Heroji ležanja

"Ko sem zagledal ponudbo na študentskem servisu, da potrebujejo prostovoljce za raziskavo breztežnosti, sem mislil, da se hecajo," je dejal eden od desetih preiskovancev. K sodelovanju v raziskavi, pri kateri so za simulacijo učinka breztežnosti preiskovanci v ležečem položaju mirovali 35 dni - raziskava bo pripomogla k razumevanju in preprečevanju škodljivih posledic dolgotrajnega bivanja v vesolju na ožilje, mišice, kosti in uravnavanje telesne temperature -, se je prijavilo 150 kandidatov obeh spolov. "Nismo določili spola preiskovancev. Toda v začetku prijavljanja je bilo več moških kot žensk, zato smo se odločili za moške. Čeprav je bilo potem proti koncu prijavljanja več žensk," je dejal glavni koordinator projekta in soodgovorni nosilec celotne raziskave Igor B. Mekjavič. Od 150 jih je 50 odnehalo že po daljšem telefonskem pogovoru, še 50 pa po natančnem opisu projekta. "Dobili smo 20 resnih kandidatov. Raziskovalci, ki smo poskuse že opravili na sebi, smo jim pojasnili, kaj jih čaka. Pomembno je bilo, da vedo, kaj bodo počeli v teh dneh, in da se zanimajo za raziskavo," je povedal Mekjavič, ki se na Inštitutu Jožefa Stefana ukvarja z raziskavami vpliva okolja na človeško fiziologijo, vzporedno pa vodi raziskave na področju letalske medicine na Karolinskem inštitutu v Stockholmu. Po opravljenih izključitvenih testih in zdravstvenem pregledu (izključeni so bili kandidati s tveganjem za vensko trombozo itd.) je deset preiskovancev podpisalo obsežno pogodbo in se znašlo v dveh ločenih sobah Ortopedske bolnišnice Valdoltra v Ankaranu, ki ima precej izkušenj s pacienti, ki morajo dlje časa mirovati v ležečem položaju zaradi različnih poškodb oz. operativnih posegov. Osebje je skupini ločilo na starejšo (konec študija) in mlajšo (začetek študijske poti). "Razlika v letih se jim je poznala. Mlajši so se ves čas zafrkavali. Starejši so bili bolj umirjeni, resneje so vzeli stvari, manj so se pogovarjali, pa tudi na drugačen način. Pričakoval sem, da bodo proti koncu tretjega tedna bolj zoprni, toda so se kontrolirali," je razložil Iztok, ki je skrbel za preiskovance in bil hkrati v kontrolni skupini petih normalno živečih ljudi, s katerimi so primerjali ležeče preiskovance.

Ležanje

Eden od preiskovancev je odnehal že prvi dan. Nekateri med fanti menijo, da ga je "potunkala higiena". Kajti lulati v prisotnosti petih sovrstnikov v plastično posodico, ki je ljubko imenovana papiga (da o opravljanju resnejše potrebe v horizontalnem položaju niti ne govorimo), pa biti neprestano pod očesom kamere (če se kdo preveč dvigne, ga na to takoj opozorijo), biti odvisen od medicinske sestre, čeprav nisi bolan, pa cel kup drugih malenkosti - očitno ni lahko. "Ma, papiga je super! Za domov bi jo vzel," se je nasmehnil Darko, ki študira socialno delo. Kot večina od desetih preiskovancev si je za 35 dni ležanja v postelji rezerviral več študijskih dejavnosti: "V načrtu sem imel pripravo na diplomo in manjšo seminarsko nalogo." Ni mu uspelo narediti čisto nič: "Bilo je toliko drugih rutinskih stvari, da mi je enostavno zmanjkalo časa. Poleg tega smo vsi začutili pomanjkanje koncentracije." Okrogli osemnajstletni Jackass (mlajša skupina), bodoči elektrotehnik komunikacij, se je prijavil na pet izpitov, preden se je ulegel, a se tudi njemu ni posrečilo. "Sedaj razumem, kaj se dogaja med moškimi, ki so recimo na ladji ali v zaporu. Ha, ha," se je začel smejati Darko. "Homoerotični štosi so bili stalno na sporedu. Pa še zoprni smo bili." Najtežji je bil za večino prvi teden, ko so se navajali na ležanje, in zadnji teden, ko so bili že vsega naveličani, najmanj enkrat pa je vsak pomislil, da bi odnehal. Marsikateri od preiskovancev je bil neprijetno presenečen nad "zunanjimi" prijatelji: "No, nobenega nisem vabil, toda mislil sem, da me bo kateri presenetil, pa me ni ..." Težave so se pojavile tudi z najbližjimi: "Moja dva sta ločena. Mami je bila na začetku čisto panična, dokler ni prišla pogledat, da sem v redu. Oče pa me je spravil v zadrego, ko je začel v sobi na glas govoriti, češ saj mi ni treba biti tukaj, tri jurje mark mi lahko že on da." Denar je bil po pričevanju fantov le na začetku dober stimulator: "Ko pa vidiš, kaj zmoreš, ti postane zanimivo, da zmoreš še in še." Tudi o škodljivosti opravljanja dela "poskusnega zajčka" je bilo rečeno, da je glede na to, kako so nanje pazili, veliko bolj škodljivo streči v zakajenem lokalu.

