Virtuoz in človek naroda

Mirzo Delibašića sem spoznal leta 1976, ko me je takratni selektor reprezentance Aleksander Nikolić naknadno vpoklical v izbrano vrsto Jugoslavije za igranje na turneji po Južni Ameriki. Bil sem zelo mlad in prvič naj bi bil v družbi takratnih velikih zvezdnikov, kot so bili Slavnić, Kičanović, Čosić, Dalipagić in seveda Mirza. V hotel Palace v Beogradu sem prišel okoli sedme ure zjutraj in receptor me je takoj napotil v restavracijo, saj je tam, kot je dejal, že nekaj časa Delibašić. V strahu in z veliko tremo sem odšel do velike mize, ki je bila pripravljena za ekipo in na čelu katere je mirno sedel Mirza. Pred seboj je imel že tretjo skodelico kave, v rokah nepogrešljivo cigareto, in ko me je zagledal, mi je preprosto rekel: "Zdravo, mali." Led je bil v trenutku prebit, in čeprav praktično nisva spregovorila, medtem ko sva čakala, da se nama ostali pridružijo pri zajtrku, sem vedel, da je bil vsak strah odveč. Če me je sprejel Mirza, potem me bodo tudi drugi. Bil je namreč človek, ki ni veliko govoril, vse je povedal že njegov pogled, v glavnem pa je tako vse povedal na igrišču.

Kot igralec je bil neverjeten, popolnoma miren in skoncentriran v prav vsaki situaciji; med tekmo, pa tudi po njej je redko pokazal svoja čustva. Na vse okoli sebe je deloval pomirjujoče in dajal je občutek, da se, kadarkoli je on v igri, ne more nič slabega zgoditi. V takratni reprezentanci Jugoslavije je bilo nekaj igralcev (Kičanović, Dalipagić, Čosić, Slavnić), ki so imeli pravzaprav večjo vlogo kot on, toda nikoli in nikdar ni nikomur padlo na pamet, da ne bi upošteval njegovega mnenja ali pa ga celo ne bi imel za sebi enakega. Bil je pravi košarkarski virtuoz, z odlično tehniko vodenja žoge, še boljšim pregledom igre in fenomenalnim metom. V svoji Bosni je odločal o vsem in v vseh ključnih trenutkih, pa naj je bila to sijajna podaja za koš svojemu soigralcu v zadnjih sekundah ali pa met, ki je ponavadi odločil o zmagovalcu. Vsi so vedeli, kaj se bo zgodilo, tako soigralci kot nasprotniki, gledalci, sodniki, toda preprečiti se to ni dalo. To je lastnost, ki so jo imeli in jo imajo samo največji, taki, ki so rojeni za liderje, taki, ki drugače sploh ne bi znali živeti. Pravi primer tega, kako so ga cenili tudi njegovi takrat zares vrhunski soigralci, je finalna tekma na svetovnem prvenstvu v Manili leta 1978, ko smo premagali Ruse in osvojili naslov svetovnega prvaka. Rezultat je bil neodločen, do konca je bilo še nekaj sekund in imeli smo žogo. Vsi so in smo pričakovali, da bo napad končal ali Kičanović ali Dalipagić, ki sta bila takrat najboljši strelec in najboljši igralec na prvenstvu, toda odgovornost je prevzel Mirza. In zgrešil, tako da se je tekma prevesila v podaljšek. Toda poanta je v tem, da mu ne takrat ne nikoli pozneje prav nihče ni očital, da je takrat ravno on vrgel zadnji odločilni met. To je bil dokončni dokaz, da je bil Mirza enak vsem najboljšim in največjim igralcem tistega časa, dokaz neizmernega zaupanja v njegove sposobnosti oziroma njegovo presojo.

