Male rumene zveri

Imamo tako šihte, kjer človeka od jutra do večera ujčkajo s cvetjem in superlativi, kot šihte, ki bi jih le s težavo privoščili najkrutejšemu sovragu, s tem da bi poklic, kjer uslužbenca od jutra do večera kolnejo predstavniki prav vseh kast in razredov, nedvomno precej lažje uvrstili v tisto drugo izmed obeh kategorij. Prav nič prijetno ne more biti vsak večer znova zatisniti očk v trdnem vedenju, da vas bodo naslednji dan zaradi opravljanja osnovnih službenih dolžnosti v vaši prisotnosti in tudi odsotnosti spet pošiljali v pekel in nazaj. Če bi kje približno tak opis lahko veljal za široko paleto kolesc v pregovorno naoljenem mehanizmu javne uprave, imamo v srcu verjetno vseeno prav neki poseben prostorček rezerviran za tako imenovane lisičarje, torej osebke, ki vam znajo z malimi rumenimi kujoni ob najmanjši nepazljivosti najljubše prevozno sredstvo začasno prikovati na tla. Velika večina voznikov ve povedati o tej posebni sekti reda in miru vsaj po eno neljubo anekdotico, nam pa se ni zdela slaba zamisel bralcem predstaviti lisičarski vsakdanjik, tako rekoč hribe in doline te plemenite okupacije, tako da boste, če nič drugega, v bodoče vsaj vedeli, koga psujete.

Verbalni delikt

Sami lisičarji oziroma, kot se jim uradno reče, upravljalci posebnih naprav pravijo, da niso fizične obremenitve neutrudnega cijazenja po mestnih ulicah vredne niti omembe, če jih primerjajo s psihološkimi. Čeprav so tisti, ki so v resnici krivi za posamezno zaklepanje in posledično uničen dan konkretne žrtve, predstavniki mestnega redarstva, torej bivše zelene baretke, so prav lisičarji tisti, ki imajo prek vsega tistega plačevanja kazni in odklepanja rumenih pošasti s "strankami" bistveno več stika. "Ja, mi smo tisti, ki jih moramo poslušati, vsak dan jovo na novo ..." Kadar gre za zaklepanje, se na teren pogosto odpelje en sam možakar, pri odklepanju pa se vedno potrudijo, da sta skupaj dva, in sicer prav zaradi varnosti. Tudi če so same "stranke" - moji sogovorniki so se z nasmeškom na ustnicah deloma celo strinjali, da bi bil nemara tehnično ustreznejši izraz "žrtve", izraz "stranka" namreč ponavadi predvideva ugodnosti za obe strani kupoprodajnega procesa - razpoložene precej blago, obstaja vedno znatna nevarnost, da se na nič hudega slutečega, samo svojo dolžnost opravljajočega odklepalca zgrnejo naključni mimoidoči. "Ja, tisti so najhujši, tisti, ki se jih vse skupaj prav nič ne tiče, pa se še kako radi vtaknejo zraven, samo da povejo svoje. Mater, ti znajo biti agresivni kot sršeni."

Očitno je, da so možje v sivo-modrih kombinezonih korenito ponotranjili osnovne vrednote svoje vsakodnevne tlake in torej drugače od večine preostalega življa vsega skupaj ne vidijo kot dela Vikine malopridne sheme za brutalno molzenje nebogljenih občanov. Priznavajo sicer, da je parkirišč v mestu premalo in da so tudi tista, ki so, praviloma bistveno predraga, a bi se po njihovem tudi v fiktivnem scenariju, po katerem bi zgradili na stotine novih parkirnih površin, vedno našli "ljubljanski smrkavci" v bleščečih avtomobilih, ki bi zabremzali naravnost na invalidski prostor pred opero. "Vsi bi se radi pripeljali naravnost v, ne pred, ampak v zgradbo: Sam tole mam, sam tole mam! Sam pet minut sem bil! Aha? Ja, kje si bil pa ostale tri ure? Čisto prav, da so se tele lisice zopet uvedle, pa ne zato, da imamo mi službe, ampak zato, ker se prej v centru dejansko ni dalo parkirati." Zanimivo, kako so se prav vsi lisičarji, s katerimi sem prišel za potrebe tega članka v stik, na tej ali oni točki pogovora hrepeneče zazrli v tujino, kjer da imajo pa te reči res "pošlihtane", kjer da, če mestnega redarja samo grdo pogledaš, ves dan odsediš v kehi.

Na povprečen delavnik pridejo v stik z okrog šestdesetimi "strankami", ki se med seboj razlikujejo kot noč in dan. Seveda se med njimi najdejo tudi prijazni posamezniki, nekateri se jim na koncu celo vljudno zahvalijo, večina pa jih napada, zmerja in zija. Vsi skupaj so temeljito podvrženi meteorološkim in astrološkim vplivom: "Ko je mlaj ali polna luna, joj, joj, takrat jih meče sto na uro! Domov greš s taaaaako glavo, vsi ti verbalni delikti ... Najboljši so tisti, ki pridejo in se zlajajo, nakar od tebe pričakujejo marmelado." Moji sogovorniki so opazili, da se pri nas vsi zavedajo samo še svojih pravic, dolžnosti pa le redkokdo: "Najtežje je priznati, da si sam zajebal. Vsak naj najprej razčisti sam pri sebi: kdor se drži reda, nima z nami nobenih problemov." Ob tem sicer priznajo, da so ob začasni odtujitvi svojega vozila v preteklosti kdaj tudi sami že krepko bentili, ampak da je bilo tisto "drugače".

