Kje je bin Laden?

Predsednik Bush se je nedavno znašel pred sila neprijetno, a zagotovo vsaj s kančkom strahu pričakovano nalogo, saj je moral ameriško javnost obvestiti o prvih resnih izgubah, ki so jih ameriške vojaške sile pretrpele v Afganistanu. V operaciji anakonda v bližini Gardeza na vzhodu Afganistana je bilo ubitih vsaj osem ameriških vojakov, štirideset je bilo ranjenih, žrtve so bile tudi med zavezniškimi afganistanskimi vojaki, ki so zvesti prehodni vladi Hamida Karzaja, in med afganistanskimi civilisti. Ubitih je bilo menda tudi veliko pripadnikov Al Kaide, ki so se in se še upirajo v gorati pokrajini. Kdor je mislil, da je z Al Kaido in njenimi zavezniki v Afganistanu konec, se je očitno motil. Napovedane so nove ameriške operacije ...

Dragoceni obveščevalni podatki

Boji v okolici Gardeza - ameriška ofenziva anakonda - so se na prvi pogled zdeli podobni nedavnemu obleganju talibanskega utrjenega podzemnega kompleksa na Tori Bori. Tam se je po nekaterih obveščevalnih podatkih, ki so pricurljali v javnost, menda skrival celo Osama bin Laden osebno. A razlike med obleganjem Tore Bore in zadnjimi boji so. Tokrat so Američani v bojih sodelovali tudi s svojimi kopenskimi silami, pripadniki znamenite 101. padalske divizije, 10. planinske divizije in specialnimi enotami osmih zavezniških držav. Na Tori Bori so se proti protalibanskim borcem in pripadnikom Al Kaide borili zgolj pripadniki vojske Severnega zavezništva, ki so jim Američani zagotovili letalsko podporo. Akcija tam ni bila popolnoma uspešna - več pripadnikom Al Kaide se je iz obroča uspelo umakniti. Američani so zato tokrat v akcijo, na težak gorat teren, poslali tudi svoje vojake. Nedavnih taktičnih napak nočejo ponavljati in načrt je preprost. Protalibanske borce in vojščake Al Kaide, utrjene v gorati okolici Gardeza, naj bi najprej obkolili, presekali njihove preskrbovalne koridorje, ki vodijo proti Pakistanu, in jih nato zajeli ali uničili. V okolici Gardeza so Američani prvič uporabili tudi termobarično bombo, narejeno posebej za uničevanje utrjenih podzemnih kompleksov, eno najnovejših orožij v ameriškem arzenalu. Podobne bombe so Rusi uporabljali med zadnjo vojno v Čečeniji.

Kako se bo zgodba v Afganistanu razpletala, je bilo bolj ali manj jasno že od samega začetka, ko so se Američani odločili za vojaško akcijo. Poskusa zasedbe dežele v sovjetskem slogu ni bilo pričakovati. Ruske izkušnje so očitne in še zelo sveže. Afganistan je veliko pokopališče ruske vojaške tehnike in napak nasprotnikov iz hladne vojne Američani niso hoteli ponavljati. Borno opremljeni in slabo izurjeni talibanski borci pa tudi niso imeli nobene možnosti uspešno biti frontalnih bojev proti pripadnikom Severnega zavezništva in ameriškim specialnim silam, medtem ko so ameriška letala z neba nemoteno metala tone natančno vodenih bomb in raket. Talibanske fronte so se že pozno jeseni sesule. Po bojih okoli Mazar i Šarifa in pred Talekanom so talibani Kabul zapustili brez boja. Vojaki Severnega zavezništva so vkorakali v glavno mesto. Američani so nedolgo zatem zasedli letališče v bližini Kandaharja in tam vzpostavili svojo glavno vojaško bazo v Afganistanu. Sledila je druga faza ameriških vojaških operacij v tej državi. Cilj je izslediti in ujeti Osamo bin Ladna in dokončno uničiti pripadnike Al Kaide. Talibanski borci, soočeni s premočjo, so se skrili med lokalno prebivalstvo. To jim vsaj med afganistanskimi Paštuni daje nekaj podpore. Drugi talibani so zgolj prestopili na stran Severnega zavezništva oziroma so se pokorili novi začasni vladi Hamida Karzaja. Američani so po talibanskem zlomu začeli zbirati podatke na terenu in iskati sledi savdskega milijonarja, ki je v Afganistanu premogel več domovanj, živel je v Kandaharju, Jalalabadu, imel najeto vilo v Kabulu in uril svoje privržence v številnih oporiščih. Vse sledi je bilo nemogoče zabrisati ...

