Telefonija, ki ji prisluhnejo tudi celice

Mobiji so obnoreli svet, staro in mlado, in nič čudnega, da je bila mobilna telefonija že ob prelomu tisočletja ena od najdonosnejših high-tech dejavnosti sodobnega sveta. Ob sijajnem trženju in vsesplošnem navdušenju potrošnikov sprva ni nihče niti prisluhnil svarilom, da imamo opravka s popolnoma novo, slabo preverjeno tehnologijo, ki lahko morebiti prinaša tudi nekatera tveganja. Se bo na svojevrsten način ponovila zgodba pesticidov, sintetičnih steroidov, hormonskih disruptorjev, azbesta, jedrskega sevanja ali genske tehnologije, katerih možne posledice so danes največja grožnja vsem živim organizmom in človeku? Bo sedanje pomanjkljivo vedenje povzročilo jutrišnjo nočno moro? Za zdaj vse kaže, da pri mobilni telefoniji le ne gre za tveganje, ki bi bilo primerljivo s tveganjem, povezanim z navedenimi tehnologijami, toda to še ne pomeni, da o njej ni potrebna odkrita in poštena javna razprava. Vprašanj je več, kakor je odgovorov nanje, in tudi znanost na marsikaterem področu tava v temi.

Mobilna telefonija temelji na dvosmerni radijski komunikaciji med prenosnim aparatom in najbližjo bazično postajo. Kakor se uporabnik premika v prostoru med posameznimi baznimi postajami, tako se med posameznimi postajami prenaša tudi signal. Uporabnik deluje kot štafetna palica, ki si jo posamezne postaje podajajo med seboj. Radijska povezava deluje v mikrovalovnem spektru na približno 900 ali 1800 MHz. Digitalni signali, ki jih oddajajo sodobni mobilni telefoni, pulzirajo 217-krat v sekundi, in to utripanje je prekinjano 8,34-krat na sekundo. To ustvarja dodatno nizkofrekvenčno pulziranje 8,34 Hz, ki je v primerjavi z delno spremenljivo frekvenco 217 Hz stalna karakteristika emisijskega delovanja mobilnega telefona. Obstaja pa še dodatna frekvenca 2 Hz, ki nastaja ob sprejetju signala (ob poslušanju) in je posledica sistema diskontinuitet, sprojektiranih zaradi varčevanja z energijo.

Učinke mikrovalovnega sevanja (MVS) delimo na termične učinke in dokaj slabo znano skupino netermičnih učinkov. Oglejmo si obe.

Termični učinki MVS

Pregrevanje je posledica absorbcije in akumulacije mikrovalovne energije v vodnem mediju živih tkiv. Termični oz. toplotni učinek MVS je v neposredni povezavi z jakostjo MVS in se sicer tehnološko izkorišča v konstrukciji mikrovalovnih pečic, ki se že vrsto let uporabljajo v gospodinjstvih širom po svetu. Področje termičnih učinkov MVS je dodobra obdelano v veljavnih predpisih in standardih, ki se jih drže vsi proizvajalci, zato za uporabnike ne pomeni posebnih tveganj. Ni se torej bati, da namesto GSM držimo ob ušesu mikrovalovno pečico! Toda kljub temu moramo biti pozorni na to, da se fiziološke spremembe tkiv ob pregrevanju dogajajo že pri spremembi temperature za stopinjo Celzija in da gre pri očeh in modih za slabo prekrvljena organa, to pomeni, da imata slabšo sposobnost učinkovite avtoregulacije temperature, tj. samoohlajanja. Poskusi na živalih so pokazali, da pogosto “pregrevanje” oči povzroča katarakto, pri modih pa je bilo opaženo znatno zmanjšano število spermijev.

