Enrongate
Afera Enron dobiva dimenzije afere Watergate, ki je zrušila Nixona
Letošnji Super Bowl, finale ameriškega nogometnega prvenstva, je bil formatiran kot "spektakel spektaklov". Kot parada patriotizma. "Živela svoboda!" Ameriških zastav je bilo več kot v Washingtonu. Iskreno rečeno, bilo jih je toliko, da se je zdelo, kot da so otroci v Tretjem svetu delali nadure. Bono je vmes zapel slovito poskočnico Where Streets Have No Names, ki je očitno primerna za vsak trenutek. In za vsako lokacijo. Lahko bi jo zapel tudi v Kandaharju. Tekmo si je v TV prenosu ogledalo 100 milijonov Američanov. Ja, toliko jih je prišlo na zadnje predsedniške volitve. In ko je že tudi tu kazalo na podaljške, je gol v zadnji sekundi poskrbel, da so zmagali demokrati. Ironija je namreč hotela, da je dobila ekipa New England Patriots iz zvezne države Massachusetts, ki je že tradicionalno trdnjava demokratske stranke, izgubila pa ekipa St. Louis Rams iz zvezne države Missouri, ki je Beli hiši podarila pravosodnega ministra Johna Ashcrofta, fanatičnega republikanca, znanega po svojem fundamentalizmu. In kakopak še po nečem - po tem, da je zadnjo missourijsko tekmo za ameriški senat izgubil proti truplu. Njegov demokratski konkurent Mel Carnahan se je namreč tik pred volitvami smrtno ponesrečil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Letošnji Super Bowl, finale ameriškega nogometnega prvenstva, je bil formatiran kot "spektakel spektaklov". Kot parada patriotizma. "Živela svoboda!" Ameriških zastav je bilo več kot v Washingtonu. Iskreno rečeno, bilo jih je toliko, da se je zdelo, kot da so otroci v Tretjem svetu delali nadure. Bono je vmes zapel slovito poskočnico Where Streets Have No Names, ki je očitno primerna za vsak trenutek. In za vsako lokacijo. Lahko bi jo zapel tudi v Kandaharju. Tekmo si je v TV prenosu ogledalo 100 milijonov Američanov. Ja, toliko jih je prišlo na zadnje predsedniške volitve. In ko je že tudi tu kazalo na podaljške, je gol v zadnji sekundi poskrbel, da so zmagali demokrati. Ironija je namreč hotela, da je dobila ekipa New England Patriots iz zvezne države Massachusetts, ki je že tradicionalno trdnjava demokratske stranke, izgubila pa ekipa St. Louis Rams iz zvezne države Missouri, ki je Beli hiši podarila pravosodnega ministra Johna Ashcrofta, fanatičnega republikanca, znanega po svojem fundamentalizmu. In kakopak še po nečem - po tem, da je zadnjo missourijsko tekmo za ameriški senat izgubil proti truplu. Njegov demokratski konkurent Mel Carnahan se je namreč tik pred volitvami smrtno ponesrečil.
No, tik pred volitvami pa je Ashcroftovo kampanjo s 25.000 dolarji podprl tudi Kenneth Lay, sicer direktor teksaškega energo giganta Enron, ki je decembra strmoglavil v stečaj. Nič posebnega, pred tem so njegovo kampanjo obogatile tudi druge visoke živine Enrona. Toda presenetljivi, zelo neobičajni stečaj Enrona, "največji v zgodovini", je Ameriko tako stresel, da se je bilo preiskave prisiljeno lotiti tudi... ja, uganili ste - Ashcroftovo pravosodno ministrstvo. Kaj torej? Bo Ashcroft preiskoval samega sebe? Ne, kje neki. In zakaj ne? Ker ni imel nobene direktne zveze z Enronom. Vsaj tako pravi. Kar nas pripelje do vprašanja št. 1: ali lahko politik, ki mu je predvolilno kampanjo financirala ta ali ona korporacija, trdi, da s to korporacijo nima direktne zveze? Lepo prosim, mar ni denar dovolj direktna zveza? Odtod vprašanje št. 2: kako bo lahko pravosodni minister "pošteno, objektivno in nepristransko" preiskoval mračni kolaps korporacije, ki je financirala njegovo predvolilno kampanjo?
