Slovenci spet skačejo dlje

Uspehi naših skakalcev na novoletni turneji so povečali apetite slovenskih ljubiteljev smučarskih skokov. Možnost osvojitve kolajne na bližajočih se olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju le ni tako neverjetna, kot se je zdelo še pred kratkim. Kje je več možnosti, v ekipnem ali posamičnem delu?

Zadnje tri tekme smo pokazali več kot ekipa. Rezultati so bili boljši. Ne bom rekel, da je to bil maksimum ali da je bilo to pričakovano. Konkurenca je pač zelo močna. V našem moštvu so trije, Fras, Žonta, Peterka, ki imajo že veliko izkušenj iz svetovnega pokala, in dva mlada tekmovalca, Medved, Kranjc. Lahko nastopijo zelo dobro, to so že dokazali. Vendar obstajajo še nihanja, ki so posledica neizkušenosti ali pa res izjemno močne konkurence. Težko je reči, kaj bo ravno tisti dan na OI. Ostajamo realni in delamo po najboljših močeh. Pomembno je, da bomo naredili vse, da pridemo tja maksimalno pripravljeni in da ne bo zdravstvenih težav. To je prvi pogoj za dober nastop.

Najboljši v svetovnem pokalu so bolj ali manj vsi v vrhunski fizični formi. Zdi se, da odločajo le psihološki dejavniki. Že nekaj časa se dogaja, da eno ali dve sezoni neki tekmovalec eksplodira (Peterka, Goldberger, Schmidt, Malysz ... sedaj Hannawald), nato pa se pojavijo težave in kar nekako ne more nazaj na vrh.

Eno so priprave, ki so včasih optimalne, fizično in tehnično. Potem je tu seveda še pomemben psihološki moment. Hannawald me je presenetil, da je tako dolgo vzdržal svojo formo. Prej je bil znan po nasprotnem in je moral imeti res močan psihični naboj, da ga ni nič zmotilo. Tekmovalca lahko včasih dvignejo tudi močne emocije, to je pika na i dobrim skokom.

Smučarski skoki se lahko med zimskimi športi primerjajo z nogometom med letnimi. Samo za tekmo v Zakopanih naj bi bili letos v predprodaji prodali 80.000 vstopnic. Superiorni tekmovalci postanejo velike lokalne zvezde, pri nas Peterka, v Avstriji Goldberger, prav tako tudi Malysz, Schmidt, sedaj Hannawald. Medijska pozornost in pričakovanja množic so očitno prehudo breme zanje, saj po sezoni ali dveh popustijo in se izgubljajo med povprečjem. So pri tem trenerji nemočni?

Tekmovalca je težko vnaprej pripraviti na kaj takšnega. Na poti iz anonimnosti do vrha ni težav. Nato pa mora tekmovalec obvladati tudi zadeve, ki se jih je težko rešiti. Mediji so močni in praktično nemogoče je izstopiti iz tega kroga. Najboljša možnost je, da se vživiš v to, kot se vživiš v šport, in te to ne moti preveč. Lahko pa pride tako daleč, da tekmovalci nimajo več zasebnosti. Po letu ali dveh zaradi tega pade forma. Obrobno življenje je lahko zelo moteče, res pa je, da je vrhunsko formo izredno težko obdržati nekaj let. Vseskozi so nihanja, pomembno je, da se tekmovalec zna pobrati. Pri individualnih športih je tudi problem, da se ne moreš skriti za moštvo. Posameznik odloča, kakšen bo njegov izid, pri moštvenih športih pa lahko ekipa doseže uspeh kljub slabši formi posameznika. Pri nas je seveda tudi izjemno pomembno, da imamo zelo močno ekipo, saj tekmovalci vlečejo drug drugega naprej in se s tem umirijo nekateri pritiski.

