Otrok manjšega boga

Ne vem, kaj je z letali, toda nenadoma so postala globalna pošast. Tudi socialno, se razume. Predvsem socialno. Ne delujejo več združevalno, ampak rušilno. Specifično, postala so prostor konflikta, nezaupanja, panike, strahu, nestrpnosti, diskriminacije, "rasnega profiliranja", malih egoizmov in občanskega fašizma: saj veste, potniki divje naskočijo kakega potnika, ki se jim zdi sumljiv, jasno, včasih povsem brez veze, včasih pa v njegovih čevljih oz. sneakersih vendarle najdejo eksploziv... potniki evforično pozdravijo nasilno odstranitev kakega potnika, v čigar prtljagi so detektirali kak čuden, sumljiv predmet... piloti na letalo ne spustijo potnikov, če jim njihov "izgled" ni všeč, jasno, predvsem muslimanov. Še celo Bushevega telesnega stražarja, agenta Tajne službe, ki je arabsko-ameriškega rodu in ki je hotel z letalsko družbo American Airlines odpotovati v Teksas, ja, naravnost k svojemu delodajalcu (na ranč!), je pilot vrgel z letala: podvomil je v avtentičnost njegovih dokumentov. Pilot, ki pravi, da je šlo za jeznega človeka s pištolo (človek, ki varuje Busha, je jezen in nosi pištolo, Einstein!), očitno ni verjel, da lahko Busha varuje musliman. Bush, ki menda pripravlja milejšo, bolj "civilizirano" verzijo vojaških sodišč, se je kakopak razjezil in poudaril, da bo čisto ponorel, če bo preiskava pokazala, da je bil njegov bodyguard žrtev diskriminacije... ee, "rasnega in verskega profiliranja". Šef družbe American Airlines je le skulirano dahnil: Poostreni varnostni ukrepi veljajo za vse - nihče ni nad njimi! Niti Bush. Niti teroristi. Niti kongresnik John Dingell, 75-letni demokrat, ki je moral prejšnji teden na letališču spustiti hlače in pokazati, da ima v kolenih res heavy-metal. Huh, heavy!

Ljubica, samo na banko še skočim!

Dobro veste, da se je vse skupaj začelo 11. septembra 2001, ko so štiri ugrabljena potniška letala, ki so jih pilotirali napol izšolani "islamski ekstremisti", zrušila WTC. In Pentagon. Dobro pa tudi veste, da je ta reč dobila srhljivo karikaturo v soboto, 5. januarja 2002, ko je malo, tako rekoč športno potniško letalo, Cessna 172R, ki ga je pilotiral napol izšolan "ameriški ekstremist", 15-letni dijak po imenu Charles Bishop, na Floridi, v Tampi, treščilo v 42-nadstropno stolpnico alias poslovno stavbo Bank of America, tretje največje ameriške banke. Letalo je zadelo 28 nadstropje, idealno točko, kot si je verjetno mislil pilot, tinejdžer brez pilotske licence, ki je ignoriral vsa svarila in vse vizualne pozive s helikopterja Obalne straže. Ugrabljeno letalo je bilo premajhno, da bi stolpnico zrušilo, toda obtičalo je v Ameriški banki. Za sabo ni pustilo pokopališča, saj je bilo v stavbi le malo ljudi, pa tudi kake silne gospodarske škode ni povzročilo, tako da so po incidentu na banko verjetno nabili le napis: Pozor, omet odpada! No, rep je kljub temu v nedeljo še vedno štrlel ven. Kot neke sorte memento. Memento mori. Ne, mali ni preživel, toda ko so se dokopali do njega, so v žepu našli poslovilno pismo, ki je potrdilo tisto, česar so se vsi najbolj bali - Charles Bishop je namreč napisal, da sočustvuje z Osamo bin Ladnom in da podpira teroristični napad na Ameriko. In seveda - da je delal sam. Brez pomočnikov. Na svojo roko.

