Velika čistka

Na vrhu ameriških knjižnih lestvic trenutno kraljuje Pristranost (Bias). Knjiga je že davno pred izidom dvignila prah, viharje, hurikane in vulkane, napisal jo je Bernard Goldberg, dolgoletni, "upokojeni" reporter TV mreže CBS, razkriva pa zakulisje te mreže, notranjo medijsko mašinerijo, trebuh TV žurnalizma. Uganite, kako se glasi podnaslov! Točno: Insider mreže CBS razkriva, kako mediji izkrivljajo novice. Kako jo pačijo, lomijo, zvijajo, maličijo, prevračajo, pohabljajo. Kul, si rečete - v Ameriki na leto izide truma takih knjig, truma non-fikcij, ki razkrivajo medijske šarade, medijska pačenja in izkrivljanja, medijsko manipuliranje z novicami. Problem je seveda v tem, da se te knjige nikoli ne prebijejo na vrh knjižnih lestvic. Ta pa se je! Kaj torej - je pred nami založniški čudež? Ne, ne, pozabite, štos ni v tem. Kaj pa? Nam ta bestseller razkriva trike spačenega in izkrivljenega medijskega poročanja o Bushevi "vojni proti terorizmu"? Niti zdaleč. Vidite, Pristranost ima bolj skromne ambicije: pokazati hoče, da so največji in najbolj vplivni ameriški mediji nagnjeni na levo. Da so v resnici liberalno nastrojeni. Da pod krinko "objektivnosti", "poštenosti" in "uravnoteženosti" skrivajo liberalni nagib, ja, naravnost srhljivo pristranost. Bias. In CBS News je tak medij - sila mraka, podpihovalec razredne vojne, tako rekoč Leninov otrok, vraga, dividenda Fidela Castra. Še več: CBS News = mafija = kabala = ječa. In Dan Rather, legendarni voditelj poročil na tej mreži - ja, tisti Dan, ki se je po 11. septembru v nekem zabavnem talk-showu zjokal ob recitiranju pesmi "America the Beautiful" in ki je Busha pozval, da naj ga čim prej razporedi! - je Don, padrino, liberalni manijak... ee, liberalni avtokrat, ideolog non plus ultra, pozer v dragi obleki, vodja bande liberalnih, arogantnih hipokritov, prikrojevalec novic, hujši... in še bolj brezobziren... in še bolj zamerljiv... in še bolj maščevalen od Nixona. In nič manj paranoičen.

Goldberg pravi, da je imel nekoč tudi sebe za liberalca, a se je ob liberalizmu mreže CBS zgrozil. In tam potem kljub temu ostal kar 28 let - zgrožen, se razume. Leta 1996 je za zelo konservativni Wall Street Journal napisal kolumen, v katerem je razkrinkal liberalno pristranost svojega delodajalca, CBS News, kar so vsi razglasili za izdajo. Goldberg je bil grešnik, persona non grata, whistleblower, hja, kot oni razvpiti tobačni insider, Jeffrey Wigand. No, Andrew Heyward, predsednik CBS News, njegov stari prijatelj, ki mu je nekoč rekel, "lej, Bernie, jasno, da so poročila liberalno nastrojena, vse TV mreže se nagibajo na levo, toda če boš to komu rekel, bom zanikal," ga ni nagnal, ampak ga je prestavil na boljše delovno mesto, v prestižno oddajo "60 Minutes II", da bi se lahko predlani upokojil z večjim čekom. Ha. In zdaj piše, kako so se po tem članku vsi, vključno z Danom Ratherjem, obrnili proti njemu, kako veliki mediji, ti prekleti Liliputanci, dajejo zgodbam, novicam in faktom levi spin, kako so rasistični, kako ne marajo ljudi brez zob, kako padajo na feministke, kako novice prilagajo beli publiki oz. ciljnim skupinam svojih oglaševalcev, kako nenehno šikanirajo konservativce, kot da so kaki "tujci" ali pa "ekstremisti", kako iz svojih poročil sistematično izključujejo konservativne poglede, kako konservativnega pravnika vedno predstavijo kot "konservativnega pravnika", liberalnega pravnika pa kot "priznanega pravnika", in kako ne prenesejo kritike na svoj račun.

