Boljši Afganistan?

Med Kabulom in Kandaharjem, rojstnim krajem talibanskega gibanja, v bližini katerega so se pred dnevi s svojo vojaško tehniko začeli utrjevati ameriški marinci in kjer se vdajajo morda zadnji talibani, leži približno štiristo kilometrov razmeroma dobre asfaltirane ceste. Po tej poti se je julija leta 1880 prebijala britanska vojska, ki je iz Kabula, pod poveljstvom generala sira Fredericka Robertsa, hitela na pomoč obleganim tovarišem v Kandaharju. To je bila že druga britanska vojska v deželi, za prvo se je misija, štiri desetletje prej, končala katastrofalno. A danes so razmere v deželi drugačne, kot so bile v drugi polovici devetnajstega stoletja. Roka Severnega zavezništva v Afganistanu za zdaj ne seže tako daleč, kot je nekoč moč britanskega imperija, kljub temu da se je oblast talibanov v Afganistanu skoraj docela sesula. Po cesti proti Kandaharju še vedno potujejo le domačini. Za tujce se je pot na začetku preteklega tedna, ko so talibani še vztrajali v Kandaharju, končala že nekaj kilometrov iz Kabula, pri vasi Meidanšahr, ki jo je nedavno zasedlo Severno zavezništvo - dejansko je lokalni talibanski poveljnik s svojimi možmi le presedlal na stran zmagovitega Severnega zavezništva - in kjer so severnoafganistanski vojaki ob cestni zapori novinarjem odsvetovali nadaljnjo vožnjo. Dlje moč Severnega zavezništva trenutno ne seže. Oblast na jugu dežele je, kljub navzočnosti ameriških marincev, v rokah posameznih plemenskih - paštunskih poglavarjev, ki pogosto med sabo niso v najboljših odnosih. Sploh pa ni docela jasen njihov odnos do vojakov Severnega zavezništva, ki so večinoma Tadžiki ali Uzbeki. Severno zavezništvo se proti jugu ne premika. Dejansko v delu dežele na jugu vladata anarhija in brezvladje. Ameriška kopenska invazija, ki se je zgodila v bližini Kandaharja, je prišla iznenada in je napovedala novo, verjetno zadnjo fazo v t. i. svetovni protiteroristični vojni na afganistanskih tleh. Američanov v uniformah, ki bi bili pripravljeni govoriti, do nedavna v Kabulu še ni bilo. V bližini so bili le tisti, ki so skupaj z britanskimi vojaki na vojaškem letališču Bagran severno od Kabula, kamor pa novinarji ne morejo.

V razdejanem mestu

Vojaki Severnega zavezništva so v Kabul vkorakali 20. oktobra, po uspešni protitalibanski ofenzivi svojih kolegov na severu države in potem ko so se talibani iz mesta umaknili brez boja. Kot so po več letih uničujočih bojev različnih frakcij mudžahidov v mestu domačini najprej sprejeli talibane kot osvoboditelje, se je zgodba ponovila, tokrat so sprejeli kot osvoboditelje vojake Severnega zavezništva. A prebivalci glavnega afganistanskega mesta so postali previdnejši. Postali so previdnejši in novim zmagovalcem ne dajejo absolutne podpore. Ko so talibani konec septembra leta 1996 prišli v mesto, so jim podporo naglo odtegnili.

Za prebivalce Kabula je prihod Severnega zavezništva deja vu. Mudžahidi so enkrat v mesto že prišli, po umiku sovjetskih vojakov in kolapsu marionetnega prosovjetskega režima. Zmagoslavju je takrat kmalu sledil pekel. Nekdanji protisovjetski borci so se med sabo spopadli za oblast in glavno mesto države spremenili v krvavo bojno polje ...

Kabul je popolna slika dogodkov zadnjih dveh desetletij, ki so se nizali v Afganistanu. V mestu in na obrazih njegovih prebivalcev so vse faze vojne zarisale neizbrisne sledi ... Povsod so ruševine in marsikje zveriženi ostanki ruske težke vojaške tehnike. Na obrazih preplašenih otrok, ki postopajo po smetiščih, ki so bila pred desetletji otroška igrišča, so globoke starčevske gube. Milijoni dolarjev zveriženega železja v obubožani državi. Podobe pisanega azijskega življenja, neuničljive volje po preživetju, se na ulicah Kabula mešajo s slikami uničenja.

