Vsaka tekma je zgodba zase

Vsaka tekma je zgodba zase. Letos je Bode Miller res zmagal trikrat, Ivica Kostelić dvakrat, drugi po enkrat. Vrh se je zelo razširil, slalomi so precej bolj zanimivi. V drugi vožnji Kitzbuehla je bilo uvrščenih 15 držav, v Wengnu 14. Lani je bilo v igri le sedem, osem nacij. Ni bilo Italijanov, ni bilo Američanov, Finec ni bil dober. Prišel je sicer angleški tekmovalec. Mislim, da lahko naši fantje posežejo po vrhu. Olimpijski slalom je povsem specifična tekma, ki se dogaja enkrat na štiri leta. Na tistem terenu so dirkali le Američani. Naši tekmovalci so dovolj izkušeni, trije bodo nastopil v prvi jakostni skupini. Upam le, da se bodo do olimpijade vsi pozdravili. V naši ekipi je trenutno prava bolnica.

Kdo vse ima težave? Kaj resnega?

Grubelnika boli hrbet že od Kranjske Gore. Ne vemo točno, za kaj gre, vendar ga tako boli, da ne more trenirati. Lahko samo tekmuje. V Kitzbuehlu je nastopil z blokado, čeprav temu izrecno nasprotujemo. Pri blokadah se ponavadi pripeti še kaj hujšega, ker pač nič ne čutiš. Košir se je poškodoval v Wengnu, Kunc je bil v Schladmingu bolan. Mlekuž je padel na ogrevalnem treningu v Schladmingu in ima vnetje medrebrne stene. Najprej se mora pozdraviti ...

Slalomska četverica še ni povsem določena?

Prednost imajo rezultati svetovnega pokala. Grubelnik, Košir, Kunc. Po rezultatih je četrti Mlekuž. V Salt Lake Cityju bo še Mitja Dragšič, v primeru - upam, da ne - da bi se komu kaj pripetilo. Dragšič bo sicer nastopil v kombinaciji in je prva rezerva.

Kunc je najbrž najresnejši kandidat za stopničke.

Kunc je imel na začetku sezone ogromno težav, res pa je, da je imel zlomljeno ličnico. Šele v Kranjski Gori je v bistvu dosegel prvi resnejši rezultat. Podobno je bilo z njim lansko leto. Januarja je vozil zelo dobro in pripravljenost ohranjal do svetovnega prvenstva.

Tempiranje forme?

V smučariji je zelo težko govoriti o tem. Če tempiraš formo, moraš narediti vsak meter, preplavati vsak meter. V smučariji je lahko trening odpovedan zaradi dežja. Tekmovalce je sicer skozi obdobja mogoče drugače voditi, z intenzivnostjo treningov. Vendar je nemogoče tempirati formo recimo za 23. februarja.

Letos se je slika na slalomski sceni povsem obrnila. Na površje so prišli številni novi tekmovalci, Avstrijci, ki so lani osvojili vsa prva tri mesta v skupni uvrstitvi slaloma, se nekako izgubljajo, tudi Norvežani ...

Položaj se je res spremenil. Avstrijci Matt, Reich in Schoenfelder so mladi tekmovalci, ki so bili na vrhu že zelo zgodaj. Od starejših tekmovalcev je v januarskem obdobju edini resni konkurent mlajšim Kunc (letnik 1971). Od starejših sta bila letos dobra le še Aamodt in Stiansen. Kar se tiče Avstrijcev, je Matt zmagal na drugem letošnjem slalomu. Raichu letos nikakor ne gre, Schilchegger se je poškodoval. Vsa zadeva se lahko zelo hitro obrne. Še preden se dodobra zaveš, je sezone konec. Zadnja tekma svetovnega pokala je bila 22. januarja. Pred nami sta samo še olimpijada in finale svetovnega pokala. Nanj se uvrsti samo najboljših 25. Kdor se ni uvrstil mednje, je končal sezono. To je precej kruto. Devet mesecev se pripravljaš, da imaš potem dva meseca tekme. Koledarji so narejeni precej čudno. Veleslalomov je bilo do novega leta pet, nato pa le po eden na mesec.

Zakaj se to dogaja? Zaradi večjega števila gledalcev?