Ironično, Pristranost prihaja v času, ko veliki ameriški mediji, predvsem največje TV mreže, ki jih Goldberg obtožuje najhujšega spina, niso pokazali kake liberalnosti, prej narobe - prelevili so se v patriotske, nestrpne vojne hujskače, v fundamentalistični glas Bele hiše in Pentagona, v trobentače, in postali eno dolgo konservativno mnenje, ki drugačnih, kritičnih, disidentskih glasov ni niti zaznalo. Kaj je tu liberalno? To, da Busha razglasiš za alternativo Osami bin Ladnu? To, da na ameriških TV mrežah o ekonomskih vprašanjih debatirajo direktorji korporacij, ne pa sindikalisti in odpuščeni delavci? To, da na predsedniških volitvah večina ameriških medijev vedno tako rekoč avtomatično podpre republikanskega kandidata? Hej, je liberalno to, da novice prilagajaš ciljnim skupinam oglaševalcev? Lepo prosim, od kdaj so korporacije, ki oglašujejo na največjih TV mrežah, liberalke, ki skušajo v svet poslati levo sporočilo? Je lahko Dan Rather bolj liberalen od korporacij, ki oglašujejo v njegovi oddaji? Goldberg že itak paničnim Američanom sporoča: v medije so se infilitrirali liberalci, levičarji in komunisti, ki vam zdaj perejo možgane! Mediji so v resnici liberalna zarota proti Ameriki! Pazite! Kar je smešno. Še toliko bolj, če pomislite, da so desni politiki še včeraj CNN razglašali za "komunistično TV mrežo". A če pogledate CNN, zlahka ugotovite, da je to TV mreža z vse bolj desnim, republikanskim, okej, desno-sredinskim spinom, heh, TV mreža, ki reporterjev skoraj ne potrebuje več. Zakaj? Oh, ker ima Busha. Pa Rumsfelda. Ashcrofta. In republikanske kongresnike. Bolje rečeno, med reporterjem in Rumsfeldom ne ločiš več. Ni razlike. Rumsfeld poroča. Ah.

Cona spina

Goldbergova Pristranost je nekaj takega kot senzacija. Razkritje. Watergate! Ja, apokaliptična reč. In ko je knjiga izšla, so desni komentatorji hitro poudarili: ha, to, da so velike TV mreže pristranske in levo orientirane, so očitno povsem instinktivno začutili tudi ljudje, saj so s poročil, ki jih predvajajo CBS, NBC in ABC, prešaltali na poročila, ki jih vrtijo kabelske TV postaje... ee, celodnevni kabelski informativni programi a la Fox News, CNN in MSNBC. Ljudje so pogruntali njihovo umazano igro! Rekli so: dovolj je tega enoumnega pranja možganov! Glejte, poročila velikih TV mrež izgubljajo publiko! Iz leta v leto! Vsekakor, informativni programi različnih TV mrež in kablov so v vojni. Ne od 11. septembra, že od prej, toda po 11. septembru se je ta vojna razplamtela in zaostrila - na nož. Specifično: 11. september je bil tudi huda medijska prelomnica. Če kdaj, potem prav po 11. septembru ni več vseeno, kdo informira ljudstvo, kdo kontrolira informacije, kdo vodi in usmerja nacijo, kdo oblikuje javno mnenje in kdo je telegenični ideolog.

