Vsi drugačni - vsi študentski

Začelo se je približno takole. Organizacija danes uglednega in tradicionalnega Akademskega plesa, ki ga vsako leto prireja Šaleški študentski klub (ŠŠK), je bila v začetku šestdesetih let, ko je projekt štartal, prava mladinska delovna akcija. Ampak v tistih časih je bilo tako tudi z gradnjo cest pa otroških igrišč in šol, zato so študentje ugotovili, da bodo prireditev še najlaže pripravili, če si bodo od podjetij izposodili od dinarjev oprijemljivejša sredstva. Tako jim je nekdo res posodil prte, spet drugi krožnike, osnovna šola pa dvorano. Dokazali so, da se da solidno prireditev pripraviti tudi brez veliko denarja. Za kako drugo akcijo so si sposodili klopi pa tovornjak, krampe in lopate in si zgradili svoj prostor. Trideset let kasneje se je klubska scena začela prebujati in nekaj zagnancev je zasnovalo programske temelje sedanjim klubom. A takrat, v začetku devetdesetih let, je bilo delovanje marsikaterega kluba že olajšano. Čeprav je bila večina še vedno odvisna od dobre volje sponzorjev, so ponekod študentski servisi, ki so se razvili iz krajevnih ZSMS-jev, mladini že začeli odvajati deleže od svojega zaslužka.

Takrat so se klubi tudi prvič povezali. Razlog: ravno finance, ki so, čeprav borne, zamikale ljubljanski ŠOU (Študentska organizacija univerze). Ta je hotel denar centralizirati in ga nazaj deliti po svoje. "Zato sta se v klubskih vrstah pokazali dve možni rešitvi, ali uničiti ŠOU ali priti zraven in spremeniti tedanji sistem od znotraj," se še dobro spominja mag. Aleš Črnič, asistent s FDV in takratni predsednik Šaleškega študentskega kluba. Odločili so se za drugo pot in peščica močnejših klubov je ustanovila Zvezo ŠKIS (Zveza študentskih klubov Slovenije).

Danes je drugače. Za začetek že to, da marsikdo resno dvomi o smiselnosti obstoja Zveze ŠKIS. "Da sodeluje na študentskih volitvah, je absurdno, saj ljudje, ki kandidirajo, niso aktivni v Zvezi ŠKIS, ampak ime samo izrabljajo za trademark," je največji očitek predsednika Mariborčanov (KMŠ) Emila Pucka. Poleg tega so klubi drugačni. Več jih je. Njihovi projekti so se namnožili in skoraj ga ni, ki ne bi izdajal časopisa ali pripravljal tečajev. Nekateri projekti so celo prerasli krajevne okvire, recimo masovke lokalpatriotskih imen, na katere se ob šopanju komercialne glasbe vsako leto zgrinja na stotine zabave željnih študentov. Na najslavnejšo, Cvičkarijo, na Zobl žur in Koroško gavdo, zdaj preimenovano v Mortadeljado ... Pred meseci so si klubsko domovanje sredi Ljubljane uredili Mariborčani in zdaj skoraj ne mine večer, da ne bi v oranžnem lokalu na obronku Tobačne ponujali potopisnih predavanj ali literarnih večerov, gledaliških predstav ali vsaj žurov. Prostor je za študente iz bližnjega študentskega naselja, vsaj v času happy hours, že postal drugi dom, pogled nanj pa priča, da naložba ni bila ravno majhna. Pa mariborski klub še zdaleč ni edini z novimi prostori. Nedavno se je odprla prenovljena škofjeloška Rdeča ostriga, preselil se je tudi Klub goriških študentov, ki je v ta namen zbral 90 milijonov tolarjev. Poleg tega si klubi zadnje čase kupujejo ozvočenje, računalnike, opremo. Kako jim uspe izpeljati toliko projektov, pri tem pa še privarčevati sredstva za naložbe? Laže kot nekoč, saj imajo najmanj od leta 1999 milijonske letne proračune.

