Kocka

9. 4. 2002  |  Mladina 14  |  Družba

Raj nad zemljo

Kalashi, neverni prebivalci Pakistana

Pogled na dolino Bumboret

Pogled na dolino Bumboret
© Kocka

Še danes mi ni jasno, zakaj sem si tistega dne nadel kratke hlače. Moral bi bil vedeti, da bom s tem zabredel v težave. Peshawarska avtobusna postaja pač ni kraj, ki bi dopuščal tovrstne malomarnosti. Moral bi bil vedeti, da vzbujanje pozornosti na takšnem kraju ni najbolj primerno. Med brezdelno sodrgo, ki nima drugega posla, kot da vse dneve postopa. Med nesrečniki, ki si neskončno želijo česa, kar bi jim vsaj malo popestrilo življenje. Dogodka, ki bi presekal vsakdanjo monotonost bede, ki jo morajo preživljati. Na žalost pa še zdaleč niso bili videti tako neškodljivi kot na primer njihovi kolegi v Indiji. In so si me malo privoščili.

"Angrez, Angrez! " so se drli, ko so me obstopili. Eden izmed njih, največji zabavljač in tudi silak, je pričel peti in plesati okrog mene. Sočasno pa mi je, spet in spet, v ritmu svoje melodije, z glave snemal in tlačil nazaj nanjo moj klobuk.

"Where go, where go?" njihovi nameni vseeno niso bili povsem sovražni.

Kričal sem: "Chitral, Swat, Dir, Mingora, anywhere ..." in začeli so me vleči za roke. Eden na eno, drugi na drugo stran. Isto bi se, kot sem se potem še ničkolikokrat prepričal, primerilo tudi, če bi bil moj cilj jasnejši in bi kot kraj, kamor želim, navedel eno samo mesto.

Ugotovil sem, da si pač ne morejo pomagati, in odleglo mi je. V resnici niso škodljivi, le malo nežnosti jim manjka. No, ne malo, kar precej. Spraševal sem se, ali je za ta manko morda kriva vsesplošna odsotnost žensk v pakistanski družbi. Odsotnost, ki je v Severozahodni obmejni provinci, pod Paštuni, še očitnejša.

Ženske v Peshawarju se morajo, drugače od tistih v, denimo, sodobnejšem Karachiju ali Islamabadu, strogo držati pravila po imenu purdah in živeti med štirimi stenami, saj sme njihove obraze videti le najožja družina. Če pa se že kam odpravijo, kajpada v obveznem spremstvu moških, morajo biti zakrite. Z grozo sem, ob redkih priložnostih, ko so se moje oči po naključju srečale z očmi kake ženske, ki ni nosila burkhe, ampak je bila okoli glave in spodnjega dela obraza - brade, ust in nosu - ovita le v šal, opazil specifično, že skoraj nagonsko samoohranitveno očesno kretnjo. Njeno naravo bi, na žalost, še najustrezneje pojasnili izrazi, ki se uporabljajo za opisovanje ravnanja preplašenih živali.

Se v odsotnosti žensk grobost in surovost metod dokazovanja moškosti v družbi okrepi? Treba je biti iskren in priznati, da tudi mrki bradati paštunski obrazi, na katerih poglede se preprosto ni mogoče navaditi, človeku v duši ne vzbujajo prevelikega lagodja. To pa za seboj potegne vnaprejšnje sodbe, ki zlahka popačijo sliko.

Pošteno sem bil že sit muslimanskega sveta. Toliko, da sem po dvanajsturni vožnji v Chitral, stlačen skupaj s še dvajsetimi robustnimi Paštuni v petnajstsedežnem Toyotinem enoprostorcu, skozi strašljiva območja severno od Peshawarja, kjer ponekod, kot v talibanskem Afganistanu, vlada šeriatsko pravo, in eno izmed najkonservativnejših mest na svetu, ki slovi tudi po izdelavi najkakovostnejših nožev, Dir po imenu, skoraj že obupal. Po neskončnih serpentinah 3100 metrov visokega prelaza Lowari in jezi, ker so gosti oblaki onemogočili pogled na 7700 metrov visoki Tirich Mir, ki kraljuje nad Chitralom, sem si v trenutku slabosti že skoraj rekel, da ne grem v doline, kjer živijo Kalashi. To je gotovo nateg, sem si mislil. Je sploh mogoče, da tu, sredi ortodoksnega islamskega sveta, živijo ljudje, ki niso muslimani, ženske pa so tam samozavestne, ponosne in nosijo pisana oblačila?

