Nagla sodišča

Predstavljajte si, da se zgodi tisto najhujše: Osama bin Laden uide roki neskončne pravice, zbeži iz Afganistana in pristane v Sloveniji. Brez velikih besed in neumnih dejanj se preda našim specialcem in naši pravni državi. Jasno, da nam ne bi kdo očital, da gostimo teroriste, ga ne nastanimo na Brdu, ampak na Povšetovi. Naslednji dan se že oglasijo Američani - zahtevajo izročitev, okej, ekstradicijo, kot se reče. Celo Con Air že pošljejo. Vse je urejeno - most je spuščen, ketne so našpičene, nagobčnik je pripravljen, Bush nam že obljublja članstvo v Natu. Obstaja le manjši problem: Osame bin Ladna ne moremo izročiti Ameriki! In zakaj ne? Iz navidez banalnega in čisto tehničnega, toda globoko moralnega in pravnega razloga: bin Ladna ne moremo izročiti državi, v kateri obstaja smrtna kazen. Bolj niansirano rečeno: bin Ladna ne moremo izročiti državi, v kateri ga čaka smrtna kazen, ki je, kot veste, v protislovju z našim, evropskim pojmovanjem pravice. Ne le da se Evropi smrtna kazen upira - v Evropi smrtne kazni ni. Pika. Terorist gor, terorist dol. Bush gor, Bush dol. Oh, še toliko bolj, ker bi Osami bin Ladnu v Ameriki zelo verjetno - okej, zanesljivo - sodilo vojaško sodišče. Kar ni niti približno v skladu z evropsko Konvencijo o človekovih pravicah. Ergo, izročitev odpade.

Toda ne odpade le izročitev Osame bin Ladna, mule Omarja in podobnih kalibrov, ampak se zelo slabo piše tudi izročitvi drugih, bistveno manjših rib, ki so osumljene sodelovanja pri "terorističnem napadu na ZDA". Na kar zadnje čase namigujejo tudi oficiali Evropske unije: sorry, Bush, sorry Ashcroft, toda roke imamo zvezane, ne moremo in ne smemo mimo človekovih pravic! Ne da ne iščejo "solucije", huh. Saj veste, iz solidarnosti do Amerike, Busha in njegove "vojne proti terorizmu". Bush pač pričakuje izročitev vseh teroristov, velikih in malih, centralnih in perifernih. In kot pravi, bo pri tem vztrajal, ker da ima prav. Naj. Tudi Evropa bi morala vztrajati pri absolutnem in brezpogojnem ščitenju človekovih prav. Ker ima prav, se razume. Evropa bi morala reči: dokler imajo v Ameriki smrtno kazen in dokler grozijo s posebnimi vojaškimi sodišči, ne bomo izročili nikogar! Taka bi morala biti pozicija Evrope, no, Evropske unije in njenih pridruženih satelitov - okej, vseh podpisnic Konvencije o človekovih pravicah. Smrtna kazen in nagla sodišča so pehude in pregrobe kršitve civilizacijskih standardov. Ločnica med Ameriko in Evropo je v tej točki pač preveč epska, zato tu kompromisa ne bi smelo biti. Niti zdaleč.

Stalinistične norosti

A kot rečeno, kljub temu se išče "solucijo". Kljub temu se išče kompromis. Lepo je bilo slišati Špance, ko so odločno napovedali, da priprtih tipov, osumljenih sodelovanja z bin Ladnovo al-Qaido, ne bodo izročili Ameriki. Toda ta španski upor je kmalu izgubil lepoto: okej, George, osumljence ti izročimo, če nam jamčiš, da ne bodo izpostavljeni smrtni kazni in vojaškim sodiščem. Kar je noro. Zakaj bi delali tako občutljive in kočljive kompromise s človekom, ki slovi po tem, da forsira smrtno kazen, nagla sodišča in zelo represivno "protiteroristično zakonodajo", ob kateri se je zamislil celo New York Times (joj, pred nami je erozija človekovih in državljanskih pravic)?!? Zakaj bi mu verjeli in zaupali, če pa pravi, da bo šel z vojaškimi sodišči do konca?! Še več, Bush pravi, da bo šel do konca kljub nasprotovanju evropskih zaveznic. "Moja odločitev je pravilna in pojasnil jo bom vsakemu voditelju, ki bo zahteval pojasnilo... Dobro je, da je možnost vojaških sodišč odprta... To je dobro za potrebe nacionalne varnosti. To je dobro za potencialne porotnike in to je dobro za notranjo varnost." Španci tako čakajo le še na to, da jim bo Bush, ajatola smrtne kazni, svečano in pred pričami zagotovil, da teh domnevnih al-Kajdistov ne čaka smrtna kazen. Ne da je reč precedenčna. Španci to očitno počnejo po analogiji z Nemci, ki so Ameriki že pred časom izročili Mahmuda Salima, domnevno bin Ladnovega finančnega inženirja, ker so dobili zagotovilo, da ga ne čaka smrtna kazen (trenutno mu v New Yorku sodijo zaradi vpletenosti v bombni napad na ameriški ambasadi v vzhodni Afriki, 1998).

