Problem odvisnikov je zakon

Kaj sploh je LSD, Landelijk Steunpunt Druggebruikers?

Še pred projektom LSD, v 70. in 80. letih, sem bil štiri leta odvisen od heroina. Nato sem popolnoma nehal uživati mamila in začel delati z brezdomskimi otroki. Vendar sem začel ugotavljati, da lahko več storim s svojimi zasebnimi izkušnjami, zato sem se vrnil na sceno. Hotel sem se priključiti nevladnim organizacijam in jim pomagati, ker sem vedel, katera je napačna in katera prava pot, oni pa so pravo pot še vedno iskali.

Ves čas, tudi ko sem bil čist prvič, sem se občasno znašel pred zlomom, iz katerega mi je pomagal samo odmerek heroina. Zato sem se počutil krivega, in to bi me lahko tudi psihično uničilo. Takrat sem se odločil, da včasih pač potrebujem nekaj heroina. Eni spijejo kozarec piva ali steklenico vina ...

Za zadovoljstvo?

Ne, bolj za sprostitev in pomiritev. To je bila moja zavestna odločitev. Nekateri uživajo v pijači, jaz pa bi rad pokadil malo heroina. Vendar ljudje, ko izvedo za mojo navado, v sekundi spremenijo odnos, čeprav je to neumno. V trenutku se v njihovih očeh prelevim iz dobrega fanta v slabega.

S svojim projektom razbijate stereotipe?

Da. Začel sem s šestletnim delom v kriznem centru, kjer sem se dobro počutil. Nato so k meni prišli ljudje z državnim denarjem in ponudili projekte za boj proti virusu HIV za uporabnike drog. Najprej nisem mislil, da bom kadarkoli prišel do denarja, ko pa sem ga imel, nisem vedel, kje začeti. Vseeno so po uri pogovora z mano ugotovili, da sem pravi človek za projekt.

Projekt sem vodil tri leta, nato so nas hoteli vključiti v veliko državno mrežo socialnih institucij. To sem zavrnil. Poklical sem ministrstvo in jih zaprosil za samostojen projekt, a mi ga niso odobrili. Nameraval sem prekiniti sodelovanje, saj me denar ne zanima.

Ste torej bolj aktivist?

Vsekakor. Takrat pa me je povabila amsterdamska zveza džankijev MDHG. Pripravljala je nekakšno nacionalno unijo narkomanov, ki bi se ubadala z epidemijo aidsa. Vprašali so me, ali bi bil za stvar, in čez teden dni sem začel.

Vaša vlada se je zganila šele ob širitvi virusa HIV?

S tem se je začelo. Toda ko komu že desetič razlagaš isto stvar, gre raje na pivo. Postalo mi je jasno, da moramo storiti več, predvsem seznaniti s tem politike, ne pa se skrivati v anonimnosti. Politiki samo govorijo o odvisnikih, nimajo pa stika z njimi. Sem posrednik med obojimi, prevajalec med jezikom ulice in pripravljalci politike glede drog. Tudi ti se na cesti obrnejo proč, če vidijo odvisnika.

Menim, da je povsod tako. Pri nas predstavniki ljudstva capljajo vsaj deset let za našimi spoznanji. Zato je na primer MDHG že pred 27 leti začela izvajati prvi program zamenjave igel. Začelo se je z akcijo v mestni hiši.

Kakšna je bila konkretna akcija?

Dlje časa so neuspešno prosili lokalne oblasti za čiste igle. Nato sta dva ducata narkomanov na stene v vseh toaletnih prostorih v mestni hiši napisala 'Ti prostori so okuženi z virusom hepatitisa C'. Naslednji dan so iz mestne hiše poklicali MDHG, kaj se dogaja, in že čez dva dni je pripeljal kombi, poln injekcij. A še vedno moramo usmerjati politike, v kateri smeri naj delujejo.

Kaj počnete v Sloveniji?

