Patriotske fikcije

Bush brez lapsusa bi bil kot vojna brez laži

Bush hoče biti res za vsako ceno Ronald Reagan, ki je leta 1987 na lepem oznanil, da lahko dolar pade. Borza se je v hipu stresla. Horror! Reši se, kdor se more! Panika je bila popolna. Kaos. Bela hiša je takoj reagirala in pojasnila, da je hotel Reagan v resnici reči, da se zavzema za stabilen dolar. Brez panike torej, to je bil le predsedniški lapsus. Reagan ga je pač polomil. Gaffe. Svet, še malo prej na robu živčnega zloma, si je oddahnil. Bush, ki hoče očitno nadoknaditi zamujeno, je Reagana nadgradil na Japonskem, kjer je novinarjem in svetu razkril, da sta s premierom Koizumijem med drugim debatirala tudi o devalvaciji, ki da naj bi poživila japonsko ekonomijo. O devalvaciji? O znižanju tečajne vrednosti jena? Šit, si je rekla borza. Reši se, kdor se more! Panika je bila tako huda, da so se hoteli vsi čim prej znebiti jenov. Še več, jenu je v hipu padla tudi tečajna vrednost. Ko je svet že drvel v kaos, je na oder skočila Bela hiša in zakričala: Pardon, to je bil lapsus! Predsednik Bush se je zmotil, govorila sta o deflaciji, o zmanjšanju denarja v obtoku, ne pa o devalvaciji. Lapsus! Gaffe! Mali Bush je zamešal devalvacijo in deflacijo - in svet je butnilo s tečajev. Kar je kakopak porodilo kopico vprašanj.

Prvič: kako je mogoče, da ima Amerika predsednika, ki ne loči med devalvacijo in deflacijo?

Drugič: kaj je narobe s tem svetom, da ga lahko s tečajev vrže že izjava teksaškega kavboja, ki ne loči med devalvacijo in deflacijo?

Tretjič: kako to, da svet tako slepo verjame besedi človeka, ki slovi kot tovarna lapsusov?

In četrtič: kako naj vemo, kdaj Bush misli to, kar reče, in kdaj ne misli tega, kar reče?

Busheve retorične ekspedicije v neznano se končujejo vse bolj tragično. Ko je v času predvolilne kampanje rekel, da "vse več ameriškega uvoza prihaja iz tujine" (odkod pa naj pride?), je bilo to komično. Ko je skušal ljudem v nekem govoru pričarati veličino zakonske skupnosti in si za rdečo nit izbral misel pisateljice George Eliot, ki je celo življenje preživela na koruzi (kaj je pa vedel!), je bilo to absurdno. Ko je na evropski turneji - ja, med sestavljanjem "protiteroristične koalicije"! - španskega premiera Aznarja razglasil za Anzarja, je bilo to groteskno. Toda ko je deflacijo zamešal z devalvacijo, je bilo to ilegalno. Njegov lapsus je namreč povzročil kolateralno škodo. Če bodo Bushiji to kolateralno škodo zdaj razglasili za "sovražno propagando" in "dezinformacijo", nas ne bi smelo presenetiti, kajti tudi novice o kolateralni škodi v Afganistanu so ves čas razglašali za "dezinformacije" in "sovražno propagando". Kadar so novinarji obrambnega ministra Rumsfelda vprašali, hej, Rummy, slišimo, da je zadnje bombardiranje zahtevalo tudi civilne žrtve, je to takoj zanikal, ne, ne, to je le "sovražna propaganda", pa četudi je zdaj povsem jasno, da je bilo civilnih žrtev okrog 4.000. Mhm, bushizem je folklora zase.