Da je s postseptembrsko histerijo in "vojno proti terorizmu" najbolj profitiral Fox News, ni skrivnost. In ni težko ugotoviti zakaj: v levem zgornjem kotu ekrana nenehno plapola ameriška zastava... voditelji nenehno hvalijo Busha, Bushije in republikance... napadajo Billa Clintona, Ala Gorea in Jesseja Jacksona... patriotizem pumpajo v zelo direktne, agresivne, populistične in nestrpne parole (ujeti Talibani nimajo pravic, Johna Walkerja je treba usmrtiti ipd.)... demokrate zelo redko gostijo... vse je na prvo žogo, le črno ali belo, le ameriško ali teroristično... ob tem pa nenehno, vztrajno in neumorno ponavljajo, da je njihovo poročanje "pošteno in uravnoteženo". Fair & balanced! Ha. "Mi poročamo, vi odločite!" Za tiste, ki mainstream medijem ne verjamejo. "Program, ki mu ljudje lahko verjamejo!" Le nikar ne pozabite, da je TV mreža Fox, mati tega kabla, pred leti zavrtela sloviti dokumentarec o obdukciji zunajzemeljskih bitij! Ja, dokumentarec!! Vsi Foxovi voditelji in reporterji imajo mnenje - z zadrtim, fanatičnim desnim spinom, se razume. Fox News, freakshow konservativnih vrednot in gurujev fundamentalistične Amerikane, med katerimi najdete tudi Oliverja Northa (ja, svojo oddajo ima!), kriminalnega akterja afere Iran/Contra, in Geralda Rivero, klovna, ki zdaj "poroča" iz Somalije in Libanona, je zasenčil CNN. In tudi Foxov paradni konj, Bill O'Reilly, voditelj talk-showa O'Reilly Factor, tabloidni buldog, rešitelj "malega človeka", do leta 2000 član republikanske stranke in mojster desnega spina, je po 11. septembru zasenčil CNN-ovega paradnega konja, Larryja Kinga (Larry King Live).

Oba sta kakopak paradno plačana: O'Reillyju, ki trdi, da razume "delavski razred", bo nekajletna pogodba prinesla 24 milijonov dolarjev (štiri letno), Larry King pa je nedavno - ob vsem pompu - podpisal pogodbo, ki naj bi mu vrgla 7 milijonov letno. Kar je nenormalno veliko, zlasti če upoštevate, da gre za kabelske novičarje, ki nimajo kakih blaznih ratingov. O'Reillyja gleda sicer skoraj dva milijona ljudi, Kinga pa le dober milijon. A kaj bi to - Lou Dobbs, voditelj "gospodarske" oddaje Moneyline (CNN), menda pobere 4 milijone letno. Nenormalno? Šur. Kje je tu matematika? Dobbsa namreč gleda le kakih 250.000, 300.000 ljudi! Na dober dan. Vidite, novica ni več novica, če je ne izreče bajno plačana zvezda! Zato ni čudno, da TV mreže prav zadnje čase druga drugi nenehno kradejo zvezde. Hej, vojna je! In agresivne rošade so njeni daisy-cutterji. Recimo: najprej je Paula Zahn s Foxa prestopila na CNN. Zakaj? Ker so ji obljubili zvezdniški status. Potem je Greta Van Susteren s CNN-a prestopila na Foxa. Zakaj? Ker je začel CNN forsirati Paulo. Oh, in ker ji niso zrihtali vabila za božično fešto v Beli hiši. In zdaj je z ABC-ja na CNN prestopila Connie Chung. Zakaj? Ker so ji obljubili še bolj zvezdniški status. Vse tri bejbe - kul Paula, nevznemirljiva Greta in nastopaška Connie - bodo dobile po 2 milijona letno. Drži, novica, ki je ne izreče bajno plačana zvezda, je brez teže.

