"Vsem skupaj vam jebem mater!"

Definicija politične naivnosti - v vsej Srbiji, perverzno osredotočeni na sojenje svojemu nekdanjemu/večnemu predsedniku, se je ustavilo življenje, vsi so se umaknili pred televizijske sprejemnike, da bi v duhovni osami doživeli katarzo/soočenje z vsemi zločini in tako dojeli/sprejeli svojo krivdo - je bila postavljena in je padla v trenutku, ko je Slobodan Milošević, sam proti vsem, začel svojo obrambo pred sodiščem v Haagu. Beograjske ulice recimo prvega dne sojenja niso bile nič bolj opustele kot navadno; promet je potekal normalno; redki zaposleni so odhajali na delo, berači so, kot navadno, delali v treh izmenah, kavarne so bile polne, Televizija B92 (eden od petih programov, ki so prenašali sojenje), tako smo izvedeli, je dobila le deset odstotkov novih gledalcev - kdo pa bo še sedel doma in poslušal Slobodana Miloševića, kot da ga nismo pozorno poslušali vseh štirinajst let!

Nekatere ne posebej inteligentne novinarje z Zahoda, na katere je naredilo vtis to, da se Slobodan - Svoboda brani sam, po metodah iz filma Sam doma, so navdušili Miloševićevi argumenti in njegova (znana) sposobnost, da se prikaže kot planetarni antijunak. Za vse nas, ki smo vsa ta fucking leta živeli pod Miloševićem & njegovo soprogo Miro, pa niti ena sama beseda, ki jo je SM izustil v Haagu, ni bila nova. Vse smo slišali že najmanj tisočkrat: da je on (Slobodan) branil Jugoslavijo, verjel v mir, si prizadeval najti rešitev za vse narode in narodnosti, da ni nacionalist niti rasist, da je laž, da je na Kosovu ali v Bosni ali na Hrvaškem naredil kaj slabega, da je osebno nasprotoval bombardiranju Sarajeva, da ni res, da sta srbska vojska in srbska policija ubili kakega civilista ... vse je že replicirani "deja vu", občutek, da se Milošević kot duh vrača kakor bumerang in ponavlja stavke, s katerimi je vladal Srbiji vsa ta leta, ki so jih pogoltnila trupla.

Morda se Zahodu zdi zanimivo ali izzivalno, da Milošević ne priznava nobene civilizirane oblike političnega vedenja; Slobodanova utopija - spremenjena v fikcijo, v katero sam verjame, da je v resnici tvorec miru - je v neposrednem nasprotju z matematiko smrti: več kot tristo tisoč ubitih, več kot dva milijona pregnanih, več kot pol milijona ranjenih. Vse to je plod iracionalne srbske ideje, katere racionalnost poskuša upravičiti pred Haagom, za kar uporablja televizijska poročila, fotografije ali preprosto svoje lastne, pogosto duhovite komentarje.

Koga iz Haaga nagovarja Milošević, je vprašanje, ki muči številne tuje dopisnike. Nagovarja sodnike, mednarodno skupnost, planetarno gledalstvo ali svoje pokojne častilce v Srbiji (ki so mu nebeško ljubezen izkazovali več kot desetletje), morda pa nagovarja Clintona in Blaira, da bi jima pokazal, kako in koliko sta se zmotila ...? Odgovor je zanimiv prav toliko kot samo vprašanje: Milošević nagovarja vse, ne samo Srbe, ki so ga ljubili in z razlogom pozabili, ampak tudi občinstvo, v katerega zmedenosti osebno uživa; če Miloševića vprašajo o srbskih zločinih nad Albanci, bo takoj odgovoril z dokazi o Natovih zločinih nad srbskim in albanskim civilnim prebivalstvom in sodišču ne dovoli, da bi se izognilo bombardiranju, ki je njegov, ne lažimo, glavni adut. Nasploh pa se je sojenje začelo z napačno temo: Kosovo 1999, tako kaže, se zdi nepoučenim začetek Miloševićevega džihada. Kje pa so pred tem Slovenija, Hrvaška in Bosna? Razprava o Natovem bombardiranju bi imela smisel šele, če bi se pred tem razpravljalo o poprejšnjih vojnah. Tako je vsaj na prvi pogled videti, da ima Milošević vso pravico, da jebe Nato vsaj toliko, kolikor je Nato jebal Srbijo.