Bush izgublja spomin
Absurdno, ne. Cinično. In arogantno. Še toliko bolj, ker to zdaj počnejo vsi republikanci, ki jim je kampanje in posebne projekte financiral Enron - vsi namreč panično vreščijo, da niso imeli nobene zveze z Enronom. Kaj šele z njegovim spektakularnim bankrotom. Celo George Bush, najvišje postavljeni republikanec, je na lepem izgubil spomin. In to tako groteskno, da gre spet vsem na smeh. Da ima že ves čas težave s spominom in fakti, je dobro znano. Toda tokrat gre za zelo hude težave s spominom. In še hujše težave s fakti. Vse, kar je Bush rekel o svoji zvezi z Enronom, je sprto s fakti. In kaj je rekel? Oh, recimo, da Kennetha Laya, direktorja Enrona, do leta 1994 sploh ni poznal... da je Lay leta 1994 med predvolilno kampanjo za teksaškega guvernerja itak podprl njegovo demokratsko konkurentko, Ann Richards... da je imela njegova administracija z Enronom le par kontaktov... in da sam ni vedel, kaj se dogaja - glejte, moja tašča je delnice Enrona kupila še lani poleti! Če bi vedel, da je z Enronom kaj narobe, bi ji nakup odsvetoval, ne. Šur, George, ne dvomim. Toda problem je hujši, kot se zdi na prvi pogled - Busheva tašča namreč delnic Enrona ni kupila lani poleti, ampak dve leti prej, leta 1999, ko je bil Enron še nenadjebljiv player, "najbolj inovativna korporacija".
Tudi to, da Kennetha Laya do leta 1994 sploh ni poznal, ni res. Poznal ga je že prej. In to zelo dobro. Kot je rekel Lay: "Zelo sva si bila blizu." Še toliko bolj, ker je Lay leta 1992 zelo obogatil predsedniško kampanjo Busha starejšega. Specifično, bil je eden izmed največjih donatorjev. Da je Lay leta 1994 med guvernersko kampanjo podprl demokratsko kandidatko, je čisto sprenevedanje. Ann Richards, dotedanja guvernerka, je od Enrona resda dobila 12.500 dolarjev, toda mali Bush jih je dobil 146.500! Koga je Lay podprl leta 1994, je na dlani - Busha. Da je imela Busheva administracija z Enronom le par kontaktov, pa spet ne drži - Bushiji so imeli z upravo Enrona trumo kontaktov. In ni šlo le za kontakte, ampak za zelo delovne, zelo kreativne, bolj ali manj tajne, tako rekoč zarotniške seanse, na katerih so lobisti in oficiali Enrona - kot vse kaže - zelo vplivali na Nacionalni energetski načrt, ki ga je pisala Bela hiša. Še več, sumi se, da je Nacionalni energetski načrt napisal kar Enron. Saj veste, Lay - "Kenny Boy", kot ga ljubkovalno kliče Bush - naj bi narekoval, podpredsednik Dick Cheney pa naj bi pisal. Zato niti ne preseneča, da je kongresna komisija, ki preiskuje vladne reforme, ugotovila, da bi z novim Bushevim energetskim načrtom največ profitiral prav Enron. Le kaj ne bi! Načrt je namreč lokalna energetska podjetja dobesedno silil v poslovanje z Enronom. Specifično, lokalni distributerji bi morali distribuirati izključno električno energijo, ki jo distribuira Enron. A po drugi strani, za tako deregulacijo je leta 1992 poskrbela že administracija Busha starejšega - in nov Zakon o energetiki, ki je interese lokalnih dispečerjev na silo podredil interesom Enrona, je sprejela tik pred iztekom mandata. Jasno, po izteku mandata so mnogi visoki oficiali Busheve administracije - minister za trgovino Robert Mosbacher, zunanji minister James Baker itd. - postali uslužbenci in elitni lobisti Enrona. Hu.
Follow the money!