Mikrorajon je dokaj sodoben del mesta na vzhodu, nedaleč od razdejanega kabulskega civilnega letališča, kjer samevajo ostanki ruskih letal, ki nosijo oznake nekdanjega, komunističnega Afganistana. Stanovanjski bloki, zgrajeni v poznih šestdesetih, v časih kralja Zahirja Šaha, nekoč sodobni, so danes le žalostne nevzdrževane razpadajoče podrtije, a kljub temu eden izmed bolj ohranjenih delov mesta. Žalostno. Drugje v mestu so stavbe poškodovali, uničili različni izstrelki, s katerimi so se obstreljevali nekdanji protisovjetski zavezniki. Celotni predeli mesta so ponekod porušeni do tal. Normalno življenje se je tukaj zadnjič odvijalo pred več kot dvema desetletjema. Mladi in otroci miru sploh ne poznajo. Nepismenost med mladimi je danes po prepričanju mednarodnih humanitarcev, poleg nikakršne zdravstvene varnosti ljudi, eden najbolj akutnih problemov v deželi. Suraja Parlika, voditeljica edinega ženskega gibanja v Afganistanu, živi v enem izmed stanovanjskih blokov v Mikrorajonu. Gibanje, ki šteje okoli deset tisoč članic in članov, je bilo ustanovljeno nekaj mesecev po prihodu talibanov v mesto. “Talibani so hoteli uničiti vse v zvezi z ženskami,” je Suraja pripovedovala v svojem skromnem stanovanju. “Talibani so se sklicevali na Koran, čeprav v Koranu stvari, ki so jih zahtevali in počeli, niso zapisane. To so bili zakoni talibanov, v islamu tega ni.” Članice ženskega gibanja so se proti nasilju talibanov nad ženskami borile na svoj način. Ustanavljale so skrivne šole in se učile. V takšne šole so skrivaj hodile tudi mnoge hčere uglednih talibanov. “Prepovedovali so, da bi recimo doma poslušali glasbo ali gledali televizijo,” je pripovedovala Suraja, ”čeprav so sami vse to počeli. To je bila dvojna morala. Povsod je bila verska policija, ki je z nasiljem udejanjala njihove zakone ...” Suraja ni prepričana, da se bodo stvari pod Severnim zavezništvom, pod novo vlado, nemudoma ali nujno spremenile na bolje. Ženske v mestu so še vedno previdne in obraze še vedno skrivajo za tančicami. Žensko gibanje v Kabulu se intenzivno pripravlja na ponovno odprtje dekliških šol, ki so bile pod talibani brez izjeme zaprte. To naj bi se zgodilo marca prihodnje leto. Predlagali bodo dodatni in intenzivni pouk, da bi mladež vsaj nekoliko nadoknadila zaostanek v šolanju. Težav je veliko. Učiteljice so se razbežale po vsej deželi ali zbežale v tujino, šole so uničene, ni ustreznih učnih načrtov in učnih pripomočkov. Knjige so stare, še iz sovjetskih ali časov mudžahidov, in bodo morale biti napisane na novo. Afganistanske ženske upajo na pomoč mednarodne skupnosti. “Počakali bomo in videli. Če se stvari v naši državi ne bodo spremenile, se bomo borili tudi proti novi vladi. Ni pomembno, kakšen obraz kaže človek, pomembna so njegova dejanja,” je povedala Suraja.

Prihajajo mednarodni vojaki

V osvobojenem mestu, v katerem ponoči še vedno velja policijska ura, kljub temu da je tam le kakšnih sedemsto policistov, in kjer vojaki Severnega zavezništva z orožjem, pripravljenim na strel, vpijoč ustavljajo nočne postopače, so še druge skrbi, ki poleg domačinov tarejo tudi mednarodne humanitarce. Kljub vojni, ki v Afganistanu še ni končana, so nekateri afganistanski begunci v tujini prisiljeni, da se nemudoma vrnejo v svojo domovino. “Imamo nova poročila, naredili smo intervjuje z begunci, ki so se vrnili, večinoma iz Irana. Povedali so, da so bili v Iranu aretirani, naloženi na tovornjake in prisilno vrnjeni v Afganistan. Opazujemo tudi položaj v Pakistanu. Tam je položaj podoben. V nekaj zadnjih dneh je bilo od tam prisilno vrnjenih približno tristo ljudi,” je pretekli teden povedal Jusuf Hasan, predstavnik Visokega komisariata za begunce Združenih narodov v Kabulu. Poudaril je, da takšne prisilne vrnitve pregnanih prebivalcev Afganistana pomenijo kršitev ženevske konvencije iz leta 1951 in protokola iz leta 1967. “Njihovo vračanje pod režim, pred katerim so pobegnili, v prostor, kjer njihova življenja in varnost niso zagotovljena, je za nas velika skrb. Navkljub vsemu je Afganistan dežela, ki je še vedno v vojni, dežela, ki je soočena z številnimi nevarnostmi, kjer različne oborožene frakcije nadzirajo posamezne dele dežele, in to je zelo nevaren čas za vrnjene pregnance.” Visoki komisariat za begunce se v Afganistanu sooča še s pomanjkanjem sredstev, je poudaril Jusuf Hasan. Afganistan je trenutno največja kriza, s katero se Visoki komisariat za begunce ukvarja. Nedavno so državam izdali apel za dodatnih 150 milijonov dolarjev, kar bi moralo zadostovati za potrebe v Afganistanu do konca leta.