Omenili ste, da mora tekmovalec imeti fizične predispozicije, če hoče sploh priti na najvišje ravni tekmovanja. Poleg tega uporabljajo različne trike. Hannawald je bil znan po eksperimentih z materiali, potem zelo rad hujša, saj ima pri 184 centimetrih le 62 kilogramov. Vse to že malo meji na anoreksijo. Gre za jemanje kakšnih posebnih preparatov (diuretiki) za zmanjševanje teže?

O vsem tem se je veliko govorilo in FIS je naredil obsežno raziskavo o tem. Lani so se zato spremenila pravila in uvedli so nove materiale. Ožji in tanjši dresi omogočajo, da tudi manjši in malo težji tekmovalci pridejo v ospredje. S tem se je nekoliko ustavila želja po čim manjši teži. A vendar so skoki takšna disciplina, da bodo morali biti skakalci precej lažji od drugih športnikov.

Toda vseeno morajo nekako ohranjati primerno težo. Nekateri tekmovalci naj bi zaradi stradanja že omedlevali ...

Selekcija tekmovalcev povzroči, da tisti težji odpadejo v nižjih kategorijah. Ostanejo le tisti, ki so po konstituciji zelo lahki. Vendar imamo tudi mi posebnega zdravnika. Tekmovalce rentgensko poslikajo in odčitajo, koliko imajo kostnega, mišičnega in maščobnega tkiva. Na podlagi tega vidimo, kje je tekmovalec, ali lahko shujša kakšen kilogram ali ga mora pridobiti. Na podlagi teh podatkov se da veliko narediti, da pridemo do tekmovalčevega optimuma. Poleg tega so tudi še različni seminarji za prehrano ...

Najbrž je kar nekaj precej dvomljivih metod, kako do optimalne teže. Imajo kakšni tekmovalci kasneje težave zaradi tega?

Pri nas je sicer bilo nekaj primerov, ko so šli tekmovalci preveč v skrajnost. A vrhunski šport je pač skrajnost. Tako kot je na eni strani doping, skoki pa imajo svoje skrajnosti. Tekmovalci si želijo biti dobri in prav tako, kot v želji po boljšem skoku naredijo napako na skakalnici, prav tako poiščejo rezerve v ozadju. Mi smo z našimi tekmovalci razčistili, da je bolje kilogram preveč kot premalo. Hujšanje ti vzame energijo, postaneš malodušen, preveč je čustvenih nihanj. Psihofizično počutje je precej slabše. Vendar se je zgodilo, da tekmovalci iščejo rešitve v želji po uspehu. Najbolje je, če tekmovalec pozna samega sebe tako dobro, da mu je jasno, pri kateri teži optimalno deluje.

Smučarski skoki postajajo za tekmovalce vedno bolj zanimivi tudi po finančni plati. Nagradni skladi se večajo, vendar so na nekaterih bolj "levih" tekmah nagrade večje kot na tistih najodmevnejših. Se to pozna pri motivaciji tekmovalca?

Eno z drugim je zagotovo povezano, še posebej pri starejših tekmovalcih. Motivacija je zagotovo večja. Mi smo se borili, da dobijo nagrade tekmovalci namesto do šestega do desetega mesta, saj je to še vedno vrhunski rezultat.

Do resnih sredstev se dokoplje le peščica tekmovalcev v vrhu, poleg tega so nagrade v alpskem smučanju še vedno precej višje.

Drugi od tega ne morejo živeti, lahko si kvečjemu malo olajšajo življenje.

Torej je vzrok za slabo skakanje tudi slaba finančna motivacija?

