Avtomobili brez tablic

Če kupujete avtomobil, še najmanj razmišljate o tem, kje bo ta pristal, ko ne bo več mogel opravljati svojih dolžnosti. A v Sloveniji je samo Dinos, katerega poslovalnice so registrirane za dejavnost predelave odpadnih avtomobilov, leta 2000 zbral in predelal 18.560 jeklenih konjičkov, to je 10,887.358 kilogramov različnega materiala. Izrabljenih avtomobilov je z leti in rastjo kupne moči prebivalstva vse več. Samo v prvi polovici letošnjega leta je Dinos zbral 11.936 izrabljenih vozil. Toda to je drobiž, če upoštevamo, da od okrog 800.000 registriranih slovenskih osebnih vozil vsako leto iz prometa izločijo približno 40.000 dotrajanih konjičkov, ti pa postanejo, ko nehajo delovati, dokler iz njih ne odstranijo različnih tekočin (od februarja letos tudi uradno), nevarni odpadki. Če ste ozaveščen državljan, boste jeklenega prijatelja peljali na recikliranje ali na ustrezno odlagališče. V Franciji, denimo, boste za tako odločitev nagrajeni z manjšim denarnim zneskom. V Dinosu (podobno tudi drugod) pri prevzemu avtomobila, če ga pripeljete sami, zaračunajo tri tisočake in pol. Odvoz iz prestolnice stane deset tisoč in iz okolice Ljubljane petnajst tisoč tolarjev. Kot je povedal Elvis Belič, lastnik avtoodpada v Portorožu, mu odpadne avtomobile najpogosteje pustijo ponoči pred vrati, ker lastniki niso pripravljeni prevzeti stroškov. Drugod po Sloveniji so razmere podobne. "V pripravi je zakon, po katerem naj bi stroške predelave dotrajanega vozila nosil proizvajalec oziroma pooblaščeni zastopniki. V ceno avtomobila bodo morali vključiti tudi ceno predelave," je sporočil Sergej Lavrenčič, svetovalec z ministrstva za okolje in prostor. Ostanejo sicer stari jugoti in druga vozila minulega tisočletja, ki vztrajajo na cesti, pa tudi po gozdovih, za katere so zdaj odgovorne občine. Te s pomočjo inšpektorjev in pooblaščenih zbiralcev odstranjujejo t. i. staro breme. Po novem zakonu bo moral lastnik ob odjavi vozila pri vrnitvi registrske tablice priložiti tudi potrdilo, da je vozilo oddal v predelavo ustreznemu pooblaščencu. Po predvidevanjih ministrstva bodo ustanovljeni zbirni centri, ki bodo morali biti v skladu z evropskimi merili, dejavnost teh centrov pa naj bi sofinancirale občine.

Toda "idilična" prihodnost se zdi še zelo oddaljena. Danes v Sloveniji po podatkih inšpektorata ministrstva za okolje in prostor deluje 20 podjetij, ki imajo dovoljenje za zbiranje izrabljenih motornih vozil, približno 37 podjetij oziroma posameznikov pa posluje "po domače".