Prelisičevalski postopki

Triki in izmikanja, s katerimi skušajo posamezne "stranke" pobegniti odgovornosti pred zakonom, so omejeni samo s širokimi horizonti človeške domišljije. Najbolj sveža je v spominu lisičarjev zgodba iz prejšnjega tedna, ko sta se dva Avstralca v najetem italijanskem avtomobilu vsem opozorilom navkljub mirno odpeljala tistih nekaj sto metrov, dokler jima lisice ni zabilo v blatnik (to se je, poetična pravica, zgodilo v trenutku, ko sta zapeljala pred naslednji tim upravljalcev posebnih naprav), najlegendarnejša pa bo verjetno še lep čas ostala tista, v kateri je glavno vlogo igral naš morebitni bodoči predsednik. Tudi plemeniti Zmago naj bi se bil, po pričevanju lisičarjev "nažgan kot opica", odločil rumeno nadlogo popolnoma ignorirati, le da je menda imela njegova štorija zanj neprimerno srečnejši konec kot za prej omenjena Avstralca, saj je nazadnje popustila rumena gozdna žival, ki naj bi jo bil prvak SNS potem promptno odvrgel tja nekam zadaj za parlament, medtem ko se je na ves glas pridušal na rovaš koga drugega kot prav županje.

Poleg prostodušnega tveganja po načelu, ali se bo vdala lisica ali pa avto, veljajo za tri najpogostejše, no, prelisičevalske postopke "odšravfavanje kolesa, rezanje s fleksarico in v sili celo vztrajno butanje z macolo". Skoraj mitološki status je med varuhi prometnega reda dobil neki volvo, katerega lastniku je v zadnjem času uspelo lisice odstraniti kar petkrat. Po vsakem takem podvigu se proti akterju na sodišču sicer samodejno vloži kazenska prijava zaradi poškodovanja tuje lastnine, vendar so ti mlini pri nas tako počasni, da bo lahko kavboj svojega volva bržkone še lep čas jahal po slovenskih cestah. Rekorder, kar zadeva rok plačila kazni, je neki župnik, saj je po svojega citroena AX prišel kar tri mesece po zaplenitvi, nakar je brez besed odštel sto dvajset čukov odmerjene kazni in se odpeljal. Prav v teh dneh se nam obeta uvedba novega tipa lisic, ki jih bo sicer težje namestiti, a hkrati toliko težje eliminirati na lastno pest.

Nekega univerzalnega recepta, kako bi se dalo najučinkoviteje izogniti dosegu njihovih pravičniških rok, sami lisičarji ne poznajo ali pa vam ga niso želeli zaupati. Nekoliko utehe lahko voznik sicer najde v dejstvu, da je po deveti zvečer popolnoma varen, saj se lisice čez noč samo odklepajo (dasiravno po dvojni tarifi 17.000 SIT), mnogi pa ob tem ne vedo, da je njihov ponos na štirih kolesih prav tako ranljiv ob nedeljah, v zvezi s čimer se celo sami redarji strinjajo, da gre za čisto bedarijo: "Bi bilo vseeno prav, da damo ljudem vsaj malo dihat, da lahko vsaj takrat normalno živijo. Ampak ukazi so ukazi." Čeprav se je že intenzivno delalo na tem, da bi se hodilo cesaričin davek pobirat tudi v posamezne obrobne predele prestolnice, je bil ta načrt za zdaj opuščen, saj si lisičarji v mnoge rajone službeno preprosto ne upajo. "V Štepanjcu lahko celo obležimo, v Fužinah pa na nas streljajo z oken. Misliš, da kdo pride? Da pride kakšen policaj zaradi tega nastavit glavo? Ja za koga pa? Čeprav, lahko pa pogledamo tudi z druge strani: če bi me prišli lisičit pod moj blok, jim - pošteno povedano - na glavo nabijem največji betonski tegelc, kar jih je."

Služba iz pekla

Nasploh je večina sogovornikov na vprašanje, ali bi lahko med vsemi minusi svoje službe vendarle našli tudi kakšen plus, eksistencialno zavzdihnila in po srednje dolgem premisleku odvrnila, da težko. Služba je sicer služba, so si edini, in ker jo je dandanes tako težko dobiti, je treba znati ceniti prav vsako, a zna biti njihova resnično grozljiva. "Prav vsi opravljamo to delo zato, ker pač nimamo drugih možnosti. Prasec, pravijo ljudje, kako moreš, ampak če bi imel izbiro, se tega ne bi šel, to je vendar ja logično. A če tega ne bi počel jaz, bi pa kdo drug, ne?"