Še dobro, da sem si premislil. Nasprotja, ki vlada med tremi rajskimi dolinami, kjer živi animistično ljudstvo Kalasha, in muslimansko okolico skoraj ni mogoče spraviti na papir. Že sama narava na jugozahodu Chitrala, v dolinah Birir, Bumboret in Rumbur ob afganistanski meji, je čarobna. Kristalno čiste gorske reke, v katerih, o tem sem se prepričal na svoje oči, s tremi meti mreže v povprečju ujameš tri zajetne postrvi, sredi divje razbrazdane kamnite in skoraj gole gorske pokrajine in njenega nasprotja, zelenih žitnih polj v dolinah.

In družba? Filing v teh dolinah ni primerljiv s tistim v Chitralu. Udobje in domačnost pričarata sproščenost in brezskrbnost. Nič čudnega, da v dolini vlada prava popotniška scena, ki je v Pakistanu sicer prava redkost. Nekateri Zahodnjaki so si te doline celo izbrali za svoj dom. Prevzeli so identiteto Kalashev in se poročili. Mnogi izmed obiskovalcev se že dolga leta in vsako leto zapovrstjo vračajo.

Moji gostitelji, Bhuttu, Najida Bibi in njunih pet otrok, živijo v vasici Brun v dolini Bumboret. V eni izmed tipičnih hiš iz kamna in lesa, stlačenih pod pobočja gora, da bi ostalo čim več zemlje za polja, ki jih z vodo oskrbuje umetelno skonstruiran namakalni sistem.

Zaželijo mi dobrodošlico: "Ishpata baja! Prusht taza?" - "Pozdravljen brat, si dobro?"

"Ishpata baba, ishpata baja! Bo prusht" - "Pozdravljena sestra, pozdravljen brat! Zelo dobro," se glasi moj odgovor.

Kalashi govorijo svoj unikaten jezik. Iz njega vejeta veselje in neobremenjenost.

Lingvistične raziskave kažejo, da so Kalashi indoarijskega izvora, na današnjem ozemlju naj bi se bili naselili že v drugem tisočletju pred našim štetjem. Ugibanja pravijo, da so potomci Aleksandrove vojske. Sami pa, da prihajajo iz mitološke dežele Tsiam. Kot pripadniki drugih ljudstev s pogorja Hindukuš so mnogi Kalashi modrih oči, svetle polti in las ter rožnatih lic. Ženske so lepe in suverene. Njihove obraze krasijo nežne tetovaže. Živopisani kostumi, cheo po imenu, v katere so odete že od rane mladosti, so prava paša za oči.

"Soba in hrana staneta sto petdeset rupij na dan, če imaš malo denarja, plačaš manj, če denarja nimaš, ne plačaš nič. Po želji," mi pojasni Bhuttu, medtem ko sedim na njegovem vrtu med jablanami in marelicami, strmim v gore in ne morem verjeti, da mi je naposled uspelo priti v raj. Kalashi so velikodušni ljudje in odlikuje jih izjemna prijaznost. Gotovo so navajeni vsega hudega, a vseeno vedrih obrazov.

Kultura Kalashev je skozi stoletja pod pritiski islama preživljala težke čase. Oblastniki v Chitralu so Kalashe prodajali v suženjstvo, veljali so za ljudi najnižje kaste. V tistem času se je njihovo prej obsežno ozemlje skrčilo. Zatekli so se v tri izolirane doline, kjer živijo še danes. Nekoliko lažje jim je bilo pod oblastjo Angležev. V zadnjem času, pod pakistansko oblastjo, ki ji je uspelo, da jih je deloma zaščitila, pa je kakih 3000 še živečih Kalashev doživelo celo rast prebivalstva. Tudi le malo prestopov v islam so pretrpeli. Tako ali tako so bila spreobrnjenja med Kalashi bolj praktične in spričo razdelane in z življenjem povezane lastne religije ne toliko duhovne narave. Muslimani še danes imenujejo doline, v katerih živijo Kalashi, Kafiristan - dežela nevernikov, tako kot v preteklosti, ko je sorodna kultura cvetela tudi v sosednjem Afganistanu in se raztezala skoraj do Kabula. Dokler ni Bashgalcev ali tako imenovanih Rdečih Kafircev konec 19. stoletja z ognjem in mečem islamiziral tamkajšnji emir in njihovo deželo poimenoval Nuristan - "Dežela luči".

