Jovankine poredne žogice

Če boste v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iskali besedo "bunkabrc", se boste pošteno namučili. Ker je kljub neutrudnemu brskanju ne boste našli. Nenavadna skovanka, ki sta jo nadobudna slovenska mladca Miha Pitako in Tilen Vipotnik izpeljala iz besede "žogobrc", poimenuje zabavno športno igro, vsestransko koristno za telo in duha. Pri nas se uveljavlja šele v zadnjem času, v tujini pa je prisotna na vsakem koraku.

Bunkabrc so že zdavnaj iznašli Azijci, najstrastnejši igralci so še dandanes Malezijci in Indonezijci. Kasneje so ji ameriški popotniki utrli pot na Zahod in jo poimenovali footback. Igranje footbacka je kmalu postalo neverjetno priljubljeno tudi na stari celini. Še posebej pri dijakih in študentih, ki so se z brcanjem pisanih žogic radi poigravali med šolskimi odmori. V naše kraje je bunkabrcaštvo zašlo povsem po naključju. Prinesel ga je Paul Alexander, Francoz, ki so mu med triletnim služenjem civilne vojaščine v Sloveniji soigralci nadeli ljubkovalno ime francoska nora krava. Brezpomenski vzdevek se mu zdi naravnost imeniten. "A to še ne pomeni, da ima igra kakšne frankofonske značilnosti. Sicer pa sem ravno prek Alexandra dobil prvo žogico za igranje bunkabrca," razloži Tilen, ki ga soigralci bolj poznajo kot Tilca. In kako bunkabrc sploh poteka? Glavni rekvizit je raznobarvna kvačkana, s plastičnim granulatom napolnjena žogica, ki jo je po edinem in glavnem pravilu dovoljeno odbijati in udarjati z vsemi deli telesa, razen z rokami. Natančneje z dlanmi. Žogico lahko udarimo z ramenom ali komolcem, ne smemo pa je prijeti z rokami. "Glavno je, da žogica ne pade na tla. To pomeni, da moraš biti boljši, hitrejši od gravitacije. Kar se sliši smešno, ampak tako pač je. Še posebej mi je všeč, da lahko bunkabrc igraš kar sam, lahko pa se zbere skupina, ki ponavadi šteje od tri do pet ljudi," nadaljuje Miha. Tudi on ima, kot vsi bunkabrcarji, partizansko ime - Hakipitaki ali Stipe Hanibal. "Pri nas bunkabrc še ni tako znan, v Ameriki pa imajo celo svetovno prvenstvo, no, letos je v Pragi potekalo evropsko prvenstvo. Če ne bi bil bunkabrc dovolj priljubljen, vsega tega ne bi mogli pripraviti." V ta namen so bunkabrcaški profesionalci razvili kar štiri discipline igranja. Najpogostejši je freestyle, ko igraš sam in podobno kot skejterji uprizarjaš razne trike. Circle je ekipna igra, kjer si igralci podajajo žogico, pri netu veljajo pravila badmintona oziroma igre čez mrežo, golf pa je disciplina, pri kateri brcaš žogico po igrišču za golf. Čeprav ni znano, kako so nad bunkabrcarji navdušeni pravi igralci golfa. Nekateri pravijo, da bunkabrc ni za živčne ljudi, saj te lahko kakšen udarec popolnoma iztiri. Poskušaš in poskušaš, ampak poredna žogica se ti vedno izmuzne in pade na tla ... Tilen in Miha pa menita, da lahko z brcanjem odlično obvladaš telo. Za igro je namreč potrebna popolna zbranost. Velik vpliv imata tudi igralčevo počutje in trenutno razpoloženje. "Enkrat sem nekaj spil, ker sem mislil, da bo šlo bolje. Bil sem neprijetno presenečen. Šlo je kvečjemu slabše. Do zdaj sem najdlje igral pet oziroma deset minut. Nekateri zmorejo več, celo kakšnih dvajset minut naenkrat," s smehom pripoveduje Tilen, ki prek slovenskega društva Bunkabrc, v katerem je zdaj evidentiranih štirideset članov - lastnikov žogic, pripravlja redna tedenska bunkabrcanja ob sredah med deveto in enajsto zvečer na Vilharjevi 3 a. Zanimanje je veliko, prihajajo predvsem mladi. "Najmlajši je star sedemnajst let. Vsako sredo se jih nabere od dvajset do trideset. Tudi kakšna punca se najde vmes." Ambiciozna fanta sta se odločila, da bosta slovenski narod navdušila za bunkabrcanje. Kot pravi Miha, imata že zdaj v načrtu več projektov: "Prav zdaj se dogovarjamo s Športno unijo Slovenije. Radi bi sodelovali pri različnih zdravstveno in preventivno naravnanih akcijah, kot sta Veter v laseh - s športom proti drogi in Športna ulica, ki bo namenjena celim družinam. Zanima nas predvsem šolska populacija in že pripravljamo poseben projekt Brc med odmorom, v kratkem pa načrtujemo predstavitev na eni izmed ljubljanskih osnovnih šol. Radi bi šolarjem dopovedali, da je pametneje, če med odmorom nekajkrat brcneš žogico in si tako prefiltriraš pljučka, kot da si prižgeš čik. Mislim, da je naša posebnost in prednost tudi to, da šport ni tekmovalen. Mi se ne borimo proti, ampak za! Naš cilj je vzpostavitev mreže bunkabrca po vsej Sloveniji. Prepričan sem, da bo uspelo." Tilen dodaja, da bi radi v bližnji prihodnosti pripravili še amatersko državno prvenstvo v bunkabrcu.

