Strategija napetosti

Kako to, da Italijanov ne moti, da ji vlada tip, ki je hkrati premier, zunanji minister in medijski magnat, je seveda misterij. Tujina, vključno s Slovenijo, si s tem ni razbijala glave. In lepo prosim - le zakaj bi si jo!? Berlusconijeva propagandna mašina je spretno ustvarjala vtis, da je to za Italijo najbolje in da Italijani nimajo nič proti troedinemu despotu z bujnimi neofašističnimi zvezami. Nobene averzije. Kje neki. Sploh pa, hej, ljudstvo ga je izvolilo zato, ker je tako bogat, da mu ne bo treba krasti, še najmanj delavcem. To je bila le iluzija. Da Berlusconi ne bo prijatelj sindikatov in delavcev in da bo z njimi težko našel skupni jezik, se je videlo že z Marsa, iluzija pa se je dokončno raztreščila 23. marca, ko se je v Rimu na največjih povojnih demonstracijah zbralo nekaj milijonov ljudi - sindikati, delavci, brezposelni, opozicijske stranke, zunajparlamentarne stranke, antiglobalisti, akademiki, umetniki, učitelji, študenti, upokojenci in kar jih je še. Jasno, masa, ki je izgledala kot dobro organiziran in politično osveščen zgodovinski blok, je protestirala proti Berlusconiju in njegovim grehom - proti avtoritarni vladavini, proti rušenju socialne države in proti ignoriranju delavskih pravic. Besna multimilijonska armada je bila znak, da Italija gori. In da je tik pred samovžigom tudi Berlusconi.

Da se pripravljajo masovne demonstracije, je bilo jasno že vnaprej. Stvari so šle pač tako daleč, da poti nazaj ni bilo. Vrelo je. Napetost je rasla. Ulica in ljudstvo sta bila na tem, da se zgodita. Nujno. Neizogibno. Zato ne preseneča, da se je štiri dni pred vseitalijanskimi demonstracijami zgodilo nekaj zelo čudnega - v Bologni je nekdo umoril profesorja Marca Biagija, dolgoletnega člana socialistične stranke in prijatelja Romana Prodija, sicer vladnega svetovalca, ki je pripravljal načrt nove delavske zakonodaje. Še bolj čudno: "odgovornost" za atentat so potem prevzele "Rdeče brigade" (Brigate rosse), ki so svoje "priznanje" poslale kar po internetu in poudarile, da so Biagija likvidirale zato, ker je podpiral "izkoriščanje delavcev" in ker je bil "glavni eksponent statusa quo". Kar seveda ni res - Biagi je bil za razliko od Berlusconija proti odpuščanju delavcev. No, "Rdeče brigade" so dodale, da skušajo z atentatom ustvariti pogoje, v katerih bi se "razredna protislovja lahko prelevila v razredni boj". Zelo šolsko, ne. Po knjigi.

Kar nas pripelje do osnovnega vprašanja: kdo se pravzaprav skriva za atentatom in logotipom Rdečih brigad, te militantne, "teroristične", ultra levičarske, marksistično-leninistične organizacije, ki je strašila v šestdesetih in sedemdesetih, potem pa odmrla? Gre za novo verzijo Rdečih brigad? Za ponovno vstajenje kake stare frakcije? Ali pa skuša nekdo le hliniti Rdeče brigade in s tem kompromitirati levico, sindikate, antiglobaliste in podobne protiberlusconijevske znanilce velikih sprememb? Brez skrbi, to ne bi bilo presenetljivo. Prej narobe - bilo bi v popolni rimi z lekcijo iz šestdesetih in sedemdesetih, ko se je pogosto izkazalo, da se pod krinko Rdečih brigad v resnici skrivajo desni, neofašistični ekstremisti, ki skušajo kompromitirati radikalno levico in njeno zahtevo po spremembi družbenega sistema. Kar pa ne pomeni, da so bile Rdeče brigade le fantom. Ne, bile so fakt. Zrasle so ob koncu šestdesetih - na krilih tedaj zelo bučnega, odločnega in brezkompromisnega študentskega gibanja. Rdeče brigade so bile ekstrem tega gibanja, njegov hardcore underground, ki je zamajal temelje tedanje oblasti in "multinacionalnega kapitalizma", kot se je reklo.

