Lov na doktorja

Mednarodno sodišče za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije (ICTY) je bilo ustanovljeno z resolucijo 827 Varnostnega sveta Združenih narodov 25. maja 1993. Po tej resoluciji ima sodišče štiri naloge: pred obličje pravice naj bi pripeljalo ljudi, odgovorne za kršenje mednarodnega humanitarnega prava, žrtvam naj bi zagotovilo pravico, ljudem naj bi vzelo pogum za nadaljevanje zločinov in preprečilo revanšizem, pomagalo naj bi pri ponovnem vzpostavljanju miru in spodbujalo spravo na območju nekdanje Jugoslavije. Petindvajsetega julija 1995 je sodišče za dotedanjega predsednika Republike srbske Radovana Karadžića in poveljnika vojske Republike srbske Ratka Mladića izdalo obtožnico, naslovljeno Bosna in Hercegovina. Obtožnica oba bremeni hudih kršitev ženevske konvencije, nespoštovanja zakonov in vojnega prava, genocida in zločinov proti človeštvu. Šestnajstega novembra istega leta je bila zanju izdana še druga obtožnica, naslovljena Srebrenica, s podobnimi obtožbami.

Daytonski sporazum, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini, je bil podpisan 21. novembra 1995. Od takrat je minilo več kot šest let, oba haaška prvoobtoženca pa sta še vedno na prostosti.

V Foči

Fočo danes lokalni Srbi imenujejo Srbinje. In prav Foča, mestece ob reki Drini, na jugovzhodu Bosne in Hercegovine, v Republiki srbski, skupaj z okolico velja za trdnjavo srbskih skrajnežev v Bosni in za skrivališče Radovana Karadžića. Upravičeno? Zagotovo. Mesto, kjer so se leta 1992 dogajali eni najokrutnejših in najgnusnejših zločinov nad krajevnim muslimanskim prebivalstvom - Muslimanov je bilo pred vojno v mestu približno polovico -, se danes zdi mirno in zapuščeno. V tistih krajih so se po drugi svetovni vojni dolgo in uspešno skrivali četniki. A na slabi cesti, ki od Foče pelje proti mejnemu prehodu Hum, proti Črni gori, je, drugače kot po mestnih ulicah, presenetljivo veliko prometa. Avtomobili vozijo v obe smeri. Z bosansko-hercegovskimi registrskimi tablicami, s katerih ni mogoče razbrati, iz katere od obeh entitet so lastniki vozila, in s tablicami iz Črne gore in Srbije. Cesta je speljana ob šumeči Drini in je vrezana v strma gozdnata pobočja ozke doline. Pokrajina je gorata in težko prehodna. Ob cesti se giblje presenetljivo veliko oboroženih postav, ki nimajo nikakršne zveze z mednarodnimi vojaškimi silami Sforja, z mednarodno ali lokalno srbsko policijo. To so lovci. Lovci? Tujec se ne more znebiti občutka, da je opazovan na vsakem koraku in da je lovcev, ribičev in oboroženih gozdarjev veliko preveč. V rokah teh oborožencev je opaziti kratkovalovne radijske postaje. Pogledi so mrki ... Da je mejo med Bosno in Hercegovino ter Črno goro zelo težko oziroma skoraj nemogoče v celoti nadzorovati, postane na mejnem prehodu Hum več kot očitno. Hribi in gozd ponujajo brez števila poti, po katerih je mogoče neopazno prečkati mejo. Pripadniki mednarodnih policijskih sil, ki lokalni obmejni policiji pomagajo nadzorovati mejo, pravijo, da je ne nadzorujejo s patruljami, saj je teren v okolici mejnega prehoda pretežaven. Morda bodo kmalu začeli uporabljati helikopterje. Seveda je možno, da marsikdo mejo prečka neopažen. Kriminalci, ilegalni prebežniki ali vojni zločinci, ki so na seznamu obtoženih v Haagu. Domačini odlično poznajo teren in domačini z obeh strani mlade meje so naklonjeni nekdanjemu predsedniku Republike srbske. Pripadniki mednarodne policije pojasnjujejo, da bi, če bi srečali obtoženega vojnega zločinca, morali obvestiti Sfor. Aretacija vojnega zločinca je stvar vojakov Sforja in ne mednarodne policije. Domači mejni policisti so redkobesedni.

Da je Foča mesto strahov, ki še vedno živi v temni senci zadnje vojne, redki Muslimani, ki so se tja vrnili, po telefonu sporočajo prijateljem v Sarajevu. Povratnikov je malo. Starejši ljudje. Imen nočejo izdati. Pravijo, da se po mestu lahko sprehajajo, da srečujejo stare prijatelje izpred vojne, da so jih ti veseli, a v javnosti se Srbi z Muslimani ne pogovarjajo. Je prenevarno. Daytonski sporazum tukaj še vedno le životari. Dejanski mir je še daleč.

