Konec 'višegrajskih'

Za slovenske perspektive vstopa v Evropsko unijo še pred tednom dni skoraj ni bilo oblačka na nebu. Slovenija je z Avstrijo podpisala kulturni sporazum, vodja avstrijskih svobodnjakov Jorg Haider je Sloveniji z nespametnim obiskom pri Sadamu Huseinu naredil veliko uslugo in se sam (začasno) katapultiral iz zvezne avstrijske politike, Slovenija pa se je po številu zaključenih poglavij v pogajanjih z EU kljub godrnjanju slovenskih kmetov prebila v sam vrh perspektivnih kandidatk. Po mnenju zunanjega ministrstva je Slovenija doslej napredovala “najhitreje in najdlje med vsemi kandidatkami za EU”. Slovenski zunanji minister Rupel je zato ob zdravicah z avstrijskim zveznim kanclerjem predvsem zamaknjeno poslušal hvalospeve o slovenski odličnosti. Oddaljeno bobnenje plazu, ki se je že pred nekaj meseci znova sprožil na severnih pobočjih Karavank, so v Sloveniji slišali le redki.

Potem pa se je zgodilo. Po dobro merjenih političnih udarcih iz Koroške, Bavarske in z Dunaja se je prejšnji teden dobesedno čez noč sesula mednarodna združba, ki smo jo več kot enajst let poznali pod imenom “višegrajska trojka” in je od leta 1993 delovala pod blagovno znamko “višegrajska skupina”. Zaradi izjave madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana pred Komisijo EU v Bruslju, da “Beneševi dekreti niso v skladu s pravnim redom EU” in da se “ta dediščina 20. stoletja ne sme prenašati v 21. stoletje”, ter njegove podpore zahtevi po njihovi razveljavitvi še pred vstopom Češke in Slovaške v EU, je med Češko, Slovaško in Poljsko na eni ter Madžarsko na drugi strani prišlo do globoke krize v medsebojnih odnosih. Predsednika češke in slovaške vlade, Miloš Zeman in Mikulaš Dzurinda, sta iz protesta proti zahtevam madžarskega premiera Viktorja Orbana odpovedala udeležbo na vrhu višegrajske skupine 1. marca. Udeležbo na vrhu je nato odpovedal še poljski premier Leszek Miller. Tudi iz Poljske so namreč povojne oblasti po enakem načelu, kot je bilo tisto, na katerem so temeljili dekreti nekdanjega češkoslovaškega predsednika, pregnale dvakrat toliko Nemcev, kot jih je moralo zapustiti Češko in Slovaško. Iz Madžarske medtem ni prišlo nikakršno opravičilo; mladi (1963) predsednik madžarske vlade Viktor Orban je ob srečanju z norveškim predsednikom vlade Bondevikom celo še enkrat ponovil svoje stališče, da se glede odpovedanega srečanja “ne da storiti nič” in da je stališče “madžarske vlade jasno” ter da nasprotuje kakršnikoli obliki kolektivne krivice. Opozoril je na madžarsko vzdržnost glede tega vprašanja v zadnjih letih in zatrdil, da to vprašanje ni češko-madžarsko ali sloveško-madžarski problem, pač pa “evropski”, saj je “spoštovanje človeške dignitete v najširšem smislu problem spoštovanja človekovih pravic”.

Ni presenetljivo, da je predsednik češkega parlamenta in avtor čeških reform Vaclav Klaus razkol med srednjeevropsko četverico zato že označil kot konec višegrajske skupine, ki se je zgodil, ko je bila ta “v ključnem trenutku najbolj potrebna”. Dogodek bo namreč vplival tudi na pogajanja z Evropsko unijo. Madžarska, Poljska, Slovaška in Češka naj bi na vrhu, ki naj bi potekal v madžarskem mestu Keszthely, med drugim oblikovale skupno stališče do finančne strategije širitve EU, ki jo je konec januarja predstavila Evropska komisija. Po Madžarskem “nožu v hrbet” od te skupne fronte ni ostalo nič več.

Nož v hrbet

Dogodek ni bil nepričakovan; pogajanja z Evropsko unijo se bližaju finalu, pomen višegrajske CEFTE upada, Češko, Madžarsko, Slovaško in Avstrijo že trese predvolilna mrzlica, desna vlada Viktorja Orbana pa poskuša v prelomnem trenutku, ko avstrijski kancler vse bolj prevzema besednjak koroškega deželnega glavarja Haiderja, izskočiti iz skupne kompozicije, ki ji grozi veto Avstrije. Razlike so tudi zgodovinske - le Madžarska je bila v višegrajski četverici kot članica sil Osi v drugi svetovni vojni najprej okupator svojih sosed in šele nato žrtev ukrepov, s katerimi so bili po drugi svetovni vojni iz okupiranih držav izgnani ne le pripadniki nemške, pač pa tudi madžarske narodnosti.

