Haiderjeve norčije

Štirinajstega januarja je v Avstriji steklo zbiranje podpisov za referendum o zaprtju jedrske elektrarne Temelin. Pobudo naj bi podpisalo od 400.000 do 700.000 ljudi. Sočasno je Haider napovedal, da ne bo spoštoval odločitve avstrijskega ustavnega sodišča v zvezi z dvojezičnimi napisi, njegovi neimenovani pravniki pa so iznašli teorijo "ničnosti" odločbe ustavnega sodišča. "Mirna Koroška - ne za dvojezične napise" piše na plakatih s prečrtano "tujo" besedo Škocijan (St. Kanzian), ki jih te dni lepijo avstrijski brambovci. In to čeprav nad avstrijskim ustavnim sodiščem ni višje instance. Če bi bili dvojezični napisi vendarle postavljeni, je Haider zagrozil še z odstopom s položaja deželnega glavarja. To ne bi bil njegov prvi odstop - odstopil je že s položaja predsednika stranke, čeprav jo ob nepomembni predsednici Riess-Passerjevi še zmeraj vodi iz sence.

Kljub temu je koroški deželni glavar, potem ko je sredi januarja začel sezono "prezgodnjih pustnih norčij", po verbalnih zaušnicah, ki jih je razdelil Sloveniji in Češki, udarce prvič dobil vrnjene. Vsekakor ne iz Slovenije, saj slovenska diplomacija v skladu s svojo tradicijo servilnosti še zmeraj molče opazuje njegove izpade. Češki ministrski predsednik je v nasprotju s tem Haiderja na tiskovni konferenci označil za "avstrijski politični Černobil" in zatrdil, da imajo tudi češki državljani pravico povedati svoje mnenje o Haiderju. Češki predsednik je zanj še dejal, da ni "niti izvedenec za jedrsko energijo niti za okolje" in da je "izvedenec za nič, razen za populizem", njegovo FPO pa označil za "postfašistično stranko". Češki in avstrijski državljani so se hahljali, Haider pa je bil na moč užaljen. Avstrijska vlada ni čakala niti trenutka. Zunanja ministrica Benita Ferrero - Waldner je Haiderja takoj vzela v zaščito, avstrijski veleposlanik v Pragi Klas Daublebsky pa je češkemu zunanjemu ministru Janu Kavanu izrekel ustni protest. Vendar je avstrijski veleposlanik v Pragi obtičal pred Zemanovimi vrati - predsednik češke vlade ga sploh ni hotel sprejeti, povedal je, da ga lahko sprejme šele po vrnitvi iz Jugoslavije prihodnji teden.

V takšnem ozračju se je izjemno zaostrila kampanja bulvarskega Kronen Zeitunga. "Da življenju, ne Temelinu!" je patetični slogan svobodnjaške stranke, ki spremlja javna zborovanja. V kampanji proti Temelinu je časopis angažiral celo nekatera znana avstrijska estradna imena. "Temelin je nevaren za ljudi v Evropi - zato bom podpisal!" trdi tudi pri nas priljubljeni Tobias Moretti, bolj znan kot policijski komisar Rex. Za Rexa ni jasno, ali je že podpisal, zato pa so se za zaprtje Temelina izrekli znani smukač Karl Shranz, pop pevka "Antonia" in tenisačica Barbara Schett. Njihove izjave so grafično dopolnjevale podobe črnih pokopaliških križev pred silhuetami jedrskih reaktorjev in podobne fantazijske slike. Olje na ogenj te dni priliva tudi avstrijsko ministrstvo za socialo (vodijo ga svobodnjaki). Sporoča, da je "Avstrija pripravljena" in da je zaradi Temelina "že naročila tablete kalijevega jodida", nujne pri povečanem sevanju. V liberalnih časopisih so se zaradi takšne kampanje pojavile sarkastične kritike. "Tisti, ki zaradi Zemanove izjave podpisujejo peticijo za referendum, so praznoglavi bebci. Ti bi, če bi jim Kronen Zeitung ali Haider to ukazal, zaradi tega šli tudi v vojno," je v odzivu na plebiscitno evforijo zapisal eden od bralcev Standarda.

