V EU diskriminacija ne pride v poštev

V začetku sedemdesetih let ste pripravili prve demonstracije za pravice istospolno usmerjenih v Haagu. Kaj se je od takrat spremenilo?

Takrat smo uspešno protestirali proti nizozemski diskriminatorni politiki. Bila sem predsednica nizozemske federacije delovnih skupin gejev in lezbijk, ki so bile organizirane kot študentske skupine. To je bil začetek novih časov za istospolno usmerjene pri nas, čeprav so se združevali od konca druge svetovne vojne. Imeli smo veliko dejavnih skupin. Med njimi je delovala tudi Nova škrlatna (New Purple), ustanovljena z namenom reformirati COC (zvezo nizozemskih združenj za integracijo homoseksualnosti). Nekaj let kasneje smo dosegli svoj namen.

Na Nizozemskem se je spremenilo veliko, kaj pa v EU?

Odvisno je od vsake države posebej. Še vedno je veliko diskriminacije, celo v državah, ki se imajo za demokratične, kot so Danska, Švedska, pa tudi Nizozemska. Diskriminacija je še vedno prisotna, a je opazen napredek, odkar je ministrski svet EU sprejel smernice, ki pomenijo pravno podlago za sodne postopke. Sporočilo je poslano: v EU tovrstna diskriminacija ne pride v poštev.

Enako trdi evropski komisar Guenter Verheugen, ki je član iste stranke kot vi. Kakšni pa so resnični obeti, da bodo istospolno usmerjeni užili enake pravice tudi v življenju in ne zgolj v teoriji?

Stvari se ne spreminjajo čez noč. No ja, včasih se in takrat to imenujemo revolucija. Zadeva mora zoreti in dočakati politični momentum, kot ga je dočakala s sprejetjem listine temeljnih pravic, v kateri so telesa EU potrdila, da je diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti kršitev temeljnih človekovih pravic. Zdaj se lahko proti njej borimo legitimno, na sodišču. Vseeno pa vas lahko, če na dunajski ali pariški železniški postaji istospolnega partnerja poljubljate v slovo, pretepejo. Celo na Nizozemskem se to lahko zgodi. Diskriminacija je lahko prisotna vsepovsod, četudi je zakonsko prepovedana. S temeljnimi načeli bi se morali ubadati politiki.

Lahko natančneje opišete pravice iz listine?

Listina pravi, da je vsakršna diskriminacija na kakršni koli podlagi, tudi zaradi spolne usmerjenosti, izrecno prepovedana.

Danes ste se sestali z našimi parlamentarci. So odprti za problematiko?

Govorila sem s tremi politiki in dobila vtis, da obstajata splošna odprtost in politična volja, da temo obravnavajo resno. Že samo to, da sta se ljubljanska županja in sekretarka ministrstva za delo, družino in socialne zadeve udeležili današnjega seminarja, nekaj pomeni.

Vendar pa je naš prejšnji varuh človekovih pravic dejal, da pri nas ni nikakršne problematike, ki bi se nanašala na geje in lezbijke.

Tudi v nekaterih državah, kjer imajo policijsko nasilje, ga zanikajo. Ljudje so diskriminirani. Menim, da ni bil dobro obveščen in da bi ga nevladne organizacije morale bolje seznaniti.

Kaj mora storiti Slovenija, ki je na poti v EU, oziroma kako je EU seznanjena z razmerami pri nas?

Komisija pripravlja poročila o napredku v vseh članicah oziroma kandidatkah. Tako smo seznanjeni tudi z razmerami pri vas, vendar ne do podrobnosti. Vstop v EU bi lahko preprečili predvsem diskriminatorni členi v zakonodaji, kot jih imajo še vedno v Bolgariji, Romuniji in na Madžarskem. S tega stališča za vas ni nevarnosti in greste v pravi smeri. V vašem primeru gre še za sprejetje zakona, ki varuje istospolna partnerstva in za katerega so mi danes v parlamentu zatrdili, da je pripravljen. Ne smete pozabiti, da mora biti sprejet do konca leta 2003. Številne države, tudi Nizozemska in Velika Britanija, so morale spreminjati zakonodajo. Ne podcenjujte moči evropskega sodišča. Če obstaja seznam kandidatk glede na spoštovanje pravic, je Slovenija zagotovo najviše na njem in precej hvaljena. Ni zakonske diskriminacije in omembe vreden del politikov se je pripravljen ukvarjati s tematiko. Morajo izpolniti svoje obljube.

