Namerna norost

Res, ne moremo pričakovati, da bi ZDA vprašanje talibanske oziroma afganistanske odgovornosti za napade na Svetovni trgovinski center in Pentagon reševale v skladu z mednarodno zakonodajo - na primer, da bi talibanski režim najprej prijavile Mednarodnemu sodišču v Haagu. Saj ameriška politika, pa tudi izjave ameriških uradnih predstavnikov nedvoumno dokazujejo, da ZDA ne priznavajo nikakršne mednarodne zakonodaje, kadar gre za njihove interese. A četudi o ameriških primarnih interesih premišljamo povsem pragmatično - konkretno, o načrtovanih naftovodih in plinovodih skozi Afganistan ter o namenu Američanov, da si pridobijo nadzor nad večino fosilnih goriv na območju Kaspijskega jezera - se nam mora zazdeti, da bi lahko ZDA svoje cilje dosegle z veliko manjšimi stroški, kot bodo stroški vojne proti Afganistanu. Vse potrošeno strelivo in uničena vojaška oprema so sicer dodatni dobički za oborožitveno industrijo, primarne sponzorje predsednika Georgea W. Busha mlajšega, vendar plačujejo ZDA visoko ceno v obliki izgube ugleda in zaupanja, to pa bo nedvomno sprožilo še več nasprotovanja ameriškim interesom in navsezadnje porodilo tudi več maščevanja željnih terorističnih skupin. Al Kaidi bi se dalo drugače, s prostovoljnim sodelovanjem predvsem islamskih držav, veliko učinkoviteje stopiti na prste. Z denarjem, ki ga bodo ZDA zapravile za napad, bi si lahko udobno kupile dovolj revnega Afganistana, da z graditvijo in varovanjem bodočih naftovodov in plinovodov ne bi bilo težav. Naftovodov in plinovodov, ki jih ZDA ob vsem povzročenem sovraštvu še dolgo ne bodo mogle postaviti, saj predvidene 1400 km dolge poti do Indijskega oceana nikakor ni mogoče zavarovati.

Ali torej ameriški režim deluje iracionalno, proti svojim interesom? Se je Američanom po napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon od vsega hudega kar odtrgalo?

Dejansko je Georgea W. Busha mlajšega in njegove jastrebe zares obsedla norost - vendar je to racionalna in povsem namerna norost. Razumljivo razlago ameriškega obnašanja najdemo v dokumentu Osnove ustrahovanja po hladni vojni (Essentials of Post-Cold War Deterrence), uradni strateški študiji, izdelani leta 1995 po naročilu Strateškega poveljstva ZDA. Dokument sicer primarno obravnava strategijo uporabe jedrskega orožja po propadu Sovjetske zveze, vendar hkrati nedvoumno navaja, da morajo imeti ZDA v kontekstu ustrahovanja "na razpolago popoln spekter odzivov - konvencionalno orožje, posebne enote, jedrsko orožje, da se lahko odločimo, kaj velja uporabiti glede na okoliščine".

Osnove ustrahovanja po hladni vojni uvodoma ugotavljajo, da mora biti vojaško ustrahovanje "proces, ki gre prek racionalnega": delovati mora na čustva in razumno razmišljanje nasprotnika. Amerika mora jasno sporočati, česa ne dovoljuje in kaj bo neizogibno sprožilo ustrahovalne protiukrepe, a hkrati ne sme nikoli definirati, kaj je dovoljeno. ZDA morajo dobro razumeti, kaj morebitni nasprotnik najbolj ceni, in z namenom ustrahovanja izbirati cilje po njihovi vrednosti (za nasprotnika, ne nujno po strateški pomembnosti). Če so ogroženi ameriški življenjski interesi, mora "vrednostni sistem" izbire tarč povsem izbrisati razlike med različnimi vrstami orožja za množično uničevanje. Kadar so ogrožene ameriške "vrednote", morajo biti ZDA zavestno nejasne o podrobnostih odziva, vendar mora biti hkrati povsem jasno, da bodo posledice akcij, ki jih bodo ZDA sprožile, za nasprotnika strahotne. ZDA morajo v razmišljanje možnih nasprotnikov vnesti strah, končna posledica mora biti strah pred popolnim uničenjem samih nasprotnikovih voditeljev, njihove državne neodvisnosti ali celo obojega hkrati. ZDA pri odzivih ali preventivnih napadih ne smejo dajati vtisa, da so pri izbiri ciljev racionalne: prav nasprotno, možni nasprotniki morajo dobiti vtis, da so odločilni elementi ameriškega poveljstva "zunaj nadzora", neracionalni in slepo maščevalni.

Če poglavitne teze Osnov ustrahovanja po hladni vojni prevedemo v vsakdanji jezik, ZDA svetu sporočajo: "Ne ovirajte nas, ne upirajte se nam, sicer se nam bo utrgalo in bo joj!" Če se v koloni afganistanskih starešin morda skrivajo štirje pripadniki Al Kaide, lahko ameriški bombniki pobijejo devetdeset ljudi; če sta v gorski vasici dva pripadnika talibanske vojske, je tarča vsa vas in posledica sto mrtvih. Američani v Afganistanu - in morda v prihodnosti še kje drugje - napadajo “nasprotnikove vrednote”, cilje izbirajo neracionalno, z namenom največjega možnega ustrahovanja vseh, ki se z njimi ne strinjajo.

Ampak - ali niso prav to načela, ki so Mohameda Atto in njegove somišljenike vodila v napad na Svetovni trgovinski center in Pentagon? Neracionalen, brezobziren, ustrahovalen napad na ameriške vrednote, ne glede na civilne žrtve? Pentagon je sedež poveljstva ameriške vojske, v WTC-ju je imela urade ameriška obveščevalna agencija CIA - če torej teroristične napade 11. septembra 2001 presojamo po načelih ameriške strategije ustrahovanja, sta bila oba, WTC in Pentagon, upravičena vojaška cilja, tisoči mrtvih civilistov pa pač "stranska škoda", "collateral damage".

Če priznavamo upravičenost ameriškega napada na Afganistan, če podpiramo "vojno proti terorizmu", dejansko sprejemamo načela ameriške ustrahovalne strategije in pravico ZDA, da si z ustrahovanjem in nasiljem prilastijo, karkoli si hočejo. Priznavamo, da je mednarodni pravni red brez pomena in da tudi o naši prihodnosti odloča samo surova sila. A potem se moramo zavedati, da tak sistem političnih vrednot vodi le v nove kroge nasilja, v katerih končni zmagovalec še zdaleč ni očiten: ZDA resda razpolagajo z največjo vojaško silo na svetu, a vprašanje je, ali jedrske podmornice, manevrirne rakete in nevidni bombniki zares odtehtajo milijone obubožanih, razžaljenih in ponižanih, ki so za uveljavitev svojih ideologij pripravljeni žrtvovati lastna življenja.