Tako je govoril Bush
George Bush je v torek končno nagovoril kongres, nacijo in svet
Končno je torej razložil, kakšno je stanje unije. In kakšno je? Takole je začel: "Ko smo nocoj tu, je naša nacija v vojni, naša ekonomija v recesiji, civilizirani svet pa je soočen z nevarnostmi brez primere, toda stanje naše unije ni bilo še nikoli boljše." Bučen aplavz! Ovacije! Prikimavanje! Tako je! Pri Bogu! Okej, zdaj se pa za hip ustavimo: je res rekel, da je dežela sredi vojne in sredi recesije - in da stanje unije ni bilo še nikoli boljše? Točno, tako je govoril Bush. In kaj to pomeni? Da sta vojna in recesija kul? Da sta vojna in recesija, vključno z nevarnostmi brez primere, božji dar? Da bi bilo brez vojne in recesije stanje unije slabše? Da bi bilo treba vojno in recesijo - in nevarnosti brez primere - še ojačati? Ali pa so se mu ego, aroganca, samozavest in mitomanija tako napihnili, da lahko govori tudi povsem očitne neumnosti? Čudno, res, čudno. Še predvčerajšnjim ni znal izgovoriti niti besede perseverance. Še včeraj se je skoraj zadušil s prestico in pozabil omeniti, da boleha za srčno aritmijo. Danes pa... hoh!... lahko že v istem stavku omenja vojno, recesijo in še nikoli boljše stanje unije. Busheva enačba je srhljiva: vojna in recesija sta dobri za stanje ameriške unije.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Končno je torej razložil, kakšno je stanje unije. In kakšno je? Takole je začel: "Ko smo nocoj tu, je naša nacija v vojni, naša ekonomija v recesiji, civilizirani svet pa je soočen z nevarnostmi brez primere, toda stanje naše unije ni bilo še nikoli boljše." Bučen aplavz! Ovacije! Prikimavanje! Tako je! Pri Bogu! Okej, zdaj se pa za hip ustavimo: je res rekel, da je dežela sredi vojne in sredi recesije - in da stanje unije ni bilo še nikoli boljše? Točno, tako je govoril Bush. In kaj to pomeni? Da sta vojna in recesija kul? Da sta vojna in recesija, vključno z nevarnostmi brez primere, božji dar? Da bi bilo brez vojne in recesije stanje unije slabše? Da bi bilo treba vojno in recesijo - in nevarnosti brez primere - še ojačati? Ali pa so se mu ego, aroganca, samozavest in mitomanija tako napihnili, da lahko govori tudi povsem očitne neumnosti? Čudno, res, čudno. Še predvčerajšnjim ni znal izgovoriti niti besede perseverance. Še včeraj se je skoraj zadušil s prestico in pozabil omeniti, da boleha za srčno aritmijo. Danes pa... hoh!... lahko že v istem stavku omenja vojno, recesijo in še nikoli boljše stanje unije. Busheva enačba je srhljiva: vojna in recesija sta dobri za stanje ameriške unije.
In ker je svoj 48-minutni govor, ki ga je prekinilo 77 aplavzov, že ravno začel s tako enačbo, je bilo nemogoče pričakovati, da ne bo navedel razlogov za nadaljevanje vojne. Specifično, naštel je kar države, ki so na tem, da jih doleti usoda Afganistana... ee, roka "neskončne pravice"... ee, tekoči trak "vztrajne svobode": Irak, Iran in Severna Koreja. "Te države in njihovi teroristični zavezniki tvorijo os zla, ki ogroža svetovni mir." Severna Koreja: režim nabavlja orožje za množično uničevanje, ljudstvo pa strada. (Ne, Bush ni tak, huh - ne oborožuje se in ljudstva ne prepušča recesiji!) Iran: agresivno nabavlja orožje in izvaža teror, medtem ko neizvoljena manjšina zatira svobodo iranskega ljudstva. (Ne, Bush ni tak neizvoljen kratilec svobode, huh, in by the way, George - iranski režim je bil izvoljen!) Najhujši pa je Irak: sovraži Ameriko, podpira terorizem, bojkotira inšpektorje ZN, kopiči atomsko in biokemično orožje. Dovolj? "Amerika ne bo dopustila, da bi jo najbolj nevarni režimi na svetu ogrožali z najbolj destruktivnimi orožji na svetu." Čakajo nas puščave, džungle in votline. "Nekatere vlade bodo do terorizma blage. A da se razumemo: Če ne bodo ukrepale one, bo ukrepala Amerika." Jastreb.
