Ameriški disidenti

John Walker je ime dobil po Johnu Lennonu, ki je umrl leta 1980. Ustrelil ga je fan. John Walker, sin flower-power staršev, se je rodil leto kasneje, zrasel v kalifornijskem Marin Countyju, "trdnjavi moralnega relativizma"... ee, sixties permisivnosti, obiskoval elitne alter šole, se brusil na vrednotah zgornjega srednjega razreda in japijevski greed-is-good morali osemdesetih, potem pa pri štirinajstih odkril islam, prek interneta, se razume, prodal svojo kolekcijo hip-hop plošč in se po zgledu Malcolma X spreobrnil v gorečega, fanatičnega, militantnega, ortodoksnega muslimana, ki se je Koran učil na pamet. V Jemnu in Pakistanu je postal Suleyman al-Faris, pojem pobožnega muslimana, pojem pravega vernika - in zlagoma tudi pojem jihadista. Ko so ga pri razvpitem Mazar-i-Sharifu našli med ujetimi Talibani, je rekel, da je Američan, da mu je ime Abdul Hamid, da se bori na strani al Kajde in da podpira teroristični napad na Ameriko. Jasno, Ameriki se je zameglilo pred očmi. Šok je bil resen in stresen. Za nekatere je bil izdajalec domovine, za nekatere podgana, za nekatere žrtev, za nekatere vojni ujetnik, za nekatere pa terorist, zapisan večni sramoti in naglim sodiščem. Hja, še en čisti ameriški produkt je postal ameriška pop pošast. Kot Timothy McVeigh.

Ko smo ga videli, so mu na obraz padali dolgi, umazani, prepoteni, zlepljeni, okrvavljeni lasje. Ne, ni se ga dobro videlo. Bil je ranjen, ustreljen v nogo, prašen, razcapan, pasiven, bradat. Slabo se je odzival. Izgledal je kot Jezus Kristus pet minut pred križanjem. Njegov mučeniški izraz je potegnil na izraz Osame bin Ladna. Toda bin Laden izgleda kot pozer. Kot fake. John Walker izgleda avtentično. Kot Lawrence Arabski, degradirani britanski aristokrat, ki je bil svoji domovini tako odtujen, da se je lažje identificiral z njenimi največjimi sovražniki - z arabskimi plemeni, ki jih je hotel združiti v boju proti Turkom. Še bolje, John Walker je milenijski James Dean. Ali kot je zapisal Newsweek: "Ko se najstniki upirajo, hočejo običajno več svobode. John Walker se je uprl svobodi. Ni se hotel izražati na drugačne načine. Ravno obratno, hotel je, da mu natanko povedo, kako naj se oblači, kaj naj je, kaj naj misli in kako naj moli. Hotel je absolutni vrednostni sistem in za to je bil voljan iti do konca." Okej, John Walker se je uprl svobodi. Kar je ironično - tudi Bush se je namreč po 11. septembru uprl svobodi, češ varnost Amerike ima prednost pred svobodo. Za Walkerja ima prednost pred svobodo čistost islama. Oba se torej borita za isto stvar, le da vsak na svoji strani ulice: John Walker je pač antiimperialist, antiglobalist, kontramultikulturalist, separatist, fanatik geografske segregacije, kulturni in verski puritanec, ki je zaščitil svoj way of life, ker mu je šlo očitno na živce, da hoče Amerika iz njega narediti Američana.