Mali Bush je od Enrona do sedaj dobil 736.800 dolarjev. Kar ni malo. Še več, Kenneth Lay in drugi menedžerji Enrona so od leta 1993 v Bushev politični kovček spumpali 2 milijona dolarjev. Osebni prispevki pač. Lay je bil tudi ta, ki je zbiral denar za Bushevo kampanjo - pri malih donatorjih je nabral 100.000 dolarjev. Ergo: Enron za malega Busha ni bil le pipa, ampak pravi naftovod. Resnici na ljubo: nobena korporacija ni tako izdatno in velikodušno podprla njegove politične kariere. Nobena korporacija ni vanj tako zaupala. Bolje rečeno - nobena korporacija ni nanj tako računala. Tako zelo, da mu je med predvolilno kampanjo posojala celo svoje letalo.
Toda težka darila so dobili tudi drugi republikanski veljaki - John McCain, Phil Gramm, Tom DeLay, Kay Bailey Hutchinson. In tako dalje. Pa Jeb Bush, guverner Floride. In kakopak državna sekretarka Floride, Katherine Harris, znana po tem, da je blokirala in ustavila ponovno štetje volilnih glasov. Mali Bush je tedaj potreboval prijatelje in donatorje. Jasno, Ken Lay je z veseljem obogatil malo, živčno kampanjo, ki je potekala med ponovnim štetjem floridskih glasov. In ko je Katherine štetje ustavila in za zmagovalca razglasila malega Busha (brata svojega šefa!), je Enron na mizo vrgel še 300.000 dolarjev - za žur. Likof! Bajta je bila pod streho.
Bushiji se skušajo zdaj distancirati od Enrona: hej, nič nimamo s tem... trg je naredil svoje... to je gospodarski škandal, ne pa politična afera! Kar dokazujejo s tem, da Enronu med propadanjem niso priskočili na pomoč. Klicali so nas na pomoč, a nismo pomagali! Le zakaj bi skakali na pomoč? Vsi šefi, menedžerji in eksekutivci Enrona so svoje delnice - v vrednosti milijarde dolarjev! - še pravi čas bajno prodali. Specifično, prodali so jih v času, ko so vsi - zaposleni, investitorji, pokojninski skladi, vzajemni skladi, mali delničarji - še mislili, da se Enron, ki naj bi bil vreden 60 milijard dolarjev, koplje v dobičkih. Ja, Enron je lahko počel, kar je hotel, to pa zato, ker je financiral Busha, njegove predvolilne kampanje, njegovo politično kariero, njegov vzpon. Bush je dobil, kar je hotel - bogato kampanjo. In Enron je dobil, kar je hotel, heh, obakrat, tako v času, ko je bil Bush teksaški guverner, kot zdaj, ko je predsednik - znižanje davkov in deregulacijo energetskega trga. Bushev evangelij je zelo enostaven: prvič, velikim korporacijam je treba znižati davke, in drugič, država mora prisluhniti željam in potrebam velikih korporacij, kar pomeni, da jih ne sme utesnjevati z "regulacijami". Kar je dobro za Enron, je dobro za Busha - in kar je dobro za Busha, je dobro za Ameriko. Še več, po Bushu - in novem načrtu nacionalne energetike - je treba velike energetske korporacije celo subvencionirati. Bogati trpijo. Zakaj? Ker so bogati. Ne preseneča, da je Bush po 11. septembru pomagal "prizadetim" korporacijam, recimo letalskim družbam, ne pa ljudem, ki so izgubili službe.
