Kače ne pikajo

"Uspelo mi je križati afriškega in indijskega pitona. Zato imam zdaj pravega štajerskega pitona Bingota," je dejal ponosni, kakor zase pravi, dreser in vzreditelj pitonov, Pavel Štampfer. Sicer so laični in strokovni herpetologi večkrat zatrdili, da je štajerski piton le posledica zmote trgovca, ki je Pavlu prodal enega od staršev Bingota pod napačnim imenom. Vendar mariborskega dreserja podobne opazke ne motijo. Trenutno si želi čim več nastopov na odrskih deskah: razmišlja o javnem krstu otroka v kačjem krogu tako, da se dva zaljubljenca poročita v obroču, ki bi ga sestavil iz več pitonov. Pavlova devetletna vnukinja pa ne samo, da zna plesati s pitonom, ampak ga tudi poljublja. Za lokalno televizijo je počasi v usta potisnila kačjo glavo, ki je potem med zvoki glasbe skoraj v celoti izginila med ustnicama. Sicer se je Pavel začel ukvarjati s plazilci, ko je bil še kratkohlačnik, kajti izhaja iz revne družine in mu kakšen dinar ni bil odveč. "Oče je mislil, da kradem. Da bi mu pokazal, s čim služim, sem ga odpeljal v klet, od koder ga je zaradi mrgolenja kač odneslo nazaj na dvorišče. Kričal je: 'Mojemu sinu se je zmešalo!'" je razlagal ob treh srednje velikih akvarijih, kjer so bili 19-letni Čarli, ki se je ravno levil, na videz težak Bobo in že omenjeni dveletni Bingo. Tudi strupene kače Pavlu niso tuje, saj jim je še pred leti odvzemal strup in ga prodajal zdravstvenim ustanovam. Prve eksotične kače je dobil v 60. letih od afriških črncev, ki so v Maribor na veliko Pavletovo željo prepeljali kačja jajca. Zdaj je njegova dobesedno vroča točka programa Bobo, več kot pet metrov dolg afriški piton, ki ga Pavel zvija v krog in mu na hrbet položi majhne svečke. Hkrati s prižigom sveč zagori pladenj znotraj Bobovega kroga - Bobo gori, publika ploska.

"Če bi kaj takega naredili s psom, bi cela Slovenija ponorela. Če pa je to kača - se to gleda," je komentiral trik predsednik Društva za gojenje in proučevanje plazilcev in dvoživk, Matjaž Rojc. Več kot šestdeset članov šest let obstoječega društva se med ljudmi, ki imajo hišne ljubljenčke, šteje za manjšino. "Moramo razumeti, da ima človek psa za prijatelja že tisočletja, plazilci pa so postali popularni v zadnjih desetletjih," je opozoril Rojc. V Ameriki so si, po trditvah predsednika, plazilci že zdavnaj utrdili status hišnega ljubljenčka - v specializiranih trgovinah lahko dobite posebne klobasice za kače itd. V Sloveniji so bile prej popularne množično uvožene želve rdečevratke. Zgodilo se je, da so jih naveličani lastniki spuščali v naravo, kjer se je tujka iz Severne Amerike odlično prilagodila in začela izpodrivati edino v Sloveniji živečo želvo - močvirsko sklednico. Preobrat je bil tako resen, da je država uradno prepovedala uvoz rdečevratk. Kače trenutno, ne glede na cenovno dostopnost (kakega pitona dobite že za 15, 18 prešernov), še niso tako popularne. Rojc pa meni, da so izredno perspektivne, saj so manjše kače razmeroma nezahtevni ljubljenčki: "Ne potrebujejo veliko pozornosti, ni jih treba voditi na sprehode, česati ... - skratka, so idealni za sedanjost, ko ljudje nimajo več časa za nič." Vendar: "Kupijo kačo v trgovini, kjer jim ne povedo niti, do kakšne velikosti zraste, niti kako jo pravilno hraniti." Nato nekajdesetcentimetrska "igračka" zraste v večmetrskega, in kar je še pomembneje, večkilogramskega stanovalca. "Za vsako kačo, ki je daljša od treh metrov, potrebuješ primerno velik terarij - skoraj sobo in dodatno osebo, ki bi kačo pomagala po potrebi premikati. Od pet metrov naprej lahko govorimo tudi o potencialni nevarnosti." Tako se je v ljubljanskem ZOO-ju pred leti znašel Ladislav, 18-kilski indijski piton, ki je pred tem živel v kranjskem vrtcu, a postal prevelik za otroke in osebje. Za lastnika sta bila odvečna tudi 12,5-kilogramski udav in 16-kilogramski piton Izza - zdaj oba prebivalca živalskega vrta.

