Kaplje čez rob

Decembra in z njim starega leta je ostalo dobrih dvanajst ur. Silvestrska vročica je šinila proti vrelišču. Grmenje petard je odmevalo v vse bolj strnjenih rafalih. Najbrž zato, ker to ni bil katerikoli december in ker odhajajoče leto ni bilo katerokoli leto. Čez dobrih dvanajst ur se letnica na koledarju ne bo več začenjala z enko, ampak z dvojko. Jep, privalilo se bo usodno, apokaliptično in v vseh pogledih prelomno leto 2000. Ha. Pa naj bo prelomno tudi na osebnem nivoju, sem si rekel. Tokrat se ga ne bomo galantno nažokali že v zgodnjih popoldanskih urah, med obiskovanjem prijateljev in znancev, kjer se že od desete zjutraj tako ali tako ni delalo nič drugega kot nazdravljalo novemu tisočletju ter zakoličevalo pomembne načrte, s katerimi ga bomo svečano obeležili. Ne, tokrat bomo razpoloženje z alkoholnimi odmerki nadgrajevali postopoma, zavestno in kulturno. Ne zaradi bojazni, da bi ratali beštije, kot pravi Iztok Mlakar. V desetletjih rekreativnega druženja z najtršo legalizirano drogo smo se navadili zategovati vajeti agresivno evforičnim pošastim s temne strani ega. Kultura pitja alkoholnih pijač in napitkov je bojda predpogoj, če nočemo jutra naslednjega dne pričakati v nadležni družbi neke druge beštije, zlohotne kosmate zverine, ki si kremplje z užitkom brusi na občutljivi povrhnjici malih možganov in glasno, privoščljivo prede v predelu čela in temena. Sprijaznimo se, ko enkrat nimaš več dvajset let, je organizem vse manj toleranten do maliganskega opoja, mački pa postajajo iz silvestra v silvester bolj nesramni in tigrasto razsežni.

Zadnji popoldan starega tisočletja je tako mineval zložno, v najintimnejšem družinskem krogu, ob pikanju izbranih, proteinsko bogatih suhih mesnin (kar menda želodčne stene tapecira s trpežno prevleko, ki znatno upočasni pronicanje alkohola v krvni obtok), pripravljanju beljakovinsko zaokroženih kulinaričnih specialitet (bolje dvojna zaščita kot nobena) ter okušanju preverjenih belih sort iz vipavskega vinorodnega okoliša. Nič pretiranega, tri buteljke za dve osebi v skoraj devetih urah. Kulturno. Četrt čez enajst sva jo z ženo iz Šiške zlagoma mahnila peš v center dogajanja. Oborožila sva se vsak s svojo steklenico zlate radgonske penine, ki jima je blagi tempraturni minus ljubljanskega meglenega ozračja vidno godil. Ob pol treh zjutraj sta bili steklenici prazni. Še krepčilen sprehod do Šiške, seksič ali dva, da se navadimo na nov milenij, ter dolg spanec, ki naj bi razblinil še zadnjo možnost za jutranje mijavkanje. Pa ni nič pomagalo. Mačja tečnoba je bila zjutraj na položaju. S kremplji globoko v sivih celicah. In predla je, da so se tresle stene. Fak, toliko o kulturnem pitju. Najmanjši premik glave je skelel kot hudič in skoraj bi podpisal, da je bil to najbolj svinjski maček, kar jih pomnim. No, pa sem se vendarle spomnil treh hujših zverin. Prva, te ne pozabiš nikoli, me je opraskala v šestem razredu osnovne šole, ko smo štirje paglavci spili deci cezarja. Druga je mesarila v gimnaziji, po prijetnem predmaturantskem večeru v družbi ekstra sladkega vermuta. Tretja, najbolj ubijalska, rjula pa je dolgih 48 ur, je napadla po intelektualnem druženju v študentskem naselju. Nivo debate smo v pomanjkanju denarja in boljših idej dvignili s 75 procentnim rumom in desetimi litri šipkovega čaja.

