Posel na robu zakona
Polomljene antene, ukradeni konji, pobegla dekleta in drugi detektivski opravki
Julijan Torkar razlaga, kako so ga v stari službi učili streljati po ruski metodi, toda pozneje je skupaj s kolegi ustvaril nov način streljanja.
© Nada Žgank
Zdi se, da so detektivi, skupaj s pipo in lupo, že davno postali zgolj del filmske in knjižne industrije. Detektivska zbornica Slovenije (DeZRS) z 78 enakomerno po vseh regijah porazdeljenimi člani, od katerih jih sicer manj kot polovica aktivno dela kot Sherlock Holmes, pa razblinja tako predstavo. Če upoštevamo, da dvakrat več ljudi opravlja detektivsko dejavnost brez licence - na črno, potem verjetnost, da se vsak dan srečujete, čeprav tega ne veste, z detektivom, postane veliko večja. Prvič po letu 1945 je bilo za opravljanje detektivske dejavnosti zaprošeno leta 1988 v nekdanji občini Cerknica - vloga je bila zavrnjena. Kasneje je t. i. Markovićev zakon omogočil legalizacijo te dejavnosti in začele so se pojavljati detektivske družbe, ki se niso ukvarjale le s poizvedovanjem, ampak so se zavzemale tudi za varovanje. "Družbo Wintor sva s kolegom registrirala leta 1990 in trdim, da je bilo to podjetje prvo v detektivskem poslu," je dejal Julijan Torkar, ki ima pisarno v Kopru. V kabinetu ima poleg slik sorodnikov še Kučanovo fotografijo, v predalu pod ključem, poleg dveh šokerjev in drugega orožja, pa dve pištoli (skoraj dvojčka) italijanskega izvora - obe sta znamke Beretta. "Eno je podedovala žena, drugo sem iz stare službe prinesel jaz." Julijan je dve leti delal kot policist, potem pa 40 let in 12 dni služboval v jugoslovanski obveščevalni in protiobveščevalni službi, ki se je takrat imenovala Služba državne varnosti. Dokler niso odstavili Rankovića, je delal v Kopru v strogi ilegali, veliko tudi v tujini, najlepše obdobje, kot pravi, pa je preživel v Beogradu. "Orožja imam preveč, ne potrebujem ga toliko," se je nasmehnil in že veste, zakaj ga policisti nikoli niso in ga še zmeraj ne legitimirajo - lahko bi temu rekli šarm poštenega človeka. V več kot desetih letih opravljanja detektivskega dela je orožje potreboval samo dvakrat. "Prvič so stranko izsiljevali za nekaj tisoč mark. Šel sem na pogovor z izsiljevalcem in iz varnostnih razlogov imel orožje, toda uporabil ga nisem. Zadeva je kazensko prijavljena."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Julijan Torkar razlaga, kako so ga v stari službi učili streljati po ruski metodi, toda pozneje je skupaj s kolegi ustvaril nov način streljanja.