Prvič sem se tukaj znašel po naključju. Mislim, da je nekako pred štirimi leti potekala konferenca o odvisnosti. Prosili so me za sodelovanje; to rad počnem, vendar na svoj način. Prinesel sem alkohol, injekcije, nekaj vate, citronsko kislino in nekaj zavojčkov heroina in kokaina ter rekel vsem prisotnim, ki se ukvarjajo z odvisniki, naj mi pokažejo, kakšna je varna uporaba. Bili so šokirani. Nihče ni vedel, kako se varno injicira. Vprašal sem jih, kako od uživalcev pričakujete varno uporabo, če jim je ne znate razložiti.

Pri projektu, osredotočenem izključno na preprečevanje širitve virusa HIV, je precej socialnih delavcev negodovalo, ker sem govoril o varni uporabi, ne pa o prenehanju. Če bi radi nehali uporabljati mamila, imate na razpolago nešteto socialnih ustanov.

Moj pristop jim je bil kljub vsemu všeč, zato so me znova povabili, naj predavam odvisnikom. Dejali so, da je težko privabiti same odvisnike. Rekel sem, da to ni težava - zvečer bom šel v mesto in jih našel vsaj deset.

Torej ste jih tudi pri nas?

Kot jih vsepovsod. Razgledal sem se po sceni, vzpostavil stik in sedaj jih skušam organizirati. Združeni so že od prej, kakšna štiri leta. Sedaj je na vrsti reorganizacija in stvari se počasi obračajo na bolje.

Vzpostaviti bi bilo treba mrežo na nacionalni ravni, kjer bi odvisniki lahko izmenjevali izkušnje. Cilji so: biti glas narkomanov, zbirati informacije o resničnem življenju, o dogajanju v metadonskih programih, o programu razdeljevanja igel, pogovarjamo se o mesečnem glasilu ...

Kako to, da še nismo nikjer zasledili njihove dejavnosti?

Nočejo se izpostavljati v javnosti, ker jih je strah. Tudi danes, ko sem jim povedal za naš intervju, so se mojemu "pogumu" čudili.

Kako pa si lahko džankiji sami pomagajo?

V Rotterdamu na primer imamo organizacije, ki na roko plačujejo za pometanje ulic. Tako pridejo odvisniki po štirih urah dela do denarja za odmerek. Takšna oblika pomoči postaja vse bolj priljubljena.

S katerimi organizacijami v Sloveniji še sodelujete?

Z Aids fundacijo Robert, v času prvih obiskov pa sem sodeloval tudi s Stigmo.

V katerih državah še delujete?

V Hrvaški, Rusiji, Ukrajini, Španiji in Franciji. Najprej moramo vzpostaviti močne nacionalne organizacije, šele potem se lahko povežemo na evropski ravni. Prav iz Francije smo deležni največjih očitkov zaradi nacionalne politike do drog. Chiracova hči naj bi bila umrla zaradi nizozemskega heroina, a mi nimamo svojega heroina. Kljub vsemu so me nedavno povabili, da tudi tam pomagam pri organizaciji.

Sedaj na Nizozemskem povezujete celo preprodajalce.

Obstaja uradna Fundacija za uravnavanje preprodaje trdih mamil. Sicer je zelo dolgo ime, a je varno. Previdnost je nujno potrebna, da nas vseh ne pozaprejo. Medtem ko sestankujemo, se v naših prostorih ne dogaja nič prepovedanega. Pogovarjamo se in si skušamo razložiti, da je skrb za sosesko in za kupce največ, kar lahko storimo. Ne povzročamo težav.

Pa vas policija med sestanki popiše in nato preišče stanovanja?

Ne. Sicer ni izrecnega zakona, je pa takšna splošna praksa. Policija je prezaposlena in ima svoje prednostne naloge. Preganjanje malih dilerjev ni na vrhu seznama. Toda če povzročate težave, vas takoj aretirajo. Ne zgolj zaradi preprodaje mamil, ampak zaradi težav. Vedno skušamo opozarjati na osebno odgovornost posameznika. Tudi če niste odvisnik in preglasno poslušate glasbo, motite okolico.