Ker so bili odklopljeni od zunanjega sveta, so se priklopili na internet (IRC-klepetalnice so prenehale delovati že v prvih dneh, ker so večkrat staknili viruse), brali so časopise, gledali televizijo in filme na videu. "Nikoli nisem bil toliko časa s petimi ljudmi. Igorja sem enkrat s kitaro, ker ni hotel televizije dati bolj potihem. Drugače smo se vsi v redu razumeli," je povedal dvajsetletni študent geografije. Študent politologije, Žiga, pa je predlagal, naj bi za boljše razumevanje v politiki poslali na podoben preizkus vodilne može političnih strank: "Zagotavljam, da bi se bolje razumeli. Kajti tukaj, kot nikjer drugje, se zaveš, da nisi sam in da moraš upoštevati zahteve drugih, če hočeš živeti v skupnosti." Žiga je 35 dni ležanja izkoristil za urjenje in utrjevanje hudih teorij o ženskah: "Zaupali smo si stvari, ki si jih drugače zagotovo ne bi."

Vstajanje

Čeprav so se ulegli skoraj vsi hkrati, so začeli vstajati posamično. Zato so nekateri že pokukali domov, drugi pa so še prešibki za dolgotrajno hojo. "Prvo, kar bom naredil, ko bom prišel ven, bo to, da bom nadomestil vse zamujene filme v kinu," je dejal Darko. "Jaz sem pa zelo pogrešal Ljubljano. S punco Tadejo sva šla pogledat vsak kotiček Ljubljane, ali se je kaj spremenilo, ko me ni bilo," je dejal devetnajstletni bodoči gostinec Igor. "Najtežje je bilo, ko je prišla Tadeja. Vsakič, ko je odhajala, sem mislil, da bom vstal in šel z njo. Šele zdaj sem se zavedel, kako me ima na vrvici." Dvaindvajsetletni gradbeni tehnik Sašo je zatrdil, da ne bo več vozil tako hitro kot prej: "Spoznal sem, kaj je biti na nogah. Kako je to, ko moraš za vsako malenkost poklicati sestro. Zdaj bom bolj cenil, kar imam." Sašo se spominja vseh devetih medicinskih sester po imenu in se jim posebej zahvaljuje: "Če bi bile take sestre v vsaki bolnišnici, bi ljudje hitreje ozdravljali." Sašo je vstal zadnji; tako kot astronavti v vesolju je zaradi simuliranja breztežnosti izgubil okrog 10 odstotkov mišične mase v spodnjih okončinah. Spremembe v kostni in mišični masi, ki jih povzroči daljša razbremenitev spodnjih okončin, niso le težava "herojev vesolja", temveč vseh pacientov, ki dlje časa ne morejo uporabljati spodnjih okončin, zato se tukaj križajo interesi vesoljske in "zemeljske" medicine. Po vrnitvi na zemeljsko oblo se pri astronavtih pojavi tudi t. i. ortostatična intoleranca, to pomeni, da med pokončno držo ne morejo primerno vzdrževati krvnega tlaka, to pa povzroči vrtoglavico in poveča možnost izgube zavesti, če hitro vstanejo oziroma dlje časa stojijo na mestu. Najmanj, kar je lahko kdo zdržal, potem ko se je dvignil s postelje, je bilo 20 sekund, največ 10 minut. Zato so Sašo in drugi zelo nestabilni, največ težav jim povzročajo stopnice, čaka pa jih dolgotrajen trening, s katerim si bodo povrnil prejšnje sposobnosti. "Najhujši je bil zame preizkus z bazenom, ki so ga opravili, preden sem se ulegel. Priklopijo te na različne merilne naprave, najprej se ogreješ na ciklometru in kasneje te spustijo v vodo z veliko nižjo temperaturo od