Dr. Strangelove

V nedeljo, 3. marca, je George Bush - "ameriški Roberto Benigni" - na gala koncertu, posvečenem njemu, spet poskrbel, da se bomo valjali še dolgo v 21. stoletje. Ne, tokrat ni plešastih novinarjev grabil za glave in pri tem kričal "Ozdravi!", kot je to počel med predvolilno kampanjo, niti ni imitiral dr. Evila iz filma Austin Powers. Pazite: Bush sedi v prvi vrsti... vrstijo se nastopi... prvi, drugi, tretji in tako dalje... nakar na oder prikoraka znameniti in tudi v Teksasu znani Stevie Wonder, ki se postavi za klaviature... Bush, vidno vznemirjen, pa mu začne navdušeno mahati... in mahati... in mahati. Stevie kakopak ne trzne. Bushu se to zdi sicer čudno, a vztraja - še naprej mu mirno maha. Šele čez čas mu kapne - o, šit, saj res, Stevie Wonder je slep! Vsem, ki so to videli, je šlo na smeh, četudi diskretno. Jasno, niso se smejali Stevieju, ampak Bushu, ki je spet tako zataval, da mimo tega ni mogel niti Washington Post.

Nič, kar smejte se, toda Bush, ki kot teksaški guverner ni ravno slovel kot prijatelj etničnih manjšin, je hotel pokazati le, da je v resnici velik prijatelj etničnih manjšin. Ni šlo - rodil se je le nov bushizem. Dober teden dni kasneje, 11. marca, ko se je Amerika svečano spominjala žrtev 11. septembra, pa se je rodil nov spin. Tudi Bush je namreč priredil memorialno slovesnost - pred Belo hišo, se razume, v neposrednem prenosu, ki je obšel svet. In ker je šla slika v svet, je bila to lepa priložnost, da pokaže, da so v Ameriki vsi ljudje enaki, da ni diskriminacije in da je res velik prijatelj etničnih manjšin. Zato je zastave na sceno prinesla vojaška formacija, v kateri so bili skoraj sami Afro-Američani... zato je himno zapel zbor, v katerem so bili sami Afro-Američani... in zato je bil prvi slavnostni govornik nigerijski ambasador, ki sta mu sledila južnokorejski in turški. Šele potem je na vrsto prišel Bush, enak med enakimi, brat med brati, zadnji med prvimi, ki je še enkrat poudaril, da je ta vojna brez konca. Z eno besedo, v Bushevih rokah postane prefrigana marketinška kljuka tudi tako intimna in tako občutljiva stvar, kot je komemoracija.

Ne da se je kdo zaradi tega vznemirjal. Le zakaj? Bush je že zdavnaj ugotovil, da so proslave ključ do političnega uspeha, bolje rečeno - da je mogoče vladati tudi s proslavami. Zato ne preseneča, da zadnjega pol leta nenehno rola vsakovrstne proslave, komemoracije, svečanosti, memorialne slovesnosti, maše, molitve, parade. Celo športne prireditve a la Super Bowl, finale bejzbolskega prvenstva in zimske olimpijske igre so postale le patriotski rituali. Junak vseh teh komemoracij je kakopak Bush, zdaj po novem pojem zrelosti, modrosti, dostojanstvenosti in svečanosti. Kar je ironično, zlasti če pomislimo, da se je 11. septembra skrival... da glavo spet tišči v bunker... in huh, da je leta 1999 med žalno svečanostjo v teksaški cerkvi, v kateri je psycho nekaj dni prej pobil sedem oseb, nenehno mežikal novinarjem, se jim hihital in migal z obrvmi, kot v svoji novi knjigi Ambling Through History poroča Frank Bruni, sicer novinar New York Timesa. In da bi bila mera polna, je skušal svojo "slovesno" nišo najti tudi pravosodni minister John Ashcroft, sovražnik golih kipov, jasno, na svoj grotesken način - v čast Ameriki je namreč zložil pesem in jo potem tudi posnel. Ja, Ashcroft zdaj tudi poje! Ashcroft sings! Na internetu ga lahko poslušate in gledate. Vem, kaj ste si rekli: Ashcroft je postal jebena glasbena želja.