Akcija! Osemindvajsetega februarja zjutraj, ob zori, so se specialne enote Sforja po zemlji in zraku odpravile v Čelebiće, majhno, pozabljeno vasico nedaleč od Foče, tik ob meji Bosne in Hercegovine s Črno goro. Nanjo so - kot na možno Karadžićevo skrivališče - bosanski mediji že večkrat opozorili. Začel se je lov na Radovana Karadžića ... Oklepna vozila, cestne zapore, plahutajoči helikopterji in zamaskirani specialci. Ti so najprej pregledali šolo in cerkev ... Otrokom in učiteljici v šoli so zamaskirani oboroženci kazali list papirja z napisom: Ne bojte se, to je rutinska operacija! Napis je bil v srbskem, angleškem in nemškem jeziku. Telefonske zveze s Čelebići so bile menda prekinjene, čeprav je nekemu domačinu uspelo nekako telefonirati v Fočo in obvestiti tamkajšnje prebivalce, da se v Čelebićih “nekaj dogaja” ... Informacija je bila v obtoku. Na pot so se naglo odpravili še novinarji ... Nekaj ur kasneje je bilo vsega konec. Cestne zapore, ki so jih postavili mednarodni vojaki, so umaknili, poslopja in hiše so bili preiskani, najdena so bila tri skladišča orožja. Prestrašeno krajevno prebivalstvo se ni odločilo za oborožen odpor, spopada s Karadžićevimi varnostniki ni bilo, prav tako ni bilo žrtev - Sfor je kasneje takšno tendenciozno pisanje nekaterih bosanskih medijev odločno zanikal. Nekaj ur kasneje so v vas prišli novinarji, ponovno temeljito izprašali domačine in ti so udrihali po pripadnikih mednarodnih sil in njihovih postopkih. V vas so prišli še nekakšni “strokovnjaki”, ki so preiskovali in popisovali narejeno škodo. Lokalna srbska policija je popisala prisotne novinarje. “Imel sem občutek, da so bili domačini zadovoljni, da je stvar propadla. Bili so veseli. Foča je bila skoraj prazna. Povsod ob edini cesti, ki vodi v Čelebiće, so bili kmetje, ki so opazovali dogajanje ...” je v Sarajevu pripovedoval novinar belgijskega Soirja, ki je bil po akciji Sforja na kraju dogodka.

Dan kasneje se je akcija ponovila na podlagi podatkov, ki so bili pridobljeni prvega dne. Takrat so mednarodni vojaki preiskovali gozdove v okolici Čelebićev ... Očitno so Doktorja prvič zgrešili le za las. Morda ga je kdo posvaril? A Karadžića spet ni bilo ... V tiskovnih sporočilih, pripravljenih 28. februarja in spet 1. marca, je Sfor pojasnil, da je Radovan Karadžić dvakrat “pred nosom” ušel mednarodnim silam. Toda akciji sta bili menda jasen dokaz odločenosti Sforja, da obtožene vojnih zločinov naposled pripelje pred sodišče. V javnost so pricurljale novice, da so prvo akcijo izdali Francozi ...

Izdaja?

Mediji so v preteklosti že večkrat poročali o domnevnih nesoglasjih znotraj mednarodne koalicije v Bosni in Hercegovini. Nesoglasja segajo v čas vojne in čas drugačnih pogledov na reševanje sporov v tej državi. Največjo sramoto so možje v francoskih vojaških uniformah doživeli, ko je njihov častnik, sicer službujoč v štabu Nata, Srbom poslal seznam srbskih tarč, ki se jih je Nato pripravljal bombardirati. Častnik tega menda ni naredil zaradi denarja, pač pa zaradi naklonjenosti Srbom ...

Tokrat je o francoski izdaji - akcija je potekala v francoskem sektorju v Bosni - pisal Hamburger Abendsblatt, ki se je skliceval na nemške obveščevalne podatke. Obstajal naj bi magnetofonski trak s posnetim klicem nekoga, ki je lokalno srbsko policijo - ta je brez dvoma povezana s Karadžićevimi privrženci - opozarjal, da se pripravlja nekakšna akcija ... Londonski Times je kasneje pisal, da imajo Britanci trak s posnetkom istega telefonskega pogovora. Viri, ki so blizu Cii, so uglednim zahodnim novinarjem najprej potrdili, “da se zdi, da gre za francosko napako”, podobnega mnenja so bili sprva tudi viri blizu State Departmentu. Francosko veleposlaništvo v Washingtonu je menda Američanom “of the record” poslalo diplomatski protest - to je bil čas, ko so francoska vojaška letala prvič sodelovala z ameriškimi v bojnih akcijah v Afganistanu -, nato je iz Bele hiše sledil “No comment!” na podobna novinarska vprašanja.