Nizozemska mesta sodelujejo pri poskusu razdeljevanja heroina odvisnikom?

Bil sem kar razočaran, ker prejšnji teden nisem bil doma, ko so objavili prve rezultate eksperimenta. LSD se je bala, da bodo pristranski, zato je opravljala vzporedno raziskavo. Bili pa smo zelo veseli, ko so bili izsledki obeh skoraj enaki.

Sedaj poteka razprava v parlamentu, da je treba heroin registrirati kot zdravilo za heroinske odvisnike. Torej da bi jim ga dajali kot medikament. To je pomembno tudi za Evropo, ker ga bomo kot zdravilo morali registrirati v Bruslju.

Koliko časa je trajal eksperiment in koliko narkomanov je bilo vključenih?

Dve leti. Uradni del je končan in kaže na uspeh poskusa. Člani parlamenta resno razmišljajo, da bi to postala stalna praksa. Vključenih je bilo 500 nizozemskih odvisnikov.

Ali zastonj heroin lahko dobi kdorkoli ali morajo biti narkomani registrirani?

Najprej morajo biti pet let registrirani kot odvisniki na istem naslovu. Vsaj trikrat morajo uradno poskušati opustiti navado.

Kako dolgo naj bi heroinski odvisniki prejemali heroin kot zdravilo - leto ali do konca življenja?

Menim, da tako dolgo, dokler ga potrebujejo. Tudi splošni zdravnik vam ne more določiti dobe trajanja bolezni.

Od kod izvira heroin, ki so ga dajali v eksperimentu?

Izvira iz francoskih laboratorijev in je kemičen. Nekaterim je všeč, drugim pa ta beli prah ne ustreza, ker je popolnoma umeten.

Kdo pa krije stroške?

Zavarovanje. Enoletna oskrba s heroinom na recept stane okrog 11.000 evrov. To je za družbo ceneje, kot da odvisnik ždi v zaporu.

Zakaj metadon ni primeren?

Sam nisem zadovoljen z metadonskimi terapijami. Metadon vam ne da fleša. Edina njegova pozitivna lastnost je, da deluje 24 ur, pri dolgoletnem stažu pa še manj. Nekateri si ga vbrizgavajo v žilo, to pa ni več zmanjševanje škodljivih posledic uporabe mamil. Če resnično želimo zmanjševati škodljive posledice, morajo uporabniki imeti možnost dobiti tablete ali ampule, ki so namenjene vbrizgavanju.

Kaj pa projekt varnih sob?

Za to se zavzemamo vsaj deset let. Varne sobe so potrebne, da se izognemo umazaniji in boleznim. Zdaj jih imamo približno 30. Prevladuje mnenje, da gre za tipično nizozemsko pogruntavščino, vendar jih imajo tudi v Švici, Nemčiji, Franciji, Španiji, celo Avstraliji. Že leta pa lahko uporabniki kadijo heroin v prostorih MDHG. To omogočamo, da bi džankiji heroin kadili in ne injicirali. Kar nekaj jih je opustilo vbrizgavanje, saj je varno kajenje tudi bolj priročno.

Je potemtakem pri vas dovoljeno tudi uživanje heroina in ne zgolj marihuane?

Uradno ne, policija pa v praksi zamiži. Ne morejo rešiti problema in so realni. Celo v našem odboru sedi policijski komandir. To je zelo dobro, saj lahko kolegom posreduje naše izkušnje.

Pri nas zakon sploh ne loči med trdimi in mehkimi drogami.

Z mojega stališča je to neustrezno razmišljanje. Če najstnik želi pokaditi joint, se mora obrniti na dilerja, ta pa lahko ponuja tudi hujša mamila.

Kakšne naj bi sploh bile varne sobe?

Po raziskavi, ki so jo na ministrstvu opravili pred dvema letoma, se začne debata o varni sobi vedno z isto težavo. Okolica je nikjer ne želi sprejeti. Vlada je porabila že milijone za zmanjševanje posledic, a ni nič učinkovalo, razen varnih sob.