Netermični učinki

MVS je elektromagnetno sevanje, ki ima še druge učinke na žive organizme, vendar ti niso neposredno povezani z njegovo jakostjo, kar sicer zadovoljivo urejajo vsi predpisi. Vsako živo bitje in vsaka živa celica v njem sta izjemno natančno kalibriran elektrokemični instrument visoke občutljivosti. Žive celice delujejo kot primopredajniki elektromagnetnega valovanja, kot biološki oscilatorji različnih tipov, ki delujejo na različnih lastnih frekvencah, od katerih so nekatere presenetljivo blizu frekvencam GSM-aparatov. Tako se lahko kaj hitro dogodi, da endogene bioelektrične aktivnosti organizma interferirajo s sevanji eksogenega izvora, npr. z MVS. Pojav je podoben tistemu pri radijskem ali TV-sprejemniku, kjer “uglasimo” želeno postajo oz. kanal, s pomembno razliko, da eksogeni MVS zaradi pojavov resonance in interference lahko povzroča hude motnje endogenega MVS “celularnega telefona”. Celularna “telefonija” je izjemno pomemben del enovitega komunikacijsko-informacijskega spleta življenja, na vrhu katerega stoji nevroendokrini sistem. Pogoj za prenos informacij pa je, da je sevanje koherentno, torej, da je čiste frekvence in v “fazi” s samim seboj. Dvojna narava celic - te delujejo kot generatorji koherentnih MVS (nosilcev bioinformacije) in hkrati kot MVS-senzorji izjemne občutljivosti - jim daje značilnosti informacijske primopredajne postaje v omrežju za koordiniranje številnih življenjskih funkcij, npr. sinhronizirane delitve celic, dinamike celične rasti, dinamike encimskih aktivnosti, sprememb permeabilnosti celičnih membran in hematoencefalne bariere, avtoregulacije krvnega tlaka, regulacije hormonskih aktivnosti, delovanja ionske celularne črpalke, koordinacije imunskega sistema itd. Motnje informacijskega spleta življenja lahko povzroče, da se nekatere funkcije ob nepravem času vključijo ali pa odpovedo v najbolj kritičnem trenutku. Eksogeni MVS-vihar iz uigrane simfonije življenja napravi razdiralno kakofonijo. In prav v tej točki so učinki mobilne telefonije najbolj verjetni in verjetno tudi najbolj rušilni.

Pri pregledu literature, ki obravnava raziskave o vplivu MVS na celularno telefonijo organizmov, pa najpogosteje zlahka opazimo nerazumljivo konservativnost. Večina avtorjev obravnava žive sisteme strogo po načelih linearne kavzalnosti in determinizma in z uporabo pozitivističnih eksperimentalnih metod klasične fizike in kemije. Izbrano je napačno orodje, nekako tako, kakor da bi se lotili popravila domačega osebnega računalnika s krampom in z lopato. Toda življenje vendar vodijo sile nelinearnega kaosa v dinamičnem in kompleksnem okolju homeostatskih povratnih zvez. Življenjski procesi potekajo po načelih nedoločenosti, verjetnosti in nenapovedljivosti, zato tudi metabolična odzivnost posameznih osebkov iste vrste zelo variira in celo isti osebek se lahko v različnem času odziva popolnoma nepredvidljivo. To je tudi poglavitni razlog, da se v aktualni eksperimentalni praksi pojavljajo težave pri dokazovanju (ne)škodljivih učinkov MVS eksogenega izvora. Dobljeni rezultati pogosto niso ponovljivi oz. primerljivi, to pa je le posledica metodoloških problemov pozitivistične eksperimentalne potrditve. Prva težava je torej v metodi! Eksperiment je treba dizajnirati tako, da dobimo pravilen odgovor. Če želimo pravilen odgovor, pa moramo najprej postaviti pravilno vprašanje. Saj veste tisto ljudsko, da lahko bedak postavi vprašanje, na katerega deset modrih ne najde odgovora! Ob tem pa od narave ne pričakujmo, da nam bo odgovorila z DA in da bo ta odgovor tudi pravilen. Narava namreč vedno odgovarja z NE ali pa z MORDA. Druga težava je torej napačno postavljeno vprašanje!

Povrnimo pa se k tehnološkemu podatku, da MVS mobilnega aparata v fazi emisije deluje s frekvenco 8,34 Hz (če vklopljen GSM približamo radijskemu aparatu, prav dobro slišimo to ritmično prasketanje), to pa je naravni ritem t. i. alfa možganskega valovanja, torej osnovnega možganskega ritma pri budnem človeku. Obstaja seveda velika verjetnost, da interferenca obeh valovanj povzroča psihične motnje pri človeku, ki so tudi dokazane. Nič čudnega, če številni uporabniki, predvsem tisti občutljivejši, zaznajo nezbranost, slabo počutje, brezvoljnost in podobne težave. V času sprejemanja GSM-aparat deluje na nižji frekvenci, 2 Hz, to pa je spet po nesrečnem naključju endogena frekvenca delta možganskega valovanja, ki se pojavi v času globokega sna, v t. i. fazi REM (Rapid Eye Movements), za katero je značilno hitro gibanje očesnih zrkel. Tudi ta frekvenca povzroča motnje pri človeku; kažejo se kot močni občutki utrujenosti in zmedenosti.