Član društva Mitja Derenda ponuja za podobne primere prek spletnih strani možnost iskanja novega lastnika. Živalski vrt, kot je pojasnila biologinja Irena Furlan, daje prednost 21 vrstam domačih plazilcev, ki so od leta 1993 vsi zaščiteni, zato za vsak primerek, ki ga ZOO namerava ujeti v naravi, potrebuje posebno dovoljenje ministrstva za okolje in prostor. "Trenutno imajo 11 vrst . Za naše vrste imamo prostor, za eksotične pa ne." Poleti jo vsak teden pokliče več ljudi, ki so se v bližini svojega bivališča srečali s kačo. Ponavadi poskuša klicatelje prepričati, da se da s kačo živeti naprej. "Če že kačo ujamejo, potem grem na teren. Pri nas nimamo posebne službe, ki bi skrbela za to ..." Tako so člani družine iz Kokre, potem ko je njihov pes na dvorišču našel več kačjih jajc, poiskali pomoč pri gasilcih. Ti naj bi jajca odnesli stran od naselja. Manjšo srečo je pred leti imelo 219 kačjih jajc v Zajelšju pri Ilirski Bistrici. Tam so z argumentom, češ da bi bilo v vasi več kač kot ljudi, uničili vsa jajca, čeprav so ta v skladu z zakonom tudi zaščitena. Pred tem pa je najditelj jajc na vile nabodel kačo, "zaznamovalko legla", nesel jo je do kamna, kjer ji je s škornjem zmečkal glavo. "Največja ironija je, da slovenski strupenjači - navadni gad in modras - povržeta žive mladiče. Te, ki odložijo jajca, so za človeka nestrupene," je pojasnila Furlanova.

"Najboljša kača je mrtva kača. Ljudje ubijajo kačo iz strahu, nekateri tudi zaradi trofeje, lastnega zadovoljstva," je potožila mag. Staša Tome, herpetologinja iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Negativen odnos do plazilcev se prenese tudi nanjo, večina ljudi se ob spoznanju, s čim se ukvarja, brez zadržkov zgraža: "Mislijo, da je z mano kaj narobe." Med delom na terenu je zbrala lepo zbirko zgodbic o kačah: mit, da kače sesajo kravje vime - pijejo mleko in ga zato zmanjkuje podeželskim kravam. Vsesplošno se govori, da kača "piči", kar izhaja iz zmote, da kača piči z jezikom. Govori se tudi, da kača daje rep v gobec in se kotali za človekom, da so kače tudi mavričnih barv, da kača skoči na človeka, da v slovenskih gozdovih živi Bazelisk, na pol kača na pol petelin s krono na glavi, pa je že pravljica. "Srečala sem že ljudi, ki so v vinograd prinesli goža, saj nobena mačka ne bo ujela toliko voluharjev in miši kot kača." Po Stašinem mnenju so vse slovenske kače ogrožene, ene bolj druge manj. Da se biodiverziteta na tem področju ne osiromaši, je po njenem nujno treba preprečiti izginjanje njihovih bivališč in spreminjati miselnost ljudi. S tem se ukvarjata Prirodoslovni muzej, kjer ravno v tem času pripravljajo razstavo z naslovom Kače - zakaj se jih bojimo (razstava bo odprta od maja do novembra 2002, žive bodo predstavljene vse slovenske vrste kač) in ljubljanski ZOO, kjer letno o kačah poučijo okrog 20 tisoč otrok. "Čim starejši so otroci v skupinah, ki jih vodim, tem bolj se bojijo kač, vendar imajo veliko željo, da bi jih spoznali," je pojasnila Irena Furlan, ki sicer izrecno nasprotuje razkazovanju plazilcev v javnosti, če to ni namenjeno izobraževanju. Po Ireninih opazkah se kača, če jo človek sprejme in se je ne boji, splazi k obiskovalcu (na vrat in nato v lase). "Če pa čuti, da se je bojijo, se vrne k meni," je dodala.