Obsedno stanje

Vladati pa je mogoče tudi z alarmi in preplahi. Zato jih Bush nenehno rola. Non-stop. Dodajte barikade, preverjanja, preiskave, zakamuflirane nacionalne gardiste, patruljiranja, helikopterje, antraks, iskanje ameriških celic al-Kajde, nakupovanje plinskih mask in strelnega orožja, učenje borilnih veščin, strašenje z bombami, biokemijo in turbani, ustanovitev Urada za notranjo varnost, sprejem patriotske zakonodaje (USA PATRIOT Act), neskončne pakete "varnostnih ukrepov", skrivanje informacij ("Nevednost je moč", kot je govoril Veliki brat), tajno "bunkersko" vlado, neomakartizem (kritiziranje Busha = nepatriotsko, protiameriško), medijske spine, histerizacijo potniških letal, pa dobite emocije, ki so zunaj vseh proporcev. Na Orwellovi britvi. Razglašanje "neposredne nevarnosti" in "drugega vala terorističnih napadov", ki pa jih ni, ni, ni in ni. In četudi jih ni, je Tom Ridge, direktor Urada za notranjo varnost, že februarja oznanil, da bodo vpeljali nov javni alarmni sistem. Kaj je to pomenilo, ni bilo jasno, toda insiderji so rekli, da Ridge pripravlja nov sistem znakov za alarm, ki bodo razumljivi vsakomur in ki bodo Ameriko zaščitili pred bodočimi terorističnimi napadi. No, prejšnji teden je Ridge razkril, da bo nov alarmni sistem neke sorte semafor - pet različnih barv bo označevalo pet različnih stopenj nevarnosti. Rdeča = resna nevarnost. Oranžna = velika nevarnost. Rumena = povečana nevarnost. Modra = bodite budni. Zelena = majhna nevarnost. Hu-a! Bush si je izmislil alarmni sistem - in zdaj si bo lahko vsak dan sproti izmišljal tudi barvne kombinacije. Kakor mu bo pač ustrezalo. Odvisno od situacije in ratingov. Po potrebi pač. Ko ga bodo zajebavali zaradi Stevieja Wonderja, bo prižgal rumeno luč. Ko mu bodo v kongresu težili zaradi Enrona, bo prižgal oranžno luč. In ko se bo začela predvolilna kampanja, bo prižgal rdečo luč. Morda kar zdaj, ker njegovi ratingi niso več stratosferski. In hej, morda kar z daljincem... s kavča... med grickanjem čipsa. Z ljudmi se bo lahko igral. In seveda, dokončno jih bo lahko spremenil v laboratorijske miši. V serijo pogojnih refleksov. Ni dvoma, skozi ljudi bo vsakič poslal elektriko. Mind-control že dolgo ni bil tako avtentičen. Bush bi rad ljudem očitno dopovedal, da imajo pravico do strahu. Pravico do tesnobe. In pravico do panike. A po drugi strani, strah, tesnobo in paniko je že zdavnaj spremenil v zakon. Hja, legaliziral jih je, pa čeprav pravega razloga za strah, tesnobo in paniko že dolgo ni več. Po 11. septembru se namreč v Ameriki ni zgodilo nič, kar bi bilo povezano s terorizmom. Nekoč je za kolektivne halucinacije skrbel LSD - danes zanje skrbijo nenehni alarmi, permanentno obsedno stanje, strah. Bush skuša Ameriko prepričati, da stanuje v psihozi Bližnjega vzhoda - nekje med Jeruzalemom, Gazo in Beirutom.

Wag the dog

Zakaj Bush širi vojno in zakaj spet tako vztrajno poudarja, da je to neskončna vojna? Ker mu ratingi padajo. Firma American Research Group, ki opravlja javnomnenjske raziskave, je sporočila, da so mu ratingi od januarja do februarja padli za 12% - s 74 na 62! Če bo šlo tako naprej, bo kmalu tam, kjer je bil pred 11. septembrom: na 50. Kar zna biti zanj kritično in pogubno. In da ne bi šel po poti svojega očeta, ki je dobil zalivsko vojno in potem gladko izgubil Belo hišo, potrebuje nenehne rdeče alarme, obenem pa potrebuje tudi vojno, da bi dal tem rdečim alarmom težo in kredibilnost. S tem seveda priznava, da s svojo vojno ogroža samo Ameriko, ameriško nacionalno varnost, nedolžne civiliste. In kljub temu, da s tem ogroža nacionalno varnost, vztraja. Vztrajati pa mora, ker potrebuje rdeče alarme. In seveda, rdeče alarme potrebuje, ker potrebuje ratinge. Wag the dog, George, wag the dog!