Na politični razkol je vplivala tudi vrsta političnih pritiskov in izjav, ki so si jih v zadnjem času izmenjali veljaki iz Celovca, Muenchna, Dunaja, Bratislave in Prage. Plaz je seveda sprožil naš sosed, deželni glavar Jorg Haider, z referendumom o zaprtju Temelina. Že na dan, ko so bili razglašeni izidi referenduma o Temelinu, je imel šef poslanskega kluba svobodnjaške stranke Peter Westenhalter pripravljen predlog za uporabo veta zaradi "Beneševih dekretov" in grozil, da "s temi dekreti ne bo nobenega pristopa k EU". Medtem ko je po sistemu toplo-hladno avstrijski kancler izrekal tople besede na račun avstrijskih sosed, je podpredsednica zvezne vlade Riess-Passerjeva mirno zatrjevala, da "veto ostaja v talonu". Podobno je avstrijski obrambni minister Herbert Scheibner že pred časom zatrdil, da "Češka in Slovenija ne moreta vstopiti v EU, dokler ne bosta odpravili Beneševih dekretov in avnojskih sklepov", ter "da države kandidatke za vstop v EU ob vstopu v unijo ne bi smele imeti predpisov, ki so bili podlaga za izgon in pobijanje več sto tisoč ljudi”.

Ko je Haider pričel kampanjo o zaprtju Temelina, je prišlo še do spora med med Nemčijo in Češko, saj je Zeman v pogovoru za avstrijski Profil Sudetske Nemce označil za "Hitlerjevo peto kolono" in jih imenoval "izdajalce". Njegove izjave so ostro obsodili nemški in avstrijski politiki. Der Spiegel je “apologeta SS-ovcev Haiderja” in “nekdanjega komunističnega apartčika Zemana” ožigosal kot “idealen populistični par”, Guardian pa je Zemana opisal celo kot k “spodrsljajem nagnjenega” predsednika vlade. Zunanji minister Nemčije Joschka Fischer je moral zato na nujen obisk na Češko, obisk zveznega kanclerja Schroederja na Češkem pa prav zaradi tega še zmeraj visi v zraku.

Vodja nemške opozicijske stranke CSU Edmund Stoiber že nekaj časa glasno podpira zahteve po odpravi Beneševih dekretov, povsem nedvoumno pa se mu je takoj po vrnitvi iz Slovenije v tej zahtevi pridružil tudi avstrijski kancler Wolfgang Schuessel. “Krivice ni mogoče prikriti. Ko se bo Češka pridružila Evropski uniji, bodo Beneševi dekreti, ki so v nasprotju z vsemi evropskimi načeli, morali pripadati preteklosti,” je avstrijski kancler spregovoril pred navdušeno množico. Stoiber in Schuessel sta velika prijatelja Viktorja Orbana, vsi trije pa si med seboj in v krogu političnih somišljenikov izmenjujejo različna darilca in komplimente. Sudetski Nemci so tako na primer avstrijskega kanclerja zaradi njegove najnovejše zaostritve besednjaka (še pred dvema mesecema je avstrijski kancler javno govoril o tem, da Avstrija “ne želi izsiljevati sosedov”) nagradili z ordenom Karla IV. Madžarski premier Viktor Orban je bil eden od opaznih častnih gostov na lanskem kongresu CSU, nemški časniki pa so se mu posmehovali, ker je bavarsko vlado priliznjeno opisoval kot “primer” za svojo vladavino. Politični stiki so tesni tudi na političnih krilih desnice; madžarski skrajni nacionalist Istvan Csurka je reden gost različnih prireditev, ki jih prireja koroški deželni glavar Haider.

Slovenski odgovor

Kakšne bodo posledice vseh teh političnih sprememb? Že sedaj je povsem jasno, da se bo vprašanje razveljavitve avnojskih sklepov kmalu znova postavilo v vsej svoji ostrini. Slovenija bi zato morala svoja stališča v prihodnje oblikovati bolj tesno z vladami Češke, Slovaške in Poljske. Veliko vprašanje je tudi, če bo v zadnjih letih že rutinska ocena MZZ, da so odnosi z Madžarsko “že tradicionalno dobri”, veljala tudi v naslednjem letu.