Psica, ki je rešila Ameriko

Toda v Ameriki se je po 11. septembru itak vse pomešalo, tako da med fakti, dezinformacijami in lapsusi kmalu ni bilo več nobene razlike. Dezinformacije so izgledale kot lapsusi in lapsusi so izgledali kot fakti. Bush je zamešal devalvacijo in deflacijo - ameriški mediji so zamešali Atto, ki je bil leta 1986 v Izraelu vpleten v bombardiranje avtobusa, in Atto, ki je 11. septembra pilotiral eno izmed ugrabljenih letal. In pri tem vztrajali. Lansirna ploščad mnogih dezinformacij in "patriotskih fikcij" je bil resda internet, toda pogosto so jih reciklirali tudi stari, klasični mediji. Včasih so jih preklicali, največkrat ne, pa četudi so bile povsem očitno za lase privlečene in monumentalno fiktivne, tako fiktivne, da je bilo mogoče za njimi zaznati celo talent. Če odštejemo vse tiste "šokantne", digitalno obogatene fotke, ki so obšle svet in net (raztreščeno truplo na asfaltu, goreči Center v obliki Satana, nesrečni turist na razgledni ploščadi ipd.), smo lahko zvedeli, da so v nekem stanovanju nedaleč od Svetovnega trgovinskega centra našli sedež, na katerem sta bili še vedno pripeti razpadajoči trupli dveh potnikov... da je psica po imenu Daisy iz Svetovnega trgovinskega centra rešila 967 ljudi... in da so nekateri ljudje preživeli padec s Svetovnega trgovinskega centra. Dva policaja naj bi preživela celo skok s 86. nadstropja, o čemer je poročala tudi prestižna revija Newsweek. No, drugi so bili še bolj dramatični - poročali so namreč, da se je neki tip prijel za padajoče ruševine in na njih prisurfal do tal, kjer je potem pristal. Varno. In v enem kosu.

Vsekakor, te fikcije so bile res patriotske, narodno-budilne. Antraks v pisemski kuverti je mogoče pokončati z likanjem... česen in origanovo olje sta protistrup za antraks... sedem žensk se je zastrupilo s parfumom, ki so ga poslali teroristi... na pogorišču Pentagona so našli odprto Biblijo. Same fikcije. Laži. Kar pa ne pomeni, da so bile te laži brez sporočil: antraks bomo premagali, pa magari z golimi rokami (z likanjem & česnom)... Bog je z nami (Biblija ni zgorela)... vojna ni čas za parfumiranje (parfum = strup = greh). Vsaka izmed teh "patriotskih fikcij" je ujela svojo ciljno skupino, hja, vsaka je našla ljudi, ki so jo imeli za fakt in ji verjeli, vse pa so postale kamenčki, ki so se mozaično povezali v novi ameriški mentalni zemljevid. Brez teh fikcij panika, histerija, paranoja in nestrpnost ne bi mogle dihati. Rekli so: policija je pri nuklearki na Floridi prijela šest tujcev arabskega videza. Potem se je izkazalo, da to ni res. Dalje: lastnik neke prodajalne krofov je zažgal ameriško zastavo... v neki drugi prodajalni krofov so ameriško zastavo pokracali z arabskimi znaki... na neki črpalki je visel poster Osame bin Ladna... nogometaš je prebutal pet mladih Arabcev, ki so skrunili ameriško zastavo... sin ženske arabskega rodu, ki so jo rešili iz Svetovnega trgovinskega centra, je prebegnil k Talibanom... denar, namenjen žrtvam Svetovnega trgovinskega centra, bo šel za obrambo osumljenih teroristov... iz neke restavracije so vrgli študente-mirovnike, ki so Ameriko razglašali za "zločinsko državo"... nekdanji boksarski prvak Muhammad Ali je rekel, da si "kristjani vero delijo s Hitlerjem"... letalo za zapraševanje je ljudi zasulo z misterioznim strupenim prahom... Los Angeles bo naslednja tarča terorističnih napadov... teroristi so ukradli 30 tovornjakov, ki jih bodo uporabili pri naslednjem napadu. Jasno, nič od tega ni bilo res. To so bile le fabrikacije, le trači, patriotski trači, le fikcije. Brez teh fikcij Bushev izrek "Kdor ni z nami, je proti nam" ne bi izgledal tako... tako... tako - okej, ne najdem besede.

Osama bin Laden v Salt Lake Cityju!

