nasmehi, drugi s kančkom nezaupanja, češ saj Američani tako nič ne zadenejo, tretji pa so nemoteno igrali odbojko. Mehaniki so v red spravljali tanke, oklepne transporterje in druge lahke oklepnike z nameščenim protiletalskim orožjem, ki so jih nedavno dobili od Rusov. Sodobnega oklepništva je tukaj kaj precej in je v presenetljivo dobrem stanju. Z njim bodo vojaki Severnega zavezništva napadli talibane, začeli novo ofenzivo. Prej ali slej, čas je tokrat na njihovi strani. Mudi se le novinarjem in morda še kakšnim Američanom, ki nosijo vojaške uniforme.

Edina prava vez z ozemlji pod nadzorom talibanov so tukaj, na "pravi" strani afganistanske frontne črte, trenutno pogumni trgovci, ki z druge strani na svojih vzdržljivih oslih tovorijo robo. Treba je živeti in vir preživetja teh ljudi so štirinožne živali in trgovina. Pripadniki Severnega zavezništva se s talibani sicer pogovarjajo še prek radijskih valov, a tovrstno izmenjevanje informacij je večinoma omejeno le na grožnje in grobe žaljivke, ki jih eni in drugi sikajo v mikrofone aparatov. Potovanje trgovcev, ki prihajajo s talibanskih ozemelj do prve vasi na tej strani, kjer lahko podjetniki robo zamenjajo za ogromne šope malovrednih lokalnih bankovcev, traja polnih štiriindvajset ur. Samo fronto, najprej ene in nato druge položaje vojakov, je treba prečkati v temi in pravim ljudem pred tem odšteti nekaj denarja. Kljub temu je nevarno. Trgovci bodo ostali nekaj dni, dokler ne prodajo prinesene robe. Nato bodo nakupili stvari, ki bodo šle v promet pri njih doma, in se po isti poti, kot so prišli, tudi vrnili. Možje so molčeči, prestrašeni in nočejo razlagati, kakšno je življenje pod talibani. Nočejo povedati, kakšna je morala ameriških nasprotnikov, in ali je res, da so mnogi dezertirali. Nočejo govoriti niti o prostovoljcih iz drugih muslimanskih držav. Jasno je, da je preproste ljudi strah. Edini pomenljiv komentar trgovcev na vse dogajanje je: "Talibani se bodo borili!"

Nebo nad severnim Afganistanom se je v zadnjem tednu spremenilo. Ptice so odletele, namesto njih so priletela letala, ki mečejo bombe. Iz temačnih oblakov je začelo deževati in prah se spreminja v težko, lepljivo blato. Legenda pravi, da je Alahu potem, ko je ustvaril svet, ostalo mnogo grdih in neuporabnih delov. Vrgel jih je na zemljo, da se mu ne bi potikali pod nogami, in nastal je Afganistan.

p.s. Slatenškov digitalni aparat Nikon Coolpix 995 se odlično znajde tudi v ekstremnih pogojih, vi pa gledate edine fotografije, ki jih je v Afganistanu posnel naš, slovenski novinar.

povezava