Šaronov fašizem

Moški hodi po cesti, ko nenadoma pripelje izraelski tank, ki ga prerešeta s kroglami

Kaj se je zgodilo? Je Šaronova vojska eliminirala fanatičnega terorista, ki je pretil, da se naslednji teden vrže v zrak v polni židovski restavraciji sredi Jeruzalema? Ne, še huje. Moški ni bil sam, ampak je hodil naokoli v skupini štiridesetih. Kot orientalski Ali Baba in 40 razbojnikov.

Dobro, zdaj lahko razumemo Šaronovo falango. Streljala je vendar v samoobrambi, braneča svoje ljudstvo. Odkar lahko eksplodira človek-bomba poči sredi varnega Tel-Aviva, so Židje izgubili poslednji občutek varnosti. Ta strah in negotovost sta pognala izraelskega premiera, da je poslal stotine tankov v arabska mesteca, da sam poišče in izkorenini palestinska teroristična gnezda.

Ali kot bi rekel ameriški predsednik Bush, jr.: "Izrael ima pravico, da obstaja in živi v miru s svojimi sosedi."

Toda moški, ki so ga prestrelili s svincem, je imel ime. Ni bil Ahmed, Jaser ali Osama, ki bi se nasmihali tako, kot se je smehljal eden voditeljev Hamasa Mahmoud al Zahar ob vesti, da je bilo le v dveh samomorilskih operacijah 200 ranjenih in 40 ubitih Židov. Ustreljeni mladec je nosil ime Raffaelle, Raffaelle Ciriello.

Kaj je počel Italijan sredi vojaških operacij na palestinskih ulicah? Zakaj ni raje mirno srebal kave na trgu San Marca? Predvsem pa: kaj za vraga ga je gnalo v hordo, ki je sledila izraelskim vojaškim patruljam?

Raffaelle je bil profesionalec, ki je hodil naokoli, da bi streljal po izraelskih tankih in vojakih. Zato je bil plačan in to dobro. Od svojega modernega orožja se ni nikoli ločil. Imel ga je pri roki in streljal, kadar je le mogel. Plačevala ga je Corriere della Sera. Ta v Italiji legalna organizacija ni del mreže Al Kaide, ampak eden največjih dnevnih časopisov, ki objavlja članke in fotografije spopadov v Izraelu. Raffaelle Ciriello je bil poklicni fotograf, free-lancer, ki je lovil v oko svoje kamere pustošenja vojne vihre. Streljal je posnetke, enega za drugim. Dokler ni stal iz oči v oči z izraelskim tankom sredi Ramale. Tokrat je sprožil mitraljezec in za zmeraj končal njegovo profesionalno kariero. Bila je pač tragična pomota, ki je iz njega napravila kolateralno žrtev. Kaj pa je šel med gručo palestinskih bojevitežev?

Res, ni bil edini, na katerega so izraelski vojaki usuli točo metkov. Dejansko so streljali na skupino štiridesetih, štiridesetih tujih novinarjev, ki so prišli, da bi na svoje oči videli, kako poteka izraelski boj zoper terorizem. Da bi medijskim reporterjem preprečili objavo novinarskih poročil o delovanju izraelske vojske, je vojaški stroj z njimi ravnal kot s sovražno vojsko!!!

Šaronova armada se bori zoper terorizem tako, da ubija tuje novinarje, da skratka pobija civiliste. Vojaško pobijanje civilistov pa je Zločin!

Reakcije mladega Busha so predvidljive. Medtem ko so zanj palestinski samomorilski atentati dejanja per se, nekaj, kar moramo obravnavati izolirano, ne pa kot posledico izraelskih brutalnosti, so izraelski poboji otrok in civilistov nujni kolateralni davek, izprovociran zaradi arabskega terorizma.

Bush, jr. ne spregovori z dramatičnim glasom niti tedaj, ko njegov State Department sporoči, da je bila v Ramali ubita ameriška državljanka. Ko se je peljala v avtu skupaj z možem in devetmesečnim otrokom, so jo ustrelili izraelski strelci. Imela je napačen priimek, da bi lahko sprožilo jezo predsednika - Soraida Farhan Saleh!

V slabo tolažbo ji je, da tudi originalni italijanski rodovnik umorjenega Raffaella ni povzročil ničesar. Premier Silvio Berlusconi in predsednik evropske komisije Romano Prodi sta mirno prenesla izraelski umor njunega rojaka. Sta poslala na kraj dogodka mednarodno preiskovalno komisijo, zahtevala takojšen odstop izraelskega obrambnega ministra, ali vsaj uradno pojasnilo Ariela Šarona? Le predsednik mednarodnega združenja novinarjev IFJ Aidan White je zahteval temeljito preiskavo in javno objavo poročila.

Sporočilo izraelske vlade je preprosto: to je naš spopad, v katerega nima nihče razen nas pravico vpogleda in mi smo tisti, ki potem sporočamo, kako poteka naša borba s teroristi!