Patriotske fikcije so zamenjale racionalne razlage. Recimo, vprašanje, zakaj so "teroristi" napadli WTC in Pentagon, je dobilo preprost in vsem razumljiv odgovor: ker ima Osama bin Laden hude probleme s seksom, s potenco. Specifično - bin Laden ima premajhnega, defektnega, premalo razvitega tiča. Kot Hitler. Grozno, ne. In kaj ima to z Ameriko? Vse! Pazite, ko je nekoč v Chicagu seksal z neko Američanko, se je zgodilo tisto najhujše - potegnil ga je ven in bejba se je začela valjati po tleh. Od smeha, se razume. Njegov tič je bil očitno najboljši vic, kar jih je slišala. In videla. Tabloid Globe, ki je lansiral to štorijo, je našel tudi "bivšega uradnika zunanjega ministrstva", ki je potrdil: Ja, res je, Osama ima kratkega, to vsi vemo. Zakaj bi si lagali? Odtod njegovo steklo, fanatično, fundamentalistično, patološko sovraštvo do Amerike. Boljšega razloga za "teroristični napad na Ameriko" ne potrebuješ. Ne, bolj racionalen ne moreš biti. Mala, vsem razumljiva tabloidna fikcija je tako na lepem zvenela kot uradno stališče Bele hiše. Zakaj bi ljudi mešal in mučil z zapletenostjo zgodovine, zunanje politike in tajne diplomacije, če pa jim lahko vse skupaj pojasniš z elegantnim, vsem razumljivim patriotskim tračem?

Tudi vprašanje, kdo in kako financira "terorizem", je bilo zapleteno in obenem preveč urgentno, da bi ga prepuščali vetru, kompleksnim diagramom, "podmornicam", "piramidam" in profesorjem. Patriotske fikcije so boljše, bolj priročne in bolj razumljive. Zakaj bi ljudi mešal in mučil z labirintnim ustrojem sodobnega globalnega kapitalizma in "donatorskimi" interesi islamskih, predvsem savdskih, Beli hiši prijaznih magnatov, če pa zadošča že, da jim rečeš: hej, nezaslišano, a veste, da je Osama bin Laden glavni delničar korporacije, ki proizvaja Gum Arabic, emulgator, ki ga dodajajo hrani, pijačam ter kozmetičnim in farmacevtskim izdelkom... da je večinski lastnik tovarne pijač Snapple... in da je - oho! - celo večinski lastnik Citibanke. Jasno, to so bile le fikcije, le izmišljotine, le laži, le trači. Bin Laden nima delnic v nobenem izmed teh treh poslovnih sistemov. Patriotske fikcije so sprte s fakti, toda ironično - vedno vse pojasnijo. Ko namreč lansiraš štorijo, da je Osama bin Laden delničar Citibanke (okej, lapsus - delničar je v resnici savdski princ Alwaleed bin Talal), ljudem v razumljivem jeziku pojasniš, kje je sovražnik in kako funkcionira: parazitsko se pase na ameriškem kapitalu... in ga gloda... in najeda... in spodžira... in zlorablja... kar pomeni, da je treba tuje lastnike in delničarje ameriških korporacij v imenu nacionalne varnosti takoj in nujno vreči pod lupo. Zaboga, to je v našem nacionalnem interesu!

Patriotske fikcije so prišle prav tudi ob vprašanju, kako to, da je Osama bin Laden kar na lepem napadel Ameriko. Zakaj bi ljudem na dolgo in široko predavali o sodobni zgodovini, vojaških intervencijah, avanturizmu ameriške zunanje politike, sponzoriranju pučev in umetnem "ustvarjanju nacij", če je pa dovolj, da jim sporočite: Osama bin Laden je že ves čas diabolično bitje. Šur, že rodil se je kot pošast. Maksi beštija z mini kurcem! Eh, kdaj smo že vedeli, da je absolutno Zlo! In tako je svet obkrožila štorija, da je Oliver North - kriminalni udeleženec afere Iran/Contra, Reaganov lažnivec, danes nacionalni junak - že leta 1987, med kongresnim zaslišanjem, izjavil, da je bin Laden "najbolj zlobna oseba na svetu" in "da bi ga bilo treba takoj eliminirati". Vidite, tip je bil res pošast, še preden se je začela zalivska vojna! In še preden so Američani storili tisto ("okupacija" svete islamske zemlje, Savdske Arabije), kar jim zdaj očita! Brez skrbi, to je le patriotska fikcija: North tedaj ni omenjal bin Ladna, ampak Abu Nidala, še toliko bolj, ker je bil bin Laden leta 1987 še freedom fighter, ameriški zaveznik, trustworthy friend in rušilec sovjetskega režima, afganistanskega okupatorja.