Okolje

Najpogostejše kršitve pri delu z odpadnimi avtomobili so po podatkih Inšpektorata RS za okolje in prostor avtomobili, iz katerih niso odstranjeni naoljeni deli, akumulatorji in odpadno olje, nepravilno odloženi na vodnih zemljiščih, brežinah naravnih vodotokov in neurejenih zemljinah. Predvidena kazen za omenjene kršitve je najmanj deset tisoč tolarjev. Če je posledica prekrška ogrožanje življenja ali kritična obremenjenost okolja, kazen znaša najmanj petsto tisoč tolarjev. Srečo Vrhovec, lastnik domžalskega avtoodpada, ki pri odvozu odsluženih zapuščenih vozil sodeluje s petnajstimi občinami, meni, da to ni dovolj. Po njegovem bi morale biti kazni višje: "Država bi morala posvetiti več pozornosti dvema stvarema. Na prste mora stopiti nelegalnim avtoodpadarjem, ki se v brk smejijo prijavljenim avtoodpadarjem, jim odžirajo kruh in hkrati uničujejo okolje. Drugič bi morala več vlagati v preventivo." Na mesec avtomobilski odpad pri Viru sprejme od 20 do 40 zapuščenih vozil, skoraj vsako zapuščeno vozilo, ki ga poberejo, je prevrnjeno. "Če ga ne prevrne lastnik, to naredijo drugi. Olja in druge tekočine gredo ven in s tem, še preden ga odpeljemo, naredijo večjo škodo okolici." Zato podpira predlog zakona o odgovornosti voznika, ki jo mora ta dokazati z ustreznim potrdilom ob odjavi avta. "Zase vem, da lahko starih bremen v enem letu očistim celotno ljubljansko regijo, pa mogoče še kaj več. Če bi država zaupala sredstva občinam, da bi našle podobne 'lokalce', ki poznajo teren, bi Slovenijo očistili v dveh letih." Toda pri izbiranju lokalnih pooblaščencev je nekajkrat zasledil, da so koncesijo dobili ljudje, ki za tovrstno dejavnost niso usposobljeni.

Srečo je avtoodpad registriral pred dvajsetimi leti, pred tem pa je dve leti pripravljal ustrezno dokumentacijo. "Nekatere papirje sem moral dobiti celo iz Beograda, ker je bila podobna dejavnost nova v naših krajih. Zamisel pa sem dobil, ko sem delal v avtomehanični delavnici, pa smo morali za vsako stvar iti v Avstrijo. Zakaj? Saj imamo svoje avtomobile."

Manj predlogov glede ureditve sedanjih razmer ima vodja 17 let starega avtomobilskega odpada v Zgornji Kungoti Danilo Kovše: "Težave so, toda tožili ne bomo." Poudaril je le, da vsak avtoodpad le ni pravi avtoodpad. "Tistih, ki nimajo urejenih oljnih jaškov, nimajo pogodb itd., je večina. Osebno poznam le dva, tri, ki imajo vse urejeno," je zatrdil in dodal, da njegov odpad zagotavlja, da stvari delujejo, ne ve le, kako dolgo bo še tako. Pa še novoletno akcijo bodo imeli - tisti, ki opravi nakup v vrednosti več kot dvajset tisoč tolarjev, plača pet tisoč manj.

Đuro Hrkalović je petdesetletni lastnik avtoodpada v Tržiču in so mu že stopili na prste. Je eden tistih, ki trpijo posledice preskakovanja razvojnih stopenj domačih podjetij zaradi prilagajanja evropski zakonodaji. "Težav imam ogromno. Moram urediti jaške, znajti se pri gumah, nimam možnosti za razširitev na najetem zemljišču itd. Hočem dobiti dovoljenja, toda gre za velike investicije, teh pa za zdaj ne zmorem. Najhujša je administracija, ki zahteva in nič ne daje." Ima dva sinova, ki sta avtomehanika, a zaradi neobetavnosti avtoodpadarstva je ostal sam. "Niti pomočnikov ne morem najeti, ker poslujem nelegalno," je dejal. Še naprej vztraja, saj je v to dejavnost vložil veliko. Poleg tega ne more nehati poslovati, ker so stroški ureditve ostankov odpada zanj previsoki. "Moram preživeti, zanima me, na kakšen način. Vsak dan sem v večjem strahu, kajti ostati pri petdesetih letih brez službe je huda stvar." Bil je šestkrat pri županu: "Največ obljubljajo pred volitvami, potem pa nič. Najbolje bi bilo, če bi se vsi avtoodpadarji zbrali in odložili avtomobile pred parlamentom. Da vidijo, kako je to. Saj so to slovenske smeti, ki jih moramo sami urediti."

