Patriotske igre

Obstajajo športi, ki bejbe vedno spravijo v jok. Recimo gimnastika. Ali pa ritmična gimnastika. Tudi sinhronizirano plavanje, čeprav so plavalke že avtomatično tako mokre, da solze ne pridejo povsem do izraza. No, vsaj ne tako močno kot pri umetnostnem drsanju, ki je zelo pogosto videti kot slab dan v šolskem razredu - sodniki ocenjujejo nastope, bejbe pa histerično hlipajo. Ocene so prenizke. Kar je huje, kot če bi jim zamujala menstruacija. Huje, kot če bi se poročil Leonardo DiCaprio. In huje, kot če bi imele delnice v Enronu. Nekaj takega se je zgodilo tudi prejšnji teden, jasno, v Salt Lake Cityju, na zimskih olimpijskih igrah, ko se je kanadski par odsmejal z ledenega plesišča, požel ovacije, padel na kolena in poljubil led, potem pa na svoje veliko razočaranje ugotovil, da je bil sodnikom bolj všeč ruski par. Kanadčan je glavo potopil v dlani, Kanadčanka pa je zahlipala. Zahlipala je tudi publika - in hlipanje kmalu prelevila v žvižganje, ja, v epski buuuuu. Bu sodnikom. Bu Rusoma... ee, Rusiji. Rusa sta izgledala kot vojna zločinca, kot terorista, zrela za takojšnjo deportacijo v Guantanamo Bay.

Reporterji na ameriški TV mreži NBC so bili šokirani, še več, razkačeni. Napovedovali so gladko zmago "našega", "popolnega", "briljantnega", "magičnega" kanadskega para, zmagal pa je ruski par, že enajstič zapored, že tradicionalno. Ta umetnostno-drsalna disciplina je pač ruski bunker, simbol ruske superiornosti, tako rekoč zadnji okop ruske suverenosti. Komentatorji so razumljivo bentili, vreščali, težili, hej, prišlo je do napake, hej, kako se je lahko zgodilo kaj takega, komentatorka je celo dahnila: "Moje srce je strto - sram me je, da se to dogaja." Njen kolega je dodal: "Vsem je jasno, kdo je bil boljši, le nekaj sodnikom ne!" Aha. Buuuu! Podton njihovega razburjanja je bil očiten, hja, političen: Kako smo lahko pustili, da na našem terenu zmagajo Rusi?! Kako to, da jih nismo porazili!? Ruska zmaga - triumf vzhodnega bloka! - jim je pokvarila dan. Ne, tu ni šlo več za športno dominacijo - tu je šlo za politično dominacijo. Kanadska zmaga bi bila politično sporočilo Rusiji: izgubili ste! Mi smo dobili hladno vojno! Zdaj je konec! Porazili smo vas tudi v vaši disciplini! Ni vas več! Sklatili smo vas! Mi smo velesila! Tako pa se je zgodilo tisto najhujše - ruska zmaga je postala dokaz, da vzhodni blok še vedno živi, da se Rusi še vedno nočejo ukloniti in da hladne vojne še vedno ni konec.

Ground Zero

Salt Lake City je tako postal novo krizno žarišče. Udarila ga je retorika hladne vojne, obogatena s specialnimi efekti "vojne proti terorizmu", arhaičnega patriotizma in doktrine, ki se šverca pod izrazom Pax Americana. Ameriki je povsem jasno, kaj je prav in kaj ne - saj veste, to ni jasno le nekaterim "sodnikom" (Združenim narodom, Evropski uniji ipd.), zato ni nobenega razloga, da bi Amerika odločanje in razsojanje prepuščala "mednarodni skupnosti", ki nas bo itak spet izdala in zmago podarila Rusom. Med elemente te "mednarodne skupnosti", ki "vojne proti terorizmu" ne podpira tako fanatično kot Amerika, je tik pred olimpiado padel tudi Mednarodni olimpijski komite, ker je bil odločno proti temu, da se raztrgano ameriško zastavo, ki so jo našli na ruševinah Svetovnega trgovinskega centra ("Ground Zero flag"), vključi v otvoritveno ceremonijo. Specifično, po ameriškem scenariju naj bi to zastavo med otvoritveno ceremonijo nosili ameriški športniki.