No, ta žanr patriotske fikcije - "saj smo že vnaprej vedeli" - je dobival nove in nove verzije, vse bolj telepatske, vedeževalske, spiritistične. Mediji so tako poročali, da je dijak iz Dallasa dan pred napadom na WTC napovedal, "da se bo jutri začela III. svetovna vojna, da se bo začela v Ameriki in da jo bo Amerika izgubila"... da je dijak pakistanskega rodu, sicer doma iz Brooklyna, že vnaprej napovedal kolaps Svetovnega trgovinskega centra ("Vidite tisti dve stavbi? Naslednji teden ju ne bo več!)... da je Jackieja Chana le "zla slutnja" odvrnila od tega, da bi začel 11. septembra v Svetovnem trgovinskem centru snemati svoj novi film... in hej, da je Nostradamus ogenj, grmenje, kaos, dva "kovinska ptiča", 11. september, "kralja terorja", crash v "novem mestu", kolaps "dveh bratov" in začetek III. svetovne vojne napovedal že v svojih preroških kvartinah. Fabrikacije, fabrikacije, fabrikacije. Toda sporočilo je bilo jasno: že vnaprej se je vedelo, da bodo teroristi napadli Ameriko. Ne, ta napad nima nobene zveze z zgodovino. Kar se kakopak ujema s tem, kar nenehno pleteniči Bush: "Teroristi so nas napadli zato, ker nas sovražijo in ker so zlobni." To je vse. Nič, patriotske fikcije so le bližnjice do Busha, le zgodbice, ki Busheve mistifikacije in "lapsuse" prevajajo v vsem razumljiv jezik. Le zakaj bi ljudem težil s kompliciranimi zgodovinskimi procesi, če pa jim lahko rečeš, da so "napad na Ameriko" napovedali že Microsoftovi fonti Webdings in Wingdings (NYC = oko + srce + panorama mesta = letalo + dve stavbi + lobanja + Davidova zvezda), vnaprej registrirane internetne domene, ki so vsebovale besede a la "attack" in "twin towers" (attackonamerica.com, attackontwintowers.com, nycterroriststrike.com ipd.) in "šifrirana" olja nekega iraškega slikarja. Jasno, v ta register lahko mirno uvrstite tudi štorijo o punci, ki jo je fant iz Afganistana posvaril, da naj se 11. septembra ne vozi z letali, pa štorijo o ženski, ki jo je pred letali posvaril njen mož, sicer musliman, in kakopak mnoge verzije popularne štorije o "dobroti-za-dobroto", o verižni, piramidni dobroti, hja, o "plačilu vnaprej". Recimo: ženska je Arabcu, očitno teroristu, v trgovini posodila denar, Arabec pa jo je v zameno posvaril, da naj ta in ta dan ne hodi v ta in ta objekt. Ta patriotska fikcija je dobila množico variacij: zdaj v Ameriki, zdaj v Angliji, zdaj se je bilo treba izogniti kakemu tunelu, zdaj kakemu metroju, zdaj je šlo za Halloween, zdaj za kak drug datum.

In ko so enkrat ugotovili, da se jim je Osama bin Laden izmaknil, so ga na lepem videli povsod, tudi v Ameriki. Čas je bil, da se v pregon vključi cela Amerika. Čas je bil za patriotske fikcije, recimo: Osama bin Laden je bil viden v Utahu! Ja, v okolici Salt Lake Cityja. V McDonaldsu! Na Big Macu! Šerif je dahnil le: "Preseneča me, da to verjame tako veliko ljudi." Saj. In vendar boste rekli: to, da bin Ladna niso dobili, je za Busha poraz. Ne, motite se, patriotska fikcija pravi drugače: nič hudega, da Osame nismo prijeli, itak je hudo bolan, še huje, umira - ledvice so mu že skoraj povsem odpovedale! Sploh pa, Sylvester Stallone naj bi se v Rambu IV vrnil v Afganistan in ujel Osamo bin Ladna. Tudi to bo efektna patriotska fikcija. Le zakaj ne? V Rambu II se je vrnil v Vietnam - in dobil vojno, ki jo je Amerika izgubila.