Potrebujete me na tistem zidu!

Da je letošnja zimska olimpiada v Salt Lake Placidu izgledala kot spartakiada Busheve protiteroristične koalicije, ne preseneča. Ko je Mednarodni olimpijski komite popustil in dovolil, da raztrgana, "mučena" in "mučeniška" ameriška zastava, najdena na pogorišču Svetovnega trgovinskega centra, intonira otvoritveno fešto, je bilo takoj jasno, da bo intonirala tudi same olimpijske igre. Zato ne preseneča, da so zmago Chrisa Kruga - "prvega olimpijskega zmagovalca, ki ima za sabo transplantacijo notranjega organa" - razglasili za "zgodovinski dogodek" in da so s takim ponosom pokazali tudi njegovo brazgotino... ee, rano... jasno, v slow-motionu... kot da prikazujejo videospot o vojaku, ki je preživel talibanski ogenj. In zato ne bi smelo nikogar presenetiti, da so se tudi olimpijski rezultati "obnašali" tako, kot da so le poganjek Bushevega creda "Kdor ni z nami, je proti nam". Heh, tako kot kamen ve, koliko znaša gravitacija, so tudi rezultati očitno "vedeli", kje je olimpiada. Sliši se smešno in absurdno, toda olimpijski rezultati so bili v popolni rimi z Bushevo protiteroristično retoriko in novo geopolitiko.

1. Zakaj so že kar pred tekom štafet diskvalificirali rusko tekačico Lariso Lazutino, zakaj so izločili favorizirano rusko tekaško štafeto, zakaj so Lazutino potem diskvalificirali še v teku na 30 km in zakaj so že takoj na začetku olimpiade tako histerično kompromitirali ruski drsalni par Berežnaja/Sikarulidze? Ker Rusija ves čas ovira Bushev pohod na vzhod, ker ruši bratstvo in enotnost protiteroristične koalicije in ker hoče še vedno tekmovati z Ameriko, pa četudi je pred desetletjem izgubila skoraj toliko republik, kot je v Ameriki držav, in četudi je izgubila vojno v Afganistanu. Hej, kaj se sploh še gre!? In kaj se gre Putin, ki nas zdaj ne pusti nad Irak in ki trdi, da Irak ni Afganistan?! Rešitev je le ena: ukinimo že enkrat to jebeno Rusijo! Po športno: diskvalificirajmo jo!

2. Zakaj se Američani niso jezili, ko je hokejska reprezentanca Kanade v finalu nabila ameriško, in zakaj so se tako fanatično, tako histerično in tako humanitarno zavzeli za to, da zlato medaljo v umetnostnem drsanju naknadno dobi tudi kanadski par Sale/Pelletier? Ker so hoteli Kanadčanom pokazati, da lahko računajo na njih, da so na isti strani, da so eno z njimi in da imajo skupne nacionalne interese. Ne pozabite namreč, da se Kanada zelo upira temu, da bi svojo vojsko vključila - ee, integrirala - v Bushev "kontinentalni" obrambni sistem, ki naj bi Severno Ameriko varoval pred terorističnimi napadi - in ki naj bi ga vodil Pentagon. Kanadčani pač nočejo biti pod ameriško komando. Suverenost jim je sveta stvar. Rubriko "homeland security" si predstavljajo drugače. Malce psihološke podpore jim potemtakem ne škodi, ne.

3. Zakaj so tako divje in tako sadistično raketirali, križali in torpedirali francosko sodnico, ki naj bi s svojo oceno zlato medaljo "podarila" ruskemu umetnostno-drsalnemu paru in za katero se je potem - ironično, huh! - izkazalo, da sploh ni bila pod ruskim, ampak pod kanadskim pritiskom? Ker prav Francija - na čelu s premierom Lionelom Jospinom - vse bolj ostro nasprotuje nadaljevanju in širjenju Busheve "protiteroristične kampanje" in ker Francija za sabo vleče tudi druge evropske države. Sporočilo je bilo jasno: Francozi so umazani, skorumpirani, dvolični, zahrbtni... in v skrajni liniji pogrešljivi - na njih se itak ne moreš zanesti! Isti so kot Rusi! Kar se kakopak ujema z dejstvom, da del Busheve administracije v francoski vladi vidi le komunistično peto kolono.