Zgodovina pozna veliko primerov, ko se je kakšna sila ali velesila odločila obračunati s katerim izmed svojih sovražnikov. Američani so imeli prste zraven pri likvidaciji legendarnega Ernesta Che Guevare, v Somaliji so neuspešno lovili razvpitega generala Aidida, izraelska tajna služba je sledila nekdanjim nacistom in pripadnikom arabskih terorističnih organizacij, turški specialci so ujeli kurdskega voditelja Ocalana, pripadniki nemških padalskih enot so med spektakularno akcijo konjev skok med drugo svetovno vojno poskušali ujeti oziroma likvidirati Josipa Broza Tita ... In prav ta akcija ne more skriti taktičnih podobnosti z akcijami Američanov v goratem Afganistanu, kljub veliki časovni razliki. V obeh primerih se tehnično superiorni velesili postavlja po robu kopica slabše opremljenih fanatičnih borcev, ki dobro poznajo teren ... Ključno vlogo pri operaciji konjev skok med desantom na Drvar so igrali obveščevalni podatki. Akcije brez vedenja, kje natančno poveljnik partizanke vojske je, ne bi bilo. A o uspehu akcije je odločila finesa, ne to, da se je prgišče partizanov in domačinov, ki so bili v Drvarju, učinkovito upiralo, pač pa to, da je bil vrhovni poveljnik skrit v votlini nad mestecem in ne v mestu samem - tega pa nacistični padalci niso vedeli. Zato so dobili le novo maršalsko uniformo, ki jo je krajevni krojač sešil za Tita in naj bi jo ta dobil kot darilo za rojstni dan. Hkrati je bil uničen Titov avtomobil, džip, ki ga je maršal dobil v dar od zahodnih zaveznikov. Tito se je spretno izmaknil skrbno pripravljeni pasti.

Zdi se, da Američani o tem, kje je Osama bin Laden, vedo še manj, kot so nemški padalci med desantom na Drvar vedeli o Titu. Kljub vohunskim satelitom in letalom ter operativcem na tleh, ki pozorno opazujejo vsako ped ozemlja, kjer bi se lahko skrival savdski milijonar. V podobnih vojaško-vohunsko-policijskih operacijah odločajo podrobnosti. Odločilni so obveščevalni podatki in brez njih se ne da zmagati. Američani se tega dobro zavedajo. Vohunski sateliti, ki krožijo okoli planeta, imajo omejitve, čeprav “lahko fotografirajo teniško žogico nad teniškim igriščem, če so seveda v pravem trenutku nad pravim mestom”, kot je novinarju ob eni nedavnih balkanskih kriz slikovito pojasnil ugleden ameriški diplomat. Omejitev sofisticirane vojaške tehnike pa je še več. S svojimi pogledi nebesni vohuni recimo ne morejo učinkovito predreti oblakov ali pa gledati pod zemljo ... Pripadniki Al Kaide se omejitev močnega nasprotnika zagotovo zavedajo, jih do podrobnosti poznajo in jih izrabljajo za svoja dejanja in premike. Osama bin Laden naj bi se bil po prvih domnevah, ki so bile javno objavljene, z najzvestejšimi borci skrival v podzemnih oporiščih v afganistanski provinci Kandahar ali Helmand, kasneje so domnevali, da je morda v votlinah Tore Bore ...