Spoznavanje sovražnika

Alkoholne pijače, po katerih Slovenci najraje segamo, so brez dvoma pivo, vino in žgane pijače. Ne nujno v tem vrstnem redu. Pa preverimo količino čistega alkohola, ki ga vsebujejo mere in merice, v katerih se postrežejo določene pijače. Količino alkohola bomo izrazili v gramih, ker ta pride v poštev pri izračunu alkoholiziranosti organizma. Pollitrska steklenica piva v povprečju vsebuje enaindvajset gramov, deciliter vina osem gramov in tricentilitrsko šilce žgane pijače enajst gramov čistega alkohola. Zaužiti alkohol se v organizmu hitro resorbira, kar pomeni, da se porazdeli v vodi, ki je v telesu. Vode pa je v telesu približo 70 odstotkov. Izračun nakresanosti oziroma koliko boste napihali, če vam pred nosom pomaha policaj z liziko, je relatvno preprost: zaužiti alkohol, izražen v gramih, delite s 70 odstotki vaše telesne teže, in dobite rezultat, ki se bo po vsej verjetnosti izpisal na ekrančku. Zavoljo preprostejšega preračunavanja vzemimo, da tehtate sto kil in, preden vam dajo pihati, ruknete tri pivca. Pokonzumirali ste 63 gramov čistega alkohola, 70 odstotkov od sto pa znaša 70. Ko vam ponudijo frulico, boste zažvrgoleli 0,9, to pa je dovolj, da vas mastno oglobijo, če med igranjem na omenjeni inštrument sedite za volanom motornega vozila. Kakopak lahko pihnete tudi manj ali celo več. Na to v glavnem vpliva vaša telesna kondicija, torej konstitucija v kombinaciji s trenutnim razpoloženjem, zdravstvenim stanjem, toleranco organizma do alkohola in hitrostjo njegove razgradnje. Telo v eni uri predela 7-8 gramov alkohola. Zdrav organizem razgrajuje alkohol tako, da se njegova količina v krvi vsako uro zmanjša za 0,15 grama na kilogram telesne teže. Skratka, če ruknete en mali viski, boste nulo napihali šele po dobri uri.

Stroka zatrjuje, da se procesa razgradnje alkohola v organizmu ne da pospešiti ne s poživili, ne s povečano telesno aktivnostjo, ne pod mrzlim tušem. Ob obilni hrani se razgradnja alkohola zgolj upočasni, njegova koncentracija v krvi pa ostaja nespremenjena. Ker smo v družbi stroke, izkoristimo priložnost pa jo zaprosimo, naj nam v lepi slovenščini z minimumom tehničnih terminov razloži, kaj je to maček, ki ga SSKJ opisuje kot “slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola”. Dejansko je maček drugo ime za dehidracijo oziroma presušitev organizma, kar je neizogibna posledica konzumiranja alkohola. Alkohol ni samo učinkovit diuretik, sredstvo za odvajanje vode iz organizma, ampak organizmu dobesedno preprečuje, da bi v zadostni meri absorbiral tekočino, ki jo potrebuje za nemoteno delovanje. Jetra so pri tem v najbolj stresni situaciji. Tako kot celoten organizem so preveč zaposlena z razstrupljanjem krvnega obtoka, da bi lahko skrbela za zadostno “namakanje”. Ko telo zazna dehidracijo, možgani preventivno nabreknejo, kar v notranjosti lobanje občutno poveča pritisk, in posledica je peklenski glavobol. Najpreprostejša preventiva pred mačjimi kremplji bi bilo, da pred spanjem požlampate toliko vode, kolikor je fizično mogoče. A žal nas je takrat, ko bi bilo potrebno ukrepati, večina že itak do vrha nalita s pivom ali katero drugo alkoholno mešanico in vase več kot deci vode tako ali tako ne bi spravili.

No, bolj kot pivo so za možgane nevarne žgane pijače oziroma kemične substance, ki nastajajo pri procesu fermentacije in žlahtnim pijačam, kot so viski in konjak, dajejo prepoznaven okus. Bolj ko vaše brbončice uživajo v paleti okusov, bolj trpijo vaše male sive celice, ki jim je včasih tako hudo, da izberejo kar skupinski samomor. Če se konstantno giftate z umetno obarvanimi in umetno slajenimi alkoholnimi pripravki, vina pri tem niso izvzeta, pa lahko na dolgi rok pričakujete tudi degenerativne spremembe na želodčni sluznici in ožilju.

Sanacija posledic

Obstajajo tri kategorije mačkov, ki se ločijo tako po stopnji najedanja kot po sredstvih, ki so potrebna za njihovo izganjanje. Maček prve stopnje je najbolj benigen in zelo pogost, z njim pa se je vsaj enkrat srečal vsakdo, ki pozna pomen besede alkohol. Tale, recimo mu mucek, povzroča vztrajno, a ne preveč dramatično bolečino v osrednjem zgornjem predelu čela, spremlja pa ga blaga slabost, ki jo odpravite s kaloričnim zajtrkom. Izvedenci priporočajo na slanini ocvrta jajca na oko z nekaj kapljicami tabaska. Ko uravnovesite želodec, se lahko lotite zgornjega nadstropja. Tečno žival preženete z aspirinom C, fortalginom ali alka seltzerjem, odvisno od tega, kaj je vašemu organizmu najbolj prijazno. Če ne želite luknje v želodec, aspirinov in preparatov, ki vsebujejo salicilno kislino, ne zobajte na tešče oziroma ne da bi jih prej raztopili v vodi. Medtem ko čakate, da prime, preberite časopis ali poglejte kak film z nezahtevno vsebino. Naprednejši lovci na mačke celoten postopek zdravljenja skrajšajo tako, da navsezgodaj eksajo ledeno hladno pivo z nižjo vsebnostjo alkohola, recimo radler ali lahko laško. Stvar preverjeno deluje. Ampak pozor, naj bo lahko ali težko, poudarek je na enem pivu.