Datumi so določeni. V Kitzbuehlu, Wengnu recimo ni veleslalomov. Smuk ima še najbolj normalen ritem, vsak teden imajo tekmo. Vse skupaj je precej kruto do tekmovalcev, če je slučajno bolan ali poškodovan. Vrhovnik bi se lahko vrnil, če bi bile tekme malo pozneje. Tako pa nima možnosti.

Obrat v slalomu je, tudi če odštejemo poškodovane tekmovalce, precej velik. Kje za to vidijo vzroke drugi?

Avstrijec Albrecht je letos sredi sezone zamenjal smuči. Vozil je na Headu, zamenjal jih je za Nordico in šel vozit izven pogodbe. Z drugim mestom, ki ga je dosegel v Kitzbuehlu, je svoji bivši tovarni smuči naredil veliko negativne reklame. Druga dva Avstrijca, Sykora in Schoenfelder, sta sredi sezone zamenjala pancerje. Zaradi slabih rezultatov so vzroke za neuspehe začeli iskati v opremi. Avstrijci, kot jih imam sicer priložnost spremljati, imajo veliko manj skupnih treningov kot mi. Tudi kot ekipa ne delujejo tako enotno.

Rivalstvo zaradi velikega števila tekmovalcev?

Tudi to. Po tekmah gredo domov in trenirajo, Raich in Sykora s svojima očetoma, Albrecht s svojim serviserjem. Vsak doma nekaj "prčka". Meni se to ne zdi v redu. Če ima tekmovalec vrhunske rezultate, se lahko vozi le s tekme na tekmo. Če ekipi ne gre, potem je potreben "team spirit". Tega pa Avstrijci nimajo. Kar se tiče Norvežanov, imajo na posameznih tekmah dobre rezultate. Vendar je celotna ekipa precej stara. Težko je reči, kaj se z njimi dogaja. Aamodt zelo težko vozi vse štiri discipline. Še posebej z novimi materiali, ki jih treba veliko več testirati in bolj izbirati. Smuči se vseskozi menjajo, prihajajo vedno novi modeli in enostavno nima časa za to. Najbrž to počnejo drugi, on samo pobere smuči. Na te pa se treba navaditi. Lahko mu samo čestitam za drugo mesto v Kitzbuehlu v smuku, kjer je skoraj zmagal, naslednji dan pa je bil med najboljšimi v slalomu. Mogoče se to ne sliši tako kot včasih, ko so zmagovali v obeh disciplinah. Danes je to težje. Sama konstrukcija smuči za slalom je popolnoma drugačna od smukaških. Včasih so bile vsaj približno podobne. Mi imamo že težave pri prehodu s slalomskih na veleslalomske smuči. Aamodt menja smuči z dolžine 155 cm na 215 cm.

Koliko so dolge današnje slalomske smuči? 160, 165 cm?

Odvisno od tovarne. Rossignol ima smuči, dolge 155 cm, kar je minimalna dolžina. Elan 162, 163 cm, Volkl od 158 do 162 cm.

Veleslalomske so precej daljše ...

Od 193 do 195.

Kar je v bistvu skoraj stara dolžina.

Malenkost krajše so in z malo drugačno geometrijo. Smukaške smuči so dolge od 214 do 218 cm, superveleslalomske pa od 206 do 212 cm. Odvisno od proizvajalca.

So novi materiali tudi vzrok za uspehe "newcomerjev", kot sta Miller in Kostelić? Za Millerja praktično nihče do letos skorajda ni slišal.

Miller je bil v sezoni 1998/99 dvakrat četrti v svetovnem pokalu. Ena izmed teh tekem je bil Wengen. Tudi tedaj je prišel iz ozadja, proga je bila morda malo slabša in imel je najboljše čase druge vožnje. Ima zelo specifično tehniko smučanja, kar se vidi tudi na televiziji. Izjemno dober je v nogah, kolenih, gležnjih ... Če to ne bi bilo tako, ga praktično ne bi bilo, ker ima zgornji del telesa precej izven ravnotežja. Pancerje ima narejene tako, da ima velik naklon naprej. Potreboval je veliko časa, da se je navadil na to. Lani ni prišel do konca niti na enem slalomu. Njegov veliki problem je bil prihod skozi cilj. Na določenih odsekih pa je bil vedno zelo hiter. Mogoče se mu je sedaj trening akumuliral, da manj pada.