Psa je odpeljal na zadnji sprehod, poljubil mačko, napisal poslovilno pismo, ugrabil letalo in napadel Bank of America. Uf! Šok je bil popoln. Jasno, ne le zato, ker je šlo za 15-letnega otroka, ampak zato, ker je šlo za 15-letnega otroka, čigar zadnja misel pred samomorom je bil Osama bin Laden. Ko so malo prej v Afganistanu med Talibani našli tudi Johna Walkerja, "ameriškega Talibana", so se vsi zgrozili, a potem dodali: saj ne ve, kaj počne - star je šele 20 let! Tedaj niso še niti slutili, da lahko človek postane Taliban že pri petnajstih, huh. Pravzaprav še prej - pri štirinajstih. Dan prej so namreč sporočili, da je narednika Nathana Rossa Chapmana, prvega ameriškega vojaka, ki je v Afganistanu padel "pod sovražnim ognjem" (ostale ameriške vojake so pobili sami Američani), ubil 14-letni otrok, afganistanski Taliban. S Charlesom Bishopom bi se lahko igrala.

Vprašanje, je mar Bishop imitiral Matiasa Rusta, 19-letnega Nemca, ki je leta 1987 s Cessno preletel kompleten, strogo varovan sovjetski zračni prostor in pristal na Rdečem trgu, pri Kremlju, ali Franka Corderja, ameriškega šoferja, ki je leta 1994 ukradel oz. "ugrabil" malo letalo, preletel kompleten, strogo varovan Washington in se potem raztreščil le nekaj metrov od Bele hiše, je kakopak le retorično. To, da je "ugrabil" letalo, da ga je zabil v poslovni nebotičnik, da se je solidariziral z Osamo bin Ladnom, da je njegov oče tujec, menda musliman, da se je pilotiranja učil na Floridi, kjer so se pilotiranja učili tudi "islamski ekstremisti", in da njegovi sošolci niso vedeli, da se uči pilotiranja, so pač podatki, ki so ga avtomatično potegnili v kontekst 11. septembra. Še več, ne le da je bila "črno-septembrska" njegova akcija, ampak je bila "črno-septembrska" tudi reakcija ameriškega varnostno-obrambnega sistema. Spet so se namreč vsi spraševali, kako to, da je zračna obramba spet zatajila... kako to, da je spet zatajila notranja varnost... in kako to, da letala niso sestrelili?! Hej, mar ni Bush vojski po 11. septembru specifično zabičal, da mora sestreliti vsako - tudi potniško - letalo, ki ogroža Ameriko? Cessna resda nima velikega tanka, tako da se ne bi mogla preleviti v bombo, toda hej - vanjo lahko zbašeš veliko biokemičnega orožja, ne! Okej, Nacionalna garda je poslala dve letali F-15, ki naj bi prestregli "ugrabljeno" Cessno, toda na lice mesta sta prišli prepozno - šele po trku. Vojaška baza MacDill, sicer dobro pripravljena na potencialne samomorilske napade, ni reagirala, pa četudi je "ugrabljena" Cessna preletela njen zračni prostor, huh, le kakih 30 metrov nad tlemi. "Za nas ni predstavljal grožnje," je povedal oficial te baze, v kateri so ocenili, da ne gre za terorista, ker so pač prestregli radijske pogovore med kontrolami letenja in izvedeli, da letalo pilotira otrok. Da bi bila reč še bolj "črno-septembrska", jih civilna kontrola letenja sploh ni posebej obvestila, da je bilo ukradeno oz. "ugrabljeno" letalo in da zdaj leti v njihovi smeri, huh, proti sloviti in elitni floridski vojaški bazi, ki svojo pozornost očitno še vedno raje posveča Kubi in iz katere prihaja tudi Tommy Franks, general, ki vodi ameriško vojno v Afganistanu.