Disident št. 1: policija

John Walker je disident, ki niti ne bil zanimiv, če se ne bi prikazal prav v času, ko so se začeli Bushevemu represivnemu zategovanju upirati tudi drugi, bolj kompleksni in bolj usodni deli Amerike. Celo nekatere policijske postaje širom Amerike, recimo v Portlandu (Oregon), so se prelevile v neke sorte disidente. In kaj nezaslišanega, subverzivnega so storile? Nič, Ashcroftovemu pravosodnemu ministrstvu so odklonile pomoč pri preiskavi napada na Ameriko. Specifično, niso hotele sodelovati pri zasliševanju muslimanov, ki bi jih morali zaslišati le zato, ker so muslimani. "Nimamo nobene pravne osnove za zasliševanje teh ljudi. Dokler ni izražen jasen sum, pri tem ne moremo sodelovati," je rekel šerif okrožja San Mateo. John Ashcroft je pač sklenil, da je treba osebe, ki imajo korenine na Srednjem vzhodu, temeljito izprašati oz. intervjuirati, in da se je treba za pomoč obrniti na lokalne policijske postaje, kar se pa nekaterim policijskim oficialom ni zdelo sprejemljivo. Zakaj ne, je na dlani: tako zasliševanje bi se lahko kvalificiralo za "rasno profiliranje" (racial profiling), kot se reče, hja, za rasno diskriminacijo, ki je kakopak nezdružljiva s sodobnimi civilizacijskimi standardi. Hecno, policija je morala Ashcrofta opozoriti, da je to, kar počne, sprto s konvencijami o človekovih in državljanskih pravicah. Policija je pokazala več uma, več razsodnosti in več smisla za pravno državo kot Bushev justifikator, čigar zvezni agenti so se potem branili: Hej, samo na vrata trkamo - to je tako, kot da bi intervjuirali ljudi, ki stanujejo na ulici, na kateri je bil izvršen rop banke! Čuden rop, huh - očitno so ga videli le muslimani, John.

Disident št. 2: FBI

Kar nas pripelje do zveznih agentov, do FBI-ja. Ne boste verjeli, toda tudi zvezni agenti - ponavljam, tudi zvezni agenti! - so se prelevili v neke sorte disidente. Zakaj? Ker je Ashcroft najavil, da jim bo malce sprostil oz. olajšal špijoniranje verskih in političnih organizacij. Skratka, pri nadzorovanju verskih in političnih organizacij naj bi imeli zvezni agenti zdaj bolj proste roke. Nič več jih ne bo vezalo. Lahko jim bodo prisluškovali... po mili volji, hja, tako kot nekoč, v času legendarnega J. Edgarja Hooverja, ki je FBI vodil pol stoletja in ki je pod okriljem neologističnega izraza Cointelpro špijoniral borce za državljanske pravice, Martina Lutherja Kinga, Črne panterje in protivojne organizacije (oh, in Ku Klux Klan). Ko se je po njegovi smrti izkazalo, da je pri svojem "preiskovalnem delu" uporabljal tehnike in metode policijskih držav in latinoameriških hunt, so FBI hitro omejili. Specifično, zveznim agentom so malce zavezali roke, tako da špijonov niso več mogli pošiljati v cerkve, mošeje in sinagoge, okej, vsaj ne brez prekleto dobro utemeljenega razloga. Ergo, nekateri zvezni agenti, predvsem tisti, ki ne podpirajo direktorja Roberta Muellerja, Ashcroftovega prijatelja, so gnevno in energično zavrnili totalitarno, fašistoidno "oblast", ki jim jo je ponudil Ashcroft. Ne, tega nočemo! Hecno, FBI-jevci so morali Ashcrofta opozoriti, da je njegovo spreminjanje pravnega zemljevida nesprejemljivo.