Ko je v svojem kongresnem govoru Iran, Irak in Severno Korejo razglasil za "os zla", je postalo dokončno jasno, da se bo vojne držal kot pijanec plota in da bo v to vojno zapakiral relikte vseh prejšnjih vojn, od druge svetovne in hladne, do vietnamske in zalivske vojne. Recimo: Pentagon, ki je med drugim podaljšal tudi pogodbo s PR firmo Rendon Group, specializirano za "psihološko" vojno (med zalivsko vojno je prebivalce Kuvajta opremljala z ameriškimi zastavami, iraške oficirje prepričevala, da naj prebegnejo ipd.), je ustanovil Urad za strateški vpliv oz. Urad za strateško laganje, ki naj bi svet zasuval z dezinformacijami (po zgražanju javnosti so ga menda razpustili)... Charlotte Beers, podsekretarka State Departmenta, naj bi poskrbela za produkcijo proameriških TV oddaj, v katerih bi ameriški zvezdniki lifrali "emocionalna sporočila" (eh, Harry Truman je v petdesetih okrog raje pošiljal cirkus "Alert America")... novo ustanovljeni Information Awareness Office, ki naj bi se ukvarjal z novimi tipi vojaških groženj, pa je prevzel kar John Poindexter, upokojeni admiral, Reaganov prosluli svetovalec za nacionalno varnost, obtožen vpletenosti v afero Iran/Contra (Elliotta Abramsa in Otta Reicha, "junaka" te afere, je Bush angažiral že prej!). Cinično.

Bush je svoje fante, specialne enote, poslal na Filipine, v Gruzijo, v Jemen itd., da bi domače vojske urili za boj proti terorizmu, v Afganistanu začel z novo ofenzivo, obenem pa začel tudi pospešeno šikanirati Irak, bolje rečeno - začel je ustvarjati pretvezni "moralni" prostor za napad na Irak. Logika je že dobro znana, temelji pa na čisti manipulaciji. Prvič: rečeš, da obstaja sum, da Irak razvija orožje za množično uničevanje, in da morajo mednarodni inšpektorji zdaj nujno preveriti, če je to res. Drugič: od Iraka zahtevaš, da sprejme inšpektorje in jim omogoči inšpekcijo. Tretjič: Iraku postaviš tako vsiljive inšpekcijske pogoje, da jih ne more sprejeti ("Irak ne more odločati o tem, kdaj naj pridejo inšpektorji, kam naj gredo in kaj naj počnejo", kot je rekel obrambni minister Donald Rumsfeld). Četrtič: Irak inšpektorje zavrne (ker da v resnici špijonirajo iraški varnostni sistem). Petič: to razglasiš za dokaz, da Irak res skriva nekaj hudega, velikega, pogubnega, atomskega, biokemičnega, zločinskega, apokaliptičnega. Šestič: bombardiraš Irak. Ka-buuuum!!! Jasno, če Irak inšpektorje vendarle sprejme, poskrbiš, da začnejo inšpektorji postavljati tako vsiljive, tako provokativne in tako brezpogojne zahteve, da jih Sadam Husein odslovi, kar takoj razglasiš za dokaz, da Irak res skriva nekaj hudega, velikega, pogubnega, atomskega, biokemičnega, zločinskega, apokaliptičnega. Kaj sledi, veste: točka 6. Ka-buuuum!!! Zakaj Irak? Ker Bush zdaj potrebuje bolj konkretnega in bolj realnega sovražnika. Zgodba o abstraktnem, nezgrabljivem, fantomskem, anonimnem sovražniku brez obraza se namreč ne prodaja več dobro, kar je slabo za ratinge. Sadam Husein pa je ready-made: zelo konkreten... ima obraz... in ljudje ga poznajo že tako dolgo, da jih ni treba prepričevati, da je doktor zla... ee, evil-doer... navsezadnje, parolo "Zbombardirajmo Irak!" poslušamo že vse od trenutka, ko je Ameriko udaril ameriški antraks. Ne preseneča, da je Washington Times, izrazito probushevski časopis, te dni "razkril", da ima Irak še vedno skrivaj zaprtega ameriškega pilota Michaela Scotta Speicherja, ki je bil sestreljen prvi dan zalivske vojne. Hej, glejte, svinje ga nočejo vrniti! Ga bomo pa sami osvobodili!! Ka-buuuum!!!