Ko so se novinarji BBC-ja približali cerkvi Jezusovega rojstva v Betlehemu, jih izraelski vojaki sicer res niso zasuli z ognjem brzostrelk, so pa pred njih vrgli dimne bombe.

Posnetki, kako tel-avivski režim izkoreninja terorizem, so sistematično onemogočani.

Toda, ali je izraelsko prepovedovanja dostopa do Palestincev le posledica terorističnih akcij?

Leta 1996, ko je bilo v Izraelu mirno, ko je cvetel turizem in turistična potovanja, smo v Tel-Avivu najeli rent-a-car. Avto, s katerim smo se nameravali potepati po državi in si ogledati eno najstarejših mest sveta - Jeriho, stari Jeruzalem, Kristusov rojstni Betlehem. "Ne, ne bo šlo!" začne mahati dotlej mirni uslužbenec Hertza: "Po palestinskih teritorijih ne smete voziti. Tja greste na lastno odgovornost, tam avto ni zavarovan." In nam potem na zemljevidu kar s svinčnikom obkroži črne luknje.

Ko sklenemo, da se odpeljemo v palestinska mesta, razmišljam, kje bi dobil sliko Jaserja Arafata, da jo nalepim na prvo steklo, da ne bi palestinski pobalini s kamni razbili izraelskega avtomobila. Votel strah: namesto kamenjanja sta nas pričakala arabski nasmeh, sladke zelene limone, sočni mango, menedžer hotela, kjer smo živeli, pa me je vidno zaskrbljenega za usodo izposojene mazde očetovsko potolažil: "Za vaš avto pred mojim hotelom jamčim jaz." Ko ga dvomljivo pogledam, me pograbi in odpelje skozi ograjo svoje hiše: "Parkiraj tu! Veš, Izraelci naredijo vse, da turiste prestrašijo, da bi ne šli v palestinska mesta, da bi zaslužek od turizma ostal le njim!"

V času, ko so se skozi Izrael valile množice turistov, ko je v deželi vladal mir. Izraelsko časopisje je vrtelo zgodbo o preudarnem Arafatu, ki je nekoč izvedel, da revni mladenič iz Gaze namerava prestopiti k Hamasu, da bi se izuril za borca - takrat se borci niso metali v zrak -, potem pa prišel v barako teh revežev, fantovi materi poklonil ček za 5000 dolarjev in sina odvrnil od njegovih militantnih namer.

V tako rekoč svetopisemskem obdobju 7 let debelih krav, je Izrael vodil segregacijsko politiko do Palestincev.

Tokrat, da bi Židje ne živeli v strahu, je vlada poslala stotine tankov v palestinska mesta, mlela pred seboj avtomobile, zaprla več kot tisoč Palestincev, jih postrelila nekaj deset, Arafata ponižala, ko ga drži zaprtega kot v kletki, njegovo policijo zapira in razorožuje, njegove urade meče v zrak.

Nad vami smo izvedli 14 dni terorja, posekali korenine terorizma, zdaj se lahko vrnemo za pogajalsko mizo.

Zakaj EU sprejema to igro režima, ki ignorira mednarodne konvencije, pravila EU in celo resolucije Združenih narodov. Evropa nima vpliva na Šarona, on sliši le na Bushev glas.

Toda, ali ste se kdaj vprašali, zakaj košarkarji Maccabija igrajo v Evroligi, ne pa skupaj s klubi Kuvajta, Libanona in Egipta za pokal Bližnjega vzhoda? Zakaj igrajo nogometaši Izraela kvalifikacije za svetovno prvenstvo z Avstrijo, ne pa z Iranom ali Savdsko Arabijo? Zakaj izraelski popevkarji zmagujejo na Evroviziji, kjer pa ne slišimo tunizijskih glasbenih div?

Kako da je Izrael, ki geografsko leži v Aziji, pripet v mednarodnem sodelovanju na Evropo, ne pa v cono svojih sosedov? - Izrael je ja zahodnjaška država. Toda ta država v postopanju s Palestinci in novinarji krši temeljna načela EU.

Evropska unija se le dela nemočno.

Ko bi Romano Prodi zagrozil Šaronu, da njihove vržejo iz vseh evropskih tekmovanj, bi tudi Evropa postala resen sogovornik. Izraelski režim bi potem lahko organiziral le svoja nacionalna prvenstva, ali pa moledoval arabske sosede, da ga vzamejo v kakšno izmed svojih lig.

Zakaj bi država, ki je po svojem ustroju rasistična, sodelovala v Evropi? Izraelski vladni predstavniki hladno pripovedujejo, kako so z vojaško ofenzivo dosegli občutek večje varnosti med svojimi državljani. Za ceno uničevanja, zastraševanja, pobijanja in poniževanja Palestincev.

Kako opisati premiera vlade, ki doseže spokoj Židov s tem, da spravi v obup in mizerijo narod Palestincev? - Na voljo je samo ena beseda: fašist! Vendar pa velja pristaviti, da je nastanek in obstoj fašističnih oblik vladavine v Evropi vedno omogočala brezbrižnost in toleranca velikih sil.