Vrnitev Goebbelsa

Vsak ameriški predsednik imajo svojo vojno. Če je nima, je to tako, kot da bi naslednje predsedniške volitve predal - brez boja. Od II. svetovne vojne naprej pač ni več dovolj, da ameriški predsednik pozira kot lovec. Z eno nogo na medvedu. Zdaj mora pozirati kot warlord. Kot gospodar vojne. Ronald Reagan je imel več vojn. Nekatere so bile mikroskopsko majhne, komaj zaznavne, recimo tista na karibskem otočku Grenada, ki šteje le 100.000 prebivalcev, vključno z napol živimi. In napol mrtvimi. Nekatere pa so bile tako tajne in obenem tako očitne, da so v vsakem trenutku izgledale kot slab, črn, krvav dan na urgenci. Jasno, vojni v Salvadorju in Nikaragvi padeta najprej na misel. Ker sta za sabo pustili na tisoče in tisoče in tisoče trupel. Ker sta za sabo pustili afero Iran-Contra. In ker sta naplavili kopico "specialistov", ki bi jim tam še vedno lahko sodili za vojne zločine. Mnogi so se potuhnili in skrili. Nekateri so se prekvalificirali. Nekateri pa se preprosto vračajo. Znova in znova. Kot suša. Kot poplave. Kot potresi. Kot huda naravna nesreča.

Tak je Otto Reich. Če rečete, da je njegova reputacija enaka reputaciji naravnih nesreč, užalite naravo. Če mislite, da so mali Bush, Donald Rumsfeld in John Ashcroft pravi republikanci, se motite. Reich je pravi republikanec - bolj republikanski od republikancev, bolj desen od desnice, bolj mračen od noči dolgih nožev in bolj črn od more. Z njim bi lahko strašili demokrate, liberalce, levičarje. Da ne govorimo o komijih. Vraga, z njim bi lahko strašili pošasti. Hardliner. Ne, njega ne bi podrla prestica. Resnici na ljubo - ustaviti ga ni mogel niti senat. Ko je Bush sestavljal svojo administracijo, ga je vključil - postal naj bi pomočnik zunanjega ministra, zadolžen za zadeve zahodne hemisfere. Ja, njegov rajh bi bil teren od Kanade do Ognjene zemlje. Toda senat je rekel ne, ni šans - proč z Reichom! In Otto je obvisel. Le začasno, se razume. Reich je bil namreč s "protiteroristično kampanjo" v tako dobri in tako očitni rimi, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo Bush začutil tako nenadjebljivo nepremagljivega, da ga bo vrnil v igro, na zunanje ministrstvo - mimo senata. Mimo uradne privolitve. Mimo demokratske straže. Nič, Pretzel George je počakal na kongresne zimske počitnice - in ruk!, Otto, 56-letni zelot, relikt hladne vojne, ideolog nestrpnosti in polarizacije, Reaganov mračnjak, je postal urednik zahodne hemisfere... ee, novi-stari protektor latinske Amerike. Kanada je v njegovem opisu delovnih nalog le pro forma. Kar pomeni, da se povsem premišljeno in nezgrešljivo vrača na kraj zločina - v latinsko, centralno Ameriko, tja, kjer njegovo ime izgovarjajo s strahom. In studom. Tako kot Odrede smrti.

Zavajanje ameriške javnosti

Kot je leta 1986 razkrila razvpita afera Iran/Contra, so Američani orožje prodajali tudi Iranu, pa čeprav ga je Reagan razglašal "za teroristično državo". Specifično, Američani so skrivaj - in nad ceno! - prodajali orožje Iranu, s profiti pa so potem skrivaj financirali contrase, tajno armado, ki naj bi v Nikaragvi zrušila levičarsko, demokratično izvoljeno sandinistično vlado. Contrasi, ki jih je mastno sponzorirala tudi Savdska Arabija, so bili pretežno člani Nacionalne garde krvavega, brutalnega, morilskega, ultra skorumpiranega diktatorja Anastasia Somoze, ki je spokal leta 1979, orožje pa je Iran dobival za tajno posredovanje pri osvoboditvi ameriških talcev, ki so tedaj čemeli na Srednjem vzhodu in ki jih je ameriška vlada skušala rešiti tudi po bolj formalni poti. Obe operaciji sta bili ilegalni. Prvič: Iran je bil pod embargom. In drugič: kongres je eksplicitno prepovedal kakršnokoli pomoč rušilcem vlade v Nikaragvi. Obtoženih je bilo 14 visokih oficialov Reaganove administracije, tudi Robert McFarlane, John Poindexter, Richard Secord in Caspar Weinberger, toda George Bush je 24. decembra 1992 večino zarotnikov pomilostil, heh, tik pred izrekom sodbe. Ironično, Bush je tedaj volitve že izgubil - to je bilo njegovo zadnje predsedniško dejanje! Še bolj ironično, s tem je eliminiral sodni proces, na katerega bi bil poklican tudi sam - kot priča. V času operacije Iran/Contra, med letoma 1984 in 1986, je bil pač ameriški podpredsednik. Rekel je, da ni nič vedel. Tudi Reagan je rekel, da ni nič vedel, pa četudi naj bi - po pripovedovanju nekdanjega iranskega predsednika Bani-Sadra - njegovi ljudje orožje Iranu lifrali že leta 1980, jasno, v zameno za ameriške talce, ki jih je držal revolucionarni Iran. No, tedaj od Irana niso zahtevali, da naj talce izpusti, ampak da naj jih še ne izpusti oz. da naj jih izpusti šele po ameriških predsedniških volitvah - če bi jih spustil v času predvolilne kampanje, bi bil to prevelik plus za tedanjega predsednika Carterja. In res, Iran je talce izpustil pet minut po inavguraciji novega ameriškega predsednika - Ronalda Reagana.