Kaj se zgodi v Evropi, če kdo poziva k linču drugačnih? Ali to tolerirate zaradi svobode govora ali ukrepate zaradi pravic drugačnih?

EU se formalno ne ukvarja s tem vprašanjem, na Nizozemskem pa poznamo podobne primere. Eden izmed njih je prišel na sodišče in zmagala je svoboda govora. Slišala pa sem za vašega psihiatra, ki trdi, da je homoseksualnost mentalna bolezen. Moral bi narediti domačo nalogo, saj je bila z mednarodnega seznama mentalnih bolezni homoseksualnost črtana že pred desetletji.

Kako pa se na takšne kršitve človekovih pravic odzivajo politiki? Obsodijo incidente ali raje pogledajo proč?

Ponekod še vedno obstaja zakonska diskriminacija, na primer v Avstriji in v nekaterih kandidatkah za pridružitev. Še vedno ni enotnega varstva pred diskriminacijo, zato so napotila EU tako pomembna. V vsakdanjem življenju pa je pomembno, da tudi vodilni politiki javno in glasno nastopijo proti vsakršni obliki razlikovanja. Lep primer smo imeli na Nizozemskem. Vodja muslimanske verske skupnosti je izrekel nekaj groznih stvari o homoseksualcih. Teden dni zatem je v intervjuju premier Wim Kok dejal, da je Nizozemska demokratična država in da ne more sprejeti česa takšnega, ne glede na to, da je šlo za izjavo visokega cerkvenega dostojanstvenika. Pomembno je, da mu je to povedal premier, javno na televiziji. Ni mu rekel, naj molči, ali ga poslal na sodišče, temveč je izrekel moralno politično sodbo. Pomembno bi bilo, da bi se tudi drugi evropski politiki opredelili proti diskriminaciji. Včasih pa storijo prav nasprotno. Njihova ignoranca oziroma pomanjkanje politične volje je zelo velik problem, ki presega golo zakonodajo.

Je v evropskem parlamentu še kaj deklariranih homoseksualcev in homoseksualk?

Ne vem, nisem jih štela. Položaj v parlamentu je dober, člani so napredni, toda ko pride do dejanj, jih je težko mobilizirati. Če se boriš za takšne stvari, nisi ravno priljubljen. Prihajati iz Nizozemske in biti ženska ni vedno lahko, jaz pa to počnem že vse življenje, drugače ne znam funkcionirati. Vseskozi sodelujem v lezbičnih in feminističnih skupinah. Če sedim v parlamentu z zaprtimi usti, se počutim neumno.

Kakšen pa je vaš action program?

To je tako imenovana obojeročna strategija EU - v eni roki je zakonska podpora, v drugi vreča z denarjem. Dajejo podporo nevladnim organizacijam, pripravljajo konference, raziskujejo. Nove zakonodajne korake pripravljajo z zbiranjem podatkov in mobiliziranjem podpore.

Kako pripraviti parlament, da prične razpravljati o tej problematiki?

Vsak parlament ima pravico do svoje pobude. Ne bi bila presenečena, če bi nekatere skupine pritiskale na posamezne poslance, naj vložijo predlog v obravnavo. Interesne skupine lahko pritiskajo na politike, to se dogaja tudi v evropskem parlamentu.

Kako pa je z diskriminacijo na delovnem mestu?

Delo je pomembno za človekovo neodvisnost. Če vas vržejo iz službe zato, ker ste gej, vam uničijo življenje. V tem pogledu je temeljno za vsakršno človeško dostojanstvo, da vas ne diskriminirajo in da se vam ni treba skrivati in živeti dvojnega življenja.

Ali na Nizozemskem o homoseksualnosti poučite mlade?