Mednarodni olimpijski komite jih ni hotel uslišati, ker da to ni po protokolu... ker da bi bilo to preveč politično... ker da so trpele tudi druge nacije... ker bi to privilegiralo Ameriko... in ker to ne bi bilo "politično korektno". Ameriška javnost je bila zgrožena: Huh, kako si upajo!? Kako si nam upajo ukazovati na našem terenu! Kako so brezčutni! Sploh se ne menijo za naša čustva! Mar ne vidijo, da smo nacija, ki še vedno žaluje!? Nič, Mednarodni olimpijski komite ni hotel, da bi Salt Lake City izgledal le kot stranski efekt 11. septembra, le kot poklon žrtvam in herojem Svetovnega trgovinskega centra. MOK je hotel nevtralnost. Hotel je ceremonijo, ne procesije. Športni spektakel, ne vojaške parade. Olimpijskih, ne patriotskih iger. Multinacionalni festival, ne propagandne terapije. Ne komemoracije. Ne memoriala Svetovnega trgovinskega centra. Ne političnega manipuliranja z žalovanjem.

Toda ameriški mediji so vztrajali: V Svetovnem trgovinskem centru so umrli ljudje iz 80 držav, ne pa le Američani! Ameriška zastava je multikulturni simbol! Nekateri mediji so ponoreli: MOK je protiameriški! MOK forsira Evropo! V njem sedijo sami Evropejci! Mi smo pa glavni financerji MOKa! Ukinimo financiranje! Hudo. Nekateri so se zmrdovali nad predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja, češ le zakaj hudiča se Jacques Rogge podpisuje dr. Jacques Rogge? Zakaj hoče biti še doktor? A mu ni dovolj to, da je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja?! E, jebiga, Rogge je doktor in predsednik. George Bush, ki je v času predvolilne kampanje musical Cats razglašal za vrhunec sodobnega teatra, Chucka Norrisa pa za svojega najljubšega igralca (ne, za Leonarda DiCapria ni slišal, oh, in za TV serijo Sex and the City tudi ne!), ni doktor. Le predsednik. Hudo.

Še huje, nekateri so MOK kar direkt razglasili za navadno komunistično tvorbo. In zakaj da je MOK komunist? Oh, ker zagovarja enakost. In enakopravnost. Don Mischer, izvršni producent otvoritvenega showa, jih je miril: "Svet pričakuje mednarodni dogodek, ki bo počastil zimske športe. Veste, ljudje v mednarodni skupnosti vidijo stvari drugače." Še huje, neki član MOKa mu je menda - takole neuradno - potožil, da so bile že poletne olimpijske igre v Los Angelesu tako šovinistične, da so potegnile na Hitlerjeve olimpijske igre v Berlinu (1936) in da se skušajo zdaj izogniti podobni interpretaciji dogodkov. Kdo mu je to rekel, ni jasno, kakor tudi ni jasno, če mu je to res kdo rekel, toda MOK je moral zaradi podobnih propagandnih šikan v defenzivo, ki je pripeljala do znanega kompromisa - zastavo, ki jo je na štadion v družbi newyorških policajev in gasilcev prineslo osem ameriških športnikov, so dvignili visoko. Nad olimpijski ogenj. Jasno, medtem sta ameriško himno pela mormonski zbor in Črni jastreb. Duet. Luciano Pavarotti in Placido Domingo bi z veseljem zapela Nessun dorma, če bi jima le kdo rekel. Bush je ob tem zajokal in za hip se je celo zazdelo, da so letošnje zimske olimpijske igre le zato, da bi lahko pokazal svoje famozno sočutje. Obstajajo športi, ki ga vedno spravijo v jok.