Uporabniki vstopijo v čiste prostore s sterilnim priborom, sedejo za mizo in si pripravijo odmerek. Prisotno je medicinsko osebje, ki lahko pomaga, če gre kaj po zlu. Okoli 30 varnih sob nima težav s sosesko.

Kako pa se v varnih sobah znajde heroin?

Še vedno je težava z oskrbovanjem sob z robo. Za zdaj dilerji z galerijami še ne morejo sodelovati. Naša krovna organizacija preprodajalcev pa je odprla že sedem svojih prostorov v Rotterdamu. V Amsterdamu tega policija ni dovolila. V njih dilerji pod šankom prodajajo heroin in kokain, v spodnjih prostorih pa lahko kupci uživajo kupljeno blago.

Ni uradno, a vsi vedo za to. O tem so poročali celo v udarnem terminu televizijskih poročil in ti prostori so zbudili veliko pozornosti. Skušali so jih zapreti, sedaj pa so uvedli pravilo, da ne sme biti organizirane preprodaje. Vendar je termin preohlapen, saj ga je težko definirati. Sedaj so pač diskretnejši.

Ali občasni uživalci heroina niso problematični?

Če sem iskren, je največji problem pri uživanju mamil, na splošno, zakon. In sočasno največja težava uživalcev mamil. Nenehno raziskujem skrajne meje zakona na Nizozemskem. Prav zdaj sem zelo zaposlen s poskusnim organiziranjem dilerjev s trdimi mamili. Imamo program, kako biti za okolico sprejemljiv preprodajalec.

Iz izkušenj vem, da obstajajo "zajebani" dilerji. Dekleta, ki moledujejo za ščepec kokaina, izsiljujejo s spolnimi storitvami. Takšne dilerje bi resnično radi uničili. Po drugi plati pa veliko preprodajalcev dobro skrbi za svojo klientelo in so v dobrih odnosih s sosesko. Ljudje jih sprejemajo kot navadne trgovce, stranke pa se pri njih morajo obnašati vljudno in samo poslovati. Poskrbi za stranke in poskrbel boš zase.

Torej zagovarjate pragmatični pristop?

Vsepovsod po svetu je tako. Pred letom sem na Slovaškem srečal kriminalista, ki mi je sam svetoval, kateri diler je dober. Povedal je tudi za drugega, ki naj bi ga kmalu prijeli, ker preprodaja otrokom. Takšno je pragmatično razmišljanje. Upam, da bodo v prihodnosti policisti razmišljali bolj življenjsko. Nesmiselno je aretirati narkomana na cesti, mu zapleniti odmerek in ga čez nekaj časa izpustiti, saj se s tem nič ne spremeni.

Obstajajo še

S tem sem pričel v Utrechtu, z denarjem lokalne skupnosti. Posebej so mi zabičali, da ne smem imeti drop-in centra, zato smo imeli vsak dan srečanja od devetih do petih. K nam so pričeli prihajati tudi policisti, ki so pripeljali koga z ulice, in nas prosili, ali lahko poskrbimo zanj.

V centrih se držimo strogih pravil. Vsak mora ob vstopu v toaletne prostore preveriti stanje. Če kdo najde kos pribora ali kri, prijavi predhodnika. Ta ima naslednji dan prepoved obiska. Torej: prideš, pogledaš in si šele nato pripraviš fiks.

Ali obiskovalci upoštevajo pravila?

Strinjajo se z njimi, ker razumejo, da je to edini način za obstanek. Nenehno ponavljam, da lahko uničijo projekt v enem dnevu. V Utrechtu smo imeli pravilo, da se ne sme nič ukrasti v ulici, kjer je drop-in center. In da je v ulici center, so sosedje ugotovili povsem po naključju šele čez pol leta.

Se LSD zavzema za dekriminalizacijo ali legalizacijo?

Začeti moramo z dekriminalizacijo in normalizacijo, kar se tiče vseh drog. Mehke droge pa bi že zdaj morali legalizirati.

