Solanija

Štirinajstega marca 2002, ko je Zvezna republika Jugoslavija uradno nehala obstajati, sem se nehote spomnil na haiku definicijo doktorice Mirjane Marković iz njenega univerzitetnega priročnika za sociologijo iz leta 1988: "Zakon je skupnost dveh ljudi različnega spola, v kateri ta dva vstopata v spolne odnose." Čeprav sta se Srbija in Črna gora končno ločili, njuna zakonska skupnost še naprej živi pod novim imenom in v novi obliki - le to ni jasno, ali spolni odnosi, ki se zdijo soprogi Slobodana Miloševića tako pomembni, sploh bodo ali ne.

Novica, da ZRJ ni več in da od zdaj živimo v državi, ki se domiselno imenuje Srbija in Črna gora, je bila sprejeta kot (ne)pričakovan finale balkanskega absurda: ciničen predlog, naj se ta karikatura države ("niti federacija niti konfederacija, ampak nekaj povsem izvirnega," kot je pojasnil dovčerajšnji predsednik ZRJ Vojislav Koštunica) imenuje Solanija v čast Javierja Solane, posebnega odposlanca Evropske unije, človeka, ki je zaslužen za takšen sporazum, govori o praktičnih posledicah prvega šoka med državljani. Da ni nihče zadovoljen - Črnogorci, ker si niso priborili neodvisnosti, Srbi, ker se zavedajo, da to ni nikakršna skupna država, ampak pravna šala -, je postalo jasno 24 ur pozneje, ko se je vzporedno v Beogradu/Podgorici usula toča kritik z leve in desne, spremljali pa so jo (črnogorske) demonstracije in (srbski) pozivi, naj se razpiše referendum o samostojnosti.

Zanimivo - to, da se nihče ni spomnil zdaj dokončno pokojne Jugoslavije, ki je to ime nosila od leta 1929, priča, da so strasti dosegle vrhunec, in govori o novih težavah, ki čakajo to državno čudo: dva različna gospodarska, finančna, mentalna in politična sistema se menda lahko, kot pravi tovariš Solana, uspešno harmonizirata, toda odziv enega izmed anketiranih Beograjčanov ("Se bosta kurac harmonizirala!") pove več kot vsi predstavniki Evropske unije skupaj.

Namesto da bi bili vsi racionalni in bi priznali, da morata Srbija in Črna gora postati neodvisni državi, ki bosta sami - brez Solane - uredili medsebojne odnose, se je zgodilo tisto, česar ni nihče potreboval: imamo navidezno ogrodje države, v kateri bo vsaka od obeh članic imela svojo carino, imamo nekakšen ministrski svet, ki bo to državo vodil, imamo enodomni parlament, ki bo volil nekakšnega predsednika, še bolj smešno pa je, da se bosta državi oziroma njuni predstavniki menjavali v Združenih narodih in na položaju obrambnega ministra.

Na ravni praktičnega sporazumevanja si predstavljajte tale prizor: Slovenec me vpraša, iz katere države, torej od kod sem, in jaz mu odgovorim: "Iz Srbije in Črne gore." Kako bomo navijali za državo, ki se imenuje Srbija & Črna gora? Bomo v prvem polčasu navijali za Srbijo, v drugem za Črno goro? Kakšna bosta šele kompromisni grb in kompromisna himna?

Grozljiva misel, da živimo v državi, ki nima nobene zveze z državo (izvedenci nas tolažijo in pravijo, da sta se podobno združila Zanzibar in Tanganjika ter ustanovila legendarno demokratično državo Zimbabve), je odgnala misel na tisto, kar je 14. marca 2002 za vedno izginilo, na Jugoslavijo, celo v njeni amputirani obliki.

Težko bo - pa čeprav se to sliši cinično - izbrisati sledove jugoslovanstva, ki so se iz politike že davno prenesli v sfero sentimentalnosti; kaj bodo od danes deklarirani Jugoslovani, ki so včeraj uradno ostali brez domovine; kaj bodo od danes generacije, ki so desetletja živele na diagonali od Triglava do Gevgelije; kaj se bo zgodilo z vsemi simbolnimi spomini - ekskurzijami, vlaki bratstva in enotnosti, pobratenostjo mest, turističnimi pohodi na Jadran, medrepubliškimi/mednacionalnimi ljubeznimi, iz katerih je SFRJ delala fetiš multikulturnega seksa?

Zdaj, ko je bilo dokončno objavljeno tisto, kar smo vedeli že 26. junija 1991, da Jugoslavije brez Slovenije ni, se nam je vrnilo kot bumerang: morda je podzavestno oster odziv na to državo spačka samo psihološko, jungovsko priznanje, da so Srbi zasrali vse skupaj; sicer pa, mar ni nenavadno, da si vsi - Slovenci, Hrvati, Bosanci, Makedonci, Albanci in končno tudi Črnogorci - želijo stran od Srbije, da z njo nočejo imeti več opravka? Vprašanje, ki bi moralo biti ključno za razmišljanje, je potisnjeno na obrobje: danes, v trenutku, ko si ogromna večina državljanov Srbije želi svojo državo, ki bi se, logično, imenovala Srbija, je spomin na Jugoslavijo videti kot nekakšne sanje, iz katerih se še nismo zbudili.

Ta vrsta dualizma, da nismo niti v Jugoslaviji niti v Srbiji, ampak smo nekje v pizdi materini, kot evropski eksperiment za balkanske norce, zbuja grob občutek nemoči; v Črni gori so še do včeraj govorili o "izdaji", v Srbiji pravijo, da so nas "zajebali", šala, da bo Ulcinj postal glavno mesto najnovejše države, ker ima soline (srbsko solana, op. prev.) ... vse to je podoba pervertirane resničnosti, v kateri je kljub vsemu vredno živeti.

Zdaj, ko niti teoretično ni več mogoče biti Jugoslovan, ampak le še Srb ali Črnogorec, prostora za beg ni več veliko. Novica, da je (zdaj že nekdanja) Nogometna zveza Jugoslavije ustavila proizvodnjo dresov z grbom in imenom pokojne države - dokler se ne dogovorimo, kaj bo na novih dresih -, ponazarja mentalno zmedo, ki se bo v polnem obsegu šele pokazala.

In kaj šele naši športni navijači, kaj bodo prepevali, ko bodo naši (kdor koli to že so) osvojili kako kolajno? Pesem Pleše rock'n'roll cela Jugoslavija ... Električnega orgazma, neformalna himna športne ZRJ, bo težko spremeniti v verze Plešeta rock'n'roll Srbija in Črna gora ..., prav tako, kot se bomo težko navadili, da besede s predpono jugo, ne bodo več v obtoku.

Škoda; pa tako drugače bi vse skupaj lahko bilo.