Minister - vohun

Aretacija dosedanjega podpredsednika srbske vlade in nekdanjega načelnika Generalštaba Vojske Jugoslavije Momčila Perišića zaradi vohunstva ter petnajsturno pridržanje ameriškega diplomata Johna Davida Neighborja, ki ga je v nasprotju z dunajsko konvencijo izpeljala Uprava varnosti Vojske Jugoslavije (včasih znana pod kratico Kos), sta se prejšnji teden v Srbiji in Črni gori spremenila v največjo afero po Miloševićevem padcu. Afero, ki je še bolj načela že tako skrhane odnose med koalicijskimi partnerji srbske demokratične opozicije (DOS) in srbsko-črnogorsko državo pretresla celo bolj kot aretacija Slobodana Miloševića, poleg tega pa grozi, da bo precej pokvarila odnose z ZDA, ki bodo konec marca znova odločale o finančni pomoči srbski in črnogorski vladi.

Vreča na glavo

Začelo se je 14. marca, ko sta se v restavraciji Knin v motelu Šarić sestala svetovalec srbske vlade za varnost Momčilo Perišić in prvi sekretar ameriškega veleposlaništva John David Neighbor ter se ob prijetnih zvokih znane pesmi Tam daleč in šilcu domačega pogovarjala o državnih zadevah. Pet minut čez pol osmo se je pred restavracijo naglo pripeljalo več civilnih osebnih avtomobilov. Vstopila je skupina civilistov, ki so se predstavili kot pripadniki “vojaške policije”. Po nekaj besedah z Momčilom Perišićem so brez odpora aretirali sogovornika. Oba so vklenili, ameriškemu diplomatu pa so pred vstopom v avtomobil na glavo poveznili črno vrečo. Menda zato, da ne bi videl (in kasneje povedal), kam so ga odpeljali.

Postopek sta s kamerami snemala pripadnika vojaške policije v civilu. Takoj je sledilo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom. Sočasno sta bila aretirana še podpolkovnik Miodrag Sekulić in pripadnik zvezne policije Vladan Vlajković, ki je varoval Momčila Perišića. Kasneje se je izvedelo, da je bil Vlajković pravzaprav sodelavec vojaške tajne službe. Ameriški diplomat, ki se je ob aretaciji skliceval na diplomatsko imuniteto in se je predstavil kot “šef Cie za Balkan”, je bil izpuščen po petnajstih urah zasliševanja, Momčilo Perišić pa šele po dveh dnevih v samici. Srbska vlada na čelu s premierom Zoranom Đinđićem vse do aretacije ni vedela, kaj se dogaja. Isto dopoldne je imel srbski premier celo sestanek z ameriškim veleposlanikom v Beogradu Williamom Montgomeryjem, nobeden od njiju pa o aretaciji takrat ni vedel še nič. Za dogodek se je izvedelo šele, ko so pripadniki vojaške policije Perišića v trenirki in športnih copatih brez vezalk pripeljali v stavbo srbske vlade, kjer je bil navzoč pri preiskavi svoje pisarne. Med bežnim srečanjem je predsedniku srbske vlade Zoranu Đinđiću dejal, da je vse skupaj “inscenirano”, saj je res le to, da “zbira vse o vojski, ker ga to zanima in ima poln predal tega”, vendar teh dokumentov “ne daje nikomur, še posebej ne tujcem”.

Ko se je naslednjega dne končno izvedelo za aretacijo, so bili odzivi burni. Ameriška vlada je takoj ostro protestirala zaradi aretacije svojega diplomata in zahtevala pojasnila. Zunanji minister Goran Svilanović se je z noto opravičil ZDA, čeprav je predsednik srbske vlade pojasnil, da nobeden od članov vlade ni bil obveščen o aretaciji. Pravosodni minister Vladan Batić je kmalu zatem razkril še nekaj vznemirljivih podatkov. Pri načrtovanju celotne akcije naj bi bil na sestankih varnostne službe Vojske Jugoslavije sodeloval svetovalec predsednika države za nacionalno varnost Rade Bulatović, ki ga je Vladan Batić opisal kot “Miloševićevega kadrovika”, ko je še delal na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu.

Nenavadno je bilo tudi to, da o aretaciji in celo o tem, da je vojaška tajna služba nekaj mesecev prisluškovala podpredsedniku srbske vlade in ga spremljala, niso bili obveščeni niti zvezni obrambni minister, niti predsednik zvezne vlade Dragiša Pešić, niti načelnik generalštaba Pavković. Zadnje je sicer malo verjetno, saj so akcijo izpeljali pripadniki specialne enote Kobra, ki je pod neposrednim poveljstvom načelnika generalštaba.

