Avtorske pravice v digitalni dobi

Mednarodni sporazum o varovanju avtorskih pravic (WCT) v "digitalni dobi", ki je nastal na pobudo Združenih narodov, bo s prihodnjim marcem postal krovni zaščitni zakon za vse avtorje, katerih dela se distribuirajo prek interneta in drugih digitalnih medijev. Sporazum je moralo ratificirati 30 držav, da bo začel veljati kot nekakšen globalni zakon. Malce presenetljivo je bil zadnji podpisnik afriški Gabon.

Funkcionarji Svetovne organizacije za intelektualno lastnino so bili nad ratifikacijo sporazuma seveda izjemno navdušeni, saj naj bi bil globalni zakon eden "glavnih pripomočkov pri spoprijemanju s tehnološkimi izzivi kibervesolja". Najbolj navdušen je bil eden izmed avtorjev Juergen Blomqvist, direktor oddelka za varstvo avtorskih pravic pri organizaciji WIPO. Vse skupaj je razglasil za velik korak za kulturo in za celotno informacijsko družbo. "Hočemo kulturo, hočemo glasbo, hočemo dostop do filmov prek interneta. Toda da bi to dosegli, je treba internet spremeniti iz divjega zahoda v civiliziran svet," pravi Blomquist.

Od vodilnih industrijskih držav so sporazum za zdaj ratificirale le ZDA in Japonska, čeprav se je pričakovalo, da bo ta korak storila tudi EU. Toda parlamenti posameznih evropskih držav se za take ratifikacije odločijo zgolj po direktivi EU. Vseeno naj bi se to zgodilo do konca leta 2002. Slovenija, ki zakonsko sledi direktivam EU v smislu usklajevanja našega in evropskega pravnega reda, se bo prej ali slej morala prilagoditi temu zakonu. Koga in kaj sploh varuje WCT? V bistvu gre za varovanje literarnih in drugih avtorskih del, kategorijo, ki zajema vse od knjig, glasbe, računalniških programov do filmov. Sprejetje zakona ni nič drugega kot nekakšen "update" bernske konvencije, prve listine, ki se je ukvarjala z varstvom umetniških in književnih pravic in je bila sprejeta že davnega leta 1886. Tako so pojmu reprodukcije, ki je bila v analognem smislu jasno definirana, dodali še različico za digitalno obliko. Po novem je reprodukcija na primer kopiranje dela s trdega diska na strežnike. Po starem pojmovanju javnega predvajanja je bilo treba imeti v lasti medij, s katerim se je distribuirala vsebina. Internet pa je omogočil tako rekoč globalno distribucijo različnih vsebin. Toda z opiranjem na globalno zakonodajo nič več ne bo, kot je bilo. WIPO se že nekaj časa postavlja po robu "squatingu" domen .org, .net, .com. V praksi je bilo moč do sedaj registrirati katerokoli domeno, četudi je vsebovala ime svetovno znanega podjetja ali osebnosti. Znane so številne tožbe, ki so jih nekateri dobili, drugi izgubili. Pa še to je bolj ali manj veljalo za ZDA. Pri nas, vsaj kar se tiče interneta, ni bilo jasnih zakonov, ki bi določali, kaj je kršenje avtorskih pravic in kaj ne. Vsi so pač čakali na neko globalno direktivo. Avtorsko bodo tako zavarovane tudi spletne strani oziroma njihov "dizajn", saj tega zdaj ni težko prekopirati, oblikovalci pa so tako početje lahko samo nemočno opazovali.

WIPO ima v rokavu še enega aduta, ki bo najbrž še usodnejši za internet. Gre za novo različico sporazuma o izvajalcih in fonogramih, ki varuje producente in izvajalce glasbenih zapisov. Ta sporazum naj bi urejal, kako in kaj z digitalnimi glasbenimi zapisi (mp3), ki so že dolgo predmet spora med glasbeno industrijo in lastniki servisov, ki omogočajo brezplačno distribucijo teh. Doslej je novi sporazum ratificiralo 28 od 30 potrebnih držav. Toda najbrž je le še vprašanje časa, kdaj se bosta našli še dve podpisnici.

Boj glasbene industrije proti "free" distributerjem glasbe prek interneta za zdaj s polno paro poteka na sodiščih. Najznamenitejši Napster se še naprej tožari z ameriško glasbeno industrijo. Sodišče mu je naložilo, da mora od glasbene industrije pridobiti sezname del izvajalcev, ki jih ne sme distribuirati prek svojega sistema. Tako naj bi vso odgovornost za zaščito prevzel Napster, tožnikom pa pri varovanju njihovih del ne bi bilo treba praktično niti migniti s prstom. Pri digitalnih glasbenih zapisih je moč spreminjati imena kot pri drugih računalniških datotekah, glasbena industrija pa je Napsterju izročila zgolj imena skladb in izvajalcev. Tu prihaja do navzkrižja, saj je nemogoče odkriti, kaj se skriva za kakšnim nenavadnim imenom datoteke .mp3.

Na nizozemskem sodišču so se pred nedavnim znašli še ustvarjalci programa Kazaa, ki je po ustavitvi Napsterja postal eden najbolj priljubljenih pripomočkov za izmenjavo slik, glasbe in tudi videa. Toda Kazaa v nasprotju z Napsterjem deluje po načelu programske opreme "peer to peer"; ta omogoča brskanje po nekaterih direktorijih uporabnikov servisa, kateri ima shranjeno želeno datoteko. Tako ne potrebuje centralnega strežnika, kar je bil eden od argumentov za to, da je kakršnokoli tožarjenje z njimi brez haska. "Ali naj hodimo od vrat do vrat vsakega uporabnika naše programske opreme in ga prosimo, naj jo neha uporabljati? Ali naj damo na spletne strani opozorilo?" so vprašali za nasvet sodišče. To ni imelo preveč posluha za tovrstne izgovore in jim je naložilo kazen v višini dveh milijonov nizozemskih guldnov, na sklep pa se lahko pritožijo. Ustvarjalce programa Kazaa skupaj s podobnimi servisi, kot sta Grockster in Morpheus, čaka še tožba ameriške glasbene in filmske industrije.

povezava