Milijonarjeve zavite poti

Ameriški lov na Osamo bin Ladna se ni začel šele po 11. septembru, pač pa zelo intenzivno že leta 1998, po terorističnih napadih na ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji. Predsednik Clinton se je takrat odločil za povračilne raketne napade na Afganistan in Sudan. Uspeh akcije je bil vprašljiv, tajne službe pa so savdskega bogataša začele še mrzličneje iskati. Zelo verjetno je bilo, da bo ponovno udaril. Z gotovostjo lahko domnevamo, da se Al Kaida in ameriške obveščevalno-varnostne sile, zagrizeni nasprotniki, dokaj dobro poznajo in natančno preučujejo prihodnje poteze drug drugega.

Osama bin Laden, ki se je nekoč v vrstah mudžahidov boril proti sovjetskim vojakom v Afganistanu, ima z umiki in brisanjem sledi za sabo že bogate izkušnje. Najprej se je moral hitro umakniti iz svoje domovine Savdske Arabije. Tam je nasprotoval proameriškemu režimi, ki je v deželi pred vojno proti Iraku, med njo in po njej dovolil namestitev številnih ameriških sil ter s tem Savdsko Arabijo postavil v krog najtesnejših ameriških zaveznikov. Osama je zbežal v Afganistan, od tam pa v za muslimane gostoljubni Sudan. Sudan je bil Osama, kljub velikim naložbam v to revno deželo, prisiljen zapustiti maja 1996 zaradi diplomatskih pritiskov na državo. Ponovno se je umaknil v Afganistan, ujet v državljansko vojno. Vojna med afganistanskimi frakcijami je bila sicer neizprosna, a Osama bin Laden je imel dobre stike z več bojujočimi se stranmi in mu zatočišča ni bilo težko najti. V Sudanu, Afganistanu in nekaj drugih državah je bin Laden s svojim denarjem financiral taborišča, kjer so se urili pripadniki njegove Al Kaide, in bil menda močno priljubljen med krajevnim prebivalstvom. Radi so ga imeli tudi vojaki, ki so se borili v talibanskih vrstah. Štiridesetletni mula Musa, ki se je boril v vrstah Severnega zavezništva na fronti pred Talekanom, je bil eden tistih talibanov, ki so že pred 11. septembrom prestopil v vrste Severnega zavezništva. Pod talibani je služil pet let. “Odšel sem, ker se nisem strinjal z njihovimi zločini nad civilnim prebivalstvom,” je lani, še pred zlomom talibanskih front, povedal v svojem domovanju na fronti. Talibani so vojakom govorili, da so v džihadu proti Rusom in Američanom. Mula Musa je bil eden od izbrancev, ki so videli Osamo bin Ladna. Povedal je, da so ga včasih lahko obiskali talibanski borci, ki so se v bojih izkazali. To je bila zanje izjemna čast. Sam je odšel še z nekaj soborci v bližino Kandaharja. Tam jih je Osama sprejel v enem izmed oporišč. Z njimi se je kratek čas pogovarjal in jim nazadnje podaril terenski avtomobil. Med talibanskimi borci je bil, predvsem zaradi tovrstnih daril, zelo priljubljen. “Osame bin Ladna smo se bali in smo ga spoštovali. Spoštovali pa smo tudi njegove ljudi, saj so bili dobri in zagrizeni borci,” je bil jasen mula Musa.