O pomenu avnojskih sklepov in posledicah njihovega revidiranja v tem trenutku še ni mogoče reči nič zanesljivega. Vsekakor je jasno, da sama besedila avnojskih sklepov kot Benešovih dekretov ne puščajo veliko dvomov o tem, ali je v teh dokumentih prevladal koncept kolektivne krivde ali ne. Toda prav tako je res, da odpiranje teh vprašanj pomeni revizijo vse povojne ureditve, vključno z vprašanji odškodnine za zločine v času nacistične okupacije. Dober model rešitve teh vprašanj je ponudila že nemško-češka deklaracija iz leta 1997. Nemška vlada tudi še danes vztraja pri mnenju, da so “storjene krivica del preteklosti”, in obe vladi bosta zato svoje odnose “usmerili v prihodnost”, pri čemer bo vsaka stran “zavezana svojemu pravnemu redu” in bo “spoštovala dejstvo, da ima druga stran drugačno pravno razlago”. Češka in Nemčija sta se torej že odločili, da svojih odnosov ne bosta obremenjevali s političnimi in pravnimi vprašanji, ki izvirajo iz preteklosti. To je tudi stališče evropskega komisarja za širitev Guenterja Verheugna, ki je mnenja, da akti, ki so jih sprejeli pred podpisom rimskega sporazuma (1957), ne morejo biti predmet pogajalskega procesa.

Slovenija, če je soditi po popolnoma kontradiktornih potezah slovenskih vlad, sodišč in diplomacije, v zvezi s tem vprašanjem nima jasnih odgovorov. Slovenski zunanji ministri, kadar so vprašani iz teorije slovenskih mednarodnih odnosov, pa ponavljajo, da je "Avnoj zgodovinsko dejstvo in del povojne ureditve Evrope, zato se ne moremo pogovarjati o odpravi avnojskih sklepov” (Lojze Peterle), ter da je "izogibanje naši zgodovini in elementom, ki tvorijo osnove naše državnosti, igranje z ognjem” (Dimitrij Rupel). S tem se menda strinja tudi predsednik vlade Janez Drnovšek ki je v preteklosti zagotavljal, da “se Republika Slovenija ne more in ne želi pogovarjati o ničemer, kar bi vodilo v smer revizije povojne ureditve Evrope". Žal jih praksa vztrajno postavlja na laž.

Ko je je predsednik države Milan Kučan leta 2000 povprašal predsednika vlade dr. Andreja Bajuka o stališču vlade do avnojskih sklepov, je dobil le prazen odgovor, ki se ni veliko razlikoval od stališč Avstrije. Lojze Peterle je predlani v Alpbachu navdušeno priznal, da avstrijska zunanja ministrica od Slovenije (še?) “ne zahteva ukinitve avnojskih sklepov”, sam pa jo je sočasno obvestil, da slovenski “zakon o denacionalizaciji v določeni meri že relativizira avnojsko določilo in da je v interesu slovenske države, da zakon v vsem njegovem pravnem obsegu tudi izvaja”.

Tudi ravnanje slovenskega zunanjega ministra v zadnjem času že spominja na pretirano ponižnost, prav v trenutku, ko se je po odhodu iz Slovenije Schuessel odločil za zaostritev besednjaka in ostro napadel Beneševe dekrete, je Dimitrij Rupel povsem mirno, kakor da se ne dogaja nič posebnega, na povabilo ministrice za zunanje zadeve Republike Avstrije dr. Benite Ferrero Waldner, odpotoval na Dunaj, kjer se udeležuje uvodnega dela drugega zasedanja “slovensko-avstrijske ekspertne skupine zgodovinarjev”, ki deluje v okviru slovensko-avstrijske konference zgodovinarjev in pravnikov. Minister Rupel bo ob tem govoril na temo "Slovenija in Avstrija - skupna evropska usoda". Tako ne le, da Avstrija pravkar dela v nasprotju s konceptom “skupne usode”, Dimitrij Rupel ji pri tem še pomaga, ko zasedanje “ekspertov” znova spreminja v mesto za politične debate, kjer se razpravlja o tem, o čemer po njegovi lastni izjavi in izjavi predsednika vlade Drnovška ne more biti razprave.

Glede na to ni nenavadno, da avstrijska diplomacija z vztrajnim pritiskom počasi dosega diplomatske uspehe. Na delovni skupini za širitev EU je Avstriji že uspelo vključiti vprašanje t. i. nediskriminatorne denacionalizacije v skupno stališče EU za poglavje prostega pretoka kapitala v pogajanjih EU in Slovenije. Drugi uspeh avstrijske zunanje politike je razprava o Beneševih dekretih v Evropskem parlamentu, ki je v svojem mnenju predlagal odpravo teh ukrepov. To mnenje sicer ni pravno zavezujoče, čeprav seveda ni dvoma o tem, da za kolektivno krivdo v novi Evropi ni mesta. Toda prav tako ni mogoče revidirati zgodovine. Rešitev iz začaranega kroga strasti, v katerem se obrača marsikaj - od avstrijske užaljenosti zaradi evropskega bojkota ob vstopu avstrijskih svobodnjakov v vlado do prikritega evroskepticizma in zgodovinskih utvar - je lahko le simbolična, podobna nečemu, kar sta Češka in Nemčija po dolgih pogajanjih že dosegli pred petimi leti. In nič več.