Tega leta je bil sprejet Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje, ki je zapovedal, da morajo mošnjičke klubov polniti študentski servisi. Delovanje teh je sicer znana zgodba. Mladim, ki delajo prek njih, servisi odvzamejo 10 odstotkov zaslužka; ravno zaradi Pravilnika pa zase ne obdržijo dobička v celoti, pač pa določen delež izročajo krajevnim študentskim organizacijam, v Ljubljani in Mariboru organizacijama ŠOU, drugod pa njunim veliko manjšim bratom, študentskim klubom. A le, če so ti člani ŠOLS-a (Študentska organizacija lokalnih skupnosti), katerega ustanovitev je pred tremi leti zaradi "izboljšanja nadzora nad porabo proračunov" zahtevala država. Tako naj bi se denar vračal študentom. "Premožni" študentski klubi zato zadnja leta razpolagajo s približno 40-milijonskimi proračuni, manjši s tudi desetkrat skromnejšimi, Klub študentov Kranj (KŠK), daleč največja riba, pa naj bi imel pod palcem kar 80 milijonov na leto, če ne bi imel težav z nerednim prejemanjem sredstev. Zato je proračun tega kluba občutno nižji, znaša "le" 60 milijonov, a to je še vedno daleč največ. Vendar Kranjčani niso edini z omenjeno težavo, pravi njihov blagajnik Martin Kovačič: "Težava je v tem, da lahko danes vsak odpre servis, to pa je za študente slabo. Nam se pozna samo to, da vsak nov servis prvo leto odvaja le 10 odstotkov in da promet vzame drugemu servisu, ki bi moral odvajati večji znesek. Več servisov je, več sredstev ostane zasebnikom in manj jih dobimo študentje. Čeprav se govori, da imajo študentje veliko denarja, mi v petih letih še ne bomo imeli dovolj, da bi si sami zagotovili ustrezne klubske prostore, v katere bi preselili dejavnost. Zdaj delujemo v najetih prostorih."

Vseeno sredstva, ki jih v mesečnih obrokih prejemajo klubi, res niso majhna. Že zato bi pričakovali, da je poraba teh sredstev strožje nadzorovana kot nekoč. Ugotovili pa smo le tole: klubi so prepuščeni samonadzoru. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve nadzira le študentske servise in njihove odvajalne navade. Kaj pa klubi?

Finance

Za bdenje nad porabniki proračunskih sredstev je pristojno Računsko sodišče RS. Težava je v tem, da sredstva, ki jih klubi dobivajo od študentskih servisov, niso proračunski denar. Ker je študentsko delo neobdavčeno, denar iz študentskih servisov ne gre v proračun, ampak neposredno v žepe klubov. Kljub temu imenujmo za odgovorno institucijo računsko sodišče, navsezadnje je nekaj, a zelo malo, dela na tem področju že opravilo. Doslej mu je uspelo revidirati le poslovanje ŠOU Ljubljana in Maribor, poročili sta bili končani leta 1997, ni pa mu uspelo izpeljati kakšne "štih probe" pri katerem od klubov. Kako torej, že zaradi mita o sumljivem delovanju študentskih organizacij, deluje edini, notranji rentgen, ki je odgovoren za nadzor nad klubskim finančno-gmotnim poslovanjem? "Sprva je bilo vse po domače, se pa razmere poslovanja izboljšujejo," je prepričan Ožbej Marc, predsednik Varnostnega sveta Zveze Škis in Sveta ŠOLS. "Zgodi se sicer, da v klub pride kakšna inšpekcija, recimo davčna. Mi v Klubu ajdovskih študentov smo jo imeli že trikrat, enkrat smo plačali dvanajst tisočakov zaradi nekih računov." Njegov sodelavec v Svetu Kovačič dodaja: "Vseeno moraš poslovati v skladu z zakoni. Se je pa ministrstvo obvezalo, da bo prihodnje leto poostrilo nadzor nad ŠOLS-om, ker se nekateri servisi pritožujejo, da ne vedo, kam gre denar, čeprav to konec koncev niti ni njihova stvar."

