Lovci na jelene

Kot smo slišali v Botru, nas zgodovina uči, da je mogoče vsakogar ubiti. To je lekcija št. 1. Pardon, il Padrino, toda zgodovina nas, kot kaže, uči še nekaj drugega, kar pa je bazično ista reč: da so namreč bushizmi vseh sort... da so nalezljivi... in da niso vezani le na Busha. Prej narobe, bushizem širi igro, jasno, na svoj preprost, brezskrben, zategnjen fuck-you način. Pazite: sredi operacije "Anakonda" oz. sredi bitke za Gardez, ki kakopak leži v vzhodnem Afganistanu, je general Tommy Franks izrekel sožalje sorodnikom ameriških vojakov, ki so padli - pozor! - "v naših operacijah v Vietnamu". Ja, v Vietnamu! General je zamešal Afganistan in Vietnam. Še huje, stal je v Afganistanu in mislil, da stoji v Vietnamu. Rekli boste: eh, še en lapsus Busheve vojske. Hud lapsus. Zgodil se je namreč v trenutku svečane, slovesne, ritualne intimnosti - in v trenutku, ko sorodnikom padlih izrekaš sožalje, ne moreš Afganistana zamenjati za Vietnam. Ali pač? Je hotel Tommy Franks reči, da je Afganistan v resnici Vietnam? Je bil to več kot lapsus?

Če hočete razumeti to logiko, je dovolj, da se spomnite filma Rambo 2, v katerem se je Rambo vrnil v Vietnam. Svojega šefa je zaupno, patetično vprašal: "Nam bodo tokrat pustili zmagati?" Sporočilo je bilo jasno: vietnamske vojne še ni konec! Vietnamsko vojno lahko še vedno dobimo! In Rambo 2 je bil ultimativna fantazija: film, v katerem Američani vietnamsko vojno končno dobijo. Zdaj lažje razumete, kaj je Afganistan: fantazija, v kateri Američani vietnamsko vojno končno dobijo. Ne, tisto ni bil le lapsus. Afganistan = Vietnam. In o tem republikanci in hardcore bushiji ne puščajo nobenega, niti najtanjšega dvoma. Recimo, razvpiti Tom DeLay, eden izmed najbolj ekstremnih, fanatičnih in steklih kongresnih republikancev, je nedavno TV mreži CNN pojasnil, da bi Američani vojno v Vietnamu dobili, če bi bil George Bush tedaj ameriški predsednik. Kar je popolna in absolutna traparija, kretenizem bushistične vrste, hja, bushizem non plus ultra. Iz treh razlogov. Prvič, mali Bush se je tega, da bi moral v Vietnam, tako ustrašil, da ga je očka po zvezah spravil in skril med rezerviste, v Nacionalno gardo, bazirano kakih 10.000 km od Vietnama. "Bil sem v vojni - vzgajal sem dvojčici. Če bi lahko izbiral, bi šel raje v vojno," je na turneji po Zahodni Virginiji rekel Bush. Točno, reči je hotel: ko te raznese daisy cutter ali pa termobarična bomba, je tako, kot bi tvoji hčerki domov prišli pijani. Drugič, tudi sam Tom DeLay se je služenju vojaškega roka in Vietnamu v velikem loku izognil, jasno, po eni strani iz strahu, po drugi strani iz strahu, po tretji strani iz strahu, po četrti strani pa zato, da bi lahko vodil svojo firmo za eksterminacijo ščurkov in termitov. No, ko so ga pred leti vprašali, zakaj ni šel v Vietnam, je rekel, da so ga predstavniki manjšin - črnci, latinosi ipd. - dobesedno izrinili, ker se jih je - v izogib življenju v getu! - prijavilo toliko, da potem zanj, poštenega, pogumnega, patriotskega belca, ni bilo več prostora. Razumete, ne - Tom je bil žrtev Koče strica Toma! Ni kaj, lahko bi posekali cel amazonski gozd, pa ne bi imeli dovolj papirja, da bi lahko popisali njegovo žalost. Oh, in Bushevo srečo, da ga ima. In tretjič, tudi vsi najbolj agresivni jastrebi med kongresnimi in zunajkongresnimi republikanci, Dennis Hastert (predsednik predstavniškega doma), Dick Armey (vodja republikancev v predstavniškem domu), Trent Lott (vodja republikancev v senatu), podpredsednik Dick Cheney, pravosodni minister John Ashcroft, Bushev top svetovalec Karl Rove, bivši newyorški župan Rudy Giuliani, medijska trobila desnice, Bill O'Reilly (TV), Rush Limbaugh (radio) in Bill Kristol (tisk), ideolog desnice Bill Bennett, oba fanatična Pata, Buchanan & Robertson, in tako dalje, potemtakem vsi tisti, ki najbolj histerično vreščijo, ki najbolj divje pozivajo k vojni in ki hočejo v Afganistanu dobiti vietnamsko vojno, so se služenju vojaškega roka in vpoklicu v Vietnam v svojem času dramatično izognili. Izrinile so jih manjšine, huh. Toda vsi se niso preživljali z eksterminiranjem ščurkov - John Ashcroft je šel predavat na državno univerzo Missouri, kjer so ga morali vsi klicati general. Le.