Disident št. 3: Hollywood

A po drugi strani, celo Karl Rove, Bushev posebni odposlanec, sicer njegov osebni svetovalec in top strateg, se je sredi novembra iz Hollywooda vrnil praznih rok. Na presenečenje vseh. In na grozo Bele hiše. Rove je romal v Hollywood po konkretno, ne le načelno podporo: Vsedimo se, mi, ljudje dobre volje, in poglejmo, kaj lahko Hollywood naredi za Ameriko in za našo vojno proti terorizmu! Točno, Karl je prišel zato, da bi najpopolnejši propagandni mašini na svetu predaval o propagandi. Vojni, se razume. Ne vem, je tako samozavesten, tako dezinformiran ali pa je le spregledal fakt, da Hollywood že po definiciji sponzorira predvsem kampanje demokratskih kandidatov, toda moral bi že vnaprej vedeti, da jim bo šel le na živce. Kul, odposlanci Hollywooda, ki sta jih vodila dva znana liberalca, Sherry Lansing, šefica Paramounta, in Jonathan Dolgen, šef Viacoma, so ga sprejeli v hotelu Beverly Peninsula, poslušali njegovo briefiranje o sedmih poetičnih sporočilih, ki jih promovira Bela hiša (da je to vojna proti terorizmu, ne pa proti islamu, da morajo Američani podpirati svojo vojsko, da je to vojna proti zlu ipd.), in si mežikali, ko jim je razkril, da vojna potrebuje pripovedi, ki bodo "točne in poštene", toda na koncu so mu dali le kosilo. In košarico. Ne, ni dobil tega, po kar je prišel. Odšel je brez ultra patriotskih, propagandnih filmov, ki bi podprli "vojno proti terorizmu". Bazično so mu rekli: joj, veste, če bi filme snemali po vašem nareku, bi bil to poseg v našo svobodo izražanja... joj, veste, od dne, ko bi tak film koncipirali, pa do dne, ko bi prišel v kina, bi minilo 18 mesecev, tako da bi sporočilo precej zamujalo... joj, veste, najboljši filmi o vietnamski vojni so nastali šele leta po koncu vietnamske vojne... joj, veste, agitprop se nam zdajle verjetno ne bi izplačal... joj, veste, bliža se recesija, pa trenutno raje mislimo na druge reči, zato nas nikar ne drkajte. Kot je rekla producentka Lynda Obst: "Blagajna je Bog. Vsi ostali bogovi so lažni. Pika." Ergo: to, kar počne George Bush, znan po sloganu "Nobena jama ni tako globoka, da bi se bilo mogoče izmakniti potrpežljivi ameriški pravici", se Hollywoodu ne zdi ravno komercialno. Sploh pa, Hollywood mu je prek Karla diplomatsko, toda disidentsko sporočil: hej, daj nam mir, saj imaš televizijo!

Toda tudi TV mreže na svet gledajo skozi ratinge. Kar je za Busha dobro. In slabo. Sliši se čudno, pa vendar: ameriške TV mreže so tri dni pred "vrhom na Beverly Hillsu" na lepem reagirale disidentsko, pa četudi iz komercialnih razlogov. Kar ničesar ne spremeni: glede na trenutno enoumno politiko Busheve administracije je pač povsem vseeno, kaj vodi disidentski glas - načela ali pa ratingi. Bush je namreč tri dni pred "vrhom" štiri največje ameriške TV mreže - ABC, NBC, CBS in Fox - pozval, da naj mu v elitnem, najbolj udarnem večernem terminu odstopijo pol ure, ker bi rad nagovoril ameriško nacijo in ji razširil obzorje o vojni za Afganistan, toda na njegovo veliko presenečenje in razočaranje se je odzvala le ena mreža, ABC, medtem ko so ostale tri mreže, vključno z desničarskim Foxom, rekle ne in raje ostale pri svojem programu. Kar se jim je izplačalo. Mreža ABC, ki je Bushev nagovor nacije prenašala tako rekoč "ekskluzivno", je imela zelo povprečne, glede na okoliščine celo nizke ratinge - nacija je pač raje gledala serije Prijatelji, Will & Grace in Survivor, ki so jih sočasno vrtele konkurenčne mreže. Z eno besedo, Bush je vse manj komercialen. Celo veliki mediji, simboli korporativne Amerike, se vse bolj upirajo njegovi okupaciji javnega prostora.