Podoben kompromis iščejo tudi Britanci, gre pa za alžirskega inštruktorja letenja, ki so ga priprli takoj po 11. septembru, ker da je inštruiral ugrabitelje, ki so strmoglavili na Pentagon. Britanski tožilci namreč pravijo, da bi ga lahko izročili: joj, veste, Amerika njegovo izročitev zahteva le zato, ker je ponaredil prošnjo za ameriško pilotsko licenco. Ah. Fino, izročimo ga! Ne grozi mu niti smrtna kazen niti vojaško sodišče! Lepo prosim, in kaj če bodo potem v Ameriki obtožnico proti njemu na lepem razširili? Kaj če bodo potem na lepem odkrili nove dokaze? Kaj če bo zanj potem na lepem postalo pristojno vojaško sodišče? Mar ni bolje, bolj strokovno, bolj moralno in bolj "pošteno" ter bolj v skladu z evropsko zakonodajo in civilizacijskimi standardi, če se izročitve preprosto odpove? Samo pomislite: je mogoče v teh pregretih, histeričnih, demagoških, ciničnih časih, ko Bush razglaša "pripeljite mi živega ali mrtvega" (bolje mrtvega), ko "protiteroristična zakonodaja" spodkopava demokratične vrednote, ko je Amerika obsedena z "retaliacijo" in ko civilistom - neameričanom, se razume - grozijo z naglimi, kengurujskimi vojaškimi sodišči, računati na dobro voljo, treznost, razsodnost in "pošteno sojenje"? Je lahko naglo, vojaško sojenje civilistu, magari teroristu, sploh "pošteno"?

Ko je Bush 13. novembra prižgal zeleno luč vojaškim sodiščem, ki naj bi po hitrem postopku obračunavala s tujci, z neameriškimi državljani, je končno naletel na odpor. Z drugimi besedami, šele po podpisu ukaza o ustanavljanju vojaških sodišč se je zapletlo. Na druge Bush-Ashcroftove "protiteroristične" ukrepe in zakone so reagirali le alternativci, le najbolj neodvisni mediji, le najbolj osveščena manjšina, le disidenti, skriti očem širše javnosti, zdaj pa so končno dvignili glas tudi drugi: vplivni, sicer nekontroverzni in fafaški mediji, kongresniki, tako demokratski kot republikanski, ugledni, do sedaj nemi pravniki, predstavniki civilne družbe in evropski zavezniki. Še več, pravne, totalitarne, stalinistične norosti, kot so vojaška sodišča, bi bile lahko celo razlog za razpad same protiteroristične koalicije. Vsekakor, vojaška sodišča so ideološki preostanek II. svetovne vojne, kar pa ne preseneča - tudi patriotizem, v katerega Busheva administracija ovija "vojno proti terorizmu" in s katerim straši demokracijo, je ideološki preostanek II. svetovne vojne. A tudi to ne preseneča - mnogi Bushevi jastrebi so tu še od II. svetovne vojne. Hja, uniforme sploh še niso slekli.

Vojaška pravica je za pravico to, kar je vojaška glasba za glasbo!