Kako v praksi izobražujete narkomane o varni uporabi?

Zadnjič sem se dobil s skupino mladih fantov in deklet, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Dal sem jim denar in jim rekel, naj si priskrbijo robo in se vrnejo. Nisem rekel, naj kupijo heroin, ker bi s tem kršil zakon. Nato sem jim rekel, naj mi pokažejo, kako varno injicirajo.

Zaradi takšnega pristopa so me v Utrechtu skorajda aretirali policisti. Očitali so mi, da organiziram ilegalne shooting galleries za mlade. Vendar mi niso mogli nič, saj je šlo le za tečaj.

Nekatere bolnišnice ne želijo pomagati odvisnikom.

Imeli smo primer pred dvema mesecema. Dekle z resnimi boleznimi so v bolnišnici zelo diskriminirali - bila je brez obiskov in telefona, celo njenemu svetovalcu so preprečili obisk. Pozneje smo ji pomagali pri premestitvi v drugo bolnišnico, toda to je nesmiselno.

Za seboj imate bogate izkušnje z delovanjem nevladnih organizacij. Kaj se mora še spremeniti?

Nevladne organizacije morajo bolj prisluhniti željam in potrebam narkomanov. Sedaj jih veliko le sledi vzorcem in si ne upajo eksperimentirati, da ne bi izgubile fondov. Tudi politiki, ki delijo denar, morajo razmišljati bolj fleksibilno.

Pri vas deluje center Stigma, ki ni odprt vse dni v tednu. Z mojega gledišča je to nesmiselno.

Se število odvisnikov na Nizozemskem, tako kot drugje, povečuje?

Pri nas je že 20 let število odvisnikov kar stabilno. Govorimo o 25 do 30 tisoč rednih uživalcev, seveda brez priložnostnih.

Kaj pa mit, da narkoman nikoli ne zapusti heroina?

Veliko ljudi opusti heroin, po mojem pa ostane stigma vse življenje. Sam sem kot džanki živel sedem let, od tega sem si vbrizgaval okoli tri leta. Še sedaj pokadim kakšnega na mesec in s tem nimam težav.

Prvi november ima na Nizozemskem malce drugačen pomen kot pri nas.

Pri nas je to dan uporabnikov drog. Šele pozneje sem izvedel, da je to v Sloveniji dan mrtvih. Povezava je preprosta - veliko uporabnikov drog je že mrtvih.

Na ta dan skušamo pokazati svojo pozitivno plat. Prvo leto smo imeli lokalne akcije, na primer razdeljevanje bonbonov otrokom v trgovini. Vendar so njihove mame zavračale darila, saj so se bale, da so v njih skrita mamila. Čeprav bi si lahko mislile, da jih ne bi dajali drugim zastonj, temveč bi jih raje pokonzumirali sami.

Pa policisti?

Na naš praznik povabimo tudi policiste. Če imaš "sovražnika" ob sebi, se obnašaš bolj normalno. Kdo pravi, da se ne moremo skupaj zabavati? Dogovorimo se za "premirje". Če pa bi me kot prireditelja aretirali, imamo dogovor, da bi se vsaj 250 džankijev z zavojčkom prijavilo na isti policijski postaji. Ni policista, ki bi zmogel 250 prijav v osmih urah.

Ker obstaja celo dan narkomanov, ne bi bilo nenavadno, če bi imeli še kakšnega zaščitnika?

Na enega izmed naših dni smo povabili Keitha Richardsa iz Rolling Stonesov, da bi sprejel kip in botrovstvo nad vsemi džankiji na svetu. Vsi vedo, da je džanki, in da je dober v svojem poslu. Ima dovolj denarja in ni kriminalec. Žal nismo dobili nobenega odgovora, a še vedno upam, da bo prevzel kip.

Ker ste dolgoletni poznavalec, zagotovo veste, iz katerih krajev prihaja najboljši heroin?

Sam imam najraje kolumbijca, sicer pa najboljši opij raste v Makedoniji. Prvovrsten.