In Otto Juan Reich, kubanski Američan avstrijskega rodu, patološki antikomunist in anti-Castrovec, je bil Goebbels operacije Iran/Contra. Med letoma 1983 in 1986 je namreč na zunanjem ministrstvu vodil zloglasni Urad za javno diplomacijo (Office of Public Diplomacy), poln ciničnih demagogov, pentagonskih manipulatorjev in Ciinih specialistov za "psihološko vojno". Z eno besedo, Otto je vodil propagandno vojno proti Nikaragvi. Kar je počel na štiri načine. Prvič, z razširjanjem laži in dezinformacij. Drugič, s poveličevanjem gverilskih contrasov, teroristov, ki jih je prikazoval kot freedom fighters, "borce za svobodo". Tretjič, z blatenjem sandinistične, demokratično izvoljene vlade. In četrtič, s kompromitiranjem in diskreditiranjem novinarjev in medijev, ki niso podpirali Reaganove politike v centralni Ameriki. Otto Reich je bil prvak v zavajanju ameriške javnosti. Kolateralna škoda je bila orjaška. Njegov Urad je nenehno skrbel, da so Nikaragvo prikazovali kot "grožnjo", contrase pa kot znanilce demokracije in stabilnosti, ki nujno potrebujejo ameriško pomoč. Kongres, na pomoč!

Laži, ki jih je lansiral Urad, so bile spektakularne, no, srhljive. Recimo, na dan Reaganove ponovne izvolitve je medijem plasiral breaking novico, da je Nikaragva od Sovjetske zveze dobila trumo letal MiG. Kar je povzročilo tako paniko, da so nekateri kongresniki predlagali letalski napad na Nikaragvo! Jasno, dokler se ni izkazalo, da gre le za laž, dezinformacijo, nateg. Nič bolj srhljive niso bile druge laži, recimo, da je Nikaragva od Sovjetske zveze dobila biokemično orožje ali pa da visoki funkcionarji sandinistične vlade na debelo trgujejo z mamili. Ravno obratno - to so počeli contrasi. A hej, Urad je fural PR za contrase. Hvalnice contrasov in drugo "belo propagando" je plasiral v najbolj elitne časopise, tudi v Wall Street Journal, Washington Post in New York Times. In pod članke so bili pogosto podpisani kar liderji contrasov! Če novinarji, zlasti reporterji v centralni Ameriki, niso hoteli sodelovati, je izsilil njihovo zamenjavo. Če tudi to ni pomagalo, je lansiral trač, da te in te ameriške reporterje spolno tešijo cipe, ki so jim jih priskrbeli sandinisti - jasno, gejem so priskrbeli dečke.

Plačilo za floridski puč

Ko je izbruhnila afera Iran/Contra, so Urad, ki se je ukvarjal "s tajno, prepovedano propagandno dejavnostjo", takoj zaprli, Reicha pa skrili. V Venezuelo - hja, za ambasadorja. Zadnja leta se je preživljal kot lobist za industrijo alkoholnih pijačo, tobačno industrijo in trgovino z orožjem (Lockheed), toda Bush ga zdaj vrača v propagandno vojno. Medtem ko so demokrati vpili Ustavite Reicha!, rušilca ustave in demokracije, so republikanci in ultra desni mediji vreščali: Hočemo Reicha!! Zahodna hemisfera ga potrebuje! Urgentno! Glejte, venezuelski predsednik Chavez je maoist in fan Sadama Huseina, Fidela Castra in iranskih ajatol! Kolumbija je vse bolj eksplozivna! Zunanji minister Mehike je eks levičar! Fidel Castro umira! Kuba je agentura al-Kaide! Argentina se lomi! Brazilija se še ni pobrala! Sandinisti so še vedno premočni! Salvador vodijo komiji! Čile vodijo liberalci! Latinska Amerika gori! Tudi Colin Powell je senatorjem dahnil: "Hočem Otta Reicha!" In ga dobil.

A zakaj je Bush na to delikatno pozicijo pripeljal prav zapackanega Reicha? No, če veste, da je Otto naravnost stekli sovražnik Fidela Castra, gladiatorski navijač embarga in ljubljenec južne, kubanske, anticastrovske Floride, da je iz venezuelskega zapora rešil Orlanda Boscha, terorista, ki je pred leti razstrelil kubansko potniško letalo (!), da je kubansko-floridski lobi na predsedniških volitvah fanatično podprl Busha in da zdaj fanatično podpira njegovega brata Jeba, ki ponovno kandidira za guvernerja Floride, potem je vprašanje povsem odveč. Bush ga je moral pripeljati. Vprašanje je nekaj drugega: zakaj ga ni izročil Nikaragvi?

povezava