Armagedon

Ne, Bush predsedniških volitev leta 2004 noče prepustiti naključju. Noče ponoviti napake svojega očeta, ki je svojo vojno prehitro končal. Ne, vojna mora trajati. Da Bush misli le še na ratinge ter na volitve leta 2004 in da se pri tem ne meni za žrtve, je dokazal tudi z nedavno posebno obdavčitvijo uvoženega jekla. Vsi so rekli: s tem hoče nekaj sporočiti svetu. Ne, ravno narobe - s tem je hotel nekaj sporočiti Ameriki. Kdo dobi z obdavčitvijo uvoženega jekla? Točno, zvezni državi Ohio in Pensilvanija, ki imata močno razvito prav jeklarsko industrijo, obe pa imata tudi zelo veliko elektorskih glasov - Ohio jih ima 21, Pensilvanija pa 23. Če hoče Bush leta 2004 zmagati, nujno potrebuje elektorske glasove teh dveh držav. In kdo izgubi z obdavčitvijo uvoženega jekla? Točno, zvezni državi Illinois in Michigan, ki imata močno razvito avtomobilsko industrijo in ki bosta morali jeklo zdaj dražje plačati, kar pa Busha ne skrbi - v teh dveh državah že tradicionalno vedno zmaga demokratski kandidat, zato sta že vnaprej izgubljeni. Koga briga, naj plačujeta dražje jeklo! Lahko ju mirno žrtvuje.

Da je Bush res dr. Strangelove z evangelijem, da hoče res za vsako ceno reelekcijo in da se res ne meni za žrtve, potrjuje tudi njegov tajni atomski načrt, Nuclear Posture Review, ki ga je razkril Los Angeles Times in ki kaže, da je Bush pripravljen na potencialni atomski obračun z razširjeno verzijo "osi zla" (Kitajska, Rusija, Irak, Severna Koreja, Iran, Libija in Sirija). Kaj je v tem načrtu najbolj srhljivo? Troje: prvič, da kani Pentagon atomsko orožje uporabiti tudi proti državi, ki nima atomskega orožja... da ga kani uporabiti "v primeru nepričakovanega razvoja vojne situacije", kar je, priznajmo, zelo ohlapna definicija... in da ga kani uporabiti tudi v lokalnih vojnah (arabsko-izraelski, kitajsko-tajvanski, korejski, iraško-izraelski). Z atomsko bombo nad Meko, je takoj predlagal skrajno desni kolumnist Rich Lowry (National Review).

Ta ekstremizem zelo potegne na tisto, kar je v knjigi Body of Secrets razkril James Bamford: da je hotel ultra desni Pentagon na začetku šestdesetih sam organizirati pobijanje ameriških civilistov in da je hotel te žrtve potem pripisati kubanskim teroristom. Zakaj? Da bi pridobil javno podporo za napad na Kubo. Tajna operacija Northwoods, ki jo je koncipiral vojaški štab, naj bi vključevala pobijanje kubanskih emigrantov, potapljanje bark s kubanskimi begunci, ugrabljanje letal, razstreljevanje ameriških ladij, orkestriranje terorizma v ameriških mestih, celo "kubanski" napad na ameriško vojsko v bazi Guantanamo ter fabrikacijo vojne med Kubo in neko drugo latino-ameriško državo. In pika na i: če bi raketo z astronavtom Johnom Glennom med lansiranjem v orbito slučajno razneslo, bi rekli, da so jo sestrelili Kubanci. Kaj bi sledilo, veste. Hja, ka-buuum!!!