V nizozemskih šolah so me več let vabili v razrede, kjer smo imeli predavanja in pogovore. Šolam relativna svoboda brez uradnih fiksnih programov omogoča, da same odločajo o svojem programu. Širša znanja o spolnosti pa so se začela posredovati, cinično, z epidemijo aidsa.

Ali pri vas zaradi spolne usmeritve še zavračate vojaške nabornike?

Pred leti je obstajala tudi ta oblika diskriminacije, a je bila odpravljena. V mojih mladih dneh pa je bila za moje znance in prijatelje precej koristna izjasnitev, da so homoseksualci, saj so se tako izognili vojaščini. Ali pa so si priskrbeli zdravniško potrdilo. To je lahko škodilo njihovi nadaljnji karieri in jih stigmatiziralo.

Je zdaj kaj laže priti na plan kot v preteklosti?

Težko je posploševati. Pred tridesetimi leti, ko sem bila mlada, je bil coming out vedno drama. Moral si se konfrontirati s starši, prijatelji, z okolico in s samim sabo. Je pa povezava med coming outom in dobrim psihičnim počutjem. Zdaj, ko je družbeno ozračje pozitivnejše, se je laže spoznavati v mladosti. Zaradi pozitivnega ozračja se ti ni treba takoj "ustrašiti", da si gej, ampak si lahko vzameš čas, da se spoznaš. Lahko tudi eksperimentiraš in se odločiš pozneje. Ne verjamem, da so ljudje geji in lezbijke v smislu, da so se rodili drugačni in so spoznali nekaj pri sebi in si rekli 'Ljubi bog, saj sem vendar gej!' Tu gre za odločitev in nagnjenja, ki jih imaš ali nimaš, predvsem pa za vprašanje svobodne odločitve. Večji ko je pritisk, bolj se istospolno usmerjeni počutijo kot posebna sorta ljudi ali kot živalska vrsta.

Kaj pa zakon o porokah istospolnih parov?

Najhuje bi bilo, da bi bili gejevski in lezbični pari enakopravni le, če bi bili poročeni. Potem bi bili v to praktično prisiljeni. Z zgodovinskega stališča je zakon kot institucija precej staromodna zadeva, način buržoaznega odnosa med moškim, žensko in otrokom. Meni to ne diši. Nikdar se ne bi poročila, čeprav se pri nas homoseksualni pari lahko poročajo. A tudi tisti homoseksualni pari, ki niso poročeni, so zakonsko izenačeni. Sicer pa imajo heteroseksualci podobne pomisleke. Zavzemam se za izenačitev dolgoročnih razmerij s poročenimi pari. To je moderno.

Ali lahko par, ki živi v zunajzakonski skupnosti, posvoji otroka?

Ne, razen če eden od obeh posvoji otroka. Vendar drugi nima pravnega statusa nad otrokom.

Kaj pa posvojitve, ko gre za istospolne pare?

To je že malce bolj zapleteno. Po novem zakonu lahko posvojijo otroka, če so poročeni, toda samo nizozemske otroke, ne pa tudi tujih. Večina pa jih prihaja od drugod, zato se sedaj začenja razprava, da bi legalizirali še posvajanje teh otrok.

Zakaj posebne pravice za geje? Ali nismo vsi enaki in ali so vse diskriminacije enake?

Nihče sploh ne zahteva posebnih pravic, ampak gejevske in lezbične skupine hočemo, da se z nami ravna spoštljivo. Pošten delež in enakost. To sta dve pomembni stvari, enakost in pravica biti drugačen. Pravica imeti svoje preference v življenjskem slogu. Filozofsko gledano enakost in raznovrstnost nista v medsebojnem nasprotju. Lahko imate pravico do enakopravnosti in istih pravic, čeprav ste drugačni. Obstaja mnenje, da je lahko ena vrsta diskriminacije hujša od druge vrste. Temnopolti so v Evropi bolje zaščiteni od žensk, gejev ali invalidov. Torej obstaja razlika med ukrepi za zatiranje različnih vrst diskriminacije.

Kakšna potemtakem sploh je vloga politike?

Definicija politike je, kdo dobi kaj, kje, kdaj in kako. Pri politiki gre morda za pošteno delitev kolača, ki določa, kako živimo.

povezava