No, požugal je predvsem Iraku. "Ta režim ima pred civiliziranim svetom kaj skrivati." Sadam - pazi! Prihajamo! Le kaj ne bi, ko pa je krogla že izstreljena. "Čas ni na naši strani. Ne bom čakal na dogodke, medtem ko se bodo nevarnosti kopičile." Še toliko bolj, ker so nedavne sondaže pokazale, da je kar 70 % Američanov za to, da Bush napade Irak. Nič, Bush je ta statistični podatek le prevedel v State of the Union poezijo. Retorik? Ne, le populist, ki bi bil rad v vojni s tremi, štirimi, petimi državami hkrati. Ko je rekel, da se po svetu potika na tisoče teroristov, se je vsem zazdelo, da je rekel, da se je v Afganistanu izšolalo 100.000 teroristov, kajti to je dan pred Bushevim govorom ponavljala njegova svetovalka, Karen Hughes. In mediji so to cifro zgrabili. In pri tem pozabili, da je Pentagon še nedavno trdil, da je al Kaida izšolala le kakih 15.000 soldatov. Ampak hej, več ko jih je, daljša bo vojna. Ne? Zato je Pretzel George tudi opozoril, da zmage v vojni proti terorizmu ne bodo hitre in lahke. Toda: "Dobili bomo to vojno in porazili to recesijo." Kar bo kakopak zelo zoprno. Pomislite namreč: če bodo končali vojno in pokončali recesijo, se bo stanje unije hudo poslabšalo. Si predstavljate Bushev naslednji kongresni govor: "Ko smo nocoj tu, naša nacija ni v vojni, naša ekonomija ni recesiji, civilizirani svet pa ni soočen z nevarnostmi brez primere, toda stanje naše unije ni bilo še nikoli slabše." No, kaj sem rekel. Zakaj bi torej končali vojno in pokončali recesijo, če bo to za vse slabo? Kaj bo Bush brez misije? Resnici na ljubo, Bush brez vojne je kot Indiana Jones brez biča. Bush brez recesije je kot socialni delavec z bičem. Kako je do sedaj pomagal ekonomiji, itak sami dobro veste: z vojno. Hej, folks, ekonomijo lahko pred krizami, kolapsi in recesijami zaščitim le tako, da preprečim prihodnje teroristične napade! Le. Navsezadnje, zakaj bi si lagali? Zato ni čudno, da je Bush poudaril, da ekonomije ni mogoče ločevati od vojne proti terorizmu - blaginja in nacionalna varnost sta medsebojno odvisni! Ekonomija in vojna sta eno. Američane je celo pozval, da naj vsaj dve leti preostanka svojega življenja - cca. 4.000 ur - posvetijo služenju domovini. "Če ne veste, kako lahko pomagate, imam za vas dobro službo." Ne, to ni bila le prazna obljuba. Bush, mož redkih besed in gostih dejanj, je najavil ustanovitev Osvobodilnega korpusa (Freedom Corps). Mobilizacija. NOB. Uf, SOB.
Bush v svojem govoru ni omenil Osame bin Ladna. Niti enkrat. Kot da ga ni. Dvomim, da je nanj pozabil... čeprav bi verjetno nanj najraje pozabil. Ker se mu je izmaknil. Kar je neuspeh. Res, za ratinge je bolje, da ga ne omenja. Bush v svojem govoru prav tako ni omenil ujetih Talibanov, ki so zaprti v vojaški bazi Guantanamo (v malih tropskih kletkah), ki nimajo statusa vojnih ujetnikov in za katere - po Bushevi direktivi - ne velja Ženevska konvencija. Roke imajo zvezane. Oči zavezane. Reč je sporna. Zato ne preseneča, da Avstralija, Britanija in Savdska Arabija zahtevajo, da jim Amerika izroči Talibane avstralskega, britanskega oz. savdskega rodu - hej, jim bomo raje mi sodili! Ne, v to ni dobro drezati. In končno, Bush ni omenil Enrona, teksaške korporacije, ki je nedavno bankrotirala. Kar na lepem. V skrajno sumljivih okoliščinah. Ne le da je Enron polnil Busheve predvolilne kufre, ne le da podpredsednik Dick Cheney skriva stenograme pogovorov med Enronom in Belo hišo, ne le da je Enron direktno vplival na Bushevo energetsko politiko, ampak je - kobajagi nehote - "zatajila" ista revizorska hiša, Arthur Andersen, ki je tudi Bushu nekoč omogočila, da je obogatel s svojo propadlo naftno firmo Harken. Ker je vedel, da je firma v riti, je delnice hitro prodal - ostali delničarji tega niso vedeli. A glej, no - predsednik firme Harken je bil bivši računovodja firme Arthur Andersen. In dva bivša lobista te firme danes službujeta v Beli hiši.
"Zlo je realno," kot pravi Bush. In Bog je blizu.