Medalja za hrabrost

Oseminštiridesetletni Boris Zupanc je Rom, ki živi v Kočevju. "Odraščal sem v revščini. Sram me je, toda moram priznati, da sem beračil. Od osmega leta sem služil s tem, da sem pri starih zapuščenih avtomobilih vzel stvari, za katere je bilo mogoče dobiti plačilo. In to sem počel z veseljem," je povedal Boris. Od takrat se je ukvarjal z avtoodpadarstvom, dokler, kot pravi, ni bil prisiljen nehati. "Zaradi dela sem bil ves čas na poti. Na mojem džipu so bile do nedavnega lučke in napis pomoč na cesti. Večkrat sem bil kot nalašč prvi pri nesreči." Leta 1996 je bil prvi pri gorečem avtobusu z 32 potniki. Dva človeka sta v tej nesreči zgorela, vodičko je Boris peljal v ambulanto, pa je na poti umrla. Preostale se mu je posrečilo rešiti.

V kuhinji osemnajstčlanske družine Zupanc poleg uokvirjene medalje za hrabro dejanje pri reševanju ljudi iz gorečega avtobusa visijo tudi druge pohvalne listine in nagrade za sodelovanje v ekoloških akcijah, za pomoč gasilcem itd. "Od leta 1985 imam uradno registrirano dejavnost. Pri Gozdnem gospodarstvu sem najel zemljišče za avtomobilski odpad najmanj za 15 let. Imel sem še nekaj let rezerve, ko so mi rekli, da moram umakniti odlagališče," pravi Boris, in tedaj je pospravil lokacijo. "Obljubili so mi, da mi bodo ponudili drugo zemljišče. Pa ni bilo nič iz tega. Že sedem let se tožim z njimi, ker so mi naredili veliko škodo." Preselil se je na drugo lokacijo in nadaljeval delo. "Za občino sem veliko delal zastonj. Kajti obljubili so mi, da mi bodo pomagali pri pridobitvi dovoljenj na novem zemljišču, ki sem ga nameraval kupiti. Moral bi od njih zahtevati pisno zagotovilo, a sem jim verjel na besedo." Kupil je novo zemljo, pomoči od občine pa ni bilo. "Več kot mesec sem prosil za sprejem pri županu, da rešimo nesporazum. Potem sem napisal pisno prošnjo, naj me sprejeme, drugače bom v osmih dneh prisiljen nehati opravljati avtoodpadarstvo." Ker z občine ni dobil odgovora, je septembra letos odjavil dejavnost, zbrisal napis "avtoodpad" s svojih tovornjakov in pospravil "reševalne" lučke z džipa. "Zelo sem prizadet. Le koliko vozil in kosovnih odpadkov sem odpeljal iz narave zastonj? Me je kdaj kateri 'zeleni' vprašal, ali potrebujem kakšen tolar za bencin?" Tri dni za tem, ko je odpad nehal delovati, je Borisa zadela kap. "Veste, 40 let dati v nekaj in kar naenkrat nehati - to ni kar tako. Sinovi so mi pomagali - imajo vse potrebne izpite za večja vozila, za dvigalo ... Šest zaposlenih sem imel ..." Stvari kljub slabemu zdravju ne bo pustil takih, kot so: "Življenje sem dal v to. Če bom umrl, bodo otroci poskrbeli za pravico." Na oddelku za okolje in prostor občine Kočevje so priznali, da je Boris "fenomenalen človek", da se je, ko so sodelovali z njim, izkazal za zelo kooperativnega in je zagotovo veliko naredil za ekologijo. Toda tudi njih je treba razumeti, kajti delujejo v skladu s predpisi in z drugo dokumentacijo. Boris, čeprav uživa spoštovanje sosedov, meni, da ima več težav tudi zato, ker je Rom: "Rom v Kočevju nima enakih pravic kakor v Ljubljani. Mi nismo več cigani. Smo Romi. Ne selimo se več, civilizirani in pismeni smo in nismo vsi enaki. Toda nekateri tega ne razumejo."