4. Zakaj so diskvalificirali Johanna Muehlegga, ki je zmagal v teku na 50 km, s tem osvojil že svojo tretjo olimpijsko zlato medaljo in postal eden izmed največjih junakov te olimpiade? Ker je Nemec, tekmuje pa za Španijo... ker je potemtakem prestopil na drugo stran... ker je s tem izdal domovino... ker ni pravi patriot... ker je narodni izdajalec... ker je "evildoer"... ker je pravzaprav evropska verzija "ameriškega Talibana", Johna Walkerja. Tak zajedalec, tako rekoč "Al Qaeda fighter", pač ne more biti junak olimpijskih iger, ne! To bi bilo tako, kot da bi zlato medaljo dali Osami bin Ladnu. Tip sodi v Guantanamo, ne pa v olimpijsko legendo. Ann Coulter, razvpita kolumnistka in TV "osebnost", ki je Clintona primerjala s serijskim morilcem in zahtevala, da se vse muslimane nemudoma pokristjani, itak pravi, da je treba Walkerja nujno usmrtiti - v poduk drugim liberalcem.

5. Zakaj niso razveljavili finala v hitrostnem drsanju, v katerem so se vsi trije favoriti, vključno z ameriškim genijem Apolom Ohnom, zapletli in padli, tako da je potem povsem nepričakovano in nezasluženo, že kar neregularno zmagal totalni outsider, neki Avstralec? Ker Avstralija navdušeno in ekstremno intenzivno podpira Bushevo protiteroristično kampanjo, ker brez pripomb izpolnjuje Busheve direktive in ker je že tradicionalno zvesta in zanesljiva zaveznica Amerike. To pa je treba nagraditi. Mar ne?

6. Zakaj so diskvalificirali južnokorejskega hitrostnega drsalca Kima Dong-Sunga? Da bi zmagal ameriški dirkač, Apolo Ohno, se razume. A tudi za vsak primer - da ne bi kdo slučajno mislil, da je na ameriškem terenu zmagala Severna Koreja. Ljudje pač obe Koreji mešajo. Če Bush ne loči med obema Dakotama, zakaj bi pričakovali, da bodo Američani ločili med obema Korejama. Da med Korejama ni razlike, je očitno skušal namigniti tudi sloviti TV komik Jay Leno, ko je v svojem showu rekel, da je Kim Dong-Sung po diskvalifikaciji verjetno pojedel svojega psa. Korejci so ponoreli, ker se jim je ta opazka zdela rasistična in šovinistična, toda obenem so lahko dokončno spoznali, da je bila tudi diskvalifikacija njihovega asa le geopolitični šovinizem.

7. Hej, in zakaj so potem diskvalificirali našega alpskega kombinatorca Dragšiča? Nič, brez panike - Dragšič je bil le kolateralna škoda. S trenutnega geopolitičnega vidika pač ni razloga za našo zmago.

Bush v zadregi

So se Američani obnašali športno? Ne. Je bila olimpiada v Salt Lake Cityju le parodija športa? Ja. In še več: parodija politike. Parodija nove Busheve geopolitike. Bush je hotel rezultate. In jih dobil. Ko so mu mediji poročali, gospod predsednik, naši športniki so presegli normo in osvojili več medalj, kot smo pričakovali, je potegnil na stare vzhodnoevropske diktatorje, ki so vedno potrebovali tudi športno, olimpijsko potrditev svoje politike. Navznoter in navzven. Ni kaj, Bush je res potreboval olimpijske rezultate. Bolje rečeno - potreboval je olimpiado. Če je ne bi bilo, bi si jo moral izmisliti. Vraga, če je ne bi bilo, bi nam lahko pomagal le Bog. Olimpiada je prišla v pravem trenutku. Sedla mu je. Kot katalizator. Nekatere kemične reakcije je moral pospešiti. In nekatere zavreti. Pa ne le zato, ker se je osmešil s prestico in novim valom lapsusov. Specifično: do zob oboroženi Bush je v zadnjem času obvisel na prepihu, sredi tokov in vetrov, ki so ga začeli prehitevati in spodnašati.