© Nada Žgank
Zdi se, da so detektivi, skupaj s pipo in lupo, že davno postali zgolj del filmske in knjižne industrije. Detektivska zbornica Slovenije (DeZRS) z 78 enakomerno po vseh regijah porazdeljenimi člani, od katerih jih sicer manj kot polovica aktivno dela kot Sherlock Holmes, pa razblinja tako predstavo. Če upoštevamo, da dvakrat več ljudi opravlja detektivsko dejavnost brez licence - na črno, potem verjetnost, da se vsak dan srečujete, čeprav tega ne veste, z detektivom, postane veliko večja. Prvič po letu 1945 je bilo za opravljanje detektivske dejavnosti zaprošeno leta 1988 v nekdanji občini Cerknica - vloga je bila zavrnjena. Kasneje je t. i. Markovićev zakon omogočil legalizacijo te dejavnosti in začele so se pojavljati detektivske družbe, ki se niso ukvarjale le s poizvedovanjem, ampak so se zavzemale tudi za varovanje. "Družbo Wintor sva s kolegom registrirala leta 1990 in trdim, da je bilo to podjetje prvo v detektivskem poslu," je dejal Julijan Torkar, ki ima pisarno v Kopru. V kabinetu ima poleg slik sorodnikov še Kučanovo fotografijo, v predalu pod ključem, poleg dveh šokerjev in drugega orožja, pa dve pištoli (skoraj dvojčka) italijanskega izvora - obe sta znamke Beretta. "Eno je podedovala žena, drugo sem iz stare službe prinesel jaz." Julijan je dve leti delal kot policist, potem pa 40 let in 12 dni služboval v jugoslovanski obveščevalni in protiobveščevalni službi, ki se je takrat imenovala Služba državne varnosti. Dokler niso odstavili Rankovića, je delal v Kopru v strogi ilegali, veliko tudi v tujini, najlepše obdobje, kot pravi, pa je preživel v Beogradu. "Orožja imam preveč, ne potrebujem ga toliko," se je nasmehnil in že veste, zakaj ga policisti nikoli niso in ga še zmeraj ne legitimirajo - lahko bi temu rekli šarm poštenega človeka. V več kot desetih letih opravljanja detektivskega dela je orožje potreboval samo dvakrat. "Prvič so stranko izsiljevali za nekaj tisoč mark. Šel sem na pogovor z izsiljevalcem in iz varnostnih razlogov imel orožje, toda uporabil ga nisem. Zadeva je kazensko prijavljena."
Drugič je moral v znanem romskem naselju na Dolenjskem s pooblastilom stranke Romu odvzeti konja, ki ni bil plačan. "Tudi na policijski postaji so mi svetovali, naj imam orožje. Primer je bil rešen brez uporabe orožja." Sicer je po njegovem klasično delo detektiva pridobivanje podatkov, ki jih stranka ne zna ali ne more dobiti. V skladu z zakonom o detektivski dejavnosti je upravljavec zbirke podatkov dolžan detektivu sporočiti podatke iz evidenc o stalno in začasno prijavljenih osebah, o zaposlitvi in o lastnikih avtomobilov. Detektiv ima pravico vpogleda v sodne in upravne spise, kadar ima po zakonu to pravico stranka, ki ga je pooblastila. Toda Julijan meni, da najkakovostnejše informacije pridejo od ljudi: "Umetnost je najti človeka, ki je v središču informacij, hkrati pa je pripravljen govoriti." Tukaj imajo pomembno vlogo mreža informatorjev, poznanstva, zveze z ljudmi z one strani zakona, ki so pripravljeni pomagati. Klasičen primer poizvedovanja danes je zbiranje podatkov o dolžnikih. "Stranka ima dolžnika in hoče ugotoviti, ali se ji sploh splača vložiti tožbo." Če dolžnik ni sporočil podatkov o svojem premoženjskem stanju prostovoljno, hkrati pa ima sredstva za poravnavo dolga, bo moral po zakonu kriti stroške odvetnika, izvršitelja in detektiva. Skratka, stranko, ki je najela detektiva, njegovo delo nič ne stane. "Bolj žalostni primeri so, ko ugotoviš, da dolžnik nima ničesar." Torkar dela za približno 20 manjših in štiri večje gospodarske družbe. "Nekoč sem zasledoval človeka, ki je bil na terenu neproduktiven. Spremljal sem ga en teden in v tem času je delal samo sedem ur." Delavec je po pet ur nepremično sedel v avtomobilu na kakšnem samotnem kraju. Poleg preverjanja zaposlenih med delom se loteva tudi kontrole bolniškega staleža z rokom do enega meseca. "Takrat, ko se obira grozdje ali češnje, lahko opravim deset in več kontrol v enem tednu." Za dokaz o tem, da preverjanec ne ravna v skladu z zdravnikovimi navodili oziroma med bolniškim staležem opravlja pridobitna dela, uporablja slike ali videoposnetke. Poleg tega ima tudi poseben zapisnik, ki ga ob koncu preverjanja ponudi v podpis namišljenemu ali pravemu bolniku. "Ni se še zgodilo, da obrazca ne bi podpisali." Drugače je pri manj pogostem, toda vseeno prisotnem preverjanju zakonske zvestobe. Nekateri detektivi odklanjajo takšno delo z obrazložitvijo, da danes za razvezo zakona na sodišču ni treba imeti dokazov za partnerjevo nezvestobo. Drugi menijo, da je to prevelik poseg v zasebnost, tretji so prepričani, da stranke, ki lovijo partnerja ali partnerko, nimajo vsega pospravljenega pod svojo streho, še pogosteje pa so brez denarja. Kakor koli že, Julijan je ponosen, da je rešil marsikateri zakon, toda marsikateri je tudi razpadel. "Pogosto nastopam v vlogi socialnega delavca. Spomnim se, kako se je neki možakar zjokal na moji rami. Prepričeval sem ga, da ga žena ni vredna, kajti varala ga je hladnokrvno, ne da bi nakazala, da je doma kar koli narobe." Navkljub občutljivosti primerov, s katerimi se ukvarja, nima sovražnikov, razen ... "Letos, pred dnevi, se je gospod, ki ga je verjetno zasledoval drug detektiv in je bil pri delu uspešen, znesel nad mano. Zmerjal me je, češ kako umazano delo opravljam. Zelo cenim ljudi, v družbi katerih sem bil, ko me je razžalil, zato bom zoper to osebo vložil zasebno tožbo."