Minimalna eksistenca ni zagotovljena. Tekmovalci pri nas še niso profesionalci, ki bi imeli zagotovljeno službo, ob kateri bi imeli 24 ur na dan na razpolago za trening. Zaradi tega imamo velik osip starejših tekmovalcev. Vedno znova se borimo z mlajšimi tekmovalci, pri katerih prihaja do neprestanih nihanj. Ali jih neuspehi podrejo ali pa imajo druge želje v življenju. V tujini se takšni tekmovalci vrnejo po letu ali dveh in postanejo precej konstantnejši. Težava je, če v tem obdobju nimaš zagotovljenih možnosti, da bi tekmovalca obdržal v igri. Tekmovalci pri nas vztrajajo mogoče leto, največ dve, potem končajo kariero. Sredstev, da bi zadržali tekmovalca, nimamo, prav tako ne skakalnic, da bi tekmovalci lahko trenirali doma.

V vaši generaciji so kljub pomanjkanju denarja skakalci vztrajali precej dlje.

Bil je drug sistem. Sedaj smo v slovenskem prostoru, konkurenca je močnejša, finančna sredstva si je treba priboriti. Težko je obdržati tekmovalce, ki ta trenutek niso v reprezentanci A.

Konkurenca naj bi bila sedaj večja, hkrati pa tako rekoč ni primerne infrastrukture. Iz koliko klubov prihajajo tekmovalci?

Iz dveh, treh klubov. Zmeraj teže se preživljajo. Narediti bi morali kaj na ravni države, tako kot v tujini. Skozi večje centre, ki morajo imeti skakalnico, trenerje, šole ... V Kranju bodo poskušali narediti tak center. Brez tega bo težko obdržati tekmovalce. Vendar bo za to treba veliko denarja.

Govori se o skakalnem centru v Kranju, v Podutiku ... Vse skupaj pa je tako daleč kot novi ljubljanski štadion ali nova univerzitetna športna dvorana. Bolj ali manj na papirju.

Najbliže je Kranj, kjer se je začela graditi nova skakalnica. Tam so tudi šole, internati ... Udejanjenje tega centra je zelo blizu. Lahko bi ga pognali že v dveh ali treh letih. Vprašanje pa je, kdo ga bo financiral.

Eno od ogledal slovenske športne infrastrukture je nedvomno Planica. Zakaj se je v bistvu podrla Bloudkova velikanka? Ker so pustili prižgan top za zasneževanje ali zaradi dotrajanosti?

Eno z drugim je bilo povezano. Materiali niso vzdržali, enostavno so bili dotrajani.

Najbrž precej čudno vpliva na skakalce, če recimo vedo, da se skakalnica lahko sesuje. Res je, da le redki pristajajo na tistem delu, kjer se je ugreznilo, pa vendar ...

Lahko pristane, toda najbrž ni takšna teža, da bi se ugreznilo. Lahko pa bi bilo precej zoprno, če bi bilo toliko snega že nametanega, na tistem mestu pa bi bili ljudje, ki urejajo skakalnico. To bi lahko bila katastrofa, ki si je ne upam zamisliti. Planico bo treba povsem sanirati, ne vem pa, kdo so pristojni, ki naj bi to naredili. Vsekakor smo edina nacija, ki se ukvarja s skoki in nima urejenih optimalnih razmer za trening.

Med skakalnimi trenerji se pojavlja vedno več nekdanjih dobrih skakalcev, pri alpskih smučarjih pa je to vse prej kot pravilo.

Dejstvo je, da se manj ljudi ukvarja s skoki kot z alpskim smučanjem. Nekaj je sicer vrhunskih tekmovalcev, nekaj pa tudi takšnih, ki to nikdar niso bili in želijo svoje ambicije uresničiti prek varovancev. Nikdar nisem razmišljal, kako je v alpskem smučanju. Pri skokih je dobrodošlo, če hoče kateri izmed nekdanjih tekmovalcev postati trener. Res pa je, da se vrhunski skakalci ne odločajo pogosto za ta poklic, ker so že v tekmovalni karieri toliko odsotni od doma, da se jim v bistvu ne da več početi tega oziroma nimajo energije ali pa se enostavno odločijo za drug poklic. Žal se vse več izobraženih trenerjev, ki so bili nekoč skakalci, odloča za delo v šolah, postanejo profesorji telesne vzgoje, lahko pa bi uspešno vzgajali mlade skakalce. Vzrok verjetno tiči v možnostih za delo skupaj s finančnimi sredstvi.

