Bogdan Lešnik

25. 2. 2002  |  Mladina 8  |  Družba

Ksenofobičen jezik ali ksenofobično jezikoslovje?

Problem transkripcije neevropskih jezikov ni nov in ga rešujejo z mednarodnimi standardi (npr. pinjin za kitajščino). Za afriške jezike ni nobenega takega standarda, zato pravopis uveljavi slovenskega.

© Tomo Lavrič

Nekoč sem prevajal knjigo o nilotskem ljudstvu in se znašel pred vprašanjem, kako v slovenščino prenesti angleško transkripcijo afriških jezikov, zlasti podvojene samoglasnike, ki zaznamujejo dolžino. Lektorji so tedaj predlagali kratko malo opustitev podvojitve. Da bi tam, kjer je moj avtor napisal dvojni samoglasnik, v prevodu pisal enega samega. Sploh jih ni zanimalo, da dolžina samoglasnika vpliva na pomen besede, da npr. džaak (z dolgim a) pomeni nekaj drugega kakor džak (s kratkim a). Že rešitev, za katero sem se tedaj odločil sam, ni bila najboljša (dolžino sem zaznamoval z ostrivcem, džak vs. džak), pravopis pa se je odločil uzakoniti “rešitev” mojih lektorjev in razlikovanje povsem opustiti. Ali ni to v nasprotju s samo idejo jezikoslovja?

Kaj nam pravopis tu govori? Afrika je nekje daleč, njeni jeziki so gola eksotika in Slovenci, Slovenke lahko brez škode pogrešajo njihove posebnosti. Pravopis nas tako rekoč varuje pred nepotrebno vednostjo. V tej hvalevredni nalogi je dober naslednik protireformacije.

In če smo pozorni, bomo opazili, da kaže podobno tendenco tudi na drugih mestih. Na primer v odnosu do sinonimov.

Poglejmo, kaj v njegovi rabi sploh je sinonim ali sopomenka, kar je zanj “nadrejena sopomenka” za sinonim, očitno pa je tudi prevod te besede. Poleg nadrejenih sopomenk rabi še dve kategoriji, a precej redkeje: manj navadne (!) domače sopomenke, ki jih zapiše v lomljenih oklepajih, in enakovredne domače sopomenke v navadnih oklepajih. Izraz “domača sopomenka” nedvoumno pove, da sta to le različna razreda prevodov. (Vendar so lahko njegove odločitve hudo arbitrarne. Tako naj bi bila črka ? “manj navadna domača sopomenka” za matematični izraz pi!)

Slovenščina seveda ni brez sinonimov. Besedi najbrž in verjetno sta obe v rabi, v kakšnem zelo pogojnem kontekstu tudi izmenično, da se ne ponavljamo. Po pravopisu med njima ni zveze. Če pogledamo v SSKJ, bomo našli eno skoraj navzkrižno in eno skoraj enako opisno razlago - beseda najbrž “izraža precejšnjo verjetnost”, beseda verjetno “izraža precejšnjo prepričanost o možnosti česa”, obe pa izražata tudi zadržano pritrjevanje (pri verjetno je beseda zadržano v oklepaju). Toda druga druge ne omenita. Kaj jima manjka, da bi bili prava sinonima vsaj pod drugič? Besedi naklon in nagib imata pod drugič celo povsem identično razlago, druga druge pa vseeno ne poznata (tudi v pravopisu ne). “Tepsti, tolči, biti so sinonimi,” pravi slovar pod geslom sinonim, pod samimi temi gesli pa tega ne zvemo. Večina sinonimov resda ni popolnih, so le “delni”, kakor reče SSKJ (kar ne pomeni nič drugega kakor “v določeni rabi”), toda vsaj od njega bi pričakovali, da bo pojasnil besedo tudi z njenimi sinonimi in ne le opisno.

