Odločitev o priznanju je bila zelo težka

Ali menite, da je bil do napada nekdanje JLA na Slovenijo koncept reform in preoblikovanja nekdanje SFRJ v konfederalno državo realen?

Takratni poizkusi ustavnih in gospodarskih reform so bili razumljivi in realni. Na začetku smo na te procese izven takratne Jugoslavije gledali pozitivno. Očitno so pozneje vsa ta prizadevanja za spremembe in reforme "izgubila tla pod nogami", enostavno niso uspela. Sem vsekakor sodi tudi napad JLA in zgodilo se je, kar se je. Brutalnost intervencije JLA v Sloveniji in pozneje na Hrvaškem je dokončno uničila temelje države, kot smo jo poznali do takrat. Avgusta 1991 mi je bilo povsem jasno, da bo treba upoštevati zahteve slovenskega in hrvaškega naroda po samostojni državi. Pri tem smo zahtevali upoštevanje načel helsinške konvencije, spoštovanje obstoječih meja in pravico narodov v obeh državah do samoodločbe. No, mnogo rajši bi seveda videl, da do vojne v Sloveniji in v še večjem obsegu na Hrvaškem sploh ne bi prišlo. Da bi nam uspelo zadeve urediti po politični in ne vojni poti.

Nekateri slovenski politiki pravijo, da so posamezni predstavniki Nata pred napadom JLA na Sloveniji v neuradnih pogovorih dali zagotovila, da bo Nato sodeloval pri zavarovanju nove meje proti Hrvaški ...

Ne, take ali kakršnekoli podobne izjave mi niso znane.

Članice takratne Evropske skupnosti so imele različne poglede na priznanje Slovenije in Hrvaške.

V tistem času so bile ocene razvoja dogodkov na območju takratne Jugoslavije zelo različne. Obstajale so tudi zelo različne ocene glede možnih reakcij takratnega srbskega vodstva. Kar zadeva morebitne razlike v obravnavi Slovenije in Hrvaške, moram reči, da sta bili takrat v razpravah znotraj Evropske skupnosti obe državi obravnavani enako, v enem, skupnem "paketu". Razlik v odnosu do ene ali druge države glede priznanja ni bilo. Zaradi tega je pozneje, 16. decembra 1991, tudi prišlo do priznanja obeh držav sočasno. Seveda, samo priznanje Hrvaške in Slovenije je začelo veljati nekaj pozneje. 15. januarja 1992. Pri tem so bila v celoti upoštevana t. i. helsinška načela.

Ali so morda v tem času obstajale kakšne razlike glede priznanja Hrvaške in Slovenije v Nemčiji? Med posameznimi političnimi strankami ali v javnosti?

V samem začetku so vse politične stranke v Nemčiji podpirale reformne procese v takratni Jugoslaviji. Vse politične stranke so brez izjeme podpirale razvoj demokracije in demokratične spremembe ter nasprotovale nasilju ali aktivnosti takratne JLA. Tako usmeritev je zastopala takratna nemška vlada in pri tem je imela popolno podporo takratne opozicije.

Dnevi v decembru 1991 in januarja 1992 so bili v diplomatskem smislu gotovo zelo dramatični in napeti. Za tem projektom ste v veliki meri stali osebno vi z vso svojo diplomatsko avtoriteto. Ste morda kdaj podvomili, da aktivnosti v zvezi s priznanjem ne bodo uspele?

Osebno sem bil popolnoma prepričan, da bodo vsi, ki so bili udeleženi v tem procesu priznanja Slovenije in Hrvaške, na koncu držali besedo. Sprva je bil rok za priznanje postavljen na začetek decembra 1991. Ta rok je odredil takratni nizozemski zunanji minister. Pozneje smo ga premaknili na 16. december. Odločitev o priznanju Slovenije in Hrvaške je bila vsekakor zelo težka. Potrebnih je bilo zelo veliko diplomatskih in drugih naporov, opravljenih je bilo zelo veliko dvostranskih razgovorov ter skupinskih razprav, zlasti v krogu zunanjih ministrov držav članic takratne Evropske skupnosti. Pri tem pa je najpomembnejše to, da je bila odločitev o priznanju Slovenije in Hrvaške na koncu sprejeta soglasno. Poudariti želim, da se je Nemčija ves čas razprav o priznanju zavzemala za soglasne odločitve in ni želela napraviti nobenega koraka samostojno, na svojo roko.

Slišati je bilo mnenja, da bi Nemčija v primeru nesoglasja priznala obe državi samostojno. Ali je bilo to res?

Ne, ne, to sploh ni res! Res je, da so v tistem času v krogih blizu nemški vladi nekateri menili, naj Nemčija na vsak način prizna Slovenijo in Hrvaško, pa čeprav enostransko. Takega mnenja je bil tudi del nemške javnosti. Toda nemška vlada se je vedno zavzemala za skupno priznanje obeh držav in je v tem smislu ves čas tudi delovala. Enostransko priznanje Slovenije in Hrvaške s strani Nemčije ni prišlo v poštev.

Območje nekdanje Jugoslavije je na neki način ena regija. Kako vi gledate na prihodnost tega, med seboj zelo različnega območja?

Moje osnovno stališče je, da mora biti EU odprta za vse države naslednice nekdanje Jugoslavije. Pri tem morajo veljati za vsako od teh držav povsem enaki pogoji za vstop v EU kot za druge države, ki želijo postati članice EU. Ti pogoji so znani: zadevajo politična in ekonomska merila ter sprejem pravnega reda, ki velja v državah članicah EU. Treba je nedvoumno reči, da ob upoštevanju teh pogojev obstaja povsem jasna perspektiva za vse države naslednice nekdanje Jugoslavije, da postanejo članice EU. Pri tem ni nobenega razloga za kakršen koli skupinski pristop. Država ali države, ki bodo izpolnjevale kriterije za sprejem v EU, morajo biti sprejete, ne glede na pripravljenost ostalih držav na tem območju.