Ima kakšnega posebnega trenerja?

Trenira z ekipo. O tem sem se pogovarjal z njegovim trenerjem. Šlo je v bistvu za Koznickovo, ki je zapustila ekipo. Trener je rekel, da Bode tega nikoli ne bi naredil. Kostelić je imel na drugi strani izjemno smolo v karieri, saj je bil štirikrat hudo poškodovan. Pred tem je bil dober tudi v hitrih disciplinah, smuku, superveleslalomu. V veleslalomu je še vedno. Velikokrat smo trenirali skupaj, ker pač trenira sam. Tehnično je vedno dobro smučal, a je bil bolj počasen. Kostelići trenirajo povsem drugače kot mi. Delajo veliko ponovitev. Če delaš trideset voženj na dan, jih ne moreš na "polno". Telo gre samo v neki uravnotežen položaj. Njegov oče Ante pravi, da ima telo, šele ko je utrujeno, optimalni položaj, ko porabi najmanj energije. Ta položaj naj bi bil po njegovi teoriji najboljši tudi na smučeh. Vizualno sedaj ne vozi dosti drugače, je pa precej hitrejši. Ivica je tudi sicer velik športnik.

Ante Kostelić trdi, da je utrujeno telo optimalno. Takšno je najbrž bolj dovzetno za poškodbe, ki se Janici in Ivici vseskozi dogajajo.

To zagotovo drži. Oba sta se poškodovala, ko sta padla na uradnih treningih ali tekmovanjih. Težko je karkoli reči. Sta zgolj dva in je nemogoče ugotoviti, ali je to, kar dela njun oče, pravilno ali ne. Na njunem primeru je dokazal, da gre tudi tako. Mi delamo ravno obratno. Na tako majhnem vzorcu je težko karkoli govoriti. Lahko sta takšna "wunderkinda", da bi jima uspelo tudi po povsem drugi metodi treninga.

Ivica Kostelić je kljub vsemu resna konkurenca našim tekmovalcem. Ne nazadnje jim pobira mesta za nekaj stotink. Pred časom je bil tarča sicer dobronamernih kritik Koširja glede sloga vožnje.

Rekel mu je zgolj, da vozi kot smučarski učitelj. Smučal je zelo lepo, a prepočasi. Isto mnenje je imel tudi njegov oče. On je naša konkurenca in ne vem, zakaj bi ga gledali drugače, kot gledamo recimo Avstrijce. Konec koncev, kdorkoli te premaga na tekmi, je bil pač boljši od tebe.

Slalomi so poleg smukov najbolj gledane smučarske tekme. Toda tekmovalni sistem bi lahko malce spremenili.

Slaloma, kakršen je letos, ni treba čisto nič spreminjati. Preden so prišle nove smuči, se je dogajalo, da so bile tekme precej dolgočasne. Letos je vsaka tekma drama. Spremembe bi morale biti kvečjemu v smuku, saj je tekma po številki 8 praktično odločena. Lahko bi spremenili edino premor med prvo in drugo vožnjo. Med njima bi bilo samo petnajst minut odmora. Ogleda obeh prog pa pred tekmo. Po drugi strani je problem, če je na štartu 82 ali 93 tekmovalcev kot v Schladmingu, saj prvi tek traja predolgo. To bi morali malo omejiti. Vogrinčeva formula pa je idealna za finale svetovnega pokala. Narejena je resda za 30 tekmovalcev, v finalu pa jih je 30. Lahko bi dali recimo še pet wild cardov.

Veleslalom tudi pri nas počasi tone v ozadje, superveleslalom, ki je bil narejen, da tudi smukači pobirajo dodatne točke v svetovnem pokalu, pa sploh.

To sicer ne drži povsem. Letos smo bili že na stopničkah, Kunc je bil pred dvema letoma osmi veleslalomist na svetu. Vsi mogoče gledamo na veleslalom malo preveč posplošeno. Slalom se ne da primerjati z drugimi disciplinami. Meni se zdi najpomembnejše, da lahko fantje živijo od smučanja. Imajo osem tekem na leto. V osmih tekmah, če nisi v ospredju, ne zaslužiš veliko. Po mojem bi moralo biti tekem več. FIS je poskušal delati tekme poleti pred desetimi leti. Pogovarjamo se vsaj o treh poletnih tekmah ob koncu tedna. Vendar bi morala biti za vsem v ozadju industrija. Smuk in slalom v Južni Ameriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Potem še dve ledeniške tekmi in nato novembrski začetek v ZDA.