Nekdanji obveščevalci v Sarajevu pravijo, da je bilo francoskih “napak” pri iskanju Karadžića v preteklosti že več, a da se zdi, da tokrat “napake” ni bilo oziroma da zadnja ni vplivala na izid lova. Mednarodne sile Karadžiću še vedno dihajo za ovratnik ...

Da je iskanje Radovana Karadžića tudi brez domnevnih napak ali izdajstev zapletena naloga, pa kaže še en, povsem drugačen podatek. Sile Sforja so v zadnji operaciji v okolici Čelebićev našle večje količine orožja. Tri skladišča. Nič presenetljivega, skritega orožja je v Bosni ogromno. Presenetljiva je podrobnost. Orožje, ki je bilo zaseženo, je zelo “mlado”. Ne izvira iz arzenalov nekdanje JLA. Proizvedeno je bilo po vojni v Bosni in Hercegovini. Gre za protitankovske rakete, tromblonske mine, minometne mine, ročno avtomatsko orožje, protipehotne mine in še strelivo večjih kalibrov.

Preskrbovalni koridorji med Črno goro in Republiko srbsko, ki jih uporabljajo privrženci Radovana Karadžića, torej še vedno delujejo presenetljivo dobro. Postavlja se vprašanje, kdo operacijo varovanja pet milijonov dolarjev vrednega domnevnega vojnega zločinca financira. Srbski domoljubi s prostovoljnimi prispevki? Srbske tajne službe? Kakšne druge tajne službe? Kdo so ljudje, ki domnevnega vojnega zločinca varujejo? So poleg domačinov, ki Karadžiću izkazujejo podporo, to še dobro plačani najemniki, morda nekakšni srbski domoljubi, ali pa so to enostavno ljudje, ki so si v zadnji vojni roke umazali s krvjo in nimajo druge možnosti, zato se zdaj prav tako bojijo, da bi morali pred sodišče v Haag?

Le malokateremu površnemu opazovalcu je jasno, kako to, da se Radovan Karadžić in Ratko Mladić še vedno nista znašla pred haaškim sodiščem, čeprav je njun “močnejši soigralec”, nekdanji predsednik nekdanje samooklicane Zvezne republike Jugoslavije Slobodan Milošević že tam. In “svojega ljubljenega vožda” so iz njegovega beograjskega zatočišča, z nemalo medijskega pompa in zmede, izbezali celo Srbi sami in ga hladnokrvno poslali v Haag. Zakaj se to ne zgodi še z zloglasnima Doktorjem in Generalom? Zakaj ju zaradi mednarodnega pritiska enostavno ne aretira policija Republike srbske ali srbska policija in ju pošlje v Haag? Šlo bi za enega največjih uspehov mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, poleg tega bi to pomenilo velik napredek v ponovnem urejanju medetničnih odnosov. Srbska skupnost bi tako naposled prevzela del krivde za začetek zadnje vojne in za storjene vojne zločine. Dejanski konec vojne bi bil veliko bližje. A srbski domačini iz okolice Foče so več kot jasni. “Našega predsednika Radovana ne izdamo za ves denar tega sveta,” pravijo! “Mednarodni” so po Foči razobesili plakate s Karadžićevo in Mladićevo sliko, ki obljubljajo pet milijonov dolarjev nagrade, če bi kdo sporočil podatke, ki bi pripomogli k aretaciji, “srbski domoljubi” pa so jih prelepili z manjšimi plakati, ki pravijo, da izdaje ne bo! Radovana ne damo, Radovan je srbski heroj! Sfor je nekatera območja, kjer naj bi se domnevno zadrževal Karadžić, zasul še z nekakšnimi flajerji, kjer je na eni strani podoba bankovca za petdeset bosanskih mark, na drugi pa, enako kot na plakatu, v zameno za informacije "mednarodni" obljubljajo dolarje. Drugi obtoženi vojni zločinec, Ratko Mladić, o katerem se v zadnjem času veliko manj govori, čeprav je tudi na njegovo glavo razpisana enaka dolarska nagrada, se medtem menda še vedno skriva v Srbiji ... Lova ni konec! “To be continued,” pravijo predstavniki Sforja in mednarodne skupnosti... “Imam slovesno sporočilo za Karadžića in druge, ki so obtoženi za vojne zločine: čas se izteka - prihaja dan, ko vas bo Sfor poiskal, pa če je to jutri ali prihodnji mesec. Vdajte se zdaj, s kančkom dostojanstva, ali pa bo pravica prišla po vas!” je v Bruslju na tiskovni konferenci pred novinarji izrekel sporočilo za obtožene vojne zločince lord Robertson, generalni sekretar Nata.