Močerad

Uradne statistike o tem, da bi se slovenske kače, ki so eksotika za tujino, prodajale, ni. Menda je zanimiv progasti gož, Avstrijci so baje nori na modrasa, zanimiva je tudi belica - a vse to so le govorice. Dejstvo pa je, da Žiga Dular iz podjetja, ki se ukvarja z rejo, uvozom in izvozom živali, goji v Sloveniji in izvaža v Ameriko, na Japonsko in drugam plazilce in dvoživke. "Nekateri ljubitelji kač gledajo na trgovino z živali zelo črnogledo," je odgovoril na pripombo, da nanj marsikdo pokaže s prstom, češ da izkorišča živali za dobiček. "Res je, od tega živim. Toda to počnem v nasprotju z drugimi legalno - imam vso dokumentacijo in smo vsi uradni uvozniki pod nadzorom pristojnih služb. Kar se pa tiče neurejenih trgovin - določeni prodajalci bi dejansko morali več pozornosti posvetiti plazilcem - vendar ne morem stati zraven in jih kontrolirati." Opozoril je tudi, da je kačo in nasploh plazilce težko identificirati med prodajo, zato domneva, da pod njegovo dokumentacijo prodajajo več plazilcev, ki so v Slovenijo prispele nelegalno. Žiga ima, kot večina grosistov po svetu, mrežo dobaviteljev iz različnih držav: "Ti imajo svoje farme ali lovce, ki živali lovijo v divjini. Farm je čedalje več - od tam prihajajo tudi bolj zdrave živali." Uvoz vendarle namerava opustiti, saj se mu zaradi zapletenosti in dolgotrajnosti postopkov urejanja dokumentacije ta ne splača več - po njegovem je prihodnost v reji. "Naša zakonodaja je zaostrena do kraja - iz nič smo zaradi prilagajanja EU na papirju skočili 25 let vnaprej," je potožil. Tudi trgovci imajo raje znane domače rejce, so nam zatrdili v Tukanu, eni največjih trgovin z živalmi v Ljubljani na Brdu. Namestnik poslovodje ni zanikal težav, ki jih imajo s plazilci - peljal nas je do terarija z bolnim "prodajnim eksponatom". "Včasih ne poznamo niti pravega latinskega imena kače. Imamo tri veterinarske tehnike, toda pri iskanju informacij imamo velike težave. V knjižnicah o plazilcih ne najdete skoraj nič - zato gremo na internet," je dejal namestnik. Po njegovih besedah se od kač proda največ pitonov - tigrastega so jim že vrnili, ker je prerasel pričakovano dolžino, zato je sedaj stalni prebivalec trgovine.

O pomanjkanju informacij pa ne tožijo trije biologi, ki od leta 2000 (ko je Slovenija postala podpisnica konvencije o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami - CITES) v okviru Agencije RS za okolje preverjajo dokumentacijo, ki spremlja živali in izdelke živalskega izvora, ki pripotujejo na slovenska tla. Tako je pred kratkim na slovenska tla pripotovalo 3600 koščkov pitonov, ki naj bi bili kasneje okraski za krila - primer še ni zaključen, zato tudi še ni znano ime usnjarskega podjetja ter katera določila CITES-a so bila kršena. Poleg okraska pa kačo uporabljajo kot prevozno sredstvo za mamilo - kačo napolnijo s kondomom heroina v upanju, da je na carini zaradi strahu pred plazilci ne bodo preverjali. Potem ko kače uspešno prispejo čez mejo, jih razparajo. Povsem drugače je z uradno urejenimi prevozi. Kot se spomni biolog CITES-a Robert Bolješič, je menedžer neke ukrajinske plesalke z urejeno dokumentacijo za potrebe šova pripeljal pitona. "V tem primeru ni težavna dokumentacija, ampak etični vidik uporabe živali."