V kočevski divjini

Romsko prebivalstvo je odrinjeno na skrajni rob družbe. S "cigani" se večina državljanov niti ne ubada. Zato zanje veljajo splošno sprejete "resnice" o nenehni kriminalni dejavnosti. V nekaterih občinah so poskrbeli za svoje Rome in jih "legalizirali", drugod se morajo še vedno preživljati enako kot njihovi predniki pred več sto leti. Najbolj črna slovenska pega je še vedno kočevska regija in tja sva se s fotografom Frasom odpravila preverit dejansko stanje. Kočevski Romi veljajo za najbolj neprilagojene pri nas. Za nekatera njihova naselja okoliški prebivalci trdijo, da so še precej divja in da ni veliko "civilov" (kakor Romi pravijo Neromom), ki bi si upali zaiti tja. Da bi izvedeli, ali se okoli petstotim Romom na Kočevskem res godi najslabše pri nas, smo se najprej odpravili v Trato.

Obisk tega romskega naselja, ki leži tik pred vstopom v Kočevje, je bil logična poteza, saj so tam konec lanskega leta ustanovili romsko društvo Maj. To je prvi poskus javnega opredeljevanja in delovanja tamkajšnjih Romov. Zato so nam člani društva lahko najbolje razložili bistvo njihovih težav. Skupina barak, skrbno sestavljenih iz najrazličnejših materialov, je dajala vtis, da je to - po merilih vrtičkarjev - še kar zgledno naselje. Da v njem prebivajo bolj socializirani Romi kot v drugih kočevskih revirjih, je dokazovala tudi ena hišna številka. To, edino konkretno povezavo z zunanjim svetom, si je izboril predsednik društva Albin Lah. Nanjo pa vsi Romi iz Trate prejemajo vso pošto. Poštarji so, poleg policistov, eni redkih uradnikov, ki imajo čas zanje.

Osnovna infrastruktura

Od časov, ko so Romi začeli s konji potovati po svetu in ko so si svetili in se greli le z ognjem, pa do danes se na tistem koncu ni kaj bistvenega spremenilo. "Romi smo na robu preživetja, smo brez elektrike in vode," je razmere opisal tajnik društva Bogdan Miklič, ko nam je razkazoval opustošeno naselje, ki je videti kot scenografija iz hollywoodskih znanstvenofantastičnih apokaliptičnih filmov. Sam se je priženil na tisti konec iz Novega mesta. "Poznam tudi razmere v drugih krajih, pa spada Kočevje med najslabše predele v Sloveniji. Tukaj samo obljubljajo, konkretnega pa ni nič. V naselju Žabjak pri Novem mestu, kjer živi več kot štiristo Romov, jim je občina zgradila hiše. Župan jim je dal ključe in se z njimi slikal ..." Kočevskim Romom pa kljub številnim poskusom ne uspe ravno pogosto dogovoriti se za sestanek z županom Jankom Vebrom. "Kadar gremo na občino in odpremo vrata, se nam samo smejijo in sploh nočejo z nami sodelovati. Smatrajo, da smo nekako oddaljeni od družbe."

Predsednik društva se že desetletje bori z občino, da bi mu dovolila sezidati hišo, mu napeljala elektriko, vodo in kanalizacijo. Z legalizacijo naselja, ki leži na občinskem zemljišču, in urejenimi bivanjskimi razmerami bi se Romi lažje vključili v družbo. Danes namreč niti otrok ne morejo poslati v navadno šolo, saj zaudarjajo. Zanje obstaja specializirana šola: "Dajejo jih v poseben program. S tem kažejo prepričanje, da nismo normalni ljudje, ampak nekako prizadeti." Vsej izoliranosti navkljub se že na prvi pogled opazi, da želijo tamkajšnji naseljenci normalno sobivati z okoliškimi prebivalci. Vsi sogovorniki presenetljivo dobro obvladajo slovenski jezik, številne ženske v gostiteljevi baraki pa so bile urejene, oblečene v široka krila v tradicionalnih rožnatih barvah.

Eden izmed projektov društva je ustanoviti svojo folklorno skupino. Prvič naj bi nastopila na osrednjem slovenskem festivalu, ki naj bi bil v Kočevju osmega aprila, na svetovni dan Romov. Tudi o podrobnostih glede te prireditve so se člani društva želeli dogovoriti in posvetovati z občinskimi predstavniki, a se povabilu na sestanek ni odzval nobeden. Vseeno upajo, da jim bo prireditev - poteka že od leta 1971, ko so v Londonu na svetovnem kongresu Romov ta dan razglasili za romski praznik - uspelo izpeljati. To bi bil za kočevske Rome, ki se preživljajo z nabiranjem starega železa, s prosjačenjem in z brskanjem po zabojnikih za smeti, velik zalogaj. "Prej smo hodili tudi na odpad, zdaj pa so ga ogradili in postavili varnostnike ter nam tako preprečili dostop. Socialne pomoči ni skoraj nič. Dobimo le par jurjev. Če pa moramo na primer k zdravniku, moramo vsako najmanjšo reč drago plačati." Največja romska naložba so otroci. Več ima družina otrok, večja sta otroški dodatek in socialna podpora, pa še od kakšne človekoljubne organizacije jim tedaj uspe izprositi kakšen kos obleke več.