Tehnika
Kot boste Torkarja našli na eni od koprskih ulic, boste lastnika in direktorja zasebne detektivske agencije Mustang Franca Strleta dobili na Tržaški v Ljubljani. Večnadstropna hiša z več vhodi in izhodi, neštetimi pisarnami, množico ljudi na hodnikih in značilnim vonjem. "Če bi bili v težavah, ali bi hoteli, da se ve, da greste k detektivu?" je pojasnil izbiro lokacije pisarne. Nekoč je delal kot policist, toda v tem delu zase ni videl prihodnosti. "Preveč zasebno sem razmišljal. Zato sem leta 1991 šel na svoje." Strletova pisarna je polna različnih pripomočkov, njegova ljubezen do njih meji na zbirateljstvo. V majhnem hladilniku so kemični reaktivi za nastavljanje pasti, omarice so polne najrazličnejših fotoaparatov: od zamaskiranih s škatlico cigaret in steklenico piva domačega proizvajalca do klasične vohunske miniature. Sledijo torbice z videokamerami, nočnogled, očala, v kotu katerih vidite, kaj se dogaja za vašim hrbtom, naprava za motenje klicev prek mobilnega telefona, na desetine prisluškovalnih naprav. "Mikrofoni so pred leti stali tisoče tolarjev, zdaj jih v tujini dobite za drobiž." Najprisrčnejša pa je škatlica za satelitsko navigacijo, ki si po tem, ko jo namestite na vozilo, zapomni nekaj dni poti avtomobila. Ko jo priklopite na računalnik, vam dogodivščine vozila izriše na karto po minutah. Pred leti je ameriško gospodarsko zbornico zaprosil za nakup detektorja laži oziroma poligrafa. "Naprava je uporabna pri raziskavi tatvin v podjetjih itd. V testiranje mora zaposleni privoliti prostovoljno. Z merjenjem pritiska, dihanja, kapacitete krvi, bitja srca in električne prevodnosti kože se ugotavlja, ali testiranec govori resnico." Ima tudi helikopter, a ga za snemanje iz zraka, čeprav ga ima že vrsto let, še ni uporabljal, toda pomembnejša od tega je možnost hitrega gibanja. Poleg tega, da velja Mustang za najbolje opremljenega, ima tudi sloves najdražjega ponudnika detektivskih storitev: "Imam ceno, ki odganja neresneže." Urna postavka, ki jo priporoča DeZRS, je nekaj več kot pet tisoč tolarjev na uro. Toda včasih se ne splača računati po urah: "Pri preverjanju bolniškega staleža lahko ujamemo človeka v eni uri ali poizvedujemo več dni." Tako kontrola bolniškega staleža stane od tristo do petsto tisoč tolarjev. "Če stranka več mesecev ali celo let vzdržuje namišljenega bolnika, se podjetju splača najeti detektiva," zatrjuje Strle. Ugotavljanje kršenja konkurenčne klavzule - okrog petsto tisoč tolarjev (odvisno od okoliščin). Pri raziskavi tatvin ne gre z manj kot deset tisoč markami. Imel je tudi več ponudb za izsleditev nezvestih partnerjev, a se je lotil samo dveh. "V obeh primerih sta bili naročnici ženski in v obeh sem dokazal nezvestobo." Strošek, ki je nastal po opravljanem delu, je pred leti znašal nekaj več kot deset tisoč mark. Za primer, ki mu je v čast, šteje najdbo papige: "V 48 urah je moja ekipa našla papigo, to je bila donosna, a hkrati zahtevna naloga." Med podrejenimi ima od 16 do 20 sodelavcev, občasno