Danes živijo Kalashi v sožitju s spreobrnjenci in z muslimanskimi priseljenci. Vsaj navzven ni v mešanih skupnostih čutiti nobenih navskrižij, pa čeprav so v treh dolinah priseljenci vse številnejši in je v njihovi lasti večina hotelov in hiš za goste.

Za kulturo Kalashev je značilna nagnjenost h okraševanju templjev, hiš in pohištva z bogatimi rezbarijami. Drugače od muslimanskih sosedov rajši kot na tleh sedijo na nizkih stolih, na grobove nameščajo izrezljane podobe prednikov, uživajo doma pridelano vino in so ritualno navezani na živino, še posebej koze. Njihova verovanja so sorodna zgodnji vedski religiji. V panteonu bogov, ki jih častijo, so najpomembnejša imena Dezao - vsemogočni stvarnik, Sajigor - bog čred in pastirjev, Mahandeo - bog medu in čebel, ter boginja Jestak - zaščitnica domačega ognjišča in družine. Pomembno vlogo v družbi igrajo šamani, imenovani tam pachawao. Obvladujejo tehniko zaznavanja tresljajev strune posebnega loka, ki jih povzročajo nadnaravna bitja. Prevajajo jih v ljudem razumljiv jezik in tako napovedujejo prihodnost.

Oddih v brezskrbnem zavetju zelenega Bhuttujevega vrta, sprostitev, sonce in modro nebo ... Dokler me ne zmotijo koraki in glasno govorjenje. Ozrem se na pot, ki vodi mimo hiše, in ugledam skupino moških, za katere po videzu pri priči ugotovim, da še zdaleč niso lokalci. "Halo! Si sam? Je s teboj še kdo, morda kaka ženska?" zavpije eden izmed njih, medtem ko njegovi tovariši z očmi mrzlično preiskujejo okolico.

Bhuttu mi pojasni: "To so turisti iz Punjaba. Vsako poletje v trumah pridejo v dolino. Zanimajo jih naše ženske, še posebej pa so navdušeni nad Zahodnjakinjami."

Neverjetno, sem si mislil, kakšna naivnost. Tudi če bi z menoj res bila kaka ženska, moje usmiljenje, pa tudi usmiljenje katerega koli Zahodnjaka do ubogih seksualno zavrtih Pandžabijev še zdaleč ne bi moglo biti tolikšno, da bi jih seznanil s svojo prijateljico in ji naprtil tako hudo pokoro.

Poleg žensk, ki so jih Kalashi, v preteklosti gotovo, danes pa podatkov nimamo, na specifičen način vključili v svojo ekonomijo, muslimane v dolinah nedvomno privlači še alkohol, saj je ta v pakistanski islamski družbi sicer strogo prepovedan.

Vino iz grozdja, ki ga pridelujejo v dolinah, je gosto in sladko, a ne premočno. To lastnost zato premore arak, žganje iz marelic ali murv, ki jih je, tako kot tudi orehov, v dolinah v izobilju.

"Steklenica vina Evropejca stane 200 rupij, Pandžabija pa trikrat več. Isto velja za hrano in namestitev ..." je razložil Bhuttu. "Velika večina ne spoštuje naše kulture. Muslimani so nam v glavo vedno vbijali, da smo manjvredni, zdaj pa se tudi kot gosti obnašajo grdo in prevzetno. Evropejci ste fini ljudje, polni razumevanja in ob vas čutimo, da nekaj veljamo."

Dejansko bi se težko s čim strinjal bolj kot z Bhuttujevo obrazložitvijo. Pakistanski turisti so res brez manir in zadržkov. Ko iz svoje konservativne moškocentrične družbe pridejo v liberalne doline Kalashev, jih pogosto vodi le neizživeti libido, zato morajo pač plačati svojo ceno. Med bivanjem v dolini sem imel še veliko opravka z njimi in njihovo vsiljivostjo. Tisti dan so v vas prišli zaradi petja in plesa ob poletnem festivalu Uchau, ki zaznamuje žetev. Pogled na plešoče ženske, pripadnice ljudstva Kalasha - ob tem prazniku z roko v roki v majhnih skupinah plešejo v krogu - jim je še posebej dvignil pritisk.