Razmere na terenu bi se obiskovalcu, navajenemu čistih razkošnih betonskih četrti in neonskih luči, zdele katastrofalne. Še neverjetnejši pa bi se mu zazdel podatek, da Romi živijo v tem delu Slovenije že, odkar so na kočevskem govorili predvsem nemško. Nekatere družine prebivajo tam že toliko let, da se njihovi člani štejejo za avtohtone Kočevarje. "Moj oče je bil med drugo svetovno vojno v partizanih in se je boril proti okupatorju. V boju je dobil kroglo, ki so mu jo ven vzeli šele po dvajsetih letih. Boril se je za svobodo, pa ni nikoli nič dobil. Še dandanes živi v šotoru."

Zadnja meja

Že ob obisku "dokaj urejene" Trate se nam je zdelo, da bi občina lahko bolje poskrbela za ta del prebivalstva. Za še očitnejšo pa se je potreba po ureditvi razmer izkazala ob obisku Mestnega loga, predela na robu gozda, kjer naj bi živeli najbolj neprilagojeni slovenski Romi. Predela, ki se ga izogibajo tudi pijanci in s katerim mame strašijo majhne otroke. Znanega po zelo slabih bivalnih razmerah, saj se je prav pred kratkim tam pojavil primer mišje mrzlice, hude bolezni, ki je posledica skrajno nehigienskih razmer. Kot je pojasnil najin lokalni "turistični vodnik" Rudl, tam živijo predvsem člani dveh zelo številnih odpadniških družin, ki sta se tja zatekli iz okolice Črnomlja in Novega mesta zaradi razprtij in obračunavanj. Čeprav smo si že v romskem naselju, ki smo ga obiskali pred tem, mislili, da so razmere za urejeno življenje zelo slabe, se nam je v Mestnem logu zazdelo, da smo se dobesedno vrnili v srednji vek.

Le lučaj od naselja smo parkirali prevozno sredstvo in stopili na plano, ko so se v trenutku z vseh vetrov proti nam pognali psi in cucki, ki so besno lajali na nepoznane prišleke. Seveda nas niti horda pobesnelih bizonov ne bi odvrnila od našega poslanstva. Da sem sploh ne stopi noga "civilov", nam je bilo jasno, ko smo hoteli prebiti blokado in sogovornike zaplesti v pogovor. Pri nekaterih zasilnih prebivališčih so nam že od daleč žugali, držeč v rokah raznovrstne delovne pripomočke. Spet druga družina, ki so jo sestavljale pretežno ženske, ni poznala ovir, radovednost pa jih je gnala, da so nas tudi one želele bolje spoznati. Najbolj odprta je bila romska mama s hčerkami, ki so, še same rosno mlade, že premogle naraščaj. Pred podrtijo so nam razlagale o svojem življenju in o tem, kako sploh preživijo mrzlo zimo, kakršna je bila letošnja, le ob toploti in svetlobi ognja. Podnevi pred zasilnimi podrtijami postopajo predvsem ženske in se posvečajo svojim opravilom, saj je moški del prebivalstva večinoma zaposlen s preživljanjem družin. Je v akciji. Vseeno pa smo našli tudi nekaj moških predstavnikov.

Rokovnjači iz Mestnega loga so na prvi pogled videti kar nevarni. Neumiti, neobriti, v starih razcapanih cotah in pokrpanih čevljih. Čeprav smo se jim približevali počasi in v spremstvu njihovih sosed, ki so se nam velikodušno ponudile za pomoč pri navezavi prvih stikov, so se že od daleč drli, da nas nočejo v bližini. Kljub temu nam jih je uspelo zaplesti v svojevrsten bučen dialog, ki je bil na začetku slišati tako, da so nam očitali vse grehe novinarjev, ki o ciganih pišejo kot o lopovih. Med drugim jih je predvsem zanimalo, kdaj bo Mario Galunič, ki rad pomaga zbirati prispevke za ogrožene družine, finančno pomagal njim. Neplodna je bila razprava, da naša mala ekspedicija nima ravno veliko skupnega z vesoljni Sloveniji znano televizijsko zvezdo. Vseeno pa nam je skozi glasen pogovor, ki je na trenutke mejil na prepir, uspelo izvedeti, kaj jih tare.

Tudi v tem naselju imajo največ težav s pitno vodo. Srečo imajo, da kakšen ne preveč oddaljen Kočevar razume njihovo stisko in jim dovoli iz njegove pipe točiti življenjsko pomembno tekočino. Elektrika pa je tako oddaljen sen, da o njej sploh ne razmišljajo naglas. Tudi oni, če bi jih občina normalno vključila v družbo, ne bi več povzročali nikakršnih težav. Saj niti sedaj o njih ne moremo govoriti kot o kakšnih resnih kriminalcih. Če pa kdaj kje v bližini izgine kakšna kura, je to le posledica številnih lačnih ust romskega podmladka. Vse to nam je uspelo izvedeti med na trenutke ostro razpravo, katere plod je bilo prijateljsko povabilo na kavo. Čeprav je bil led prebit, pa se ortodoksnejši in slikovitejši predstavniki Romov niso želeli fotografirati. Nočejo, da bi jih moralno povprečje še bolj kot sedaj obsojalo kot umazano divjo hordo. Takšen pristop kaže le na to, da si ne želijo biti z nepremostljivo mejo ločeni od navadnih državljanov Slovenije.