Če bo bunkabrc pri nas uspel, bo treba razširiti tudi proizvodnjo igralnih žogic. "Zdaj nam žogice izdeluje 'divja kvačkarica' gospa Jovanka iz Vnanjih Goric, ki je super specialistka za to opravilo. Ona je pravzaprav naša gonilna sila, kar se tiče opreme. Enkrat je celo sebi nakvačkala eno žogico, a je bila prevelika, da bi se uporabljala za bunkabrc. Pravo fuzbalko je naredila. Ko pride na obisk kakšna soseda, včasih celo malo brcata po stanovanju. Skratka, gospa Jovanka je zakon. Izdelala nam je veliko žogic, česar ji žal ne moremo povsem poplačati. Za zdaj prodajamo žogice po dva 'čuka' za eno, čeprav je prijatelj, ki je ekonomist, izračunal, da bi ena žogica realno stala pet tisočakov. Ampak Jovanka kvačka žogice iz veselja. Moram povedati, da so nam kar nekaj žogic prinesli prijatelji iz Mehike, a niso bile tako dobre kot njene. Tudi Jovankin sin je naš in igra bunkabrc, čeprav si je že pri prvem igranju izvil gleženj in tako pristal na urgenci. Sicer igra ni nevarna. Celo priporočljiva je za zdravje. Za rehabilitacijo kolena, recimo," pripoveduje Miha, ki je v enkratnem tempu brcanja vzdržal največ deset minut. A vsa mnenja o bunkabrcu le niso tako pozitivna. Marsikje so bunkabrc oziroma footback označili za najneumnejši šport na svetu. Kljub temu ga med običajnim treningom uporabljajo številni športniki. Z njim se je pred tekmovanji redno sproščal Elix Chevieux, eden izmed najboljših športnih plezalcev na svetu. "Za ogrevanje ga igrajo gorski biciklisti, kajakaši in kanuisti, med zvestimi privrženci bunkabrca so celo člani avstrijske smučarske in brazilske nogometne reprezentance," sklene Miha. Oh, kako lepo bi bilo gledati naše nogometaše med bunkabrcanjem ... "Oh, verjemi, da so to tudi naše sanje. Da bi gospa Jovanka nakvačkala trideset z nacionalnimi barvami ozaljšanih žogic, ki bi jih pred odhodom na svetovno prvenstvo z dobrimi željami podarili naši reprezentanci."