Niso vedeli, da se bo tudi Bushu zmešalo

Med vietnamsko vojno in "vojno proti terorizmu" je več paralel kot med Bushevima dvojčicama. Za začetek, Bush nenehno poudarja, da "vojni proti terorizmu" ne vidi konca, da bo trajala zelo dolgo, da bo tako rekoč neskončna, okej, permanentna. Ko se je obrambni minister Robert McNamara leta 1965 vrnil iz Vietnama, je predsedniku Lyndonu Johnsonu poročal: "Ta vojna bo zelo dolga." In je tudi bila. Trajala je 10 let. Američani bi jo lahko hitro končali, če bi pristali, da bodo v južnovietnamski vladi tudi predstavniki komunističnega vietkonga, toda Johnson in njegovi jastrebi za to niso hoteli niti slišati. Zato se je zelo hitro pojavilo vprašanje: Ali je to vojno sploh mogoče zmagati? Še bolje: Ali je to vojno sploh mogoče končati? Ni čudno, da je McNamara že leto kasneje ugotovil, da te vojne ne morejo več končati niti vojaške operacije niti mirovna pogajanja. No, to isto vprašanje se je zelo hitro pojavilo tudi zdaj: Ali je "vojno proti terorizmu" sploh mogoče zmagati in končati? Še toliko bolj, ker ni jasno, kdo je Ameriki napovedal vojno, komu je Amerika napovedala vojna, koga natanko je treba premagati in kdo naj bi v imenu poražencev podpisal kapitulacijo. Z eno besedo: ni jasno, kdaj bo konec vojne. Nikoli ne bomo vedeli, kdaj bo sovražnik premagan. Odločitev o koncu vojne bo potemtakem povsem subjektivna: ko bo Bush rekel, da je vojne konec, bo vojne konec.

