Usodni hamburgerji

Dvaindvajsetega decembra je bil v Ljubljani mrzel večer, temperatura je silila pod ničlo in ponoči so se obetale snežinke. Stanko in Jasmina sta sedela v lokalu znotraj trgovskega kompleksa Leclerc in se pogovarjala o božično-novoletnih zadevah. Ura je bila okoli pol osme, ko je prisedel prijatelj, ki je v Leclercu ravno kupil tri hamburgerje. Trojica se je namenila jesti. A hamburgerji so bili mrzli, znotraj celo ledeni, zato je Jasmina vstala, zapustila omizje in odšla v trgovino. Želela je kupiti nekaj kruha in pogreti mrzle hamburgerje. In tukaj se je idilično praznično nakupovanje končalo, začela pa se je prava srhljivka, rašomonska filmska pripoved, ki bi bila v ponos mnogim z oskarji nagrajenim scenaristom. Zapisana zgodba v dveh delih pripoveduje, kako se lahko zaplete čisto navaden večer v čisto navadnem predbožičnem času. V prvem delu nastopa Jasmina, v drugem je glavni igralec njen fant Stanko.

Jasmina je stopila do vhoda trgovine, tam pa jo je ustavil uslužbenec varnostne službe G7, ki skrbi za red in mir v Leclercu. Pobaral jo je, kam nese hamurgerje in kje skriva račun, ter ji naročil, naj gre "na informacije". Tako vsaj pravijo pri G7. Jasminina zgodba je malo drugačna. "Res mi je govoril o informacijah, a pogledala sem tja, pa je bila prevelika gneča. Zato sem šla naprej, za račun me sploh ni vprašal." Majhna razlika, ki je kasneje postajala vse večja. "Nato sem prišla do prostora, kjer prodajajo kruh, pa so me napotili nekaj metrov naprej, tja, kjer so peči. Iznenada sta se pojavila dva varnostnika." Jasmina je povedala, da sta jo brez pojasnila grobo zvlekla iz trgovine in odpeljala v neko sobo. "Nič nista povedala, prijela sta me pod pazduho in odpeljala." Varnostno poročilo pravi drugače. Iz pekarne naj bi bili sporočili, da se neka stranka nesramno obnaša do zaposlenih in da je tja prišel varnostnik. "Stranka, ki je bila vinjena (zaznaven zadah) in vidno razburjena, je varnostnika udarila v predel obraza in z uporabo sile ni prenehala," so zapisali. Jasmina obtožbe odločno zanika. "Nobenega nisem udarila, sploh nisem bila nesramna do prodajalk, spila pa sem le nekaj kuhanega vina, od tega nisem bila pijana." A zgodba se tukaj šele začne. Jasmina, ki je na začetku decembra po rizični nosečnosti rodila mrtvega otroka in je tisti dan sploh prvič stopila iz stanovanja, je bila brez dvoma razburjena. V sobi je najprej zahtevala telefon, saj jo je zunaj čakal fant, ki seveda ni vedel, kaj se z njo dogaja. "Niso mi pustili do telefona, čeprav je v sobi bil. Nato sem ponorela, klofnila sem mladega varnostnika, ta pa me je podrl na tla. Posadili so me na stol." Varnostna služba pravi drugače, varnostniki naj bi ji bili sami ponudili telefon, pri čemer naj bi ga bila Jasmina razbila, zavrnila pa naj bi bila tudi možnost, da fanta pokličejo oni. Kakorkoli že, Jasmina se je počasi umirila, ker pa ji nihče ni jasno povedal, zakaj je pridržana, jo je postalo strah, začela je jokati. Po slabi uri je prišla policija. In ne samo to. Prišlo je tudi reševalno vozilo z dežurno zdravnico. Ta pa je Jasmini napisala napotnico za Psihiatrično bolnišnico Polje. Odpeljali so jo na zaprti oddelek, kjer je po pogovoru z zdravnikom končno prišla do telefona. Jasmina je noč prespala na kliniki, pomirjevala je odklonila.

Medtem je Stanko med nakupovalnimi policami trgovine, ki so jo ravno zapirali, ves preplašen iskal Jasmino. Na možnost, da bi vprašal pri informacijah, se ni spomnil. Minila je ura, dve, Jasmine pa še zmeraj ni bilo od nikoder. Šele nekaj pred polnočjo je zazvonil telefon, bila je Jasmina, telefonirala pa je iz psihiatrične bolnišnice. Od trenutka, ko je Jasmina zapustila omizje v Leclercu, pa do telefonskega klica je minilo več kot tri ure. Stanko se je razumljivo odpravil v Polje in zahteval pogovor z njo ali z zdravnikom. "Varnostna služba me je grobo odstranila, povedali so mi, naj pridem zjutraj in da tam nimam kaj iskati. Nihče mi ni pojasnil, kako je z Jasmino, zato nisem šel domov." Varnostniki so poklicali policijo in pred psihiatrično kliniko se je pripeljala marica. "Policisti so me najprej grobo zbili na tla in mi nataknili lisice. Nato sta me dva dvignila, eden pa me je udaril naravnost v usta in mi zlomil zob." Stanka so potem odpeljali na policijsko postajo in od tam na Povšetovo, kjer je noč preždel v ječi. V poročilu Policijske uprave Ljubljana nasilje zanikajo. Zapisali so, da osumljenec pri uporabi prisilnih sredstev ni bil poškodovan, da v času postopka ni izkazal telesnih poškodb in da ni iskal zdravniške pomoči. "To seveda ni res, zlomili so mi zob in zaradi njihovega strokovnega prijema še danes ne morem stegniti roke. Imam tudi zdravniško potrdilo, iz katerega so razvidne poškodbe," pravi Stanko. Policijsko poročilo omenja tudi Stankovo pijanost in njegovo nasilje zoper policista. "Nič od tega ni res, pil sem, a ne veliko, policaji pa so udarili mene in ne jaz njih."

V nedeljo zjutraj sta se Stanko in Jasmina zbudila na različnih koncih Ljubljane, ona v Polju in on na Povšetovi. Oba lačna in preplašena. Šele nekaj dni kasneje sta uredila misli, Stanko se je napotil k zdravniku, odločila sta se, da bosta o dogodku obvestila Urad za varovanje človekovih pravic, oglasila pa se bosta tudi pri odvetniku. Policistom in varnostnikom očitata predvsem nepotrebno grobost in oholo obnašanje. "Če bi mi povedali, kaj je narobe, in če bi dobila telefon, se sploh ne bi razburila. Strah me je bilo, bila sem čisto v šoku." Ne policija in ne varnostna služba G7 pa dogodka ne vidita tako tragično. V G7 so zapisali, da so varnostniki postopek izpeljali strokovno in v skladu z zakonom, policija pa je zoper vpletena napisala predloga za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške. Stanko in Jasmina od tiste sobote hamburgerjev ne marata več.