Izvršni ukaz, s katerim je Bush lansiral vojaška sodišča, oblastem med drugim omogoča tudi pridržanje in zaslišanje vseh tujcev islamskega rodu, ki so v Ameriko prišli po letu 1. januarju 2000 (tipično vprašanje - ali poznate koga, ki se je pred 11. septembrom obnašal "presenetljivo ali pa neprimerno"?), bere pa se kot grozljivka, kot lekcija iz totalne diskriminacije, ki bi Stalina utrdila v veri, da je imel prav:

* Neameriškim državljanom in rezidentom Amerike brez ameriškega državljanstva, osumljenim oz. obtoženim terorizma, bodo lahko sodili kjerkoli, tudi v ameriških vojaških bazah v tujini in celo na vojaških ladjah.

* Obtoženci oz. obsojenci se ne bodo mogli pritožiti na nobeno civilno sodišče, niti na vrhovno, kaj šele na kako mednarodno.

* Tujci, osumljeni terorizma ali podpiranja terorizma, ne bodo imeli pravic, ki jih sicer ameriškim državljanom jamči ustava ("ne zaslužijo, da jih ščiti ameriška ustava," kot je rekel pravosodni minister John Ashcroft).

* Za vojaška sodišča se bodo kvalificirali vsi, ki bodo napadali Američane ali pa ameriške interese.

* Sojenja bodo potekala skrivaj in tajno, daleč od oči javnosti, vsi osumljenci pa bodo lahko "na ustrezni lokaciji" internirani za nedoločen čas, ne da bi to sploh kdo vedel. Interniranec bo incommunicado, ja, "izginjen" (kot v času argentinske hunte!). Tožilcem javnosti o sojenju, obtožencih in eksekucijah ni treba obveščati.

* Obtoženci lahko - magari na osnovi govoric, čenč, obrekovanj, nezakonitih preiskav, izsiljenih pričevanj ipd. - fašejo smrtno kazen, sama sodba pa bo dokončna, hja, brez možnosti ponovne preiskave in brez možnosti pravne revizije postopka (po eksekuciji bodo truplo vrgli kar v Indijski ocean, huh!).

* Za obsodbo bo zadostovala dvotretjinska večina "porote", ki bo itak vojaška.

* Vojaškim sodiščem se ni treba držati dokaznih postopkov, ki veljajo na rednih, civilnih, okrožnih sodiščih, kar pomeni, da bodo mnoge varovalke, recimo zasliševanje prič (priče bodo "državna skrivnost"), zelo verjetno odpadle, tako da obtoženec praktično ne bo imel možnosti do prave obrambe. Pravili, da je človek nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivde, in da je treba človeku krivdo dokazati "beyond a reasonable doubt", tu ne bosta veljali.

* Oblasti lahko prisluškujejo pogovorom med obtoženci in njihovimi pravnimi zagovorniki, ki si jih itak ne bodo mogli sami izbrati.

* Vojaška sodišča imajo neomejen rok trajanja.

* Komu naj se sodi, bo določil ameriški predsednik.

* In heh, odločitve vojaškega sodišča lahko zavrneta le ameriški predsednik in obrambni minister.

Če pa pomislite, da je ameriški predsednik tudi vrhovni komandant oboroženih sil, da so mu vojaška sodišča absolutno podrejena, da morajo slediti njegovim ukazom in da tu o kaki "neodvisnosti sodstva" ni govora, zlahka ugotovite, da človek, ki ga bo predsednik "določil" za terorista, na vojaškem sodišču ne bo imel niti najmanjše možnosti. Busheva administracija bo pač tožilec, sodnik, porotnik in eksekutor v eni osebi! Hja, vpliv komande na teh sodiščih bo neizogiben, kot je poudaril Alan M. Dershowitz, legendarni ameriški odvetnik in profesor prava na univerzi Harvard, ki svoje kritike "Bushevega tiranskega ukaza", objavljene v finem, elegantnem časopisu Village Voice, ni zaman naslovil Vojaška pravica je za pravico to, kar je vojaška glasba za glasbo. Pri tem je opozoril še na dodatno katastrofo, ki jo utegne povzročiti vpeljava naglih sodišč, pravzaprav na srhljiv stranski efekt teh sodišč. Kmalu po japonskem napadu na Pearl Harbor so ameriške oblasti internirale več kot 100.000 Američanov japonskega rodu, še posebej histerično pa so oblasti reagirale na Havajih, kjer je v glavni vlogi nastopala "vojaška pravica". Specifično, med letoma 1942 in 1945 je na Havajih veljalo izredno stanje: civilna sodišča so v glavnem zaprli, tako da so za pravico skoraj izključno skrbela vojaška, nagla sodišča, ki so jih bučno in bujno podpirali predvsem lokalni poslovneži. Nagla sodišča so bila pač hitra, učinkovita in brutalna. Kriminal se je zmanjšal. In ko so ta sodišča po vojni zaprli, so bili havajski poslovneži, "dobri ljudje" in drugi hardlinerji vidno razočarani. Hoteli so, da nagla sodišča ostanejo - točno, ker so hitra in učinkovita. Ker zagotavljajo obsodbo. Ker so le uvod v eksekucijo.