Maček druge stopnje najpogosteje gnjavi pivce piva, ki podlegajo skušnjavi in občasno presekajo s štamprlom žganega, hkrati pa se vdajajo nikotinski omami, ali pa tiste, ki ne znajo ali nočejo cel večer ostati pri eni sorti oziroma barvi vina. Tale mačkon je intenzivnejši, kar se tiče razgrajanja v glavi in pritiskanja na želodec, obenem pa vas preveva občutek, da se vam po ustih namesto jezika valja z ostro moko posut kos prekajene govedine. Vkolikor želodec nabija z enako silo kot glava, je to znamenje, da se med lumpanjem niste samo prepili, ampak tudi prežrli, kar rekonvalescenco znatno zavleče. V tej situaciji se odvlecite do najbližje školjke, vtaknite dva prsta v grlo in ročno izpraznite želodec, kar je še posebej pitoreskno, če ste pretiravali z rdečim vinom. Po olajšanju vrzite vase kak liter mrzle vode in skušajte udarni val bolečine pod lobanjo prespati po naravni poti. Če to zaradi takih ali drugačnih obveznosti ni izvedljivo, sledite napotkom za izganjanje mačka prve stopnje in se pred kuro oprhajte z mlačno vodo.

Maček tretje stopnje je žilava in zahrbtna zverina, ki grozi, da vam bo kot Hannibal Lecter odprla glavo in pregrizla želodčne stene. V življenje jo prikliče nalivanje z žganimi pijačami (še posebej tistimi umetno obarvanimi ter umetno zaslajenimi), likerji, šampanjcem (cenenim ali pregrešno dragim), desertnimi vini in koktajli ter vsakršno mešanje vsega prej naštetega. Na splošno velja, da če že morate sekati, vedno sekajte z močnejšo pijačo in ne obratno, vendar vam eksperimentiranja ne priporočam. Glavobol, ki ga tovrstni eksces prinese, je pošasten in ves čas vam gre na bruhanje, tudi če ste vsebino želodca že zdavnaj pustili za bližnjim vogalom. V boju s tigrom takih dimenzij konvencionalne metode zdravljenja zlepa ne zaležejo in jih je treba večkrat ponoviti. Ker ste drugi dan preveč zjebani, da bi razmišljali, kaj šele prešli od besed k dejanjem, ne preostane drugega kot spati in pustiti beštijo, da se upeha, kar lahko traja tudi petnajst ur in več. Naj vam niti pod razno ne pade na pamet, da bi spanec umetno podaljševali z uspavali. Zgodovina je polna zvezd iz glasbenega in filmskega sveta, ki so na tak način zaspale za zmeraj, s polnim sapnikom lastnega kozlanja. Dokler vam glava ne uplahne na normalno velikost, ne poskušajte ničesar. Saj itak ne boste mogli. Potem pa si obvezno namešajte bloody mary (ali kak drugi pick-me-up), in sicer po receptu 0,4 vodke, deciliter ohlajenega paradižnikovega soka, tabasko, mlet črni poper in nasekljan peteršilj oziroma stebelca zelene. Bloody mary je ena redkih arcnij, ki zagotavlja efekt v trenutku.

No, poleg opisanih načinov zatiranja mačka obstaja tudi nekaj alternativnih, ki so primerni za vse tri stopnje. Med njimi sta še najbolj konvencionalna kajenje trave, dokler bolečina ne izpuhti v dim, ter vročekrven, zelo hoten in poten fuk po metodi "z ekstremnim užitkom nad ekstremno neugodje". Japonci za uravnovešanje telesih funkcij na dušek izpijejo mešanico sojine omake in surovih jajc, ki blagodejno resetira možgane in ponovno nabrusi živčne končiče. Na Kitajskem obstaja recept za čaj iz posebne vrste cvetov, ki se osredotoča prav na detoksikacijo možganov. Tisti, ki so poskusili, trdijo, da alkohol dobesedno izšvicaš skozi glavo. Čaj je bil kot sredstvo za treznjenje priljubljen tudi med severnoameriškimi traperji, s to razliko, da ga niso kuhali iz cvetov, marveč iz gozdnih zelišč, ki so jim primešali posušene zajčje drekce. Pili so ga vsake pol ure, dokler mačka niso popolnoma pregnali. Pomagalo naj bi menda tudi to, da si navsezgodaj v danko porineš dve, tri ledene kocke, ampak to se mi zdi že manj verjetno. Kaj pa vem, poskusite. Izgubiti tako ali tako nimate kaj.