Že v začetku afganistanskega vojaškega pohoda so Američani napovedovali, da se bodo številne pomembne bitke “vojne proti terorizmu” bile daleč od oči javnosti. To ni vojna velikih klasičnih vojaških formacij, s tanki in težkim topništvom, pač pa vojna obveščevalcev in specialnih sil. Udari in se umakni. Osama bin Laden pa je kljub spretnemu ameriškemu vojskovanju, ki se precej naslanja na afganistanske zaveznike, še vedno v prednosti. Razlog je očiten. Od samega začetka spopadov posredno narekuje pravila igre in ima pobudo. Vsa Amerika s strahom pričakuje nove napade teroristov, medtem ko njihovi vojaki bijejo vojno daleč od doma. Razmeroma močne sile lovijo maloštevilne skrite nasprotnike. Jasno je, da je Osama bin Laden dobro pripravljen in je svoja skrivališča ali pa poti umika iz Afganistana zavaroval že pred začetkom ameriškega bombardiranja. Ob veliki podpori Pakistana - vsaj dela vojske, tajnih služb in velikega dela javnosti v tej državi - se tudi možna pot umika Osame in njegovih privržencev zdi več kot očitna. Najprej v Pakistan, od tam pa ... Že Pakistan sam z več kot sto milijoni prebivalcev ponuja brez števila odličnih skrivališč, kjer lahko Osama bin Laden dobesedno ponikne. Možnost, da bi ostal v Afganistanu, bi bila zanj slabša in veliko nevarnejša. “Tam lahko beži le iz ene luknje v drugo in čaka, da ga zadenejo ameriške bombe ali pa ujamejo ameriški specialci,“ so večkrat poudarili ameriški predstavniki za stike z javnostjo. Poleg “južne” poti, po kateri so se pripadniki Al Kaide umikali v Pakistan in nekateri od tam naprej v svet - menda prek Sejšelskih otokov oziroma Islamske zvezne republike Komori -, obstaja druga, “severna” pot, ki je najprej vodila v Iran. Tam naj bi, po poročanju CNN-a, ubežnikom ponudili pomoč pripadniki iranske Revolucionarne garde, čeprav je bil uradni Iran nasprotnik talibanov in zaveznik Severnega zavezništva. Ampak Američani so za fanatične šiite večji sovražniki - sovražnik mojega sovražnika pa je moj prijatelj. Od tam so se borci Al Kaide domnevno umaknili v Libanon, na ozemlja, ki so pod nadzorom Hezbolaha.

Da Američani v akcijah lovljenja pripadnikov Al Kaide in vodilnih talibanov doslej niso bili pretirano uspešni, kaže še to, da niso ujeli niti mule Omarja, talibana številka ena, čeprav so vedeli, da se je skrival v Kandaharju. Ta bi moral biti lažji cilj kot spretni bin Laden. O podpori borcev Al Kaide v obmejnih afganistanskih hribih pa govori podatek, da so obleganci v bližini Gardeza med zadnjimi spopadi dobivali okrepitve z druge strani gora. Ti sveži borci, ki so prihajali na pomoč obleganim tovarišem, so bili ali dobro skriti v Afganistanu ali pa so prihajali iz oporišč oziroma skrivališč v Pakistanu. Biti pa so morali tudi izredno dobro motivirani, da so se odpravili v boje z vojaki najmočnejše sile na svetu. Izid spopada je bil tudi tukaj v grobem znan že vnaprej ... Bojevniki, ki so se proti Američanom in njihovim zaveznikom borili v okolici Gardeza, so bili odlično izurjeni in dobro opremljeni. Skratka, bili so povsem nekaj drugega kot talibanski borci, s katerimi so imeli opraviti vojaki Severnega zavezništva in Američani pred zadnjimi spopadi.

Operacija anakonda je končana. Kljub izgubam drugače kot tista v Somaliji, ko so Američani v Mogadišu lovili generala Aidida. Predstavniki ameriške vojske pravijo, da uspešno. Američani so v zadnjih akcijah zajeli manj kot dvajset nasprotnikov, ki jih bodo poslali v zaliv Guantanamo na Kubi. Novinarji so zadnje boje lahko spremljali skoraj na prvih bojnih črtah, javnosti je bil predstavljen poveljnik operacije, ameriška javnost je zadovoljna ...