Salt Lake Placid

Nič, kdor ni z nami, podpira teroriste, kot bi rekel Bush, ki mu je vseeno, s kom se poroči Leonardo DiCaprio, ni mu pa vseeno, s kom se poroči Putin. In kot kaže, tudi ni bilo vseeno, kdo je na otvoritvi letošnjih zimskih olimpijskih iger prižgal olimpijski ogenj. To je, kot veste, vedno skrivnost. Do zadnjega trenutka skrivajo, kdo bo prižgal ogenj. Presenečenje pač. In običajno ogenj prižge ena oseba. Ker po pravilih mednarodnega olimpijskega komiteja ognja žal ne more prižgati niti Bush niti Rudy Giuliani niti solist gasilskega zbora, je bilo jasno, da v teh pregretih, patriotskih časih Američani ne bodo pustili, da bi ogenj prižgal en človek, posameznik, ampak da bo to lahko storil le kolektiv, le masa, le kompletna nacija, le cela Amerika. Team. In res, ogenj je prižgal hlad osebno, led, "Čudež na ledu" pravzaprav, specifično, ameriška hokejska ekipa, ki je leta 1980 na olimpijskih igrah v Lake Placidu - v času, ko je "teroristični" Iran držal ameriške talce in ko so bile na ameriških bencinskih črpalkah dolge vrste - spektakularno razbila "Zbornajo komando", Rusijo... ee, Sovjetsko zvezo, ki je bila tedaj ravno v vojni z Afganistanom.

Kdor je gledal tisto tekmo, ve, da je bila to res vojna, mano a mano, klanje, ja, hladna vojna. In ko je bilo tekme konec, je bilo za mnoge konec tudi hladne vojne - rezultat je pokazal, da so jo dobili Američani. Ruski imperij - "imperij zla", kot je malce kasneje poudaril Ronald Reagan - je bil s tem zadet, prizadet, načet, preklet. Ni se več pobral. No, vsaj tako gre mit. In v ameriški mitologiji je ta hokejska olimpijska zmaga ostala zapisana kot "zmaga nad sovražnikom". Vsekakor: šele ko je hokejska ekipa prižgala ogenj, se je iz vseh strani zaslišalo bučno, evforično, katarzično navijanje "U-S-A, U-S-A". Ne popevkar R. Kelly, ki se je zavil v ameriško zastavo... ne newyorški policaj, ki je zažgolel God Bless America... ameriška hokejska reprezentanca, del hladnovojnega izročila, je dala showu hladnovojni format. Zato ne preseneča, da so ruski mediji - recimo Komsomolskaja pravda - takoj ponoreli, češ da so Američani s tem olimpiado vrgli v kontekst hladne vojne. Kar seveda ni brez rime na ledu. Ja, Fetisov, kapetan ruske reprezentance, ki je izgubila hladno vojno, je zdaj selektor ruske reprezentance. In ja, Mike Eruzione, kapetan "Čudeža na ledu", je prižgal olimpijski ogenj. Eruzione vs. Fetisov = Bush vs. Putin. Kanadski par vs. ruski par = zahodni blok vs. vzhodni blok. Salt Lake = Lake Placid. Ni čudno, da nas je celo Tom Lajevec, komentator nacionalke, pozdravil iz Lake Placida.