Če se je Miloševiću zaradi nespretnosti haaškega sodišča že ponudila priložnost, da to sodišče napade iz vsega orožja, je popolnoma logičen občutek povprečnega Srba, ki je danes zaljubljen v Vojislava Koštunico, da Slobodan pravzaprav ni kriv. Če je Slobo že česa kriv, vam bodo zaupno pojasnili, je kriv tega, da ni osvojil vsega, kar je obljubljal. Torej, opraviti imamo s poražencem. Kje so danes srbski Zagreb, srbska Reka, srbski Varaždin, srbski Karlovac ali srbski Dubrovnik? Kje so Srbi v Hrvaški? Kje je srbska Bosna? Mar smo Sarajevo toliko let bombardirali zato, da ga bo dobil sovražnik?

Diagnoza te psihološko domoljubne razcepljenosti - Slobodana smo ljubili, dokler nas ni razočaral - se seveda ne dotika tiste črte soočenja, o kateri je popularno govoriti z izrazi, kot sta "denacifikacija" in "lustracija"; Milošević politik je sicer izgubil na volitvah, toda Milošević ideolog ni izgubil niti enega samega volilca.

Današnja Srbija, ki bi se marketinško rada prikazala/dokazala kot sodobna in demokratična država, ki sprejema ideje tranzicije in globalizma, je daleč od evropskih standardov. Ne le zato, ker zavrača izročitev vojnih zločincev, ki se svobodno sprehajajo po beograjskih ulicah (Milan Milutinović, Dragoljub Ojdanić, Ratko Mladić, Veselin Šljivančanin ...), ampak tudi zato, ker Miloševićev duh, če vam je všeč ali ne, še vedno vodi Srbijo, nemočno, da se spoprime s preteklostjo in predvsem z resničnostjo - da Srbija ni Jugoslavija in da nima nobenih pravic do Hrvaške, Bosne in na vsesplošno žalost niti do Kosova.

Zato je sojenje Miloševiću - paradoksalno teoretično - samo povod, ne pa tudi učinkovit način, da Srbija poskuša zbrati svoja izgubljena leta; pod vsem, kar so počeli nekateri akademiki (Dobrica Ćosić, Vasilije Krestić, Mihajlo Marković ...), intelektualci, prežeti s šovinizmom (Momo Kapor, Dragoš Kalajić, Brana Crnčević, Matija Bečković ...), vojni hujskači in zločinci (Arkan, Vojislav Šešelj, Milan Lukić, Veselin Šljivančanin), bo treba slej ko prej potegniti črto soočenja. Če že sodijo Slobodanu, tem prej, tem laže, tem bolje!

Toda prav tako kot sojenje Miloševiću ne bo ničesar spremenilo, tudi "izročitve" vojnih zločincev v prihodnosti ne bodo osvestile Srbije, vse dokler ima najnovejša oblast ambivalenten odnos do zločinske preteklosti, vse dokler se relativizira vprašanje krivde, vse dokler v srbski vladi sedi Momčilo Perišić, vitez Mostarski in nekdanji general, zaradi katerega se je zavilo v žalost toliko mest ... in dokler Vojislav Šešelj legitimno vztraja pri tem, da je skrajna različica politike Vojislava Koštunice - da bo Haag omogočil kolektivno srbsko katarzo, lahko ob vsem tem upamo s prav tako gotovostjo, kot mislimo, da bo Kosovo ostalo v Srbiji ali da bo Slovenija blagovolila prositi Beograd, naj se pridruži nekakšni Jugoslaviji!

Prav zato sojenje Slobodanu Miloševiću ni nikakršen začetek trenda; sojenje je trend zase, različica hollywoodske Vojne zvezd, ki se ji reče "vsem skupaj vam jebem mater!"