Poletje vs. zima

Konec tedna so spet na vrsti olimpijske igre, tokrat zimske. Ideja, da so zimske olimpijske igre (ZOI) isto leto kot svetovno nogometno prvenstvo in isto leto kot poletne, se je izkazala kot dobrodošla. Prireditve se praktično v ničemer ne prekrivajo. Obstaja pa večna dilema, katera olimpijada je bolj zanimiva: tista poletna z nešteto športi ali zimska, ki ni nič drugega kot športno tekmovanje bogatejšega in razvitejšega dela severne hemisfere. Če nič drugega, je zimska olimpijada veliko bolj spektakularna. Poletne OI namreč nimajo tako kakovostnega moštvenega turnirja, kot je olimpijski v hokeju na ledu. Letos bo na njem že drugič nastopila večina najboljših hokejistov na ledu. Favorita praktično ni. Na stavnicah vodi Kanada, sledijo ZDA. Vse v pričakovanju maščevanja Nagana, kjer so olimpijsko zlato presenetljivo odnesli Čehi. Na poletnih OI, denimo, je nogomet tretjerazreden oziroma zanima samo še afriške reprezentance. V košarki sta na voljo le srebrna in bronasta kolajna, saj je za zlato abonirana ameriška ekipa, sestavljena tudi iz nenajboljših NBA-košarkarjev. Ostanejo samo še rokomet, vaterpolo, odbojka in hokej na travi ... Svojevrstni spektakli so tudi smučarske prireditve. Z njimi se lahko izmed poletnih športov meri le atletika. Smučarski skoki so letos velik hit. Malys vs. Hannawald. Na nekaterih tekmah se je letos navkljub hudemu mrazu zbralo tudi 50.000 ali celo 100.000 primerno podkrepljenih fanatičnih oboževalcev in oboževalk smučarskih skakalcev. Nekaj deset tisoč pa je že povsem običajna številka. Podobno je, čeprav malo manj množično, z alpskim smučanjem. Res je, da bo večina fanov obsedela pred domačimi televizorji. Pridih spektakularnosti zimske olimpijade dajejo tudi eksoti in posebneži. Na poletnih olimpijskih igrah lahko brez kvalifikacij športniki nastopajo zgolj v atletiki in plavanju. Kaj to pomeni v slednjem športu, smo se lahko prepričali v Sydneyju, kjer je nekaj Afričanov omagalo sredi bazena in se malodane utopilo. Eksoti v atletiki pa niso videti nič drugače, kot bi na atletske steze postavili slehernike. Teči, skakati in metati zna večina Zemljanov.

Zimski športi so kot nalašč za razne ekscentrike, ki kot zaresni predstavniki svojih držav tekmujejo v coubertenovskem duhu. Spomnimo se lahko le Britanca Eddieja Eagla, pa jamajškega boba, po belih strminah pa so se vedno radi pobijali pripadniki modre krvi iz držav, kjer sneg ne pada.

Tudi letošnja olimpijada v mor(m)onski prestolnici Salt Lake Cityju ne bo nič drugačna. Že sam izbor lokacije je bil precej škandalozen, saj se je na koncu izkazalo, da so za Salt Lake City glasovali predvsem tisti predstavniki MOK, ki nimajo ravno veliko pojma o zimskih športih. Seveda so bili zato nagrajeni. Škandal je tako ali tako kmalu potonil v pozabo.

Če se vrnemo k spektakularnosti, bomo lahko gledali afriške smučarske tekače, dalmatinski bob štirised, bosanske sankače ... Prav BiH bi lahko kmalu še dodatno popestrila igre, saj sta se sprva v reprezentanco uvrstila biatlonca Momo Skokić in Zorana Čosić. Oba sta se namreč na nastop na OI pripravljala že med vojno v BiH, in sicer kot člana ostrostrelske čete nad Sarajevom. Toda tudi med resnimi favoriti za kolajne ne manjka svojevrstnih posebnežev. Ameriški voznik boba štiriseda, ki bo morda posegel po kolajni, je bivši igralec ameriškega nogometa in bivši prvak v ultimate fightu Todd Hays (malce mu jo je že zagodel njegov zaviralec Pavle Jovanović, pri katerem so odkrili stereoide). Njegov nasprotnik Nemec Christopher Langen je eden glavnih kandidatov za najžlahtnejši kolajni v bobu dvo- in štirisedu. Kljub starosti 39 let. Ivica in Janica (oba za glavna favorita za najžlahtnejše kolajne v slalomu in kombinaciji) nista edina čudeža asketskega očeta v beli karavani. Ivičin glavni tekmec Bode Miller je namreč odraščal v kolibi svojih hipijevsko nekonformističnih staršev v New Hampshiru, kjer niso imeli ne vode ne elektrike.

MOK že nekaj časa noče vpeljevati novih športov na OI, temveč jih namerava krčiti. Toda letos je spet uvedel staro pozabljeno disciplino - skeleton. Sankanje z glavo naprej je kot nalašč za adrenalinske odvisneže, zato ni čudno, da je med favoriti tudi Chris Soule, hollywoodski kaskader, ki se lahko pohvali z epizodno vlogo v kultni femi seriji Seks v mestu.

Kaj pa Slovenci? Na OI potuje 41 športnikov in le 42 spremljevalcev (pri tekačih so zaradi spora doma ostali vsi trenerji, tako da gresta na OI le tehnično osebje in zdravnik). Je to veliko? Da, to je veliko. Za primerjavo. ZDA kot domačini bodo letos imele najštevilčnejšo zasedbo v zgodovini zimskih OI. 211 športnikov, od tega 43 hokejistov (ženske in moški). Američani računajo na dvajset medalj, Slovenci realno le na eno. Kljub temu je bilo kar nekaj dolgih nosov (sankači, drsalkarji), ker jih OKS ni uvrstil na seznam olimpijcev. Sicer pa kar se slovenskih kolajn tiče, pustimo se presenetiti. Ne nazadnje je bila tudi večina osvojenih kolajn v zgodovini zimskih OI precej presenetljivih. Edini Slovenec, ki je resni kandidat za medaljo, je snowboarder Dejan Košir (Američani na spletnih straneh predlagajo izgovarjavo DAY-on KOH-sheer), vodilni v svetovnem pokalu. Ali bo postal naslednik Rossa Rebagliattija, ki se je poleg zlate kolajne v Naganu proslavil tudi s tem, da so ga dobili z zvitkom zelenega? Slovenci bi morali tudi tedaj dobiti kolajno v snowboardu. Toda Polona Zupan je kljub velikim napovedim povsem odpovedala. Snowboarderji so pač malo shizofreni in imajo dve zvezi, FIS in ISF, tako da se nikoli ne ve, kateri so boljši. No, Košir je letos zmagal že na tekmah, kjer so nastopili oboji skupaj. Kljub temu pa mu ne gre pripisovati tako suverene vloge, kot sta jo imela Čop in Špik v Sydneyju. Kaj pa ostali naši? Presenetijo lahko slalomisti s Kuncem, Koširjem in Grubelnikom, skakalci v moštveni tekmi ... Konkurenca je pač velika. Vsekakor pa ima Slovenija s Koširjem možnost, da stopi v zlato dobo tudi na beli olimpijadi.