Specifično: Rdeče brigade, strah in trepet sedemdesetih, vedno polne retorike, ki je vključevala besede a la "revolucija", "spontanost množic" in "razredni boj", so skušale politični boj militarizirati in zadeti srce "multinacionalnega kapitalizma" - z nasiljem, z atentati, z ugrabitvami. Ciljale so predvsem "simbole establišmenta" - politike, poslovneže, magnate, skorumpirane sindikaliste, direktorje, ravnatelje zaporov, vlake, šole in Alda Mora, demo-krščanskega liderja in nekdanjega premiera, ki so ga leta 1978 ugrabile in po dveh mesecih usmrtile. Rdeče brigade, mačke z devetimi repi, so bile v času protestnih shodov, štrajkov, zavzetij tovarn in uličnih bojev "oborožena partija proletariata". Toda vsi ti teroristični napadi in atentati, vsi ti poskusi "destrukturacije kapitalističnega sistema", so bili kontraproduktivni: ljudi so le prestrašili. Italija je na lepem živela v obsednem stanju. Tekla je kri. Ljudje so umirali. Kolateralna škoda je bila srhljiva. Množice je ob vsem tem minila spontanost. Bolje rečeno, s spontano ilegalnostjo ljudskih množic ni bilo nič. Za razredni boj niso hotele več slišati. Revolucija se jim je zagabila. S tem niso hoteli biti povezani. To ni bila njihova zgodba. Prej narobe, ljudje so stopili na drugo stran - zahtevali so varnost, trdo roko, vpeljavo represivnih metod in razbitje rdečih teroristov. Ko so Rdeče brigade ugotovile, da z atentati ni mogoče ustvariti "razredne zavesti" in da je "multinacionalni kapitalizem" brez centra (ha, ubiješ politika, pa nastavijo drugega), so se sesule. Štirje šefi Rdečih brigad so leta 1984 iz zapora sporočili, da je revolucije konec - "pogoji, ki so omogočali oboroženi boj, ne obstajajo več".

Toda kasneje se izkazalo, da so bili mnogi izmed atentatov, pripisani Rdečim brigadam, v resnici produkt ultra desnih, neofašističnih teroristov, ki so delali v tajni spregi z državo, desnimi strankami in varnostno-obveščevalnimi službami. Recimo: decembra 1969 je na milanskem trgu Fontana bomba raznesla 16 ljudi, atentat pa so pripisali levici (dva "terorista" so celo zaprli), ki s tem ni imela nič - atentat je bil delo neofašističnega Novega reda (Ordine nuovo). Celo žena Alda Mora je trdila, da so bile v umor njenega moža vpletene ultra desne sile. Zakaj so to počeli, ni skrivnost: da bi umetno ustvarjali napetost, kaos, paniko in pogoje za vojaško-policijske puče, represijo in politiko trde roke, da bi potemtakem država lažje zatrla upor, strla levico in disciplinirala proletariat. Varnost je imela prednost pred demokracijo. Zelo bushevsko. Le represija lahko vrne red. Le fašistična država lahko stabilizira Italijo. V zraku je ves čas visel puč. Paranoja je imela mlade. Ljudje so ovajali drug drugega. Delavec, ki ni prišel v službo, je bil avtomatično osumljen terorizma.

Kdo pravi, da Berlusconi zdaj, ko se Italija spet masovno upira, ne potrebuje "strategije napetosti"? Ne preseneča, da je masovne demonstracije že kar vnaprej obsodil, da je svoje kritike razglasil za "teroriste" in da je sindikate obtožil, da ustvarjajo klimo, "ki podžiga nečloveško ideologijo in premika roko morilcev". Carlo Taormina, njegov pribočnik v stranki Forza Italia, pa je rekel, da so sindikati "ustvarili pogoje, ki jih lahko zlorabljajo teroristi". Ergo: če bodo delavci še nagajali, bodo nagajale tudi Rdeče brigade.