V svoji igralski karieri je osvojil prav vse, kar se je v tistem času osvojiti dalo. Z Bosno je bil državni prvak in zmagovalec pokalnega tekmovanja, z reprezentanco pa balkanski, evropski in svetovni prvak ter olimpijski zmagovalec v Moskvi leta 1980. Ob tem je osvojil še kopico drugih medalj in številna priznanja, med drugim je bil nekajkrat športnik Bosne in Hercegovine, pred kratkim pa je bil razglašen tudi za največjega športnika BiH vseh časov. Olimpijsko priznanje pa mu je letos v Sarajevu, sicer že v bolniški postelji, podelil tudi bivši predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.

Takšen je bil torej Mirza kot igralec in športnik. No, Mirza je bil tudi človek naroda, človek "raje", kot so temu pravili v Sarajevu. Kljub temu da je njegovo igranje zahtevalo maksimum koncentracije, moči, ogromno časa in vsega tistega, kar sicer vrhunski šport zahteva od športnika, je Mirza našel čas tudi za tisto drugo plat življenja. Tisto, za katero so mnogi športniki prikrajšani, preprosto zato, ker niso sposobni živeti takega dvojnega življenja. Mirza je to znal in zmogel. Seveda do nekih meja, ki jih ima vsak človeški organizem in prek katerih ni mogel tudi on. Toda tudi bolezen, ki ga je načela pri 29 letih, ko je igral v Italiji, in ki mu je preprečila nadaljnjo igralsko kariero, mu ni vzela tistega značilnega duha in načina razmišljanja. Spomnim se, ko sva se ponovno srečala leta 1992 v Slovenskih Konjicah, ko je bil prvi trener reprezentance BiH, sam pa sem sodeloval pri delu s slovensko reprezentanco. Prvi kontakt je bil zelo podoben tistemu izpred mnogih let, samo da mi je tokrat rekel preprosto: "Zdravo, Pero!" Skupaj z njim in izbrano družbo sem presedel celo noč, in prvič sem imel priložnost, da sem se z njim zares veliko pogovarjal. Bil je isti kot zmeraj, čeprav so se znaki zahrbtne bolezni jasno videli, toda prav nič niso vplivali na njegovo razpoloženje in obnašanje. V roki je ves čas držal prižgano cigareto, brez katere ni mogel in hotel, čeprav so mu kajenje odsvetovali, pogovarjali smo se v glavnem o lepih stvareh oziroma številnih doživetjih iz preteklosti. O bolezni, o vojni, ki je takrat potekala v njegovem lepem Sarajevu, ni bilo govora. Prekinjali so nas samo številni gosti, ki so ga prepoznali in so hoteli z njim spregovoriti besedo ali dve in za spomin odnesti domov podpis ene od največjih legend evropske in svetovne košarke. Z vsakim se je pogovoril, za vsakega je imel čas in lepo besedo.

Z Mirzo sva se potem srečala še enkrat, in sicer v mojem rodnem Mariboru, kjer je bil leto dni direktor košarkarskega kluba. Prišel sem v dvorano Tabor in seveda takoj vprašal, kje je Mirza. Pokazali so mi proti parketu in videl sem ga, kako stoji med vrati dvorane, z eno nogo v dvorani, z drugo na hodniku. V roki je imel prižgano cigareto in vsakič, ko je potegnil in nato izdihnil dim, je za trenutek stopil na hodnik. Ja, to je bil Mirza, kakršnega sem si pravzaprav predstavljal. In takšen je ostal vse do konca. Tisti, ki so bili ob njem, pravijo, da se je do zadnjega trenutka zavedal vsega okoli sebe in da je bil do zadnjega trenutka tudi zvest samemu sebi. Kljub spoznanju, da se mu čas počasi izteka, ni izgubil smisla za humor, njegova hiša je bila ves čas polna prijateljev in odšel je pravzaprav na edini možen način. Upal bi si celo trditi, da ga je sam izbral, tako kot je v življenju zmeraj in v vsakem trenutku izbiral in usmerjal svojo življenjsko in športno pot.