Kar je seveda iz "vojne proti terorizmu" že zdavnaj naredilo špekulacijo. Poslovno špekulacijo, se razume. Zdaj so že tudi najhujši lunatiki opazili, da je "vojna proti terorizmu" vendarle komercialna, imperialistična, kolonialistična avantura... da gre predvsem za nafto, specifično, za Bushev poskus, da bi svoje teksaške naftne korporacije pripeljal do srednje-azijske nafte, do slovitega in odrešilnega Kaspijskega bazena... da je Busheva administracija do zadnjega trenutka podpirala Talibane, ker so obljubljali, da bodo omogočili izgradnjo naftovoda, ki bi Kaspijski bazen povezal z Indijskim oceanom... da se je za naftovod najbolj potegovala ameriška naftna družba Unocal, katere uslužbenec je bil tudi Hamid Karzai, sedanji predsednik Afganistana... in da so vojaške baze, ki jih je Bush postavil v oporo "vojni proti terorizmu", razmeščene natanko ob trasi, po kateri naj bi tekel ta magični, nenadjebljivi naftovod. Tudi med vietnamsko vojno so mnogi, recimo demokratski senator William Fullbright, že kmalu opozarjali, da gre pri vsem skupaj le za "aroganco moči", da je šla Amerika predaleč in da je izgubila občutek za "mejo svoje moči", medtem ko so politični analitiki svarili, da bo vojna Ameriko kmalu še bolj razdelila in razbila. Kar se je tudi zgodilo: Ameriko so res kmalu preplavili protestniki, protivojno gibanje, množične demonstracije, mirovni pohodi, neredi. Amerika je bila v vojni s sabo. Še več, hitro je začela izgubljati tudi mednarodno podporo. Svet je na vietnamsko vojno gledal skeptično in zadržano, brez pravega navdušenja, heh, še celo slovenski bend Bele vrane je zažigal s protestno, protivojno vižo Eskalacija ("ta vietnamska vojna ubija in mori nedolžnost otroških oči"). Ne da je zdaj kaj bistveno drugače. Disidentski glas se jača. Vse bolj in bolj. Za zgled: na prvo mesto vseh lestvic knjižnih uspešnic, tudi tiste v New York Timesu, se je prebila knjiga Stupid White Men (Neumni belci), v kateri Michael Moore malemu Bushu sporoča: "Bil si pijanec, tat, skoraj hudodelec, neobtožen dezerter in mevža - za voljo vsega, kar je dostojanstveno in sveto, takoj odstopi in vrni vsaj nekaj ugleda imenu svoje velepomembne družine." Dalje, kongresnica Maxine Waters je izjavila: "Nekateri smo predsednika pooblastili, da krene nad teroriste, toda nismo vedeli, da se bo tudi njemu zmešalo." Kongresnik Dennis Kucinich pa je "vojno proti terorizmu" razglasil za "patriotske igre, lažnive igre in vojne igre neizvoljenega predsednika", ki je "ukinil prvi, četrti, peti, šesti in osmi amandma". In seveda, tudi mednarodna podpora Bushevi "protiteroristični kampanji" počasi ugaša, tako da so odpori vse hujši in vse bolj očitni, heh, navkljub temu, da slovenska estrada ni skupaj spravila niti ene Eskalacije.

Zdravilo za vietnamski sindrom

Lyndon Johnson je vse tiste, ki so kritizirali vietnamsko vojno ali pa izrazili kakršnekoli pomisleke, magari zelo plašne in krhke, razglasil za "rumenčke", "nervozne babe" in sovražnikove pomagače. Podobno je zdaj: kdor kritizira potek in tajnost Busheve "vojne proti terorizmu", ni patriot, bolje rečeno - kdor kritizira Busha, pomaga teroristom. Kar se je zelo lepo videlo nedavno, ko so nekateri kongresni demokrati - predvsem Tom Daschle, Robert Byrd, Fritz Hollings, Joe Biden in Charles Rangel - podvomili v smisel neskončne vojne in tako visokega obrambnega proračuna, bushiji pa so jih potem skoraj raztrgali in poslali v Guantanamo. Johnson je bil obdan s samimi jastrebi - ironično, še največja golobica je bil obrambni minister Robert McNamara, ki pa ga je Johnson leta 1967 raje umaknil in postavil za direktorja Svetovne banke. Ja, tudi Bush je obdan s samimi jastrebi. In ja, tudi Busheva administracija premore golobico - zunanjega ministra Powella.