Profiliranje pošasti

Ergo, 11. september revisited - matinejska verzija. Nekaterim se je verjetno zazdelo, da ima Show Jerry Springerja mlade, ostali pa so naredili stare, že preverjene grimase - noro, neverjetno, nezaslišano, nepredstavljivo, šokantno, tragično, iracionalno. Kul. Show se očitno nadaljuje. Toda ironično, najbolj "nore", "nezaslišane" in "iracionalne" reči so se zgodile pri medijskem poročanju o Charlesu Bishopu. In kaj je bilo narobe s sliko, ki so jo gnali mediji? Kaj je škripalo v medijski prezentaciji? Če pogledate, kako so ga različni mediji biografirali oz. "profilirali", ugotovite, da so vsi - drug za drugim, sistematično in avtomatično - poudarjali tele njegove lastnosti: bil je miren, vljuden, spoštljiv, tih, sramežljiv, samotarski, neopazen. Napol katatoničen. Z nikomer se ni pogovarjal. Tudi odgovarjal ni. Niti pozdravljal. Nič, bil je redkih besed. Ekstremno asocialen. Živel je sam z mamo, brez očeta. Zaradi materinih selitev je v zadnjih nekaj letih zamenjal kopico šol. Ni se smejal. S sošolci se ni družil. Kaj šele s sošolkami. Bil je aknast. In pegast. Vedno je gledal v tla. Na šolskem avtobusu je vedno gledal skozi okno, okej, strmel... nekam v daljavo. Skozi sončna očala. Ki si jih je natikal tudi, ko je padal dež. In ko mavrice ni bilo na spregled.

Točno, opisali so ga z istimi besedami, s katerimi običajno opisujejo ameriške najstnike, ki v šolo na lepem prikorakajo s šmajserjem in postrelijo svoje sošolce. Saj veste, kaj rečejo, ko se kakemu ameriškemu šolarju zmeša in pobije pol razreda: joj, nikoli si ne bi mislili, da lahko stori kaj takega - tako miren, tih, neopazen in sam zase je bil! Rad je imel živali! Rad je imel mamo! Kaj ga je na lepem pičilo in sprožilo? Skratka: tipični konfuzni adolescent, ki je sklenil, da bo odšel "with a bang", kot se reče. Mediji so pač storili vse, da bi se Bishopov "profil" ujemal s profilom tipičnega najstniškega psihopata, ki pod mirno, uglajeno, nevpadljivo, samotarsko vsakdanjo masko skriva diabolično naturo. Nategnili so ga na klišeje. Hja, na klišeje pop mitologije. In pop demonologije. Tokrat resda niso mogli reči, da so nanj vplivali filmi... da so mu možgane izprali "nasilni filmi"... in da je le skopiral prizor iz kakega filma, toda s tem "profiliranjem" so ustvarili prav tak vtis - kot da gre le za zblojenega, sfantaziranega najstniškega kopista, ki se je naveličal življenja v osami in se odločil za Osamo. Mediji, Bushiji, psy-eksperti in drugi "uradni" insiderji so storili vse, da bi izključili družbeno-politični kontekst, v katerem je Charles Bishop storil to, kar je storil. Za začetek: da s tem "profiliranjem" nekaj ni v redu, pove že izjava nekega moškega, ki je Bishopa opisal povsem drugače, namreč takole: "Vedel sem, da je odličnjak. Dobival je same petice. Rad je imel šolo. Bil je srečen fant. Nikoli ni bil potrt. Veliko se je smejal." Aha.

Mediji so očitno iz pripovedovanj ljudi, ki so poznali Bishopa, pobrali in potem zgostili le tisto, kar se je ujemalo s "profilom" najstniškega sociopata. Vse ostalo so "avtocenzurirali". Zbasali so ga v klišeje "vedenjskega vzorca", ki je večen in ki se nenehno ponavlja, s čimer so kakopak izključili prav tisto, kar je v njegovem dejanju historično posredovano - dejstvo, da je bil Charles Bishop, ameriški tinejdžer, le efekt bushistične postseptembrske histerije, panike, paranoje, vojne in brutalne kulturno-politične polarizacije... le otrok, ki mu je "nova zgodovina" tako izprala možgane, da je mislil, da se mora odločiti... le otrok, ki je mislil, da mora zavzeti stališče... le otrok, ki je mislil, da se mora opredeliti in izbrati med Bushem in bin Laden... le otrok, ki je Bushev ali-ali oz. njegov "kdor ni z mano, je proti nam" vzel zares in dobesedno... le otrok, ki ni vedel, da je življenje tudi zunaj povsem umetne, izsiljene in posiljene alternative Bush/Osama. Charles Bishop je dokaz, da ni nič bolj tragičnega od otroka, ki vzame zgodovino nase - in ki misli, da mora imitirati politiko. Njegov samomor je recenzija Bushevega pretiravanja.