Sicer je najpomembnejše praznovanje za Kalashe ob zimskem solsticiju, sredi decembra. To je festival po imenu Chaomos. Takrat doline obišče duh, ki zbere molitve, namenjene stvarniku Dezau, in jih odnese v mitološki Tsiam. Glasnik je bitje polbožanskega statusa in njegovo ime je Balomain. Nekoč naj bi bil živel med Kalashi in se izkazal s herojskimi deli. Chaomos spremljajo različni obredi očiščevanja, magično čaščenje prednikov, ritualna žrtvovanja živine in, tako pravijo, bolj divji in nori plesi kot ob drugih priložnostih, taki, ki ne skrivajo seksualne naravnanosti. Predvsem je koristno, da je festival Chaomos za javnost zaprt, saj so se praznovanja Kalashev že tako rekoč sprevrgla v turistično zanimivost. Muslimanom je sodelovanje prepovedano, dovoljeno je le Zahodnjakom. Toda samo tistim, ki se prepustijo procesu očiščenja. Tistim, katerih obraz poškropi kri obredno žrtvovane živali.

Slasten svež kruh z orehi, nuristanski kozji sir, v ogrlice nanizana jedra mareličnih koščic in zame odkritje sezone - sušene murve ... Vse to in še marsikaj je romalo v nahrbtnik, ko sva se z Bhuttom pripravljala na odhod. Na enotedenski treking v skalovje Hindukuša. Na prelaz Gangalwat. Na višino 5000 metrov, do afganistanske meje. Mimo bajeslovno lepega jezera Bahook, katerega sifoni izjemnih globin so dokazano povezani z vodovjem Bumburetu sosednje doline Rumbur. Skozi vmesno, četrto, skrito dolino Achulga, kamor ni speljana cesta in kjer ni turistov iz Pandžaba.

V Achulgi sva se za nekaj dni poslovila od gostoljubja in kuhinje Kalashev. Naslednji dan naju je pot vodila mimo izvira zdravilne vode z mehurčki in skozi gozd mogočnih ceder. Na planino pod visoke gorske stene, kjer poleti domuje družina nomadskih pastirjev. Pripadnikov ljudstva Gujar - ljudi brez zemlje. Tam zgoraj čas teče drugače. Posoda z mlekom in v njej ogromen lesen bat. Njegova rotacija, ki jo povzroča vrv, za katere konce vlečeta mati in sin, proizvaja jogurt. Tudi svežega sira je v izobilju. Zvečer omamno diši. Na podstavku gorijo sveža borova drva. Množica gujarskih otrok se stiska v kamnitem zavetju. Naslednje jutro se odpraviva višje, do zadnjih pastirjev. Presenečenje! To so Kalashi. Prisrčno srečanje. Zeleni čaj in orehov kruh iz doline. Potem vzpon. Težaven teren, strmina in obremenjujoča teža nahrbtnika. Temni oblaki. Ledeni dež. Sneg. Naposled vrh in zeleno jezero na vidiku. Vso noč pada, a zato je jutro prekrasno. Zaradi sončnih žarkov dvigajoče se meglice. Za temi hribi je Afganistan. Naprej! Brezpotje, plezarija, planinsko cvetje norih barv, celo planike! Naposled prelaz. Stopiva v Afganistan in spet nazaj. Na poti navzdol prijazni Nuristanci, ki imajo najboljše kislo mleko, kar sem jih pil v življenju. Zadnji dan vrhunska panorama zašiljenih vrhov. Utrudljiv spust v dolino Rumbur. Spet med Kalashi. Dobrodošlica, hrana, olajšanje ...

"Ubogi Kafirci, po smrti ne boste deležni rajskega vrta ..." so govorili muslimani. Dokler niso sprevideli, da so Kalashi drugačni. To so mogočni ljudje gorečega žara, ki živijo svoje življenje. Trdno zasidrani v sedanjosti. Zdi se, da nihče nikoli ne bo mogel zatreti njihove kulture, jim odvzeti njihovega načina življenja. Treh prekrasnih dolin. Njihovega paradiža. Rajskega vrta, ki obstaja tukaj in zdaj. Na zemlji.