tvoje lastne. Mene je treslo. Pa še temperaturo v vodi ti merijo s posebnim vložkom v zadnjici - toda kaj češ, tudi to je treba prestati." Drugi trpijo zaradi bolečin v hrbtenici in vratu, ki so posledica ležanja. Posebno poglavje je preizkušanje raztegljivosti žil. "Za ta poskus smo preuredili hiperbarično komoro, ki simulira potapljanje do 90 metrov pod vodo. Predstavljajte si, da sedite dva metra pod vodo v Hali Tivoli, skozi posebno odprtino pa bi dali roko ven v normalno okolje," je pojasnil Igor Mekjavič. Poskus so opravili pred ležanjem in po njem, spremembe v žilah na nogah in rokah so spremljali z ultrazvokom in drugimi aparaturami, občutki preiskovancev pa so bili vse prej kot prijetni: "Kot da bi te kdo prijel za žile in jih vlekel." Poleg tega so slovenski, švedski in angleški znanstveniki preučevali učinek simulirane breztežnosti na uravnavanje telesne temperature (preprosteje: zakaj so preiskovanci hladnejši in kaj to pomeni), spremembe v perifernem vidu, spremembe v kardiovaskularnem sistemu med bivanjem v vesolju, kar naj bi pomagalo pri razumevanju zvišanega krvnega tlaka (hipertenzije) in motenj delovanja srca. Ukvarjajo se tudi z analizo skokov v višino. "Inštitut Jožefa Stefana sodeluje s fakulteto za šport in z elektrofakulteto. Ugotavljali bomo, kaj pomeni 10-odstotna izguba mišične mase, kako si čim prej povrniti izgubljeno moč ter priti do boljših zmogljivosti, boljšega skoka itd.," je pojasnil Mekjavič. Nasa, Ruska vesoljska agencija in Evropska vesoljska agencija redno opravljajo podobne raziskave. Kaj pa raziskava pomeni za Slovenijo? "Do nedavnega je bilo odkrivanje vesolja tekma med velesilami. V prihodnosti bo odkrivanje in izkoriščanje vesolja potekalo na ravni svetovnega sodelovanja. Dokaz je sodelovanje 17 držav pri graditvi 25 milijard dolarjev vredne mednarodne vesoljske postaje Freedom (Svoboda). V ta projekt je vključena tudi Evropska skupnost, to pomeni, da bo imela Slovenija s članstvom v EU možnost sodelovati ne samo pri razvoju mednarodne vesoljske postaje, temveč tudi pri pripravah za polet na Mars," je dejal Mekjavič. Poleg tega bi morali, po njegovem, podobni poskusi zanimati ministrstvo za obrambo, kajti za včlanitev v Nato je nujna izurjenost pilotov in potapljačev, oprema, ki je bila uporabljena pri raziskavi, in izsledki raziskave pa so uporabni ravno pri tem. Posebej pomembno je, da so pri raziskavi sodelovali domači in tuji podiplomski študenti. Kot je zatrdil Mekjavič, je raziskava na področju vesoljske medicine zelo draga reč: "Za zdaj smo si zagotovili financiranje tujih raziskovalnih skladov. Nadaljevanje dela oziroma nadaljnje financiranje raziskav na tem področju v Sloveniji je odvisno tudi od uspešnosti našega dela. Pri takih raziskavah začneš z enim vprašanjem, končaš pa z desetimi. Zdaj vemo, da so naši preiskovanci imeli enake občutke kot astronavti, ki so bili približno toliko časa v vesolju kot oni. Ne vemo pa natančno, zakaj so dobivali mravljince v nogah ali, recimo, zakaj jih je pri vstajanju večinoma vleklo v levo stran itd."