Pred vašim prihodom je imela Slovenija velike težave s trenerji. Odstavili so Jelka Grosa, ki je bil kar uspešen, nato je prišel Avstrijec, ki ni napravil nič. Tudi Ludvik Zajc se ni kdove kako proslavil, sedaj mu z Norvežani prav tako ni šlo. Je trener res tisti odločilni dejavnik?

Trener ima pomembno vlogo, če ima seveda zagotovljene vse razmere, ki mu omogočajo uspeh. Vsak trener pa ima svoj koncept dela. Eni dajejo poudarek na eni, drugi na drugi strani. Sam vem, da je motivacija zelo pomemben dejavnik za vrhunski dosežek.

Delo prejšnjih trenerjev se najbrž še pozna pri tekmovalcih. Lahko gre za dobre pa tudi za slabe lastnosti.

Koch je imel nekaj stvari zelo dobrih, a jih ni znal vpeljati med tekmovalce. Morebiti zaradi nepoznavanja mentalitete tekmovalcev. Tudi z Grosom sem se pogovarjal in dejansko je vedel, kje je treba kaj postoriti. Vendar očitno z vsemi ni našel skupnega jezika. Govorim na pamet, ne vem, kaj se je dejansko dogajalo. Ne poznam preveč ozadja, kaj se je dogajalo s trenerji.

Težave imajo tudi Japonci, čeprav so bili do sedaj ena glavnih velesil. Menda je za to med drugim kriv njihov način tekmovanja, saj se morajo zaradi sponzorjev vračati na Japonsko.

Japonci so bili po letu 1992 zelo dominantni s tem slogom, ki jim je bil pisan na kožo. Padec pa je pričakovan, saj so tekmovalci eni izmed najstarejših.

Japonci imajo svoj sistem, pri 14. do 15. letu jih sprejme kakšno podjetje in jih potem spremlja do konca kariere, ne glede na to, ali so uspehi ali ne. To podjetje tudi zagotavlja trenerja. S tem imajo zagotovljeno eksistenco, tu pa so seveda neprestane obveznosti do sponzorja.

Na državnem prvenstvu je z naslovom državnega prvaka vse presenetil 15-letni Rok Benkovič. Kako, da ga še ni v reprezentanci? So drugi res toliko obetavnejši?

Je zelo obetaven tekmovalec, je pa še zelo mlad. Zdaj je v mladinski reprezentanci. Mlajši tekmovalci so že nekajkrat pokazali, da lahko močno posežejo v članske vrste. Toda gre za zelo lahke tekmovalce, pri katerih razvoj še ni končan. Je velik talent, da bo uspel, pa ga čaka še trdo delo.

V svetovnem pokalu so uspeli tudi nekateri z manjšim talentom, ampak s trdim delom.

Kaj je pokopalo Peterko? Življenjski slog? Oto Giacomelli je potem zahteval prepoved uporabe legalnih poživil, kot so snuz, tobak ... Peterka bi si moral ostriči lase. Ima to kakšen smisel?

Primož Peterka me zanima predvsem od trenutka, ko sem začel delati z njim. Ima vse možnosti, da se vrne. Nekaj je že dokazal, čaka pa ga še veliko dela. A ponoviti dvakratno zmago v svetovnem pokalu so najbrž iluzije. Kljub temu lahko še marsikaj doseže. Odvisno od motivacije in delovne morale. Kontinuirano napreduje, ima pa še veliko rezerve. V Bischofshofnu je bil blizu svojemu letošnjemu največjemu uspehu, čutil je, da lahko dobro skoči, vendar je hotel preveč. V takih primerih mora biti tekmovalec delaven in strpen na tekmovanjih.