Samo pomislite, z ene strani mu je po glavi vse bolj stregla afera EnronGate. Kot se je namreč izkazalo, si je Bush, ki je na inavguraciji oznanil, da bo "Beli hiši vrnil dostojanstvo", samo Belo hišo kupil z denarjem korporacije Enron, ki je poskrbela za najhujši gospodarski dizaster in največji nateg v zgodovini Amerike. In bolj ko so mediji in kongresne komisije iskali povezave med Bushevo administracijo in propadom Enrona, ki je pokopal rekordno množico nedolžnih civilistov (uslužbencev, investitorjev, delničarjev) in s tem povzročil orjaško kolateralno škodo, bolj se je Bush zatekal k "izvršnim privilegijem", bolj je skrival dokumentacijo in bolj je ščitil šefa te korporacije, svojega teksaškega prijatelja Kennetha Laya (alias "Kennyja Boya"), ter kakopak svojega podpredsednika Dicka Cheneyja, ki je pustil, da so mu načrt za nacionalno energetsko politiko napisali kar oficiali Enrona, in ki je - še kot šef naftne korporacije Halliburton - povsem mirno posloval z Irakom, "malopridno" državo pod ameriškim embargom. Šit, ne.

Drugič, po glavi ga je vse bolj tolkla Evropa, ki ji je po kongresnem govoru, v katerem je Iran, Irak in Severno Korejo razglasil za "os zla" ter jim praktično napovedal vojno, dokončno počil film, tako da so se razhajanja še bolj poglobila. Evropa je iz dneva v dan postajala vse slabši odjemalec Busheve protiteroristične retorike, ki vzrok za terorizem vidi izključno v "absolutni zlobi" samih teroristov, ne pa - tako kot Evropa - v monumentalni bedi in popolni zavrženosti, v kateri se koplje Tretji svet. Ja, revščina je nevarna. Občutek zavrženosti je nevaren. Resentiment je nevaren. Toda nič bolj kot demokracija. Kar nenehno dokazuje tudi sam Bush. Zato ne preseneča, da je Chris Patten, komisar Evropske unije, ki Irana, Iraka in Severne Koreje nikakor ne vidi na "osi zla", rekel, da ima Amerika do svojih zaveznic in globalne skupnosti vse bolj "absolutističen in popreproščen odnos" in da jo je treba ustaviti, preden skrene v "unilateralist overdrive". Ja, preden se ji zmeša. Zoprno. Za Busha.