Johnson in njegovi jastrebi so poudarjali, da skušajo z vietnamsko vojno ustaviti širitev komunizma in da Amerika vse skupaj počne v samoobrambi. Nič drugače ni zdaj: Bush že ves čas poudarja, da je bila Amerika napadena, da je bil ogrožen njen "način življenja" in da je Afganistan napadla v samoobrambi. Med vietnamsko vojno so nenehno poudarjali, da je sovražnik neviden in fantomski, da se skriva v džungli. Podobno je zdaj - Bush namreč ne pozabi omeniti, da je al-Kajda nevidna in fantomska. Očitno: Osama bin Laden in mula Omar sta izginila brez sledu. Med vietnamsko vojno so Američani rekli, da so nove in nove vojaške operacije nujne zato, ker v Južni Vietnam nenehno vletava severnovietnamska vojska. Podobno je zdaj, med "vojno proti terorizmu": Bush in njegovi jastrebi pravijo, da so nove in nove vojaške operacije nujne zato, ker so se v Afganistan ponovno infiltrirali Talibani in borci al-Kajde. Odtod operacija "Anakonda" (ki je bila "absolutni uspeh", ker da so pobili 800 Talibanov in borcev al-Kajde, heh, pa četudi so potem našli le 25 trupel!).

V obeh vojnah so padli mnogi civilisti... v obeh vojnah so Američani spoznali, da se borijo proti ljudem, ki jih ne razumejo... v obeh vojnah so se borili proti -izmu (nekoč proti komunizmu, danes proti terorizmu)... in seveda, v obeh vojnah se je pojavila potreba po stopnjevanju - hja, eskalaciji - in širitvi. Nekdanji jastrebi so vojno iz Vietnama razširili v Kambodžo in Laos - današnji jastrebi hočejo vojno iz Afganistana razširiti v Irak, Iran in Severno Korejo... pa v Jemen, Sirijo, Libanon... in če to ne bo zadosti, še v Rusijo in na Kitajsko. Leta 1967 je vietnamsko vojno podpirala le še slaba polovica Američanov, toda vojna je trajala še leta, leta in leta. "Vietnam je bil goba, ki je počasi raztegovala svojo zadušljivo skorjo. Povsod je bil Vietnam, kamorkoli smo se obrnili - okužil je vse, česar se je dotaknil, in zdelo se je, da se je dotaknil čisto vsega," je rekel Jack Valenti, Johnsonov svetovalec, ki je kmalu obupal in raje prestopil v Hollywood. Podobno je danes: Bush in njegovi povsod vidijo teroriste in al-Kajdo. Kamorkoli se obrnejo. Al-Kajda je v stiku z vsemi in vsem. Drži, Bushevi jastrebi še vedno povsod vidijo Vietnam. Po napadu na Afganistan je Bush oznanil, da je Amerika "končno ozdravila vietnamski sindrom".

V imenu antraksa

Bush je Vietnam... ee, Afganistan napadel 7. oktobra. Nekaj dni prej je Ameriko napadel antraks in bushiji so kriknili: evo, zdaj so nas pa napadli še z biokemičnim orožjem! V hipu ni bilo več nobenega dvoma, da je bombardiranje Afganistana upravičeno in urgentno. Antraks je bil pika na i. Še več, zaradi antraksa in histerije, ki jo je povzročil, je bilo bombardiranje Afganistana še bolj divje. No, kot veste, je šlo le za strateški bushizem, specifično - za strateško dezinformacijo. Najprej se je izkazalo, da antraks nima nobene zveze niti z al-Kajdo niti z Irakom. Potem se je izkazalo, da je Ameriko z antraksom napadla Amerika... da je antraks domačega izvora... in da je zelo verjetno prišel iz vojaških laboratorijev, menda iz Fort Detricka. Zdaj pa dr. Barbara Rosenberg, specialistka za biokemično orožje, pravi, da je povsem možno, da je z antraksom eksperimentirala CIA. Specifično: CIA naj bi furala tajni projekt, s katerim je hotela testirati, kako praktično je pošiljanje antraksa po pošti, toda projekt naj bi ušel kontroli in iztiril - enemu izmed znanstvenikov naj bi se preprosto "zmešalo". Ha, kot med vietnamsko vojno, ko naj bi Američani v Laosu med tajno operacijo "Tailwind" svoje vojake kar sami zasuli s sarinom, živčnim plinom (CNN, 7. julij 1998). Ni kaj, Bush se je odločil, da bo dobil vietnamsko vojno. Make no mistake!