Da so pri tem nasankale predvsem osebe azijskega rodu, da so bile mnoge obtožbe lažne in da so bili mnogi procesi "montirani", jih ni motilo. Hej, kaj nas briga - samo da se zmanjša kriminal! Počnejo naj, kar hočejo, samo rešijo naj nas te golazni! Zakaj bi imeli "kriminalci" odvetnike, zakaj bi jim zagotavljali ustavni sistem pravice, zakaj bi jim bilo treba krivdo dokazovati na dolgo in široko, zakaj bi čakali na prizive, če pa lahko vse na hitro in učinkovito reši vojaško sodišče? Saj res, le zakaj bi čakali na počasne postopke civilnih sodišč, če pa imamo na voljo neskončno "vojaško pravico"? Dershowitz pravi, da bi lahko "uspehi" naglih sodišč, ki favorizirajo učinkovitost in zanemarjajo nepristranost in poštenost, Američane zapeljali, tako da bi "vojaški pristop k pravici dojeli kot normo, ne pa kot izjemo. To se ne sme zgoditi, če hočemo ohraniti svoje svoboščine." Z eno besedo, Američani so trenutno zreli za to, da nagla sodišča sprejmejo kot nekaj normalnega, "civilnega", kot nekaj, kar bo pospešilo pravico in kompromitiralo počasno mletje regularnih, civilnih sodišč.

Otroci hunte

George Bush, John Ashcroft, Donald Rumsfeld in ostali dečki iz zbora nimajo nič proti. Še huje - hočejo prav to, ker jim očitno ni dovolj, da je trenutno zaprtih več kot 2 milijona Američanov, da jih nekaj tisoč čaka v celicah smrti in da jih vsako leto usmrtijo kakih 70. Rekli so si: hej, če nam je uspelo Američane prepričati, da ima varnost prednost pred demokracijo, nam jih bo uspelo prepričati tudi, da ima učinkovitost prednost pred pravičnostjo. Tom Ridge, šef Notranje varnosti (kar je kakopak le evfemizem za politično policijo), je 29. oktobra izjavil: "Hočemo, da je Amerika v stanju najvišje pripravljenosti. Zato bomo od časa do časa ponovili isti splošni alarm." Ni kaj, Bushevi fantje Američane s stalnimi lažnimi "terorističnimi" alarmi, fiktivnimi grožnjami, policijskimi blokadami, checkpoints, legitimiranji, paradiranji Nacionalne garde, preletavanji letal in helikopterjev, zapiranji mostov in tunelov, napihovanji "domače fronte", umetnim ustvarjanjem tesnobe, militarizacijo družbe in nepreglednimi kopičenji "protiterorističnih zakonov" privajajo na verzijo "razsvetljene" policijske države, v kateri je stopnja državljanskih pravic, svobode in zasebnosti odvisna le od enega samega človeka, malega Busha, fanatika vojaških sodišč, ki so v posmeh in klofuta Konvenciji o človekovih pravicah, Združenim narodom, mednarodnemu pravu, Haagu in Evropski uniji.

Toda vsa panika je povsem odveč. Bush v svojem "izvršnem ukazu" izrecno pravi, da je treba z obtoženci ravnati "humano, ne glede na raso, barvo, veroizpoved, spol, starost in socialni status", in da jim je treba zagotoviti "celovito in pošteno sojenje". Ne le pravi - Bush to zahteva! Vidite, Pinochet se za to ne bi niti zmenil.