Kjer pa - in tega je največ - pravopis ob geslu zapiše besedo v kurzivi, v enaki velikosti kakor geslo in brez čudnih oklepajev, je to nadrejen, privilegiran izraz, tudi če geslo ni opremljeno z znanimi znamenji šibkosti (krožcem, zvezdico ali puščico). Tudi to je v temelju prevod prej ko sinonim. Ob besedah bržčas in bržkone je (tako v pravopisu kakor v slovarju) zapisano najbrž. To je prevod v nevtralno, manj “stilno zaznamovano” besedo. (Izraz v narekovajih mimogrede namigne, da slog v zborni slovenščini stigmatizira.) Zdaj lahko rečemo tole: kakor pravopis prevede sinonim v sopomenko (slovar pa poleg tega še - kaj tvegano - v soznačnico, obe ti besedi pa spet nazaj v sinonim!), tako so v njegovi rabi tudi drugi “sinonimi” le prevodi (včasih zapovedani, pogosto prednostni) iz tujega ali kako drugače stigmatiziranega jezika; kar pa je res v rabi kot sinonim, ignorirata oba, pravopis in slovar.

Ko gre za asimilacijo besed, je pravopis nenavadno političen. Nekoč je bil strog do nemščine, zdaj je do južnoslovanskih jezikov, od koder je v prejšnjem stoletju nedvomno imigriralo največ besed. Pri tem je včasih diskriminatorski. Naglica je še v redu, naglo pa ne več - to vam bo nemudoma prevedel v hitro, enako kakor kasneje v pozneje. Sleherni je vsak, slehernik pa je OK (ker se nihče ni spomnil na vsakdorja?). Do angleščine je bolj prizanesljiv; tako je npr. obstranec “enakovredna domača sopomenka” za avtsajderja, če pa pogledamo pod geslo obstranec, je avtsajder njegova “splošna pomenska uvrstitev”! Tu pravopis izumi nekaj, čemur bi lahko rekli “asimetrična enakovrednost”. Obstranec je enakovreden avtsajderju le zato, ker je njegov prevod, vendar ga ne bi bilo (treba), če ne bi bila v rabi beseda avtsajder. In če je prevod: ali je avtorski? Zakaj ne pravopis ne slovar niti od daleč ne nakažeta vira posameznega gesla, kaj šele njegove etimologije? Specialisti imajo sicer na voljo etimološki slovar, vsi drugi pa smo spet dobro zavarovani pred nepotrebno vednostjo. Tudi ob geslu avtsajder iz pravopisa ne zvemo, da je beseda iz angleščine in da se tam piše outsider. SSKJ in stari pravopis ne poznata avtsajderja, pač pa imata outsiderja (novi pravopis torej uzakonja fonetični zapis: “piši, kakor govoriš”) - a tudi ne povesta, od kod. Kakor da je to povsem irelevantno.

Glede “nadrejenih sopomenk” bi nam lahko ugovarjali, da je marsikatero geslo v pravopisu zato, ker je beseda pač v rabi, in kjer je treba, nas napoti k boljšemu, pravilnejšemu ali vsaj bolj “nevtralnemu” sinonimu. Toda kdor bi to trdil, bi zašel v dvojno protislovje. Prvič: pravopis (enako kakor slovar) sicer navede normo, ne pa tudi drugih gesel, ki napotijo k isti normi. Tako napravi dejanske sinonime nevidne, namesto tega pa implicitno (a pred našimi očmi) oblikuje še en, scela vsebovan, torej ožji, lahko bi rekli normativni besednjak. Drugič, v njem nikakor niso vse besede, ki so v rabi. Prijela se je kopica besed, ki jih pravopis in SSKJ ignorirata (npr. zezati, fafati, davnlovdati). Te besede imajo status ilegalnih tujk - imigrantk brez dovoljenja za prebivanje.

Res, slovenščina se do imigracije besed obnaša kakor država do imigracije ljudi. Poleg ilegalnih tujk - brez dovoljenja za prebivanje, preganjanih in zatiranih - pozna tudi legalne tujke, take z dovoljenjem za prebivanje. To so tiste, ki jim tudi uradno rečemo “tujke”; imajo visok položaj (govorica intelektualcev), a nikoli ne izgubijo statusa tujk (od tod posebni slovarji zanje) in jih ni priporočljivo pretirano uporabljati. Tretje so asimilirane besede - te so dobile državljanstvo, nekatere že zdavnaj (hiša), druge nedavno (avtsajder). Kaže pa, da je pogoj za asimilacijo, da se odpovedo svojim koreninam, zato ni nikjer navedeno, od kod izvirajo. Slovenski pravopis se do njih obnaša precej podobno kakor Haider do koroških Slovencev.