Velika Slovenija

Iz dežele na sončni strani Alp pa v odgovor na Haiderjevo izzivanje ni slišati niti najprevidnejše izjave. Haider je na primer samo v zadnjem intervjuju za Profil natrosil goro neresnic. Tako naj bi bili po njegovem Korošci do Slovencev "zmeraj velikodušni", popolnoma drugače od avstrijskih Štajercev, saj ti po svoji deželi "nikoli niso postavljali slovenskih napisov". In to zato, ker pri "sedanji mentaliteti naših sosedov vedo, da je treba ves čas računati na velikoslovenske težnje". Tako po Haiderjevem prepričanju "predsednik Kučan neprestano govori o tem, da bo z vstopom Slovenije v Evropsko unijo Koroška znova pridružena matici Sloveniji. Južno Koroško ima za legitimen cilj velike Slovenije. To je latentna provokacija." Nismo opazili, da bi dan po teh trditvah Dimitrij Rupel pred Schuesslova vrata poslal slovenskega veleposlanika z diplomatsko noto. Za predstavnike manjšine je Haider podobno dejal, da "ne želijo nobenega miru", da so "netilci", ki neprestano "sedijo pri nas in hočejo samo denar, da bi nam z njim zažgali hišo".

Vse to se dogaja v času, ko je koroška manjšina po zaslugi trmastega Rudija Vouka slavila kar dve zaporedni pravni zmagi. Že odkar je bil 7. julija 1972 sprejet koroški manjšinski zakon, je bila slovenska manjšina v pasti. Država ji ni priznavala kolektivnih pravic, zato se manjšina tudi ni mogla pritožiti in doseči sodne razveljavitve diskriminacijskega zakona. Zvezni zakon o topografiji je določil postavitev 250 dvojezičnih tabel, vendar nikoli ni bil uveljavljen, ker jih je bila večina odstranjena v heimatdienstovskem "viharju proti dvojezičnim napisom". Namesto 250 dvojezičnih napisov je manjšinski zakon iz leta 1972 določil 91 napisov, postavili pa so jih le 61. Občine so se svojim obveznostim izogibale in bodo to očitno počele še naprej. Slovenija bi lahko spor internacionalizirala pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, vendar je malo verjetno, da bo to vprašanje postavila, preden bo postala polnopravna članica EU. Pa tudi uspeh bi bil vprašljiv. Avstrijska državna pogodba govori le o potrebi, da se tam, kjer živi "znatno število" pripadnikov manjšine, postavijo dvojezični napisi. Tu pa se standardi zelo razlikujejo. V Južni Tirolski imajo tako na primer pripadniki nemške narodnosti pravice že, če jih je 4 ali 5 odstotkov, na Koroškem pa je manjšinski zakon arbitrarno uvedel izjemno visoko, 25-odstotno klavzulo. Prav zato je zmaga Rudija Vouka tako zelo pomembna. Po dveh njegovih pritožbah je avstrijsko ustavno sodišče klavzulo o obvezni uporabi slovenščine s 25 odstotkov manjšinskega prebivalstva lani vendarle znižalo na 10 odstotkov in isti odstotek določilo tudi za postavitev dvojezičnih napisov. Teoretično bi to lahko pomenilo okoli 400 novih dvojezičnih napisov, ker je na Koroškem 96 okrajev z več kot 10 odstotki slovenskega prebivalstva.

Kljub temu pa že pred letom izdane odločbe ustavnega sodišča še danes ne uresničujejo. V Dobri vasi je bila na primer doslej izdana le ena odločba v slovenščini, pa še to v času, ko je bil župan na dopustu. Občani, ki zahtevajo dokumente v slovenščini, po navedbah funkcionarjev slovenske Enotne liste namesto dokumentov v svojem jeziku dobivajo - administrativne kazni.

Pri vsem skupaj je najbolj žalostno to, da bodo zaradi molka Slovenije ob Haiderjevih izpadih avstrijski diplomati čez nekaj let lahko trdili, da se je Slovenija povsem strinjala z vrsto vsiljenih rešitev in z neizpolnjenimi obljubami. V mednarodnih odnosih je namreč tudi molk mogoče razumeti kot privolitev. Češki predstavniki so v nasprotju s klečeplaznimi slovenskimi politiki znova dokazali, da vedo, kaj je nacionalni interes in kdaj kompromisarstvo nima smisla. Še več, vse bolj jasno je, da se v tem trenutku za slovenske interese bolj kot slovenski - bori češki predsednik vlade.