Ne, po 11. septembru ni več vseeno, kdo izusti novico. CNN je še pred časom slovel po sloganu: Pri nas je zvezda novica! Nič več. Konec je s tem: novica ni več zvezda. Zvezde so spet voditelji, reporterji. Paula, Connie. Talking heads, bralci trotlov, brezčutni, brezosebni, tako rekoč anonimni avtomati, ki so bili še včeraj zaščitni znak mreže CNN, so out. Kult osebnosti je in. Bolje rečeno, informacije so zdaj tako in, da potrebujejo zvezdniški spin. Ne preseneča, da je CNN z MTV-ja pripeljal Sereno Altschul... da je za voditeljico Headline News postavil Andreo Thompson, seks bombo TV serije Newyorška policija... in da je 45-letno Paulo Zahn propagiral s spotom, ki je vključeval tudi slogan: "Kje še najdete voditeljico jutranjega programa, ki je izzivalna, zelo pametna, oh, in celo seksi?" Ajs. Iskreno rečeno, spot so po enem tednu umaknili. Smeh je bil preveč očiten. Tudi na Foxu, huh. To, da so začeli reporterke reklamirati z izrazom "sexy", se je pač vsem skupaj zdelo žalostno in nepotrebno pretiravanje. Ergo: voditeljica mora biti seksi bomba, toda tega ne smeš reči.

Talk the talk... walk the walk

Zato so bili vsi še toliko bolj presenečeni, da ne rečem šokirani, ko je nedavno nehala izhajati največja atrakcija med tiskanimi mediji, revija Talk, ki so jo lansirali leta 1999, jasno, z dramatičnim, nadnaravnim pompom, ob Kipu svobode, kjer se je na otvoritvenem žuru, "dogodku desetletja", sicer čisti hohštaplerski hiperboli, zbral ves popkulturni, politični in finančni jet-set, od Madonne do Henryja Kissingerja, od Salmana Rushdieja do Lauren Bacall, od Demi Moore do Elizabeth Hurley in Paula Newmana. Nič ni bilo prepuščeno naključju. V prvi številki je Hillary Rodham Clinton, tedaj še Prva dama, razkrila, zakaj je Bill Clinton tako nagnjen k prešuštvu - ker je bil pri štirih zlorabljan, travma pa je ostala. Tedaj se je še zdelo, da bi Talk res lahko tudi kaj povedal, toda po nekaj številkah so začeli mnenjski voditelji izgubljati živce in poudarjati, da Talk nima kaj povedati... da je brez zrna in glasu... da ga je le hype & style brez substance... da je le balon... in da zanj sploh ni razloga. Tina Brown, vedno agresivna, bučna in kontroverzna, egomanična, nastopaška urednica z odličnimi zvezami in huronskim smislom za samopromocijo, sicer Britanka, "Queen of Buzz", ki je najprej popravila, modernizirala in spolirala prestižno revijo Vanity Fair (gola in noseča Demi Moore na naslovnici ipd.), potem pa še pojem ameriške tradicije, intelektualistično revijo New Yorker, je padla v nemilost. In Talk je šel po poti Enrona. Z angleškim akcentom.

Talk je bil malo Paris Match, malo Vanity Fair, malo Stern, malo New Yorker in malo pano za filme in zvezde firme Miramax, ki je - družno z medijskim imperijem Hearst - revijo izdajala... ee, "producirala". Navsezadnje, Tina je napovedala, da bo Talk objavljal članke, po katerih bo mogoče snemati filme! In res, Tina ni bila le urednica - ne, Tina je bila igralka, ki je znala iz vsake novice narediti party. In iz stare novice tudi. Če novice ni mogoče predelati v party, potem ni vredna objave. Talk je bil drugo ime za spin. Ker pa se je Tina, že od nekdaj obsedena s kultom fame, zelo vezala na Hollywood in Clintona (v eni izmed zadnjih številk je "esej" o 11. septembru napisala Chelsea Clinton!), je imel Talk liberalni spin. Kaj je utišalo Talk, je na dlani: konec predmilenijske apolitičnosti in frivolnosti. Clinton je šel. Zgodil se je Bush. Zgodil se je 11. september. Zgodila se je "vojna proti terorizmu". Zgodila se je recesija. Svetovljanski elitizem je izgubil rating. Party je crknil. Moda je šla iz mode. Levi spin so razkrinkali. Začeli so se problemi. Zdaj je treba tudi kaj povedati. Talk ni imel kaj povedati. Kar je srhljivo, ne - ljudem se očitno zdi, da ima Bush povedati več kot Talk.