mu pomaga tudi hči. Pred kratkim je dal v časopis oglas za novo delovno mesto. Od 30 prosilcev se je za delo detektiva potegovalo 27 žensk, a z nobeno vlogo ni bil zadovoljen. Pomemben vpliv na to, kaj bo počelo 20 pomočnikov jutri, imajo množična občila. "Spomnite se razvpitega primera z varuško. Ko se je o tem začelo govoriti, smo dobili več klicev za preverjanje varuške. Zdaj se govori o pedofiliji, čez čas se bo povečalo zanimanje strank ravno na tem področju."
Razlike med tujim in domačim detektivskim delom vidi v malenkostih: "Pri nas je premalo ugotavljanja zasvojenosti otrok. Ne zato, ker bi bilo zasvojenih najstnikov manj kot drugod, ampak ker si starši tega nočejo priznati." Prepričan je, da v Sloveniji ni mafije: "Imamo komaj začetke organiziranega kriminala." Toda obstajajo lovci na glave: "Izgovori se drugače, dela pa se isto." Tudi javne osebnosti se obrnejo na detektiva (imena in konkretnejše podrobnosti se ne smejo omenjati, kajti detektiv je z zakonom zavezan k molčečnosti). Nekoč je zasledoval "nobel" osebno vozilo "znane osebe", ki so ji vsak dan na parkirišču pred hišo zlomili anteno in namazali ključavnico ali ogledalo s pasjim drekom. "Imeli smo videokamero, nameščeno v našem vozilu. Avto smo nenehno spremljali, toda ko smo odšli, se je zgodilo." Ni šlo, dokler niso zamenjali vozila, iz katerega so nadzorovali strankino anteno, z vozilom, ki je bilo podobno enemu od avtomobilov stanovalcev v tej okolici. "Bila je starejša fina gospa z majhnim psičkom, s katero sem se šel pogovorit in se je kasneje stranki opravičila."
Vzgojiteljica
Seveda vam, če želite postati zasebni detektiv, ni treba delati za neko podjetje. Zakon dovoljuje opravljati detektivsko dejavnost kot samostojen poklic. Licenco pridobite po ustnem preizkusu znanja, ki ga opravite pred komisijo; ta je sestavljena iz dveh predstavnikov DeZRS in dveh predstavnikov ministrstva za notranje zadeve (strošek izpita in vpisa v evidenco je 160.000 tolarjev). Izpit lahko opravljate, če ste državljan RS, imate končano višjo ali visoko šolo, niste bili pravnomočno obsojeni za naklepno kaznivo dejanje in v zadnjih dveh letih niste opravljali nalog za ministrstvo za notranje zadeve. Janko Trivunovič je med licenciranimi detektivi najmlajši po stažu: licenco je dobil marca lani, od takrat je tudi plačnik solidne letne članarine. "Strah je največji, ko se odločaš, da boš šel na svoje," je dejal bivši policist, ki je zaradi konkurenčne klavzule čakal dve leti, preden se je začel ukvarjati z zasebno prakso. Najpogosteje posreduje na območju Ljubljane kot pooblaščeni vročevalec za sodišče: "Ko poziva na sodišče ne more vročiti poštar, ko je večkrat neuspešno poskusila policija, nastopim jaz." Njegov osebni rekord je 23 poskusov vročitve sodnega poziva neki gospe - finančno se delo ni splačalo, toda izziv je bil velik. "Stalno sodelujem z odvetniki, ki za stranke pridobivajo podatke o dolžnikih. Zdi se mi, da čez pet let nihče ne bo šel na sodišče brez detektiva."
