Ne-prijateljska tečnoba

Za predčasnega obiskovalca prijateljske tekme nogometnih reprezentanc Hrvaške in Slovenije na Maksimirju je bil prizor na stadionu nenavaden. Severna tribuna zaprta, na vzhodu in jugu je bilo na začetku srečanja le nekaj tisoč navijačev. Ne zgolj zaradi fizičnega hlada, ampak tudi zaradi precejšnje nepomembnosti srečanja je bilo gledalcev razmeroma malo.

Po prihodu se je pričelo klasično slovensko navijanje Kdor ne skače, ni Sloven'c, hrvaški odgovor pa je bil enoten Ubi, ubi Janeza, a je počasi mutiral v skandiranje Ko ne skače, pravoslavac in poskakovanje na tribunah. Nekje vmes se je pričelo najslabše medsebojno srečanje teh dveh reprezentanc, dogajanje na igrišču pa je - zaradi apatičnosti kvazimojstrov, ki so igrali v skladu z vremenom (hladno in brezupno) - le še poživilo žur na tribunah. Eno največjih organizacijskih napak zadnjih let so si domačini privoščili s tem, da so gostujoče navijače razporedili nad svoje, na vrh zahodne tribune. Na robu južne so po približno 25 minutah srečanja namesto že videne domače zastave in megašahovnice raztegnili prvi bojni plen, slovensko trobojnico, ki je kmalu izginila v zubljih. Na vzhodu se ji je pridružila še ena, končala je enako. Po prižiganju so gostje začeli navijati Gremo, Slovenci, nato pa je odgovorila vsa hrvaška združena sila. Jug: "Ubiii ..." Vzhod prevzame: "Janezaaa ..." Pa spet jug: "Ubiii ..." Treba je povedati, da je učinek dveh tribun v živo precej močnejši od televizijskega zvoka.

Odgovor je bil eden novokomponiranih sloganov Janica je muško, ki se že v podnožju iste tribune ni slišal glasno, a dovolj razločno. Sledila je salva žvižgov, Janica Janica in Alpski Srbi. Slednje se nanaša na vse pogostejšo navado slovenskih navijačev, da Hrvatom kažejo tri prste. To pri njih vedno znova zbudi bes in jezo, že videno na Pohorju, na Maksimirju pa je s klicem U boj, u boj za narod svoj povzročilo spopad pod tribuno z novodošlimi navijači - Violami, ki so bili deležni posebej temeljitih, eno in več ur trajajočih pregledov.

Nekaj razpoloženja se je s tribun le preneslo na igrišče; toda premalo, da bi iskrice med Mariom Tokićem in Miranom Pavlinom prerasle v ponovno revitalizacijo nemočnih ognjenih ali zelenih. Šukeru, pederu pa se - kot pred leti - niso drli domači, marveč gostujoči navijači. Skladno z bližajočim se koncem tekme so slovenski navijači pomagali izprazniti tribuno pod sabo: najprej s prižgano baklo, nato z iztrganimi plastičnimi sedišči. Pred koncem srečanja so zato v slovenščini pozvali navijače, naj zaradi lastne varnosti ne zapuščajo stadiona, konec pa se je iz vzklikanja domovini raztegnil v čakanje na vrnitev v njeno varno nedrje. Na desetine avtobusov, ki so dobili policijsko spremstvo, je skoraj zamudil navijač (z napisom Burek na dresu), ki je nekaj časa deloval hudičevo izgubljeno. Ko je kolona krenila, so še kilometre - na 20 metrov razmika - stali policisti, da bi od napada odvrnili BBB. Z modrimi lučmi policijskega spremstva smo zdrveli skozi vse rdeče v mestu ter pod svetlobo skoraj polne lune lovili obrise bližajoče se meje.