Klobuk z rdečim trakom

Avtoodpad Bine v Žireh, ki je specializiran izključno za vozila znamke Citroen, preseneča z nepričakovano urejenostjo za avtomobilsko pokopališče. Lastnik Simon Kopač je nekoč delal v rudniku urana, potem se je poškodoval med popravilom hiše in postal invalid tretje stopnje. "Hotel sem si ustvariti delovno mesto, posel, ki počasi raste. Danes imam tri zaposlene," je dejal lastnik Citroenovega cesarstva. Za citroene se je odločil iz strateških razlogov, ker so se te znamke mnogi branili, hkrati pa je obstajalo povpraševanje po nadomestnih delih. "Imamo pogodbo s PTT. Če stranka do desetih zjutraj naroči nadomestni del, ga dobi že popoldan. Če naroči po deseti, pa naslednji dan dopoldan." Kot pravi, gre od 15 do 20 odstotkov dohodka v reklamne namene: "Če hočeš pozitivno poslovanje, se moraš truditi, da te poznajo." Avtoodpad Bine je sponzoriral nogometne in balinarske tekme ne samo v Sloveniji, temveč tudi v tujini. "Nadomestne dele pošiljam na Hrvaško, v Bosno in Italijo. Menim, da mora pri odpadnih materialih Slovenija sodelovati z vso Evropo. Zavedati se moramo, da smo lahko le zbiralci in pripravljavci avtoodpadnega materiala. Za uničevanje tega smo premajhni," je dejal nadpovprečno optimističen možakar s črnim klobuku z rdečim trakom. Ta je postal zaščitni znak avtomobilskega odpada: "Ko sem padel med popravilom hiše, sem imel notranje krvavitve v glavi. Desna stran od tedaj ne dela, kot je treba, in moram po zdravniških predpisih nositi pokrivalo. To sem izkoristil tudi v reklamne namene." Pravi, da mu gre prečudovito: "Ponoči mirno spim, ker zaupam mehaniku in računovodkinji." Umetnost avtoodpadarskega posla je zanj prodati zadnji del jeklenega konjička: "Sprednji del gre takoj. Povprašajte na katerem koli avtoodpadu, ali imajo recimo sprednjo luč? In pri 80 odstotkih je ne boste dobili. Težko je prodati zadnji del - sedeže, vrata itd." Na njegovem odpadu je število vozil stalno, nikoli več kot 30. Potem ko je prispeli citroen razstavljen, ga vozila Surovine, d. o. o., odpeljejo na dokončno predelavo: "Za odvoz na leto plačujem od 500 do 800 tisoč tolarjev." Enainštiridesetletni Simon trdi, da je po rodu in sicer kmet, zato spoštuje naravo. Njegove citroene obkroža urejeno zelenje, Simon pa se sprosti v kmetijstvu: ima kure, traktor itd. Ali računa, da bo njegovo delo dobilo razsežnosti družinskega podjetja? "Mislim, da avtoodpad ne more biti družinski posel. Predvsem zaradi novih zakonskih omejitev, ki jih marsikdo ne more zdržati. Dokler ustrezam predpisom, bom delal. Ko pa bo treba zaradi spremenjenih pravil igre graditi na novo - bom odnehal."

Tudi najstarejši med avtoodpadarji, s katerimi smo se pogovarjali, Andrej Trobec iz Loga pri Škofji Loki, trdi, da bi morala država več narediti za avtoodpadarje, saj se ti ne morejo zlahka prilagoditi novim predpisom. "Prehodil sem veliko odpadov v Italiji in Avstriji, pa vam povem, da imajo veliko slabše razmere za poslovanje kot jaz ali marsikateri Slovenec." Na Trobčev odpad, ki je specializiran za renaulte (predvsem katrce), so že večkrat pokukali umetniki. Ti dele avtomobilov uporabljajo za umetniške kipe. Zanimivo je, da so iz več kot sto let stare hiše, kjer posluje Trobec, med obema vojnama izvažali idrijsko čipko v Ameriko. "Hiša je bila registrirana kot točka za odkup umetne obrti. Oče je šel s čipko petkrat v Ameriko. Jaz pa sem se izučil za avtomehanika in že 15 let v isti hiši sprejemam avtomobile."

Avtomobilski deli so zasedli police, namenjene čipkam. Čez nekaj let pa bomo videli, kaj bo prišlo na mesto odsluženih konjičkov v Sloveniji in ali bo upokojitev teh kaj prijaznejša do okolja.