Rummy Show

Mediji so Charlesa Bishopa vrgli iz konteksta. Za vsak primer. Iskreno rečeno, le malo je manjkalo, pa bi mu očitali, da je s svojim "terorističnim" dejanjem zadal nov hud udarec ameriški ekonomiji in še dodatno pospešil hudo recesijo. Kot pač kažejo sondaže, le 44% Američanov meni, da je za recesijo kriv Bush. Jasno, kar 79% jih meni, da je za recesijo kriv napad na WTC, 62% pa, da je za vse večjo brezposelnost kriv nihče drug kot Bill Clinton. Ni čudno - retro atentati na Clintona so na menuju vsak dan. Bombardirajo, demonizirajo in "kriminalizirajo" ga mediji, Busheva administracija in Bushiji. Kar je spet hinavsko: Clintonu recimo očitajo, da ni prijel Osame bin Ladna, pa čeprav bi ga lahko (in to trikrat), obenem pa zamolčujejo, da je sama Busheva administracija vse do 11. septembra ovirala in blokirala FBI-jevo preiskavo islamskega terorizma, ker to ni bilo v interesu naftnega lobija in Savdske Arabije, Busheve velike, simpatične, ne-talibanske in ne-fundamentalistične prijateljice, ki je pred nekaj tedni obglavila tri moške, obtožene sodomije in istospolnega poročanja. Kot dokaz Busheve veličine navajajo tudi to, da se ne sili pred kamere, huh, tako kot egocentrični in narcisoidni Clinton, in da pred kamere raje spušča druge oficiale svoje administracije, recimo obrambnega ministra Donalda Rumsfelda (in Paula Wolfowitza, njegovega namestnika), zunanjega ministra Colina Powella (in Richarda Armitagea, njegovega namestnika), podpredsednika Dicka Cheneyja in svetovalko za nacionalno varnost Condoleezzo Rice. Vidite, zato je tako popularen! In zato je tako učinkovit! Less is more! To naj bi bil dokaz njegove preudarnosti in umnosti, pa ni - to je dokaz njegove neumnosti in preudarnosti njegovega štaba, ki je očitno ugotovil, da je za vse bolje, če Bush čim manj nastopa in čim manj govori. Manj, ko govori, manjša je možnost, da govori neumnosti. Točno, Clinton, ki je bil itak na "permanentni kampanji", se je rinil pred kamere, toda kot retorik je odtehtal kompletno Bushevo administracijo. Less is Bush!

Bubba je bil medijski zvezdnik. Bush ni. Clinton je bil boss. Bush je bos. Vanj se je težko zaljubiti. Zato so se mediji raje zaljubili v Rumsfelda alias "Rummyja", ki je postal njihov "poster boy"... "žrebec"... "anti-Clinton"... "anti-Alda"... "anti-Pitt"... ki jih na tiskovnih konferencah ("Rummy Shows") zabava z vojnimi zgodbami... in ki še vedno naredi 25 enoročnih sklec. Ni kaj, zrel za glorifikacijo. Ko je prišla na dan ona famozna videokaseta, so se vsi zgražali nad mistično-zadetim bin Ladnom, ki je izkazoval popolno brezbrižnost do civilnih žrtev Svetovnega trgovinskega centra, toda težko boste našli človeka, ki bi o mrtvih sovražnikih - in mrtvih civilistih oz. "kolateralni škodi" - govoril s tako lahkoto, s takim užitkom in s takim smislom za humor kot 75-letni Rummy. Besedo "kill" uporablja tako entuziastično in tako pogosto, kot da jo je sam izumil. Kar zmede polnoletnega. Kaj šele tinejdžerja.