Na eni zanemarjenih zelenic v porušenem in mrzlem Kabulu so se nedavno na videz ponavljale slike iz leta 1979. Mladi ruski vojaki so postavljali šotore, drugi napenjali maskirne mreže čez velike tovorne avtomobile, tretji pa odeti v nove neprebojne jopiče in oboroženi z avtomatskimi puškami odganjali radovedne in vsiljive domačine. Eni in drugi so bili napeti. Rusi so v Kabul, na pomoč Afganstancem, poslali svojo mobilno bolnico in med domačini poželi nemalo začudenja. “Dobro je, da so prišli, da nam poleg Američanov pomagajo tudi oni,” je med množico radovednežev pripovedoval nekdanji vojaški pilot v prosovjetski Nadžibulahovi afganistanski armadi. Možak, ki je nekoč pilotiral ruskega miga 17, ki odlično govori rusko in angleško in ne želi biti imenovan, danes nad ponovnim prihodom svojih nekdanjih zaveznikov ter ostalih tujcev ni pretirano navdušen. “Spomini na Ruse so med Afganistanci še preveč sveži. Stare sovražnike Angleže smo že pozabili, Američani so zavezniki, a zaradi Rusov bodo nemara še težave, ljudje se jih še predobro spominjajo. Najprej so prišli, naredili zmedo, potem pa odšli in nas pustili v težavah ... Prebivalci Afganistana spoštujemo tuje vojake, ki so že in še bodo prišli, da bi nam pomagali. A če nam bodo hoteli vladati ... Potem se bo zgodovina ponovila. Ponovno bomo prijeli za puške!” V mestu, kjer borne plače zadnje tri mesece večini državnih uslužbencev niso bile izplačane, ljudje še najbolj verjamejo svojemu nekdanjemu kralju Zahirju Šahu, je pripovedoval nekdanji pilot. A bivši kralj, ki že dolgo živi v pregnanstvu v Rimu, je že star in lahko le apelira na svoje skregane ter razdeljene sodržavljane, da je končno napočil čas za enotnost.

Medtem ko so se oči mednarodne javnosti obrnile proti Kandaharju ne jugu Afganistana ter hribu Tora Bora, kjer naj bi bili v utrjenih podzemnih kompleksih bin Ladnovi oboroženci, so pripadniki britanskega obrambnega ministrstva dobronamerno opozarjali številne tuje novinarje v Kabulu, naj nikar nepremišljeno ne odidejo na pot proti jugu države. Razmere v Kandaharju, v mestu in istoimenski provinci, so vse prej kot varne. V deželi so še vedno skupine domačih in tujih talibanov, ki se upirajo, odklanjajo vdajo in se poskušajo prebiti proti Pakistanu. Obupanim posameznim skupinam talibanov bi lahko tuji novinarji odlično služili kot nepričakovani talci, med poskusi izposlovanja čim boljših pogojev vdaje ali zgolj rešitve gole kože.

Z mulo Omarjem in njegovimi talibani v Kandaharju je, dva meseca po začetku ameriških bombardiranj, kaže, resnično konec. Vdaja talibanov v mestu se je začela v petek. Američane čaka v Afganistanu le še uničenje Al Kaide in Osame bin Ladna. Le še ... Nagrada za glavo Osame bin Ladna znaša petindvajset milijonov dolarjev.

General Abdul Rašid Dostum, močni človek iz Mazar-i-Šarifa, ki je s svojimi Uzbeki odigral velik del ofenzive proti talibanom, z novim afganistanskim sporazumom, ki na čelu začasne vlade postavlja paštunskega veljaka Hamida Karzaia, na mesto obrambnega ministra generala Muhameda Fahima Kana, za zunanjega ministra Abdulaha Abdulo in za notranjega ministra Janusa Kanunija, ni zadovoljen ... On in njegovi ljudje v tej vladi, po besedah tiskovnega predstavnika generala Rašida Dostuma, niso zadovoljivo zastopani. Stara afganistanska nasprotja so še vedno živa ... Nova začasna afganistanska vlada bo, v skladu s sporazumom, sklenjenim v Bonnu, začela delovati 22. decembra in takrat naj bi se začela misija mednarodnih mirovnih sil v Kabulu. Mir bodo vzdrževali mednarodni vojaki! To bo morda nova, drugačna in mirna stran v krvavi afganistanski zgodovini ... Držimo pesti, da bo res.

p.s. Slatenšku se je po desetih dneh brezuspešnih prodorov uspelo prebiti iz Afganistana. Pričujoči tekst je že poslal po internetu iz Tadžikistana. Torej satelitskega mobilnega telefona ne potrebuje več, zato pa mu digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 995 še vedno odlično služi.