Darja Banovec je edina ženska, ki je pridobila licenco, zdaj pa tudi opravlja detektivsko delo. "Dopoldan sem vzgojiteljica predšolskih otrok, popoldan pa sem detektivka," je razložila mati dveh hčera iz Novega mesta. Na izpit se je pripravljala eno leto, kajti pri preskusu znanja preverjajo poznavanje nekaj tisoč strani zakonskih in strokovnih besedil. "Nekajkrat sem pomagala znancem detektivom, in to me je spodbudilo, da sem postala detektivka z licenco." Ko se legitimira z detektivsko značko, se ljudje najpogosteje prestrašijo, tudi zato, ker ne razlikujejo detektiva od kriminalista. "Groženj se ne bojim, saj stoji za mano tako močna organizacija, kot je DeZRS. Znamo stopiti skupaj in si pomagamo." Ne počuti se prikrajšano pri opravljanju detektivskega dela zato, ker je ženska, zmerjali pa so jo in ji grozili s tožbo pač zato, ker je detektiv. "Res je, da prideš do nekaterih podatkov prej kot fizična oseba. Čeprav smo v zakonu omenjeni kot del sistema nacionalne varnosti, se včasih sprašujem, ali smo res to."
Predsednik DeZRS Danilo Zorn (nekdanji vodja Službe državne varnosti) pravi, da s tem, ko je zasebna lastnina postala prevladujoč družbenoekonomski odnos v naši družbi, država ni več niti sposobna niti dolžna zadovoljiti vseh raznovrstnih potreb po varnosti. "Zasebno varstvo in detektivska dejavnost danes po svoje "konkurirata" državnemu varstvu v segmentu, ki je zakonsko natančno opredeljen," je dejal Zorn, lastnik novogoriškega podjetja za poizvedovanje in svetovanje Rezident. Za ponazoritev togosti in počasnosti dela državnih organov je opisal primer iz svoje prakse, ko je iskal dekle, ki je pobegnilo od doma zaradi slabe ocene v šoli. Ker je nekaj mesecev prej dopolnilo 18 let, so staršem na policiji povedali, da je zaradi polnoletnosti ne morejo več obravnavati kot begavčka, saj je za svoja dejanja odgovorna sama. Starše je poučil, naj jo prijavijo kot pogrešano, in to so tudi storili, a preden je policijsko obvestilo prispelo iz vzhodne Slovenije v Novo Gorico, kar je trajalo tri dni, mu je pogrešano dekle že uspelo izslediti in jo izročiti staršem. Seveda niso vsi detektivi dovolj hitri in učinkoviti. Med gardo zasebnikov je najti tudi take (pripadnike stare šole), ki ne znajo uporabljati interneta, sprejemati SMS-sporočil, take, ki vam jih več ur ne uspe priklicati po telefonu in ki so sprti z zakonom. "Podpisal sem že licenco človeku, ki je sicer izpolnil vse pogoje, njegovo poprejšnje ravnanje pa ni upravičevalo zaupanja, da bo častno opravljal detektivsko dejavnost. Licenco je dobil, ker je izpolnjeval formalne pogoje," je pojasnil Zorn. To in drugi anahronizmi v zakonu o detektivski dejavnosti silijo DeZRS k spremembam in dopolnitvam zakona iz leta 1994. S spremembami želijo uskladiti zakon z zakonodajo, sprejeto po letu 1994, in evropsko zakonodajo. Poleg tega naj bi nov zakon omogočal boljši dostop do različnih podatkov, to pa je čisto nova zgodba. In kako vidi večletni predsednik zbornice prihodnost detektivov? "Potreba po detektivskih storitvah narašča, zato se bodo nekateri detektivi verjetno specializirali: za delo na pravosodnem, drugi na premoženjskem, tretji na mladoletniškem področju, na področju trgovine, hotelirstva, zavarovalništva ... Menda bodo zaradi tega nastajale večje detektivske družbe."