Os zla

Da bodo za varnost letošnjih olimpijskih iger zmetali nenormalno veliko denarja (310 milijonov dolarjev), da bo varnostnikov več kot športnikov (16.000 vs. 2.500) in da bodo zračni prostor zaprli, je bilo mogoče pričakovati. Da bodo vsak drugi dan na ves glas najavljali "nov val terorističnih napadov", je že del rutine in drila "Nič nas ne sme presenetiti". Da bodo športnike pregledovali kot potnike na ameriških letališčih, da bo detektorjev, špijonskih kamer in vsesplošnega monitoringa več kot kondomatov, da se bodo police šibile pod antibiotiki in da bodo nad snežnim kanalom ždeli Črni jastrebi, je bilo samoumevno. Še več, ni me presenetilo, da publika ni smela stati ob progi za smuk, saj razumem, da bi bila za CIO, FBI, NSA, Notranjo varnost, Svetovalko za nacionalno varnost in Kontrolo letenja ta situacija neobvladljiva. Celo koncerti Eltona Johna in Michaela Boltona so manj zahtevni. Da ne govorim o premierah filmov, v katerih nastopajo Adam Sandler, Pauly Shore in brat Chrisa Farleyja. Huje, pričakoval sem, da bodo biatlon letos kar odpovedali - iz varnostnih razlogov, se razume. Da bi popolni in ostrostrelni tujci po Ameriki tekali s puškami - lepo prosim! To bi bilo tako, kot da bi na sojenje Miloševiću spustili tudi biatlonce. Toda ker na štartnih listah ni bilo nobenih Savdskih Arabcev z afganistanskimi potnimi listi, si je Svetovalka za nacionalno varnost očitno premislila.

Malopridni Iran je na olimpiado itak poslal le dva športnika - in oba sta med slavnostnim mimohodom navdušeno mahala publiki in Bushu. Za razliko od Atlante, kjer je bilo iranskim športnikom med mimohodom prepovedano pogledati ameriškega predsednika Clintona. Kaj šele mu mahati. Jasno, Clinton jim je mahal. Za razliko od Busha, ki ni niti trznil. Njegov obraz je ostal nem, apatičen, kamnit. Bob Costas, sloviti komentator TV mreže NBC, ni pozabil poudariti, da gredo zdajle mimo športniki iz države, ki jo je predsednik Bush v svojem kongresnem govoru uvrstil v "os zla" in ki "ogroža svetovni mir in varnost". Vidite, ni čudno, da je bil Bushev obraz tako brezizrazno leden. V njegovih očeh sta šla mimo iranska terorista, ne pa iranska športnika. Da je Bush odprl igre, ni problem. To je normalno. Gre vendarle za športnika, nekdanjega cheerleaderja (okej, pompom boya) in nekdanjega lastnika bejzbolske ekipe Texas Rangers, ki tri milje preteče v enaindvajsetih minutah. Toda Bush je dal letošnji olimpiadi tudi ton, bolje rečeno, spin. Recimo: v otvoritvenem govorčku je rekel, da igre otvarja "v imenu ponosne, odločne in hvaležne nacije", pred otvoritvijo in po njej je poudarjal, da bodo igre patriotski poklon ameriškim vrlinam, ameriške športnike je opisal z istimi besedami, s katerimi opisuje ameriške vojake (class, dignity, courage).

A po drugi strani, zimske olimpijske igre je formatiral že prej, v svojem apokaliptičnem, hujskaškem, šovinističnem "Let's roll" kongresnem govoru, v katerem je za "os zla" določil Iran, Irak in Severno Korejo, zaradi česar je Severna Koreja odpovedala sodelovanje na olimpiadi. Jasno, Iračanov tudi ni bilo na spregled. Bush je slavil. Računica se mu je izšla. S tem je namreč dosegel natanko to, kar je upal, da bo dosegel: da teh "malopridnih" dežel ne bo v Salt Lake City. Saj veste: ker jih ni na olimpiadi, pomeni, da ne sodijo med "civilizirane" države. Če bi prišle na olimpiado, bi bil to dokaz, da so "civilizirane". Zato je bil Bush tako hladen ob mimohodu obeh iranskih športnikov - ja, s svojo prisotnostjo sta mu pokvarila igro. Malce. Malopridneža! Terorista!!

Bush je res videti tako, kot da zadnjih 20 let ni stopil iz svoje hiše, toda na vsak način je hotel izsiliti, da bi olimpijske igre dale legitimnost njegovi "protiteroristični kampanji" in da bi glorificirale njegovo politiko izključevanja. Zato je tudi tako veselo poudarjal, da so olimpijske igre zdaj povsem varne. Šur, če ne bi bile varne, ne bi prišel.