Aretacijo Momčila Perišića je srbski pravosodni minister Batić kljub temu označil za “slabo režiran vohunski film”, katerega namen je bil pravzaprav “udar” proti srbski vladi. Po njegovem bi bilo treba aretacijo civilistov po veljavni jugoslovanski zakonodaji prepustiti civilnim organom državne varnosti, z aretacijo ameriškega diplomata pa je bila kršena tudi dunajska konvencija. Hkrati je zvezno ministrstvo za notranje zadeve proti načelniku vojaške obveščevalne službe zaradi neupravičene aretacije svojega policista vložilo kazensko prijavo. Vendar je kmalu postalo jasno, da mnenja o tem niso tako enotna in da vojska ni ukrepala brez politične podpore. Predsednik države Vojislav Koštunica je dejal, da je bila aretacija kljub nepravilnostim “v skladu z zakonom” in da se mora Perišić sam spoprijeti s posledicami svojega ravnanja.

“Izstop naše države iz izolacije ne pomeni, da država neha biti država in da bi njene skrivnosti lahko končale na trgu,” je zelo pomenljivo dejal Koštunica, funkcionarji njegove stranke pa so glasno zahtevali odstop republiškega premiera Zorana Đinđića. Čeprav je dokaj verjetno, da je bil Koštunica že zelo zgodaj obveščen o akciji vojske proti Perišiću, se je tudi tokrat - kot ponavadi - izgovarjal, da ni vedel nič in da je bil le “šokiran nad spoznanjem, da iz generalštaba odtekajo zaupni podatki”.

O vsem tem se je govorilo tudi na sestanku najvišjih predstavnikov države s predsednikoma Zoranom Đinđićem in Vojislavom Koštunico dan po aretaciji. Opazno je bilo, da so po sestanku ostre izjave predsednika srbske vlade dobile nekaj novih poudarkov. Zoran Đinđić je kljub ostri kritiki napak vojaških organov in zahtevi, da se zaradi nepravilnosti takoj razreši načelnik vojaške tajne službe general Aco Tomić, podobno kot Vojislav Koštunica zahteval takojšen odstop Momčila Perišića. Na sestanku naj bi bilo prikazano dokazno gradivo proti Perišiću. Da se je na srečanjih z ameriškim diplomatom vendarle nekaj dogajalo, je posredno potrdil ameriški inštitut Stratfor, saj je ugotovil, da obtožbe proti Perišiću “zvenijo resnično” in da je tudi po njihovih podatkih menda bil „kontakt ZDA“ že najmanj tri leta. Perišić naj bi bil po teh podatkih zaslužen predvsem za to, da je bil Washington dobro obveščen o dogajanju v jugoslovanski vojski in vrhu države. Zelo verjetno je še, da so bili nekateri podatki koristni tudi za tožilce haaškega tožilstva v procesu proti nekdanjemu predsedniku Srbije in Jugoslavije Slobodanu Miloševiću. “Kratek stik” je najbrž nastal, ko se je pokazalo, da bi Perišićevi stiki lahko ogrozili nekatere visoke častnike jugoslovanske vojske.

Vojaško sodišče in Generalštab Vojske Jugoslavije sta medtem izdala sporočilo, da naj bi bil Momčilo Perišić “nepooblaščeno izročal dokumente, pomembne za obrambo države”, ki naj bi jih bil prejemal od podpolkovnika Miodraga Sekulovića. Ta je bi menda že dolga leta odgovoren za avdio in video snemanje sej generalštaba. Perišić naj bi bil ameriškim diplomatom izročil tudi šifrirane telefonske številke državnih funkcionarjev. Člen zakona, ki govori o izdaji vojaške skrivnosti, določa, da se tisti, ki “zaupne podatke zaupa, izroči ali omogoči dostop do njih tuji državi, organizaciji ali osebi, ki jih uporabi, kaznuje z zaporno kaznijo od treh do petnajstih let".

Tožilstvo je izjavilo, da naj bi bila Sekulić in Perišić v preiskavi že priznala “vohunsko dejavnost” in da bodo dokazi o tem prikazani javnosti, če bo to dovolil preiskovalni sodnik. Osumljena Perišić in Sekulić sta te trditve zanikala. Perišić je dejal, da se v postopku ne bo skliceval na poslansko imuniteto, vendar bo moral to pisno potrditi.

Brez nadzora

Posledice afere Perišić bodo vsekakor zelo globoke. Iz do sedaj zbranih podatkov je mogoče sklepati, da se je med Perišićem in ameriškimi diplomati očitno res nekaj “dogajalo”. Prav tako je verjetno, da je imela akcija proti Perišiću politično ozadje. Z njo je pred domačo javnostjo največ pridobil predsednik Koštunica, saj se lahko zaradi “varovanja državnih interesov” znova postavlja kot “domoljub”, s tem pa si pridobiva tudi naklonjenost Miloševićevih privržencev, saj ti njegovo ravnanje vidijo kot potezo v korist pred haaškim tribunalom obtoženega nekdanjega predsednika. Tudi “tajming” akcije ni presenetljiv. “Vohunska” dejavnost je bila odkrita na dan, ko je načelnik sedanjega generalštaba Nebojša Pavković sporočil, da se bo čez štirinajst dni upokojil. Po mnenju nekaterih je vrh vojaške obveščevalne službe želel z akcijo proti Perišiću preprečiti Pavkovićev odhod in tik pred ustanovitvijo nove države Srbije in Črne gore poslati jasen znak vsem “domoljubnim silam”, da je konec popuščanja in da je čas za odpor tistim, ki “izdajajo” državo.