Še ena dodatna hiba tega načina služenja kruha bi bila ta, da se ne počutijo uslužbenci, drugače od velike večine drugih lubadarskih sinekuric, v javni upravi prav nič varne: "Hja, kaj kmalu bomo imeli spet županske volitve, in ni vrag, da ne bo vsak kandidat, ki resno računa na uspeh, pred volilci spet pobingljal z odpravo gozdnih živali in nas spet pometel." Prijatelji jim včasih v šali pravijo, da je svetla plat njihove službe, da jih - s ciljem gledanja skozi prste - osvajajo vsa tista lepa dekleta v napačno parkiranih mercedesih, ampak postane čez čas tudi to v breme: "Saj poflirtajo, saj začnejo, ampak potem zelo hitro nehajo. Ko vidijo, da jim res ne moremo pomagati, so užaljene." Nasploh opažajo, da jih stranke še vedno dojemajo kot člane izrazito idiosinkratičnega kluba gospodarjev prometa, ki lahko kazni in odpustke delijo bolj ali manj glede na svoje preference, kolikor se jim posamezna "stranka" pač potrudi prilizniti, a je to svetlobna leta daleč od resnice. Ko je listek enkrat napisan, ko redarjev fotoaparat dokončno škljocne, je treba postopek izpeljati do konca, pa naj se zgodi karkoli. Nasploh lisičarji pravijo, da postaja vedno bolj jasno, kako se ne da v njihovem sistemu prav nič več urediti in porihtati prek zvez: včasih da je bilo možno podmazati vse vrste tečajev, danes pa bi morali ob prekršku kazen brez nadaljnjega plačati celo oni sami.

Vsak, ki se bo potrudil v majhnem zelenem kiosku na Trgu Republike, kjer sta baza lisic in plačilno mesto, preždeti vsaj pol ure, bo kaj kmalu doumel, kako naporno mora biti vsakodnevno požiranje psovk in prezira. Prav vsak izmed plačnikov ima za slovo pripravljeno vsaj po eno bistroumno odrezavo misel, ki jo je imel v glavi čas pripravljati vso dolgo pot od olisičenega avtomobila. Težke kretnje in težka sapa kot uvod v težke besede, še poseben pospešek pa dobi izžarevana mržnja tedaj, ko se ob okencu po naključju znajdeta po dva ali celo več plačnikov, ki drug drugemu višajo legitimnost in hkrati potencirajo korajžo. Mnogi, ki se jim uspe med plačevanjem res ne nizke dote za poroko oblastniške nesposobnosti in lakote s herojskimi napori še nekako obvladati, doživijo tisti zadnji šok, ko jim je razloženo, da bodo morali nazaj do vozila pešačiti kar sami, ker da v službenem vozilu ekipe za odklepanje zanje preprosto ni prostora. Če je lokacija, kjer jim je ljubljanska uprava tako grobo posegla v življenje, kje blizu, morda zmorejo kak plemiški: "Pha, s takimi kot ste vi se itak ne bi peljal!", če pa jih čaka podaljšano pešačenje recimo do kliničnega centra ali še naprej, lahko pomeni to zadnji vrtljaj že tako docela razrahljanega ventila pred končno eksplozijo. Še hujši od tistih razbijačev znajo biti tihi, nežni vrabčki, ki poskušajo z rotečimi očmi izprositi kako uslugo ali posebno koncesijo, češ da je njihov primer seveda nekaj posebnega. Kadar gre za ljudi, ki jim iz vratu resnično štrli recimo kakšna cevka, se ekipa že potrudi, da bi jim olajšala vsaj tiste najbolj neposredne nevšečnosti v sklopu procesa odlisičevanja, ker pa so na splošno, če postopka ne opravijo uspešno, za končni izid denarno odgovorni sami, se ob vseh slabih izkušnjah vsak novinec kaj hitro nauči, kako nujno je, da mu okamni srce.

Vsekakor ne bomo pretiravali, če zapišemo, da gre za proces, v katerem trpijo vsi konkretni udeleženci. Referat o tej službi iz pekla bomo verjetno najbolje sklenili z zgodbico, ki s samim člankom nima neposredne zveze, se ga pa nedvomno dotika kot tangenta. Prejšnji teden smo se v (kako prikladno) sicer ne preveč okusni rumeni publikaciji podučili, da mestna županja, naša vila in dobrotnica, svoj podmladek rada prevaža v službenih vozilih na davkoplačevalske stroške. Vika, naša ljubljena mati, sicer definitivno ni prva med slovenskimi izvoljenci, ki se ji bonitet lastne pisarne ne zdi sporno razširiti tako daleč navzven, mora biti pa ob tem vsekakor jasna ena stvar: povsem nemogoče je, da bi ljudje, ki jih na stroške drugih pred vrati nenehno čakajo limuzine s prižganim motorjem, sploh doumeli resnično akutne parkirne težave navadnih smrtnikov, kaj šele, da bi glede njih kaj konkretnega storili.