Koliko pa lahko tekmovalec zasluži v tistem času? Kje je največji nagradni sklad?

Kitzbuhl ima nadnagradni sklad. Zmagovalec dobi 50.000 EUR. V Schladmingu je bil cel sklad 73.000 EUR. V veleslalomih v Adelbodnu je nagrado dobilo 15 tekmovalcev, v Alti Badii pa 30. Obe sta super tekmi. Veleslalom je najtežja disciplina, saj prihajajo tako slalomisti kot specialisti za hitre discipline. V Adelbodnu je bilo več ljudi na veleslalomu kot na slalomu, ker Švicarji nimajo dobrih slalomistov.

Smučanje še vedno velja za zelo drag šport, še posebej pri mladih tekmovalcih. Ali ima smisel vztrajati, če ni nobenih resnih rezultatov? Recimo kot pri naših smukačih.

To ni problem samo pri smukačih. To je tudi problem Mlekuža oziroma vseh, ki niso v prvi skupini. Zaslužki rapidno padajo z mesti, nagrade dobi zgolj prvih 10, 15. Nekateri so zaposleni v vojski ali policiji. Prvinski nagon, zakaj so v smučanju, pri njih zagotovo ni zaslužek. Mi smo mnenja, da bi morali dobiti nagrade tisti, ki se uvrstijo v drugo vožnjo.

Koliko se našim smučanjem pozna uvedba novih materialov? Zdi se, da Kunc, ki je najstarejši, najlažje sledi spremembam.

Kunc je izmed vseh najmanj treniral slalom, pa se zdi, da je najbolj domač na teh smučeh. On ima pač takšno tehniko, saj je na podoben način smučal tudi prej. Zdaj pa so mu naredili smuči po meri. V pripravljalnem obdobju je bil Košir tisti, ki je novo tehniko najbolje razbral. Bil je najboljši na treningih, toda ni mu uspelo sestaviti tekme. Materiali pa se nenehno spreminjajo. V sezoni 1999-2000 smo prvič uporabili smuči s poudarjenim stranskim lokom. Tedaj so merile 184 cm. Naslednja sezona je bila na smučeh 170-175 cm. Sedaj pa vozimo na smučeh dolžine 155-160 cm. Nižje ne gre, ker je to omejil FIS. Nelogična je razlika med moškimi in ženskami. Ženske najkrajše smuči merijo 150 cm, moške 155 cm, čeprav je razlika v telesni višini več kot 20 cm. Nove smuči so bile rešilna bilka tako za šport kot za celotno industrijo, saj jih je kupilo ogromno ljudi. Vsi poskušajo delati nove smuči. Razlika je že v tem, da ima ena tovarna smuči dolge 155 cm, druga pa 165 cm. Poleg tega imajo različne stranske loke.

V svetovnem pokalu se spet pojavljajo stare firme, ki so bile v zatonu, in nekatere nove.

Rossignol je imel pred leti nekaj težav, sedaj pa so čisto konkurenčni. Elan je vseskozi prisoten. Po mojem je imel pred tremi leti najboljšo smučko na svetu, takrat ko je bil Vrhovnik tretji v svetovnem pokalu v slalomu. Poleg tega je treba preizkusiti veliko več smuči kot včasih. Dobro, da so se fantje na to navadili že prvo leto carvinga, ko so testirali ogromno smuči, da to ne moti treninga. Včasih si smuči izbral aprila in si jih imel do naslednjega aprila.

Ali je res, da so z novimi smučmi tudi padci drugačni?

Seveda so drugačni. Vendar do najhujših poškodb še vedno prihaja v hitrih disciplinah. Nove smuči ne dovoljujejo oddrsavanja med zavoji. To pomeni, da ob morebitni napaki smuči še vedno potujejo po svoji poti, telo gre drugam in hitro se zgodi kaj neprijetnega. Tudi hitrost smučanja je sedaj večja - v vseh disciplinah. Smuki npr. se sedaj postavljajo dosti bolj zaprto, kot so se še pred nekaj leti, prav zaradi tega, da bi se hitrost zmanjšala.