Prav tako je jasno, da je za vsem stal Vojislav Koštunica. Opazimo celo nekaj podobnosti z “afero Špegelj”, ki jo je leta 1991 odkril Janšev zasliševalec v procesu JBTZ Aleksandar (tudi Aca) Vasiljević, takratni šef Kosa. Tudi takrat je vojaška obveščevalna služba tajno snemala hrvaške politike in vojake in nato filme - zaradi razpada države brez sodnega epiloga - prikazala javnosti. Nekateri v vojaški obveščevalni službi zato to afero vidijo kot poskus, da se dolgo ponavljana teza, da politiki “izdajajo” vojsko, v novih okoliščinah končno dokaže.

Na drugi strani so se znašli vsi, ki sicer ne želijo in ne morejo braniti Perišićevega ravnanja, vendar imajo ravnanje vojske za škandalozno in za del politike, ki državo vodi na pot, neusklajeno s sodobnimi merili civilnega nadzora vojske. Vodstvo Đinđićeve Demokratske stranke meni, da je načelnik vojaške obveščevalne službe “zlorabil službeni položaj” in se postavil v službo nekaj ljudi iz kabineta predsednika države Koštunice. Način izvedbe aretacije je za liberalnejši del srbske politike dokaz, da gre pravzaprav za prvi odziv "promiloševičevskih, antireformskih, antiameriških, antievropskih in antihaaških sil" na državno tvorbo, ki jo je Zahod v zameno za ZR Jugoslavijo skoraj sočasno tako rekoč vsilil predstavnikom srbske in črnogorske države.

Nekateri komentatorji opozarjajo, da tudi če bi Perišić glede na sedanje predpise storil to, kar se mu očita, ni mogoče spregledati, da je za njegov padec v vohunsko “past” krivih veliko več ljudi. Kajti čeprav je izročitev zaupnih dokumentov “prepovedana” z notranjo zakonodajo, jo hkrati “zapoveduje” statut haaškega sodišča za človekove pravice. Hkrati zakonska ureditev izročitve različnih “strogo zaupnih” dokumentov haaškemu sodišču ni urejena prav zaradi blokade, ki jo v srbskem in zveznem parlamentu izvaja Koštuničeva Demokratična stranka Srbije.

Vprašanje nadzora vojske je zdaj, ko si Srbija in Črna gora prizadevata postati članici evropskih institucij, še posebej pomembno. Ni dvoma, da je imel načelnik sedanje vojaške obveščevalne službe za akcijo proti Perišiću dobro zakonsko “kritje”. Nalog za spremljanje, ki ga izvajajo vojaški organi, lahko podpiše vrhovni obrambni svet ali predsednik republike, ne da bi moral o tem obvestiti srbsko vlado ali celo načelnika generalštaba. Poleg tega poslanca, če stori kaznivo dejanje, za katerega je predvidena zaporna kazen, višja od pet let, imuniteta ne varuje pred aretacijo. Zanimivo je, da imajo ZDA podobno ureditev. In ko gre za izdajo vojaške skrivnosti - to je znano že iz časov JBTZ -, so po jugoslovanski zakonodaji pristojni vojaški organi pregona in vojaška sodišča, tudi če so v kaznivo dejanje vpleteni civilisti. Vendar bi tudi tedaj po veljavni zakonodaji civilista morala aretirati civilna policija. To pa se zaradi slabih odnosov med politiki ni zgodilo. Znano je, da Kos nadzoruje Koštunica, Udbo pa Đinđić.

Verjetno pa ni dvoma, da so preobsežna pooblastila vojski v državi, ki šele obnavlja demokratične tradicije, zelo nevarna in nimajo veliko zveze s civilnim nadzorom vojske. Žal ni nič boljše niti z zvezno in s srbsko “civilno” službo državne varnosti, saj sta kljub demokratičnim spremembam še zmeraj le pod nadzorom predsednika vlade, parlament pa je v zvezi s tem brez pomembnih pristojnosti. Načelnik te službe se na primer v zadnjem letu in pol ni niti enkrat pojavil na zasedanju parlamentarnega odbora za varnost. Zato pravo delo v zvezi z demokratičnim nadzorom vojske in policije ter demontaža samooklicanih vojaških in državnih tajnih služb novo srbsko-črnogorsko državo šele čaka. Afera Perišić pa se bo ne glede na hitrost te demontaže spremenila v politični boj za glasove med “domoljubnim blokom” strank, ki jih predstavlja Vojislav Koštunica, in liberalnejšim “demokratičnim” taborom, ki ga predstavlja srbski predsednik vlade Zoran Đinđić.