Disident št. 4: demokrati v kongresu

Disidentski glas vse bolj išče pot, jasno, tudi disidentski glas demokratov, ki so bili po 11. septembru stisnjeni v kot in v napol nemo kolaboriranje z republikanskim predsednikom. Ker v očeh nacije niso hoteli biti izdajalci ali pa kaj takega, nepatriotskega, so le nekritično kimali, statirali in hvalili Busha. Toda demokratom je bilo kristalno jasno, da bodo morali molk slej ko prej prekiniti... da bodo morali reagirati... da se bodo morali profilirati... da bodo morali usodo spet vzeti v svoje roke... da bodo morali dvigniti glas... da se bodo morali vrniti v igro... da so volitve čez tri leta... in da se je prevolilna kampanja za predsedniške volitve 2004 že začela - hja, 11. septembra 2001! Nekateri demokrati v kongresu so že sproti, četudi zelo previdno in taktno izražali dvome v sprejemljivost "protiterorističnih ukrepov" ter opozarjali, da ogrožajo človekove in državljanske pravice, toda kot rečeno, vsa ta oporekanja in nestrinjanja so bila zelo nežna, vljudna in umirjena, nekonfliktna in neodločna, brez strasti in pravega žela, zavita v "konstruktivne" fraze, češ "Poskrbeti moramo, da bo vse skupaj res potekalo v duhu ameriške zakonodaje, kajti svet nas gleda". Šele Bushevo lansiranje naglih sodišč jim je dokončno odprlo manevrski prostor, samozavest in politični pogum, tako da so na "zaslišanje" pred senatno Komisijo za pravna vprašanja (Judiciary Committee) poklicali Johna Ashcrofta, arhitekta represivne "protiteroristične zakonodaje".

Senatorji, predvsem demokrati, se razume, so mu takoj povedali, da so zaskrbljeni nad različnimi "protiterorističnimi iniciativami"... nad usodo množice oseb, ki so priprte že od 11. septembra, ne da bi vedele, česa so obtožene... nad prisluškovanji pogovorom med osumljenci in njihovimi zagovorniki... in kakopak nad naglimi sodišči... okej, pa tudi nad tem, da kongres pri furanju te "politike" nima nobene besede. Ashcroft se je na "agresivne" in "kontraproduktivne" demokrate obrnil s temile srhljivo mračnjaškimi besedami: "Vsem tistim, ki miroljubne ljudi strašite s fantomi izgubljene svobode, sporočam tole. Vaša taktika pomaga le teroristom, saj spodkopava našo nacionalno enotnost in našo odločnost, opogumlja naše sovražnike, naše prijatelje pa navdaja s pomisleki." Razumete, ne - vsaka kritika, vsako vprašanje, vsak pomislek ogroža nacionalno varnost in enotnost! Republikanski člani Komisije so mu navdušeno kibicirali: Glejte, ubogi John mora odgovarjati na vaša vprašanja, namesto da bi lovil teroriste! Okej, pa vendar, John - kaj je z naglimi sodišči? Ashcroft: Ups, nisem pravi človek - nagla sodišča so stvar obrambnega ministrstva, tako da zdajle ne moremo v detajle. Pa prisluškovanje pogovorom med osumljenci in njihovimi zagovorniki? Ashcroft: Oh, brez panike, do sedaj smo prisluškovali le šestnajstim tovrstnim pogovorom. Aja, le šestnajstim. Ni panike. In zakaj ne razkrijete imen vseh teh priprtih oseb? Ashcroft: E, vidite, to mi prepoveduje zakon. Jasno, kateri zakon mu to prepoveduje, ni vedel povedati. Toda to ni bila edina stvar, ki je ni vedel. Kot veste, naj bi nagla sodišča ljudi obsojala tudi na smrt, toda za smrtno obsodbo naj bi zadoščala že večina glasov, ne pa enoglasnost "porote", ki je obvezna in nujna na ameriških civilnih sodiščih. Ko so Ashcrofta vprašali, če je to res, je rekel le - oh, pa kaj, tudi na sodiščih za vojne zločine, ki jih sponzorirajo Združeni narodi, recimo na haaškem, je mogoča obsodba na osnovi večine glasov. No, ko so ga potem vprašali, če haaško sodišče izreka tudi smrtne kazni, je odvrnil: "Tega pa ne vem." Ne, John, ne izreka jih.