Tako kot bi lahko rekli, da je bil Enron le korporacija republikanske stranke, bi lahko rekli, da je bila republikanska stranka le hčerinsko podjetje korporacije Enron. Mati in hči sta bili povezani tako finančno kot kadrovsko. Prelivanje je bilo vsesplošno. Interesi so se prekrivali. In križali. Sinergija! Recimo, Republikanski nacionalni komite je v času Busheve predsedniške kampanje od Enrona dobil več kot 700.000 dolarjev - dva visoka oficiala Republikanskega nacionalnega komiteja sta zdaj visoka oficiala Busheve administracije (namestnik šefa Bushevega kabineta & direktorica komunikacij). Dalje, guverner Bush je leta 1997 na Layjevo "prošnjo" poklical guvernerja Pensilvanije, Toma Ridgea, ki je takoj zatem dereguliral pensilvanijski energetski trg, s čimer je odprl vrata Enronu. Kje je zdaj Tom Ridge, dobro veste - Bush ga je povišal v šefa notranje varnosti, v nepogrešljivega junaka svoje administracije in "vojne proti terorizmu". Dalje, ko se je Lay ostro sporekel s Curtisom Hebertom, šefom Zvezne komisije za reguliranje energetike, ga je Bush takoj zamenjal - in na njegovo mesto postavil fanta iz Teksasa, ki je bil sprejemljiv tako za teksaškega kavboja kot za teksaško korporacijo. Dalje, Karl Rove, Bushev politični svetovalec in zaupnik, ki je Enron povezal z mračno "krščansko koalicijo", je imel ogromno količino Enronovih delnic, kakor tudi številni drugi Bushevi oficiali. Dalje, mnogi visoki oficiali Busheve administracije - glavni ekonomski svetovalec Lawrence Lindsey, sekretar vojske Thomas White, politični strateg Edward Gillespie, glavni trgovinski pogajalec Robert Zoellick itd. - so bili še včeraj mastno plačani uslužbenci, svetovalci in lobisti Enrona. Uganite, kaj je storil White, ko je postal sekretar vojske? Najprej je začel lobirati za privatizacijo vseh energetskih servisov v ameriških vojaških bazah. Ha. In v čigavem interesu je ta privatizacija? Točno, Enronovem. Interesi so bili skupni. Lobisti Enrona in lobisti republikanske stranke so bili isti, navsezadnje, Marc Racicot, novi predsedujoči republikanske stranke, nekdanji guverner Montane, je bil še pred kratkim lobist Enrona.
In da bi bila mera polna, je mali Bush Kennetha Laya po prihodu v Belo hišo imenoval za člana svoje tranzicijske ekipe, specifično - Lay je intervjuiral kandidate za Zvezno komisijo za reguliranje energetike. Si mislite?! To je bilo tako, kot da bi obtožencu rekli, da naj si sam nastavi tožilca in sodnika. Bush kakopak vztraja, da Laya komaj pozna. Huh, kot da ni bilo dovolj cinično že to, da je Bush, bivši naftar, pisanje novega načrta nacionalne energetike zaupal bivšemu naftarju, Dicku Cheneyju, ki zdaj noče razkriti dokumentacije svojih srečanj s predstavniki Enrona.
Bush kot Nixon
Drži, propadli Enron, ki se je iz male plinarne prelevil v energetsko pošast, v "market leaderja", distributerja četrtine vse ameriške električne energije, je postal simbol korporativnega pohlepa, igračkanja, izigravanja zakonov in imunitete, "kreativnega" računovodskega laganja, goljufanja in prikrivanja, arogantnega varanja delničarjev, nategovanja zaposlenih, ki so svoj denar puščali v firmi (in ostali brez vsega, tudi brez penzij), prikazovanja lažnih bilanc, skorumpiranosti upravnih odborov in revizorskih hiš, finančnega špekuliranja in parazitizma, mračnega offshore poslovanja (Enron je imel 881 offshore podružnic!, od tega jih je imel 700 na Kajmanskih otokih), kriminalne deregulacije trga, borzne relativnosti, delniške nepreglednosti, poziranja s srebrnimi Porscheji in bajnimi božičnimi bonusi, kabalistične lojalnosti, podobne oni iz filma Firma, neobvladljive koncentracije kapitala, piramidne sheme in zloma inštitucij, ki kontrolirajo trg. Toda Enron je predvsem simbol politične korupcije, mešanja politike in biznisa ter republikanske vpletenosti v kolaps ekonomije, zato se kar 12 kongresnih preiskovalnih komisij ukvarja z "afero Enron", politično bombo, ki zlagoma dobiva dimenzije afere Watergate. Watergate se je začel z vlomom v prostore demokratske stranke, ki ga je naročil in financiral Komite za ponovno izvolitev Nixona, nadaljeval pa se je povsem enronsko - z Nixonovim zagotavljanjem, da Bela hiša ni vpletena, prikrivanjem, uničevanjem dokumentacije, laganjem, krivimi prisegami, sklicevanji na "izvršne privilegije", obstrukcijo preiskave, ustanovitvijo kongresnih preiskovalnih komisij, sledenjem denarju ("Follow the money!") in Nixonovim odstopom. In seveda, od vloma do odstopa sta minili dve leti, ki sta videli tako vojno (vietnamsko) kot energetsko krizo (naftno). Razlika je le v tem, da je Enrongate bolj transparenten od Watergatea.