Tretjič, islamski ekstremisti so v Pakistanu ugrabili ameriškega novinarja Daniela Pearla - in ga potem zverinsko umorili, zaklali, razmesarili, obglavili. Za kar ni opravičila, kakor tudi ni opravičila za Busha, ki vodi politiko, s katero povsem očitno ogroža življenja Američanov. Eksekucija Daniela Pearla je efekt Busheve politike. Še huje, smrt Daniela Pearla je še en Bushev lapsus. Srhljivo. Četrtič, vse bolj kaže, da je antraks, ki so ga po pošti dobili veljaki demokratske stranke in nekateri ameriški mediji, prišel direkt iz ameriških vojaških biokemičnih laboratorijev (Fort Detrick, Maryland, 70 km severozahodno od Washingtona), in da je FBI že takoj vedel, da antraks nima nobene zveze z islamskimi teroristi, a je kljub temu še naprej lagal ameriški javnosti in s tem podpihoval histerijo, napetost, paniko in šovinizem. Ne, ni lagal Bushu - lagal je za Busha. Nerodno. Petič, na dan vse bolj srdito prihajajo podatki, ki kažejo, da je bilo v Afganistanu civilnih žrtev bistveno več, kot je zagotavljal cinični Pentagon. Še bolj cinično: na isti dan, ko so potrdili, da je bil Daniel Pearl res umorjen, je ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld priznal, da je ameriška vojska pomotoma ubila 16 afganistanskih vojakov, a se potem ni hotel opravičiti. Huh! Šestič, sponzorske sledi "islamskega ekstremizma in terorizma" vse bolj vodijo v napol fevdalno, teokratsko, despotsko Savdsko Arabijo, veliko ameriško zaveznico in še večjo prijateljico družine Bush. Aha. Sedmič, demokrati ga vse bolj stiskajo v kot, tudi z rečmi, kot je reforma zakonodaje o financiranju predvolilnih kampanj. Jasno, to bi bila za Busha (oh, in novega newyorškega župana, Michaela Bloomberga), tipičnega "korporativnega" republikanca, čista katastrofa, saj si volilne zmage zdaj ne bi mogel več preprosto kupiti, bolje rečeno - zdaj mu volilne zmage ne bi več mogli kupiti razno razni Enroni. Osmič, Bush počasi izgublja kontakt z Ameriko, disidentski toni se krepijo: mediji niso več le njegove pom-pom lizike, sadistično, nehumano ravnanje z ujetniki v Guantanamu je mnoge odvrnilo od protiterorističnega makiavelizma, sorodniki žrtev Svetovnega trgovinskega centra so začeli promovirati dialog in iskati alternativo vojni, bombaški retaliaciji in Bushevi protiteroristični kampanji, tudi zelo praktično, z donacijami sorodnikom žrtev ameriškega bombardiranja, in heh, da bi bila mera polna, je županja teksaškega Dallasa na lepem postala Laura Miller, zelo neodvisna, agresivna, brezkompromisna kolumnistka časopisa Dallas Observer, huda alternativka, ki je leta žrla in jezila teksaške magnate, teksaške republikance in podobne "stebre" teksaške družbe. Le.

Ga res potrebujemo na tistem zidu?

Uf! Vsekakor: Bush je potreboval olimpiado, magari karikaturo olimpiade. Pozornost je pač moral speljati stran - k rezultatom: Vidite, fellow Americans, moja politika daje rezultate! Nedvomno. Toda športnikom vsega sveta - in s tem celemu svetu - je povsem jasno sporočil še nekaj: Glejte, dežela je sredi vojne, pa sem vam kljub temu zagotovil popolno varnost in vas zaščitil pred teroristi! Vidite, moja protiteroristična kampanja funkcionira! Daje rezultate! Vsa sredstva so upravičena! Moja politika je vaše edino upanje! Šur, med olimpiado ni šlo na led nobeno potniško letalo. In tako kot je Bush potreboval olimpiado, potrebuje "os zla", to večno grožnjo, s katero bo lahko vedno legitimiral svoj protiteroristični populizem, svoje "humanitarne" vojaške intervencije, svoje širjenje napetosti, svoj "unilateralist overdrive", svoj nacionalizem, svoje "posebne ukrepe", svojo poetiko "Us vs. Them" in svoj credo "najprej varnost". Bush je z veseljem kupil olimpiado, magari njeno karikaturo, pa ne le zato, da bi - po medijih - lahko militariziral tudi šport, ampak predvsem zato, ker je tudi sam le še karikatura polkovnika Nathana R. Jessepa (Jack Nicholson), ki je v Zadnjih dobrih možeh pompozno, histerično vreščal: "Hočete me na tistem zidu! Potrebujete me na tistem zidu!!" Zato ne preseneča, da je Aaron Sorkin, scenarist Zadnjih dobrih mož in kreator popularne TV serije Zahodno krilo, te dni rekel: "Morda zdajle res potrebujemo iluzije, toda dejansko se le pretvarjamo, da verjamemo, da je Bush demonstriral nepopisen pogum, ko je otvoril finale bejzbolskega prvenstva, ali pa da je dal vetra tistim teroristom, ko je šel v Salt Lake City in na otvoritvi pomešal prvo vrstico."