Nadzorni odbori svoje ugotovitve konec vsakega leta strnejo v poročila, v teh pa, kot zatrjujejo klubi, ne zapišejo nič pretresljivega. Le kako bi, ko pa je njihovo poslovanje pošteno, poraba denarja pa namenska in smotrna. A da to ne drži popolnoma. Da to pravzaprav sploh ne drži, priča poročilo, ki ga je nadzorna komisija enega izmed štajerskih klubov pripravila lani, razkriva pa marsikatero nečednost, ki jo je zagrešilo klubsko vodstvo. Prva ugotovitev: klub ni knjižil vseh prihodkov. Tovrstno šušmarjenje sicer ni redko, predvsem ne v klubih, ki dopuščajo obstoj t. i. črnih fondov. O njih klubovci sicer neradi govorijo, in če že, potiho: "Črnih fondov načeloma ne bi smelo biti, ker od njih ne plačuješ davkov, res pa je, da klubi pripravljajo ogromno dejavnosti in gre vse poslovanje le stežka prek računov. Ta denar potrebuješ za zadeve, ki jih ne moreš poračunati drugače, plačaš bende, didžeje, polniš pa ga tako, da po žurih knjižiš le prihodke od prodane pijače, ne pa tudi recimo vstopnin. Težava je v tem, da teh fondov ponekod ne nadzira nihče, niti nadzorni odbor, zato je njihova vsebina v izključni vednosti vodilnih treh." Očitno se je ob takšnih zneskih tudi težko brzdati, saj omenjeni nadzorni odbor, preden predsedniku kluba navrže, da naj bi bila njegova funkcija častna in ne polprofitna dejavnost, zapiše še: "Preveliko denarja se je porabilo za reprezentanco (večerje, pijača, blago po izbiri, ki ni specificirano itd.). Kar nekaj je bilo tudi akcij, ki so za prevelik vložek prinesle premalo koristi članom kluba ... Ker naj bi se bilo nekaj računov društva izgubilo ..." Vseh klubov seveda ne gre metati v isti koš, vseeno pa si ne moremo zatisniti ušes ob cvetkah, ki jih brez sramu naštevajo zlasti nekdanji klubovci. Ponekod se velik del proračuna porabi že za honoriranje klubske uprave, drugod naj bi si bili člani upravnih odborov iz sponzorskega denarja izplačevali provizije. Tu so še plačane počitnice na stroške kluba, vedno utemeljene, kot da so izobraževalne narave. Ker pa tudi pridobivanje članov ni mačji kašelj, med kršitvami izstopa še ponarejanje pristopnih izjav. Predvsem za te obstaja, kot pravi Marc, obrambna strategija: "Varnostni svet je to rešil tako, da vzamemo vzorec pristopnih izjav in ljudem telefoniramo domov, ali so res od tam. Predlani je bilo kršitev bistveno več kot letos marca." Sicer pa naj bi bile merilo demokracije skupščine klubov. Če na njih ni težav, obstaja veliko možnosti, da bodo klubi delali vsaj zadovoljivo. Ne tako pa je metanje polen pod noge, kakršno je to, da je prejšnja garnitura volitve za novega predsednika kluba razpisala 28. avgusta (še v starem študijskem letu) ali pa članov o skupščini sploh ni obveščala.

Se je morda med tem, ko so se klubi finančno okrepili, začela kriza v dojemanju identitete klubov, kot jo vidi Črnič? "Paradoks je, da smo bili v začetku devetdesetih let v svoji viziji kar preveč uspešni. Nove generacije so vstopile v finančno preskrbljene sisteme ... Mnogi v klubih očitno vidijo birokratsko, politično priložnost za zaslužek. Premnogi delajo projekte samo zato, ker so jih delale že prejšnje generacije. Poleg tega študentski klubi v očeh dijakov in mnogih študentov, tako kot ŠOU, veljajo za zbirališče mladih povzpetnikov in bodočih politikov, ki so tam predvsem zaradi denarja." Vsak klub je drugačen. Trditi torej ne moremo nič drugega kot le - vsi so študentski.