Pri vplivu obeh frekvenc na delovanje človeških možganov jakost sevanja ni bistvena, kajti v igri sta fizikalna pojava resonanca in interferenca.

Dokaz je pri roki, saj je že dolgo znan netermični učinek stroboskopa pri fotosenzibilnih osebah, pri katerih z utripanjem svetlobnih bliskov v frekvenci okrog 15 Hz kaj hitro sprožimo epileptični napad.

Oglejmo si nekaj 'in vitro' dokazov o netermičnih učinkih MVS:
- epileptične aktivnosti v možganih podgan, resonančni učinki pri delitvi celic kvasovk in sinhronizacija njihove delitve, poškodbe germoplazme pri bakterijah,
- sproženje nekaterih epigenetičnih procesov, znižana citotoksičnost limfocitov, povečana prepustnost membrane eritrocitov, povečan iztok kalcijevih ionov iz živčnih celic, poškodbe kromosomov pri človeških limfocitih, sinergično delovanje s kancerogenimi promotorji.

Obstajajo pa še številni dokazi 'in vivo' o netermičnem delovanju MVS:
- merjeni učinki na EEG človeka (alfa in delta možgansko valovanje) in spominske funkcije, spremembe v elektrokemiji možganov (dopamin), povečan mirujoči krvni pritisk, oslabitev imunskega sistema pri piščetih in povečana umrljivost piščančjih embrijev, povečana prepustnost hematoencefalne bariere pri podganah in poškodbe DNA v njihovih možganih, promocija limfomov pri miših, sinergično učinkovanje z nekaterimi psihoaktivnimi drogami.

Učinki MVS na zdravje človeka

Vsekakor obstaja močan potencial vplivanja MVS na normalno delovanje človekovih možganov in nevroendokrinega sistema. Moten je cikel epifiznega hormona melatonina. Dokazana je povezava z dopaminskimi receptorji možganov in s spremembami prepustnosti hematoencefalne bariere, ki je bistvenega pomena za biokemično varovanje možganov. Pogoste so psihične motnje, kot so utrujenost, glavobol, nespečnost, epileptični napadi pri otrocih, izpostavljenih sevanju baznih postaj. Majhni otroci so posebej izpostavljeni, saj je stopnja občutljivosti pri njih vsaj trikrat večja kot pri odraslih, tudi zaradi tankih lobanjskih kosti in nepopolno razvitega imunskega sistema. Glede kancerogenega potenciala je nedvomno dokazana večja pojavnost možganskih nevroepitelialnih tumorjev, to je pokazala tudi vseameriška nacionalna raziskava. Biološki testi so pokazali visoko stopnjo povečanja poškodovanih kromosomov. Genotoksično delovanje kaže povsem enako sliko kot pri radioaktivnem sevanju, torej lome kromosomov, pojav kroglastih kromosomov in mikronukleuse. Genotoksičnost pa vodi v mutagenezo in odpira pot k rakavim obolenjem. Pojavnost navedenih poškodb je precej odvisna od stanja vsakega posameznika, predvsem od njegovega imunskega sistema, ki je tudi pod potencialnim udarom MVS.

Vse navedeno prav tako velja za bazne postaje MVS in vse druge antenske instalacije radiodifuznih omrežij, ki vsekakor ne spadajo v človekovo bivalno okolje.

Ob koncu tega prispevka vam v potrditev verodostojnosti povedanega priporočam, da preberete pomenljivo študijo (Goldsmith JR: Epidemiological evidence of radiofrequency radiation (microwave) effects on health in military, broadcasting and occupational studies. Int J Occup Environ Health 1995, 1, 47-57), ki govori o dogodkih še iz časov hladne vojne. Rusi so zahodna veleposlaništva, s primerne razdalje seveda, obsevali z MVS v jakosti, ki je bila nekje v sredini razpona med jakostjo današnjega GSM-aparata in bazne postaje, z namenom, da osebju povzroče zdravstvene težave. In v tem so bili, Rusi namreč, zelo uspešni, tako vsaj govore podatki. Mobirevolucija se je torej pričela že v hladni vojni, in to v popolni tajnosti, kot se spodobi za vse prave revolucije tega sveta.